ODLOČNO IN USPEŠNO V UNIČEVANJU OKUPATORJA
Govor predsednika Milana Kučana na svečanosti ob 60. obletnici ustanovitve enot Dolenjske, Notranjske in Bele Krajine - prvih štirih brigad Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije za področje VII. korpusa

Kočevska Reka, 14. julij 2002


Drage partizanke in partizani, aktivistke in aktivisti OF, prijatelji in znanci,

danes je za nas, zbrane na slovesnosti, pa tudi za veliko večino Slovenk in Slovencev dan ponosa, pa tudi dan, ki razkriva globoke spomine. Želimo se s spoštovanjem in priznanjem spomniti tistih poznopoletnih in jesenskih dni davnega leta 1942, ko so bile ustanovljene prve štiri slovenske partizanske brigade. Te so bile in ostale ves čas narodnoosvobodilnega gibanja na naših tleh. Bile so resnični cvet slovenske vojske, odločne in uspešne v uničevanju okupatorja in njihovih domačih pomagačev, ki so družno dvignili roko zoper slovenski narod. Bile so nosilke boja za svobodo in opora vojaškemu zavezništvu Slovencev z državami demokratične protifašistične koalicije. Zgodile so se neposredno po zlovešči, genocidni in uničevalni t.im. italijanski roški ofenzivi, s katero so italijanske okupacijske oblasti želele uničiti slovensko partizanstvo, ki je pred tem doživelo velik razcvet na Dolenjskem, Notranjskem in v Beli Krajini v tisti čudežni pomladi 1942, kot jo je imenoval in izvrstno opisal partizanski pisatelj, pokojni Ratko Polič. Pohod italijanskega vojaštva, ki so mu pomagale že prve domače kolaborantske skupine, je bil v teh slovenskih pokrajinah zastrašujoč. To ni bil predvsem vojaški spopad s partizanskimi enotami, čeprav so jih želeli obkoliti in fizično uničiti, saj je bilo zaukazano, da ne sme biti vojnih ujetnikov. Okupacijska vojska se je kot lava valila po notranjskih, dolenjskih, kočevskih in belokranjskih vaseh, požigala domove, uničevala pridelke in živino, ubijala vsakogar, ki so ga označili kot partizanskega podpornika, druge pa pognala z domov, nalagala na vojaška vozila in transportirala v zloglasna italijanska koncentracijska taborišča na Rabu, v Gonarsu in drugod. Njihovo zlodelo je bilo zastrašujoče. Zato lahko danes, po šestdesetih letih, samo osuplo ugotavljamo, da nihče od takratnih italijanskih civilnih in vojaških poveljnikov najvišjega ali izvršilnega ranga zaradi očitnega vojnega zločinstva in genocida nad slovenskim civilnim prebivalstvom, zaradi streljanja talcev in ubijanja partizanskih ranjencev in ujetnikov, nikoli ni odgovarjal pred italijanskim sodiščem. Nasprotno, ob čudenju evropske demokratične javnosti smo celo priča poskusom, da bi uprizorili sodne procese proti partizanom IX. korpusa zaradi domnevnih ali celo izmišljenih medvojnih in povojnih protipravnih dejanj.

Niso v vseh nekoč nacističnih in fašističnih okoljih doživeli tiste katarze, kakor so jo pogumno zmogli v povojni Zvezni republiki Nemčiji. To je eden od razlogov, da se po šestdesetih letih na evropskih tleh, tudi pri nas, pojavljajo zahteve, da je potrebno revidirati zgodovino in povojno zavezniško politično ureditev, ki je v Potsdamu in v Nürnbergu postavila jasne kriterije, kaj je bilo med drugo svetovno vojno demokratično in kaj zavržno in kaj so še danes vodila ravnanj demokratične Evrope. Slovenija je zavezana prav tem kriterijem in vrednotam. Tako smo delali doslej in ni nobenega opravičljivega razloga, da bi ne bilo tako tudi v prihodnje.

Danes je zares velik dan, za katerega bi človek želel, da bi postal eden tistih spominskih dni, ki bodo tudi nove rodove navajali k spoštovanju velikih žrtev in poguma njihovih staršev in prastaršev. Štiri slovenske brigade: Tomšičeva, Gubčeva, Cankarjeva in Šercerjeva so bile jedro slovenske vojske, zrasle na požganinah roške ofenzive. V letih 1943, 1944 in 1945 so bile ustanovljene nove brigade in korpusi, ki so kot del evroatlantskega zavezništva maja 1945 izbojevali zmago nad nacizmom in fašizmom in svobodo tudi za slovenski narod.

Tega dejstva ne moreta umazati ali celo izničiti niti oholost in maščevalnost povojne jugoslovanske oblasti, ki se je nerazumno odločila za zločinsko usmrtitev zajetih in vrnjenih slovenskih ljudi, ki so nosili uniforme kolaborantskih vojaških enot in bili zavezniki okupacijskih vojska sil osi na slovenskih tleh. Zločin ne more opravičiti drugega zločina.

A vendar bi se končno morali posloviti od praznih prepirov in spopadov okoli preteklosti. Mladim rodovom bi morali prihraniti te travme, enkrat za vselej pokopati mrtve in preprečiti, da bi postali sredstvo političnega manipuliranja živih. To je eden od pogojev, da bo Slovenija kot država pred vstopom v EU in NATO krenila v novo razvojni zagon, ki bo vsem, predvsem pa mladim, prinesel nove možnosti in s tem novo kakovost življenja, ki smo jo napovedali s plebiscitom leta 1990. Za to vedno znova potrebujemo sodelovanje vseh državljank in državljanov, obrnjenih v prihodnost.

Partizanke in partizani, aktivistke in aktivisti OF, zmogli ste veliko in velik je vaš delež, da imamo svojo državo in da je ta utemeljena na trdnih etičnih temeljih, ki se jih trudimo uveljavljati v vsakdanjem življenju. Veliko bomo zmogli tudi zdaj, ko umeščamo našo Slovenijo v svet prihodnosti, če se le ne bomo več delili po ločnicah zgodovine in bo vsa naša energija osredotočena na naš današnji in jutrišnji dan. Dovolimo, da bo vsak naš človek človek po svoji podobi, bodimo pa tudi solidarni. Potem bomo uspešni v svetu, kjer vsakdo tekmuje za svoje koristi, a je hkrati odvisen od vseh drugih.

Želim Vam izreči priznanje za vse, kar ste kot partizani žrtvovali za slovensko svobodo in Vas hkrati vabim, da po svojih močeh z dvignjeno glavo, s samozavestjo in z dobro voljo pomagate tudi k boljši prihodnosti vseh nas in naše slovenske države. To pomoč in enotnost prav zdaj pri dokončnem umeščanju v evropski politični, gospodarski, obrambni in varnostni prostor znova potrebuje.