|
VOJSKA POTREBUJE POLITIČNI MIR
Predsednik Milan Kučan na sprejemu ob Dnevu Slovenske vojske
Ljubljana, 15. maj 2000
 "Devetletno obdobje, od samostojnosti pa vse do danes, je čas, v katerem oblikujemo novo vojaško organizacijo, sposobno vojaške obrambe naše mlade države. Dejstvo pa je, da našo vojsko oblikujemo v spreminjajočih se varnostnih razmerah. Da se je rodila v razmerah velike vojaške ogroženosti naše države takoj po osamosvojitvi, ki je le postopoma popuščala do današnje relativne neogroženosti. Oblikujemo jo z omejenimi gmotnimi, človeškimi in strokovnimi viri, ki jih trenutno pač imamo na voljo. Oblikujemo jo v mednarodnih razmerah, v katerih smo bili na začetku osamljeni in prepuščeni sami sebi. Razvili smo jo v tem času tako, da se je danes sposobna vključiti v evroatlantsko vojaško zavezništvo, v katerem kot polnopravni člani v prihodnje vidimo svojo varnost.
Koliko naporov je bilo za to potrebno, veste najbolje vi. Koliko zmotnih korakov smo pri tem stopili in koliko napak je bilo storjenih prav tako. A je večina teh stranpoti takšnih, ki jih ni zagrešila slovenska vojska sama, ampak so posledica odločitev tistih, ki so dolžni skrbeti zanjo, ki ji določajo smernice, jo nadzirajo, so zanjo tudi odgovarni. Bilo bi nedvomno drugače, če bi od vsega začetka veljalo načelo strokovnosti, če se vojske ne bi poskušalo strankarsko prilaščati in če ne bi bilo tako pogostih menjav ministrov za obrambo," je v svojem nagovoru visokim predstavnikom države in vojske ob Dnevu Slovenske vojske ocenil prehojeno pot predsednik republike in vrhovni poveljnik Milan Kučan.
Minilo je devet let od takrat, ko je teritorialna obramba Slovenije, 15. in 16. maja 1991, na podlagi odločitev slovenske skupščine, začela sama usposabljati mlade slovenske vojake v svojih Učnih centrih na Igu in v Pekrah. To je dan, ki ga državljani Slovenije praznujemo kot dan naše, slovenske vojske. Posebej je ta dan prazničen za pripadnike slovenske vojske, vojake, podčastnike in častnike. Njim posebej veljajo moje praznične čestitke.
Skoraj natanko leto pred tem, v dneh, ko se je šele konstituirala na prvih demokratičnih parlamentarnih volitvah izvoljena slovenska državno politična oblast, je vodstvo tedanje jugoslovanske armade nameravalo ohromiti slovensko teritorialno obrambo s poskusom prevzema njenega orožja in streliva in uveljavitvijo svojega nadzora nad njim. Cela ta akcija, ki je bila sicer zaukazana za vso takratno Jugoslavijo, a je bila uperjena predvsem zoper Slovenijo, ki je imela dobro oboroženo teritorialno obrambo in deloma zoper Hrvaško in Bosno in Hercegovino, predvsem pa dejstvo, da je bila izpeljana mimo republiškega vodstva in pred njim celo prikrivana z dejanji takratnega štaba teritorialne obrambe, ki se je pokorilo navodilom iz Beograda, je napovedovala še trše konfrontacije in pritiske centralnih oblasti in zvezne vojske na Slovenijo, kot jih je doživljala že prej. Takratna dogajanja so izostrila tudi našo zavest o pomenu samostojne slovenske vojske.
V tem kritičnem času se je v Sloveniji znotraj Ministrstva za notranje zadeve in legalnih možnosti, ki jih je ima Slovnija, oblikovala tudi posebna obrambna struktura, manevrska struktura narodne zaščite, ki naj bi v skrajni sili zagotovila vojaški odpor morebitnemu posegu zvezne vojske v demokratične procese v Sloveniji, če teritorialna obramba tega ne bi mogla. Kljub napetim političnim razmeram in kljub plebiscitu o samostojnosti Slovenije, do vojaške intervence leta 1990 vendarle ni prišlo, kajti vsa osamosvojitvena dejanja so bila zakonita in ni bilo razlogov za uveljavitev izrednih razmer.
Slovenija je prevzela popoln nadzor nad svojo teritorialno obrambo in je dočakala svojo osamosvojitev leta 1991 z upoštevanja vredno vojaško organizacijo, ki je bila sposobna zagotoviti njeno osamosvojitev z visoko moralo in tudi z realno obrambno močjo. To je uspešno dokazala z odločnim in zmagovitim odporom takratni zvezni vojski. Na to zmago in na visok plebiscitni rezultat smo kasneje naslonili našo akcijo za mednarodno priznanje Slovenije.
Iz takšne teritorialne obrambe se je postopoma razvila današnja slovenska vojska, ki jo vi, spoštovani častniki, vodite in ji poveljujete. S svojo kakovostno rastjo in s svojim preoblikovanjem postaja vse bolj sodobna vojaška organizacija, sposobna opravljati naloge, ki jih ima pri vojaški obrambi države.
Njena naraščajoča profesionalnost in učinkovitost, ki sta pogoj bojni pripravljenosti, pa zahtevata visoko strokovnost vojakov, podčastnikov in častnikov. Zahtevata strokovno avtonomnost vojske, popolno izločenost strankarstva, pa tudi učinkovit nadzor civilne države nad njo. Jasna razmerja, pristojnosti in odgovornosti v obrambnem sistemu so temelj za uspešen razvoj vojske tudi po merilih sodobnih demokratičnih držav. Manjša a dobro opremljena in pripravljena vojska, prilagojena potrebam samostojne obrambe Slovenije in njenemu prispevku h kolektivni obrambi v evroatlantskem zavezništvu, je jamstvo za varnost naše države. To so, gospodje častniki, cilji, ki so vodilo vašemu delu. Pa tudi temeljno merilo za oceno vašega dela in bojne pripravljenosti slovenske vojske.
Devetletno obdobje, od samostojnosti pa vse do danes, je čas, v katerem oblikujemo novo vojaško organizacijo, sposobno vojaške obrambe naše mlade države. Dejstvo pa je, da našo vojsko oblikujemo v spreminjajočih se varnostnih razmerah. Da se je rodila v razmerah velike vojaške ogroženosti naše države takoj po osamosvojitvi, ki je le postopoma popuščala do današnje relativne neogroženosti. Oblikujemo jo z omejenimi gmotnimi, človeškimi in strokovnimi viri, ki jih trenutno pač imamo na voljo. Oblikujemo jo v mednarodnih razmerah, v katerih smo bili na začetku osamljeni in prepuščeni sami sebi. Razvili smo jo v tem času tako, da se je danes sposobna vključiti v evroatlantsko vojaško zavezništvo, v katerem kot polnopravni člani v prihodnje vidimo svojo varnost.
Koliko naporov je bilo za to potrebno, veste najbolje vi. Koliko zmotnih korakov smo pri tem stopili in koliko napak je bilo storjenih prav tako. A je večina teh stranpoti takšnih, ki jih ni zagrešila slovenska vojska sama, ampak so posledica odločitev tistih, ki so dolžni skrbeti zanjo, ki ji določajo smernice, jo nadzirajo, so zanjo tudi odgovarni. Bilo bi nedvomno drugače, če bi od vsega začetka veljalo načelo strokovnosti, če se vojske ne bi poskušalo strankarsko prilaščati in če ne bi bilo tako pogostih menjav ministrov za obrambo.
Toda dejstvo je tudi, da v vsem tem času nismo bili in nismo brez svoje lastne vojske. Naša obrambna sposobnost je v tem času slonela na dejanskem vojaškem izročilu slovenskega naroda, ki sega daleč v zgodovino, od obrambe pred različnimi zavojevalci in upora proti raznim tujim gospodarjem, od boja za naše narodnostne meje in za naš nacionalni obstoj v prvi in v drugi svetovni vojni, od oblikovanja teritorialne obrambe v letu 1968, pa vse do zavarovanja osamosvojitvenih prizadevanj v letih 1990 in 1991. Ne, kadar gre za narodni obstoj, Slovenci nismo nebogljeni. Za obrambo imamo izvirno narodno zavest in odločenost, imamo nujne vojaške izkušnje in imamo za to potrebna sredstva. V sodobnih razmerah, ko imamo svojo lastno državo, nam je potrebna še sodobna vojaška organizacija. To zdaj razvijamo.
V preteklem letu smo kot država končno izoblikovali začetne okvirne dokumente, ki zadevajo slovensko vojsko. Sprejet je splošni dolgoročni program razvoja in opremljanja slovenske vojske ter določen njen obseg in struktura do leta 2010. Pred sprejetjem so tudi nekateri drugi normativni in strateški doktrinarni dokumenti, ki bodo dokončno izoblikovali naš nacionalno varnostni in obrambni sistem.
Pospešeno bo potrebno izdelati tudi druge doktrinarne dokumente, ki bodo predpisali način izvajanja vojaške obrambe na ravni posameznih bojnih sistemov, rodov in enot slovenske vojske. Potrebna bodo tudi sredstva, ki naj postopoma zagotovijo odstotek BDP za obrambo, ki je na ravni povprečja držav članic NATO in kar bo zadostovalo za obrambne naloge Slovenije.
Vse to so obsežne in strokovno zahtevne naloge vseh pristojnih državnih organov, predvsem pa Generalštaba slovenske vojske in njenega častniškega zbora v celoti.
Pri tem se morate zavedati, da delujete v oboroženih silah demokratične pravne države in da mora vaše delovanje biti v celoti pregledno in odprto za vpogled in parlamentarni ter upravni nadzor pristojnih državnih organov. Odprto tudi za vpogled strokovne in splošne javnosti in civilne države v celoti. Ob predanem in zakonitem delovanju v prid naroda in države tudi ni razloga za kakršnokoli zapiranje vojske pred tem nadzorom. Je nujen, ker je to kriterij demokratične države, ker je to kriterij sodelovanja Slovenije v Partnerstvu za mir in ker je slovenska vojska že bila soočena s poskusom, da se jo politično zlorabi.
Da bi te naloge vojska lahko uspešno opravila, potrebuje politični mir. Skrajni čas je, da slovenska vojska preneha biti sredstvo političnega strankarskega in osebnega obračunavanja. To je v najglobljem nacionalnem in državnem interesu. Državljanke in državljani imajo pravico vpogleda v dogajanje v slovenski vojski, njim predvsem je tudi odgovorna, a za presojanje razmer in njene bojne pripravljenosti so odgovorni ministrstvo, vlada in Državni zbor. Te pravice si ne more jemati noben posameznik, najmanj tisti, ki je svoje dolžnosti slabo opravljal in celo zagrešil napake, ki škodujejo ugledu vojske in države in za katere bi moral nositi odgovornost. Vsekakor so opozorila na slabosti dobrodošla, a temeljiti morajo na dejstvih, ne na lažeh in izmišljotinah. Takšnemu početju bi morali odreči sleherno veljavo. To počnejo ljudje brez časti in dostojanstva.
Naloge, ki so pred slovensko vojsko, zahtevajo tudi zagotovitev učinkovitejše notranje varnosti in smotrno urejene razmere za njeno delovanje, vključno z urejenimi statusnimi vprašanji zaposlenih v slovenski vojski. Za to sta odgovorna vlada in Državni zbor. Pred dnevi sem imel o teh vprašanjih ob Poročilu o bojni pripravljenosti slovenske vojske podrobne pogovore z ministrom Demšarjem in načelnikom generalštaba generalom Podbregarjem ter njunimi sodelavci. Dobil sem dober občutek, da se iskanje odgovorov na vsa ta vprašanja končno uspešno premika v pravi smeri.
Razvoj slovenske vojske znotraj našega obrambnega sistema je jasnejši, cilji so postavljeni, sredstva bodo zagotovljena. Na ta način bomo lahko izpolnili tudi pričakovanja tistih, s katerimi si želimo skupaj zagotavljati skupno varnost in morebitno kolektivno obrambo. Naključje je najbrž, da sta prav v teh dneh bila v Sloveniji generalni sekretar NATA lord Robertson in ameriški general Gerett, ki je s svojo skupino pripravljal predloge reorganizacije slovenske vojske. Njune ocene so kritične, a priznavajo velik napredek in cenijo vložen napor. To je za vas, ki neposredno nosite odgovornost za slovensko vojsko, priznanje in izjemna spodbuda.
Ob današnjem prazniku želim izraziti priznanje vsem pripadnikom slovenske vojske, ki so v preteklem letu prizadevno, odgovorno in uspešno opravljali številne in zahtevne strokovne naloge pri urjenju mladih vojakov, pri preoblikovanju slovenske vojske in vzdrževanju njene pripravljenosti, pri prilagajanju njene organizacije zahtevam in standardom evroatlantskega vojaškega zavezništva, njenem mednarodnem sodelovanju in še posebej tistim enotam in posameznikom, ki so v imenu slovenske vojske in Republike Slovenije uspešno sodelovali v mednarodnih mirovnih operacijah. Prosim, da moje čestitke ob dnevu slovenske vojske prenesete vsem častnikom, podčastnikom, vojakom in civilnim uslužbencem slovenske vojske.
|
