PRIJAZEN ODNOS DO BOLNIKA, ZAUPANJE TER VRHUNSKO ZDRAVLJENJE
Govor predsednika Milana Kučana ob 50. letnici Bolnišnice za ženske bolezni in porodništvo Postojna

Postojna, 15. december 2000



Spoštovani direktor, zdravnice in zdravniki, medicinske sestre, spoštovano bolnišnično osebje, dragi prijatelji in znanci,

Zelo sem bil vesel Vašega povabila na praznovanje 50. obletnice Bolnišnice za ženske bolezni in porodništvo v Postojni.

Bil sem začuden ob ugotovitvi, da je zgodovina vaše bolnice v resnici veliko daljša, da sega nekam tja v 18. stoletje. Spreminjala je lastnike, strukturo bolnikov, naziv, obseg dela, vse do leta 1950, ko je dobila sedanje mesto v razvejani zgradbi slovenskih bolnišnic in postala specializirana bolnišnica za ženske bolezni in porodništvo. Nekajkrat sem bil ob različnih priložnostih v Postojni, tudi v okviru akcije Ona On. Vselej so mi ljudje pripovedovali tudi o vaši bolnišnici, o njenih dobrih straneh. Očitno je prepoznana kot strokovno dobra in ljudem prijazna bolnišnica. In to je najpomembnejše, saj je vsaka bolnišnica za ljudi, še posebej če je povezana s samimi začetki življenja človeka. Očitno se uspešno prilagaja novim razmeram in vključuje v sodobne trende zdravljenja.

Deli usodo manjših slovenskih bolnišnic in kot vse tudi vaša išče odgovore na vprašanja, ki so povezana s prihodnostjo, s strokovnim razvojem in obstojem. Ne enkrat doslej ste skupaj z uglednimi strokovnjaki zunaj vaše bolnišnice ugotovili, da uresničujete svoje poslanstvo; da ste dobro, učinkovito, strokovno tudi ustrezno organizirani. Delili ste vse dobro in slabo v razvoju našega zdravstvenega varstva, ki temelji na prepričanju, da sodi pravica do zdravja in zdravega življenja med temeljne človekove pravice. Pa vendar, odgovori na ta temeljna in v marsičem eksistenčna vprašanja prihodnosti niso v vaših rokah, vsaj večinoma ne.

Vprašanj v zvezi s slovenskimi bolnišnicami je več. Najbolj aktualna so tista, ki opozarjajo na trende zmanjševanja števila postelj, skrajševanja ležalne dobe, na naraščanje števila bolnišničnih in izvenbolnišničnih obravnav, na povečanje negovalnih postelj, na razvijanje novih modelov urgentne medicine, na večje uvajanje nege na domu in druga, vam zelo dobro poznana. Domači in tuji strokovni pogledi na bolnišnice prihodnosti in na prihodnost bolnišnic so različni. Dejstvo pa je, da je in bo za spremembe v zdravstvu potrebno veliko delati in natančno slediti vsem posegom v zdravstvene sisteme po svetu, ki so postali nuja sodobnega življenja, pogoj njegove kvalitete pa tudi že omejevalni dejavnik razvoja. Treba bo tudi dolgoročno načrtovati bolnišnično zdravljenje, da ga ne bodo zmotili aktualna politična razmerja ter vsiljevanje domnevno strokovnih mnenj, ki ne bi upoštevala vseh ravni in oblik organiziranega zdravstvenega varstva in zavarovanja. Treba bo prisluhniti tudi ljudem in upoštevati način in utrip življenja Slovenije. Želeno bi bilo, da bi pri načrtovanju bolj upoštevali splošno raven ekonomske razvitosti države in kupno moč posameznika, predvidljive vire, ki jih bomo namenili za zdravje, pokazatelje zdravja in obolevnosti, pa tudi dejstvo, da standardi pravic in storitev v zdravstvu za zdaj niso povsem izoblikovani. Zmotam in napakam bi se pri tem lažje izognili, če bi med drugim skrbno spremljali pozitivne in negativne izkušnje iz drugih, na tem področju bolj razvitih držav. In nenazadnje tudi našo lastno izkušnjo.

Spoštovani,
Postojnska bolnišnica za ženske bolezni in porodništvo je mnogim ženskam omogočila, da so postale matere in pomagala, da se je rodilo na tisoče zdravih otrok. Vaše delo in prihodnost sta zato močno povezana tudi z zelo občutljivimi vprašanji prebivalstvene politike in kritičnim zmanjševanjem rojevanja otrok. Slovensko prebivalstvo se stara. Stara se tudi zaradi močno upočasnjene rodnosti. Skrajni čas je, da se nad temi dejstvi zamislimo in poskušamo najti izhod iz tega neoptimističnega stanja. Bolj in brez sprenevedanja si bomo morali prizadevati za spodbudnejše pogoje, ki bodo zagotavljali spodobno življenje mladih družin in želeno rojevanje otrok. To je pomemben del uresničevanja človekovih pravic in je naša skupna odgovornost.

Nihče, ne ustanova ne ideologija si ne more prilaščati pravice do določanja moralnih meril za oblikovanje uspešnega družinskega in partnerskega življenja posameznika. Tudi ne more zapovedovati rojevanja otrok. Toliko bolj pa mora prav zaradi tega vsaka ženska, ki si to želi, imeti pravico in možnost, da postane mati, in moški oče, če to ne ogroža materinega zdravja ter otrokove zdrave rasti in čustveno polnega življenja. Država se bo morala ozavestiti razmer in sistematično iskati možnosti za ustvarjanje ustreznega socialnega standarda, ki bo dostopen vsem in v vseh okoljih. Predvsem pa mora država skrbeti za mir in varno življenje, ki ljudem vliva gotovost, da bi mogli prevzemati odgovornost za nova življenja. To bi bil dokaz, da je država v korist ljudi, da je socialna in da svoj obstoj upravičuje s tako kvaliteto življenja, ki spodbuja razvoj in ustvarjalnost posameznika. Da bi dosegli te cilje, je potrebno trdo delo. Moraliziranje pri tem prav nič ne pomaga.

Spoštovani, čestitam vam ob jubileju, ki je daljši od življenja samo postojnske porodnišnice. Izrekam spoštljivo zahvalo vsem, ki so prispevali svoj delež v petdesetih letih njenega delovanja. Želim, da bi bilo v slovenskem zdravstvu veliko takih ustvarjalcev prihodnosti, ki bodo razvijali prijazen odnos do bolnika, zaupanje, vrhunsko zdravljenje in se zavedali, da sta zdravljenje in zdrava družba celovit proces, ki ga zagotavljajo poleg zdravnikov tudi množica zdravstvenih delavcev in vseh, ki so odgovorni za to, da bo Slovenija postala prijazna dežela vsem svojim rodovom, pa tudi mladostno zagnana za ustvarjanje nove civilizacije, znanja, inovacij in solidarnosti.

In predvsem želim vam in vsem nam, da bi se v postojnski porodnišnici in v vseh slovenskih porodnišnicah rojevalo čedalje več otrok srečnim in pričakujočim staršem ter srečnim dedkom in babicam, katerim sva se včeraj skupaj z ženo pridružila tudi sama.