|
NADČASNE TEME PISATELJSKIH SREČANJ
Mednarodno srečanje pisateljev - PEN
Nagovor predsednika Republike Slovenije Milana Kučana
Bled, 21. maj 1998
"Kasandra je naša tema. Je tudi tema Balkana, nekdanje Jugoslavije, Bosne, zdaj Kosova", je na mednarodnem pisateljskem srečanju, ki si je za temo izbral Kasandrino temo, dejal predsednik Kučan.
"Kasandrinih bogov ni več, da bi bilo mogoče vnaprej videti njihovo jezo in slutiti kazen. Obstajajo pa dovolj trdne pridobitve človeškega civilizacijskega izročila, obstajajo demokratične vrednote in obstajajo človeške ustanove z dovolj moči, da morejo nadomestiti jezo in kazen bogov in obvarovati posameznike, narode in države pred nasilnim posegom v njihovo svobodo. Resda marsikdaj zamujajo, toda ne pozabijo priti. Z vedno več uspeha. Zato obstaja upanje tudi za Kasandro današnjih dni. Njena zgodba je večna, kot sta večna človeško upanje in hotenje po spoštovanju njegovega dostojanstva, k miru, varnosti in sožitju."
Spoštovane gospe in gospodje, dragi prijatelji.
Pozdravljam vas znova na Bledu. Tudi letos ugotavljam, da si za svoje pogovore izbirate zahtevne, vendar za naš čas, za naše bivanje in za določanje naše, človeške odgovornosti v njem hudo aktualne teme. Tiste, ki so aktualne zato, ker so nadčasne. Zato so tudi naše. Kasandra je naša tema. Je tudi tema Balkana, nekdanje Jugoslavije, Bosne, zdaj Kosova. Vseh tistih delov sveta, kjer so jasna znamenja nasilja, pa nočejo ali ne morejo biti prepoznana. Zato je Kasandra tudi tema človeške neobčutljivosti za razvrednotenje človeka in naše nepripravljenosti, da se do konca upremo nasilju kjerkoli na našem planetu.
Človek je rojen za hrepenenje. Ima pravico do svojih sanj, do upanj in ambicij. Tudi do tistih, ki so onstran mogočega. To ga naredi človeškega. Ga plemeniti in usmerja njegova dejanja. Vendar, če se dvigne nad človeško, če vstopi v pravice drugih, v njihove sanje in upanja, v prostor njihove svobode, prestopi meje, ki jih določa modrost preživetja in sožitja ljudi na našem težko preizkušenem planetu. S tem prestopi meje univerzalnega moralnega zakona. Lahko bi rekli: kliče nase jezo bogov. Kasandri je bilo dano vnaprej videti to jezo bogov in kazen, ki jo je izzvala. A bila je nemočna svarilka.
Tudi vas, ki s pisateljsko tankočutnostjo zaznamujete žarišča konlifktov med ljudmi, narodi in državami, slišijo preredki. Tihi glas Kasandre tone v trušču nesmiselnega in nikoli dobljenega boja za večno slavo minljivih stvari.
Kasandrinih bogov ni več, da bi bilo mogoče vnaprej videti njihovo jezo in slutiti kazen. Obstajajo pa dovolj trdne pridobitve človeškega civilizacijskega izročila, obstajajo demokratične vrednote in obstajajo človeške ustanove z dovolj moči, da morejo nadomestiti jezo in kazen bogov in obvarovati posameznike, narode in države pred nasilnim posegom v njihovo svobodo. Resda marsikdaj zamujajo, toda ne pozabijo priti. Z vedno več uspeha. Zato obstaja upanje tudi za Kasandro današnjih dni. Njena zgodba je večna, kot sta večna človeško upanje in hotenje po spoštovanju njegovega dostojanstva, k miru, varnosti in sožitju.
Zgodba o Kasandri in njen mit ne vzbujata smeha. Prej grozo, solze in globoko skrb. Življenje brez smeha, ki sodobnemu človeku ni tako zelo tuje, je pot k dokončnemu obupu, k brezupu. Človek pa ima pravico do življenja in zato pravico do razlogov, ki ga odvračajo od brezupa, od smrti. Želim Vam, za Vas in za vse nas, da Vam v vaših disputih uspe prižgati majhno lučko, ponuditi ljudem razloge, da se smejejo, morda norostim vsakdanje politike ali celo predvsem njim, morda življenju samemu in lastnim spodrsljajem. Osmislili boste življenjski optimizem. Želim Vam, da uspešno vstopite v današnji Dickensov urad za zapletanje preprostih zadev, razvozljate, kar je zapleteno po nepotrebnem, posvetite v temo mrkih, jeznih in brezdušnih, razkrijete bistvo življenja in njegove radosti. To pa je tako lepa želja, da se je mogoče vsaj prijazno nasmehniti. In se z nasmehom znova srečati čez leto, tukaj na Bledu.
|
