Govor

MAISTER OSTAJA SIMBOL ODLOČNOSTI
80.letnica zaključkov boja za severno mejo ter 100.letnica Narodnega doma v Mariboru
Govor predsednika Republike Slovenije Milana Kučana

Maribor, Narodni dom, 23. november 1998

"Vodenje in upravljanje države je odgovorno in visoko strokovno delo. Ne trpi nečimrnosti, samovšečnosti in koristoljublja politikov. Kritično mnenje Evropske unije o stopnji naše zbližanosti z osnovami in standardi te skupnosti in o naši pripravljenosti, da s približevanjem pohitimo, je zato dobrodošlo javno opozorilo, naj stranke opustijo otroške igre in prepire v političnem peskovniku. Kdor tega ne zmore, ta težko zmore biti toliko pošten, da bi se sam umaknil. Prepirljivcem in proizvajalcem afer, s katerimi zaposlujejo Državni zbor in ga odtegujejo od tačas ključnih vprašanj za državo, ljudi in narod, bodo državljani na volitvah povedali, naj tega ne počno v njihovo škodo", je med drugim dejal predsednik Kučan na slavnostni akademiji.

Drage Mariborčanke, spoštovani Mariborčani, spoštovani gostje, dragi prijatelji

Samozavesten narod premore samospoštovanje in zato skrbno varuje svoje simbole, tvarne in duhovne. Ti ga povezujejo z odločilnimi dogajanji v njegovi zgodovini. Pomenijo mu vezivno tkivo, ki ga spodbuja k sodelovanju in uresničevanju skupnih ciljev. Spominjajo ga na dobro in zlo v preteklosti, omogočajo, da prihodnost upošteva oboje, se opira na dobro in se izogiba ponavljanju usodnih napak.To velja tudi za Slovence.

Spoštljivo dolga je vrsta dogajanj, ki so posebej pomembna za rast in zorenje slovenske narodove samozavesti in politične ideje o samostojni oziroma združeni Sloveniji. Letnice, ki jih zaznamujejo, so simbolna znamenja ob vztrajni poti, ki so jo prehodili slovenski rodovi od oblikovanja narodno političnih zahtev do njihove uresničitve v polpretekli slovenski zgodovini, pa vse do nepozabnega 25. junija 1991. Skoraj v vseh teh letnicah se po naključju pojavlja številka osem, kot prispodoba vse zapletenosti dogajanja, v katerem se je izoblikovala slovenska narodova zavest in samozavest zrelega naroda.

Ob marčni revoluciji1848, ki je na Dunaju končala Metternichov absolutistični režim, se je rodil znameniti Program Zedinjene Slovenije. Ta je postal in ostal slovenski politični program tudi za naslednje stoletje. Program je bil postavljen na demokratični temelj človeške in narodne enakopravnosti, na temelj naravnega, ne zgodovinskega prava. Bil je program zedinjevanja vseh takratnih dežel, v katerih smo živeli Slovenci, v enotno Zedinjeno Slovenijo, ki naj bi v okvirih takratnega avstrijskega cesarstva uživala narodno avtonomijo s svojim političnim deželnim zborom. To je bil tedaj pravi revolucionarni program.

Leto 1868 označuje začetek velikega slovenskega taborskega gibanja, ki so bili, počenši z ljutomerskim, načrtne množične prireditve, s katerimi so Slovenci po češkem zgledu pritiskali na cesarsko oblast, da jim omogoči uresničenje njihovih narodno političnih ciljev in zahtev.

Iz spoznanj takratnih slovenskih kulturnih in političnih voditeljev, da jezikovne samozavesti ni mogoče uresničiti brez ustreznih prostorov, ki bi v tem hotenju združevali ljudi, je zraslo gibanje za izgradnjo narodnih domov. Ti so bili slovenska shajališča in reprezentančne stavbe kulturnih, političnih in drugih organizacij dejavnega slovenstva. Tako je bila leta 1898 zgrajen današnji slavljenec, Narodni dom v Mariboru. Simbol slovenskega Maribora in njegovega zaledja. V njem je dobilo prostor tudi slovensko narodno gledališče. Res je, da smo dobili nekaj pred tem Narodne domove že v Ljubljani in v Celju in nekaj kasneje tudi v Trstu, a za utrditev slovenske severne narodnostne meje v spopadanju z agresivnim nemštvom je bil mariborski dom ključnega pomena.

Narodni dom v Mariboru je od svojega začetka do bojev za severno mejo z vso svojo dejavnostjo izpovedoval slovenska razsežja in korenine mesta ter neomajno voljo slovenskih meščanov in slovenskih ljudi v mestnem zaledju, da želijo biti gospodar na zemlji, ki so jo s slovenstvom zaznamovali dolga stoletja nazaj.

Leto 1908 simbolizira doslej morda premalo zaznane neposredne narodove spopade z nasilnim nemštvom, ki je to leto na Ptuju organiziralo protislovenske demonstracije, da bi preprečili skupščino Družbe sv. Cirila in Metoda, slovenske narodno obrambne šolske organizacije. Slovenski ljudje so se uprli. Padle so tudi žrtve. A vseslovenska solidarnost ljudi vseh stanov, tudi v protestnih demonstracijah v Ljubljani, je takrat močno zajezila ponemčevalni pritisk.

Leto 1918 pomeni poleg konca I. svetovne vojne in razpada avstroogrske monarhije med drugim tudi čas, ko je po razglasitvi Države SHS 29.10.1918 Slovenija mesec dni živela samostojno politično življenje in se sama upravljala kot sestavni del države SHS. Nato so se zvrstili usodni dogodki obupnih in le deloma uspešnih prizadevanj, da bi vključili v matično slovensko deželo čimveč prostora, na katerem so živeli slovenski ljudje. Takrat smo zaradi interesov velikih sil, ki so po vojni pisale diktat zmagovalk, ne da bi mislile tudi na male narode, čez noč izgubili Primorsko in del Notranjske, ki so ju zasedli italijanski vojaki. V Mariboru pa je tudi po zaslugi politikov Narodnega sveta za Štajersko major in kasneje general Rudolf Maister, človek z izjemno izostreno odgovornostjo za slovenstvo, s samostojno vojaško akcijo ne le razglasil Maribor za slovensko posest, marveč s svojimi vojaškimi silami slovenskih prostovoljcev narodovo politično mejo pomaknil proti severu, tudi na Koroško. Spopadi so trajali vse do leta 1920, ko smo po plebiscitu, tudi zaradi vrste storjenih napak, izgubili velik del Koroške. To dejstvo je Mariboru določilo državno politični življenjski prostor.

Že takrat a še posebej danes je jasno, da bi brez Maistrovih ostroumnih, srčnih in odločnih dejanj ostali brez pomembnega dela severnega slovenskega ozemlja, ki je danes del slovenske države. Tudi Prekmurje, razen Porabja, je bilo dokončno priključeno Kraljevini SHS šele v letu 1924, po dolgih pogajanjih. Ozemlje Slovenije bi bilo v nasprotnem primeru zoženo in tako močno okrnjeno, da bi bila razmišljanja o lastni državi težko uresničljiva. Maister zato ostaja simbol odločnosti. Govori o tem, da je za uspeh neogibno, da stojijo za zamislimi in hotenji tudi odločna dejanja. Besede ali politična preigravanja so premalo, kadar gre za interese naroda in njegovih ljudi. Zgodovinske raziskave osemnajstega leta ter nekaj naslednjih so že pokazale moč in nemoč slovenskih političnih strankarjev, ko so nekateri v iskanju lastne osebne prihodnosti hote ali nehote prezrli priložnosti Slovencev, da po prvi svetovni vojni dobimo več kot le mesto v jugoslovanski kraljevini, ustvarjeni unitaristično centralistično, po srbski zamisli o večjih pravicah številčnejših narodov in v skladu z interesi držav zmagovalk.

Slovenski ljudje so kasneje ravnali po svoje in odločno še dvakrat. V narodnoosvobodilni vojni, ko je narodnoosvobodilna vojska zasedla in osvobodila velik del Primorske, ki se ne bi nikoli več vrnila v naše državne okvire, če ne bi bilo slovenskih partizanov in njihovega prispevka k skupni zavezniški zmagi v II. svetovni vojni, in z gibanjem za državno in politično osamosvojitev Slovenije, počenši z letom 1988, ko so pričeli množični upori zoper beograjsko nasilništvo. Politično poenoteni kot nikoli v zgodovini, so tri leta zatem skupaj dosegli osamosvojitev in mednarodno priznanje slovenske države.

Sprehod skozi zgodovino je poučen tudi za sedanji čas. Zdaj se zdi, vsaj na prvi pogled, da tisti, ki jim je zaupano upravljanje nove slovenske države, ne vedo vedno natančno, kaj je dobro za Slovenijo ali pa, da jim to ni prva politična dolžnost. Politične stranke so, ne prvič v zgodovini, znova zapletene v tolikšne medsebojne spore in spopade o stvareh, ki jih same vsiljujejo življenju, da postajajo koristi in interesi nacionalne države, njenih državljank in državljanov, skoraj drugotnega, postranskega pomena.

Vodenje in upravljanje države je odgovorno in visoko strokovno delo. Ne trpi nečimrnosti, samovšečnosti in koristoljublja politikov. Kritično mnenje Evropske unije o stopnji naše zbližanosti z osnovami in standardi te skupnosti in o naši pripravljenosti, da s približevanjem pohitimo, je zato dobrodošlo javno opozorilo, naj stranke opustijo otroške igre in prepire v političnem peskovniku. Kdor tega ne zmore, ta težko zmore biti toliko pošten, da bi se sam umaknil. Prepirljivcem in proizvajalcem afer, s katerimi zaposlujejo Državni zbor in ga odtegujejo od tačas ključnih vprašanj za državo, ljudi in narod, bodo državljani na volitvah povedali, naj tega ne počno v njihovo škodo. Državljani, ki so položili upanja glede svoje prihodnosti v novo državo in so po raziskavah javnega mnenja nezadovoljni s stanjem demokracije ter pravno in socialno varnostjo, zdaj upravičeno terjajo uresničenje plebiscitnih zahtev iz decembra 1990. To pa je predvsem varno in dobro ter svobodno življenje v pravni in socialni državi, ki zna ceniti dobro delo in ki bo sposobna enakovredno in tvorno sodelovati z drugimi državami pri ustvarjanju skupnega evropskega doma. V tem skupnem domu ne le enega, ampak vseh evropskih narodov, lahko na drugačen, a vendar učinkovit način, z odprtimi mejami, s sodelovanjem, spoštovanjem in strpnostjo med sosedi, uresničimo tudi program Zedinjene Slovenije kot skupne narodne povezanosti. Prihaja čas, ko se bo slovenska narodna identiteta lahko ohranjala in razvijala ne glede na formalne meje držav, če bo slovenska država znala in zmogla samozavestno vstopiti v družbo držav, ki kljub bremenom preteklosti in zaradi volje stopiti iz nje, vztrajno ustvarjajo civilizacijo tretjega tisočletja. Slovenski narodni domovi, ki so nastali zato, da bi branili slovenski značaj kulture in duha na naših tleh in zato bili predmet napadov agresivnega velikonemštva in italijanstva, zdaj postajajo domovi demokratičnega sodelovanja za nove cilje v skupni prihodnosti. Zato želim, da leto 1998 ne bi bilo le leto spominov, marveč tudi opominov, da je za slovensko prihodnost koristno in primerno združiti vse naše moči ne glede na razlike, ki bi jih morali spoštovati in negovati, v strpnem dialogu, ne pa na njih graditi svet sovraštva in izključevanja. Prihodnost, ki jo hočejo in zaslužijo državljani in državljanke Slovenije, temelji na vzajemnem spoštovanju, medsebojnem razumevanju, strpnosti, solidarnosti in sodelovanju, na spodbujanju vsakogar, da prispeva k ugledni, uspešni in ljudem prijazni državi.