Govor

NOVI ČAS NACIONALNIM MEDIJEM NAREKUJE VISOKE AMBICIJE
Svečanost ob jubileju nacionalne RTV
Nagovor predsednika republike Slovenije Milana Kučana

Ljubljana, Cankarjev dom, 3. november 1998

"Novi čas nacionalnim medijem narekuje visoke ambicije, da bi lahko z lastnimi informacijami suvereno vstopali na mednarodno prizorišče. Prav zato se danes zdi bolj kot kdaj, da so nacionalni mediji v samem jedru nacionalne suverenosti in samobitnosti in prav zato ostajajo celovitost, profesionalnost in etičnost kriteriji za veliko odgovornost in zavezanost njihovih ustvarjalcev nacionalnemu značaju medija in visoki profesionalnosti. Samo takšni so dejansko v službi ljudi, naroda in države. Če pa bi se spogledovali s služenjem posameznim družbenim ali političnim skupinam, se takšna podoba nujno izkrivlja, izkrivljajo se kriteriji, izgublja se zavezanost skupnim ciljem, izgublja se priložnost biti v službi skupnega dobrega in za državo ter nacionalno občestvo pomembnega." je med drugim poudaril predsednik Kučan.

Spoštovani gosti, drage gledalke in gledalci, spoštovane poslušalke in poslušalci,

Obletnici, kot sta sedemdesetletnica slovenskega radia in štiridesetletnica slovenske televizije, sta nadvse primerna priložnost za čestitke in dobre želje obema jubilantoma, hkrati pa je to tudi imenitna spodbuda za premislek o njuni vlogi, o njunem spreminjanju, ki je tačas skupna značilnost tako države kot obeh jubilantk, ter tudi o njunem prilagajanju zahtevam globalne informacijske družbe. Novi čas nacionalnim medijem narekuje visoke ambicije, da bi lahko z lastnimi informacijami suvereno vstopali na mednarodno prizorišče. Prav zato se danes zdi bolj kot kdaj, da so nacionalni mediji v samem jedru nacionalne suverenosti in samobitnosti in prav zato ostajajo celovitost, profesionalnost in etičnost kriteriji za veliko odgovornost in zavezanost njihovih ustvarjalcev nacionalnemu značaju medija in visoki profesionalnosti. Samo takšni so dejansko v službi ljudi, naroda in države. Če pa bi se spogledovali s služenjem posameznim družbenim ali političnim skupinam, se takšna podoba nujno izkrivlja, izkrivljajo se kriteriji, izgublja se zavezanost skupnim ciljem, izgublja se priložnost biti v službi skupnega dobrega in za državo ter nacionalno občestvo pomembnega.

Zgodovina našega javnega radia in precej mlajše televizije je tudi bližnja zgodovina slovenskega naroda in njegove države. Ljubljanski radio se je iz začetnega ljudsko prosvetnega in kulturnega javnega medija skozi Kričača in Radio OF slovenskega naroda ter Radio Ljubljana, ki je domače ljudi in svet seznanjal z dramatičnimi dogajanji konec 80-tih let, z osamosvajanjem in vojno leta 1991, z vseskozi častnim delom razvil v nacionalno ustanovo Radio Slovenija. Danes pomeni zanesljivo, vsestransko in zato tudi nepristransko informacijo, visoko in obenem vsem dostopno kulturo, ponuja razvedrilo in daje možnost za javno komuniciranjem vsem, ki jih to zanima, odpira okno v svet in je okno, ki odpira pogled iz sveta k nam.

To se zdi posebej pomembno. Smo namreč del sveta, ki išče svojo novo podobo in v sebi na novo določa razmerja in merila. Tudi mi smo del tega sveta. Znotraj njega si moramo zagotoviti svoj prostor, svojo identiteto, podobo, svoje mesto v globalnem dialogu o prihodnosti človeštva in sveta. Zato moramo ta svet razumeti, pogledati preko ločnic našega domačijsko zamejenega sveta, preko obzorij provincialnega, utesnjenega in vase zagledanega duha v svet, ki je veliko širši od zgolj geografskih in duhovnih razsežij prostora med Lendavo in Koprom. Prav povezanost s svetom ne bo več dolgo dovoljevala, da premišljanje o vlogi občil zapostavlja njihovo kulturno, izobraževalno in vzgojno vsebino ter v ospredje čez mero potiska informativno politične razsežnosti.

Javna televizija sledi starejšemu bratu in ima v svoji zgodovini za Slovenijo dragocene mejnike, kot sta uvedba slovenskega televizijskega dnevnika in delovanje v času državnega osamosvajanja, ki je bilo tudi zahteven novinarski in tehnološko tehnični medijski preizkus. Merila je v tem času postavila visoko. Navadila je svoje gledalke in gledalce, da pozorno in z občutljivostjo kritične javnosti spremljamo njena prizadevanja, ki hočejo ob visoki omiki sodelavcev na zahtevnih profesionalnih merilih oblikovati programe ključnega medija za slovenski jezik in kulturo, za vrednote slovenstva in za utrjevanje univerzalnih vrednot sodobne, državljanske družbe in slovenske države.

Pot do dobrega je zapletena, kot so zapleteni mehanizmi komunikacije. To še posebej velja za informativne pa tudi izobraževalne programe. Podatki se spreminjajo v posredovanje informacij, te pa naj bi bile po vseh veljavnih profesionalnih pravilih razvidno ločene od komentarjev in vrednostnih sodb. Vsestranskost in nepristranost, razvijanje demokratične politične kulture in dialoga, spoštljivost, strpnost in spoštovanje različnosti, pozornost do vseh, tudi do obrobnih družbenih skupin, zoperstavljanje ksenofobiji, fundamentalizmu, nestrpnosti do drugačnosti, povezovanje različnosti in posebnosti na skupnih, narodnih in državnih projektih, kot je ohranjanje slovenske samobitnosti v skupnem evropskem domu, kot je tudi vsem dostopna naša in tuja kultura, vse to ostaja profesionalni in naš skupni cilj, ki sta mu zavezana oba nacionalna medija. Zato, da bi nas povezovala, združevala in nam bila verodostojni vir obveščanja, kot podlaga za naše lastne presoje in odločitve.

Demokratična družba potrebuje kritično distanco nacionalnih medijev do upravljanja javnih zadev. Potrebuje kritično nastavljeno ogledalo družbi in državi, ogledalo, ki ni popačeno, da je slika jasna in potem odveč razpravljanje o tem, ali je potrebno zamenjati ogledalo ali spremeniti podobo, ki se v njem odraža. Takšno ogledalo si morajo znati nastaviti tudi nacionalni mediji sami. Potem se pokaže tudi njihova prava podoba. Poprijemanje vsakega virtualnega, navideznega problema, ki se ga v medsebojnih spopadih domisli strankarska politika, ki pa z medijskim reflektiranjem dobiva težo realnega družbenega problema, pogosto daleč od vitalnih problemov države in življenjskih težav ljudi, sodi med take popačene podobe. Občila, posebej elektronska, so prehodila zahtevno pot in danes razpolagajo s pomembnim deležem družbene moči. Ta vzbuja tudi skomine po manipulaciji z dogodki in dogajanji, z ljudmi, z javnostjo. Primeri podleganja skušnjavi po zlorabi te moči so poznani iz sveta in tudi iz domače izkušnje. Ko gre za javna občila, je prav zaradi tega na mestu premislek o razvitem državljanskem nadzoru nad opravljanjem njihove javne funkcije. Premislek o nadzoru civilne in avtonomne družbe in ne morebiti o nadzoru političnih strank in države, ki si ga skušajo lastiti.

V odprtem medijskem prostoru oba nacionalna medija tekmujeta s komercialnimi, zasebnimi postajami. Za javnost, za državo, za državljane je to dobro. Potrebujemo medijski pluralizem. Toda nacionalna elektronska medija tekmujeta vsak v svoji posebni vlogi. Tekmujeta za kvaliteto ponudbe na svojem področju, ne v streženju vsakršnemu okusu za vsako ceno, tudi ne za ceno profita, ki v imenu kapitala določa merila komercialnih občil, marveč za kakovost, ki bo ob aktualnih vsebinah tudi sama po sebi povezovala in združevala ljudi ob skupnih, nacionalnih, državnih interesih. Samo tako bosta medija ohranjala svojo verodostojnost in visok družbeni pomen vzajemnega spoštovanja, upoštevanja različnosti, sodelovanja med ljudmi. Ne bosta jih delila in ločevala.

Medija potrebujeta notranji pluralizem ustvarjalnih pogledov in zamisli, zavezana sta dialogu in soočanju pogledov. Prav zato bi bilo oženje notranjega političnega pluralizma na zastopanje posameznih agresivnih političnih, strankarskih koristi, navzkriž z delovno etiko v nacionalnih medijih. To je profesionalni izziv za novinarje in še posebej za urednike. Je tudi človeška preizkušnja.

Javni radio in javna televizija sta zavezana vsem delom javnosti in državi. Zato država tudi nosi svoj del odgovornosti za oba medija, da bi imela sistemske in gmotne možnosti za svojo vlogo, za svoje delo in razvoj. Skupaj tvorita celoto, iz katere lahko raste kakovost, kakršno potrebuje Slovenija in si jo zaslužijo državljanke in državljani Slovenije in slovenska država. V razmerah, v katerih se država pa tudi Radio in TV zavedajo, da njihov obstoj opravičuje služenje in odgovornost državljanom, sporazum o medsebojnih obveznostih in razmerjih ne bi smel biti pretežak.

Čestitam obema jubilantoma, vsem njunim novinarjem, urednikom in sodelavcem. Sedanjim in nekdanjim. Želim jim, da bi razvijali vse dobro iz preteklosti obeh jubilantov, iz njunega izročila, držali naj bi na stežaj odprta vrata kakovosti, da bi bili odprti vsej notranji slovenski različnosti in svetu, naši in njegovi prihodnosti z zavestjo, da bo ta svet tudi naš, če bomo mi njegovi.