|
NEPRIZANESLJIVOST PRI DOLOČANJU MEJE SOVRAŠTVU
Mednarodna konferenca "Demokratične družbe - živeti in učiti se skupaj" v organizaciji Izobraževalne internacionale
Govor predsednika Republike Slovenije Milana Kučana
Bled, 9. november 1997
 Vzgajanje v strpnosti je lahko "nadvse zapleten proces, v katerem je velika verjetnost, da bo nekdo izgubil, da bodo izgubila načela, če okolje ni naklonjeno sožitju in različnosti, če ne spodbuja strpnosti v medčloveških odnosih, če država ni demokratična v svoji družbeni zavesti in zato tudi ne trda in neprizanesljiva, ko določa meje sovraštvu, ko tudi sankcionira nasilje in ščuvanje k nasilju. Kjer takšne meje ni ali pa jo je mogoče nekaznovano prestopati, sovraštvo lahko čez noč postane spodobno in celo zaželeno, lahko postane tudi državna ideologija. Tako uči zgodovina. Tako učijo tudi nekatere ideologije, ki še danes govorijo o genetsko določenem sovražniku", je dejal predsednik Kučan ob otvoritvi konference, ki jo je organizirala Izobraževalna internacionala.
Spoštovani!
V čast mi je, spoštovana gospa Mitterand, spoštovani udeleženci konference, da vas lahko pozdravim na vašem delovnem posvetovanju o tako važni temi današnjega sveta. Kajti živeti, učiti se in delati skupaj, vsi drugačni in obenem vsi enaki, samo to je lahko demokratična družba in samo takšna je zanesljiva pot v človeško civilizacijo prihodnjega tisočletja.
Ta novi čas, to novo civilizacijo razumem predvsem kot čas, v katerem bo vse manj političnega elitizma in izključljivosti, vse manj revščine, socialnega zatiranja in brezperspektivnosti, vse manj razlogov za agresivni nacionalizem in fundamentalizem, za ksenofobijo in vse druge skrajnosti, ki posegajo v enake pravice drugih in drugačnih, ki to pravico odrekajo z besedo in z nasilnimi dejanji. Tragični dogodki na tleh nekdanje Jugoslavije, predvsem v Bosni in Hercegovini pa tudi drugod v svetu zgovorno opozarjajo, kako krvave in usodne so lahko posledice takšne politike, takšnih konkretnih ravnanj, nestrpnosti in odrekanja pravic.
Takšna miselnost in takšna ravnanja so v najglobljem nasprotju z vrednotami sodobne evropske civilizacije in še bolj s civilizacijo, kakršno si želi človeštvo na pragu tretjega tisočletja. Kajti temeljna vrednota naše prihodnosti ostaja spoštovanje enkratnosti slehernega človeškega bitja, njegovega življenja, dostojanstva, njegovih pravic in svoboščin.
Zgodovina je neusmiljena učiteljica. Če ji prisluhnemo, nam pove, da Evropa preteklosti nikakor ni bila imuna za ksenofobijo, rasizem ali antisemitizem. Pomagalo nam bo razumeti korenine sedanjih nestrpnosti. Evropa je dolga tisočetja, ko je nadvladovala svet v dobrem in slabem, s svojo civilizacijo uporabljala ostali svet kot vir svojega bogastva in moči. Podrejala ga je duhovno, ekonomsko, politično in vojaško. Uveljavljala je svojo večvrednost. Drugačnost drugih je razumela kot njihovo manjvrednost. Od razumevanja drugačnosti kot manjvrednosti do njenega grobega uničevanja je kratka pot. Tudi Evropa jo je prehodila. A to je, verjamem, Evropa preteklosti.
Današnja Evropa, namreč tista, ki postopno prestopa iz sveta ideje v konkretna dejanja povezovanja v skupni evropski dom, v varnostne, politične in gospodarske integracije, utemeljene na zavezanosti istim vrednotam in istemu demokratičnemu duhovnemu izročilu, je lahko samo drugačna Evropa. To Evropo razumem kot sožitje, kot kompetitivno sodelovanje različnosti.
To in takšno Evropo razumem kot zgolj eno od razvojnih središč nastajajoče človeške civilizacije v globalizirajočem se svetu na pragu tretjega tisočletja. Konec je evrocentrizma. Čas evropske nadvlade sveta je nepreklicno končan. V tem novem času se človeštvu in z njim tudi Evropi zastavlja na moč preprosto vprašanje. Bomo tekmovali in sodelovali za skupno dobro ali pa se bomo spopadli za primat v tržno ekološko, in informacijsko čedalje bolj enovitem svetu. Sodelovali in tekmovali kot med sabo različni, a vendar enaki, ali pa bomo tekmovalnost razumeli kot bojni klic lastnih interesov vse do njihove nadvlade in do končnega uničenja drugih, različnih. To je dilema naše prihodnosti, varnosti in miru, pa tudi razcveta ali zatona človeške civilizacije prihodnosti.
To je dilema priznavanja različnosti in njihovega sožitja, njihovega enakopravnega srečevanja in sodelovanja ali njihovega iztrebljanja, znova z najbolj grobimi sredstvi nasilja.
Spoštovani, mnogi evropski razumniki so se zavedali problema rasizma, vseh oblik sovraštva do drugačnosti. O tem je pisal Claude Levi - Straus, o tem je pisal Michel Foucault. O tem so pisali še mnogi drugi intelektualci. Veliko je poudarjenega in veliko je povedanega, mnogo še neizpolnjenega. Tudi pri nas v Sloveniji, čeprav si v načelu vsi skupaj prizadevamo za sožitje različnosti, za pravico do drugačnosti in za njeno spoštovanje.
Ko na delovnik zjutraj mnoge mlade matere odhajajo na delo, je sredi Ljubljane mogoče srečati tudi belopolto mamo, ki pelje za roko svojega temnopoltega sina. Rad gre v vrtec. Ve, čuti, da ni nič narobe, ker je drugačen. Nihče mu te drugačnosti ne očita. Živi po enakih pravilih kot vsi drugi in drugačni, igra se enako, joče in se smeje kot vsi drugi. Nič drugače ni pri tistih Romih, ki so sprejeli tukajšnje civilizacijske norme. In nič drugače ni z ljudmi iz balkanskih narodov, ki so se naselili v Sloveniji, sprejeli norme njenega življenja in njen način življenja. Težave nastopijo, kadar nekdo hoče živeti civilizacijsko drugače kot živi večina. Potem so neizbežne napetosti, še posebej izrazite v majhnem prostoru, rešljive samo z voljo in pripravljenostjo obeh strani. Hočem reči, da se strpnost pričenja šele tedaj, ko si večina in manjšina priznata pravico do obstoja razlik, in ko je večina pripravljena zavarovati manjšino, ta pa pripravljena spoštovati drugačnost večine in njene civilizacijske norme. Potem je mogoče stopiti korak naprej in iskati modre rešitve za enakopravno srečevanje in izražanje razlik, ne da bi bila komurkoli vzeta pravica, da ostane svoj, enkraten, kot je vsakdo od nas.
Spoštovani, vzgajanje v strpnosti, v potrpljenju z drugim in drugačnim, to je najprej vzgoja v potrpljenju s samim seboj, v odpiranju svojega jaza drugačnosti. To je ena od poti, ki zanesljivo vodi proč od sovraštva. A prav tako je važno, da vsakogar, ki je drugačen, naučimo samozavesti in samospoštovanja. Naj se zaveda svojega človeškega dostojanstva in pravic, naj ima pogum, da se v imenu svojega dostojanstva in pravic upre sovraštvu. Tako govorijo tudi praktična politična dejanja.
Toda to je lahko nadvse zapleten proces, v katerem je velika verjetnost, da bo nekdo izgubil, da bodo izgubila načela, če okolje ni naklonjeno sožitju in različnosti, če ne spodbuja strpnosti v medčloveških odnosih, če država ni demokratična v svoji družbeni zavesti in zato tudi ne trda in neprizanesljiva, ko določa meje sovraštvu, ko tudi sankcionira nasilje in ščuvanje k nasilju. Kjer takšne meje ni ali pa jo je mogoče nekaznovano prestopati, sovraštvo lahko čez noč postane spodobno in celo zaželeno, lahko postane tudi državna ideologija. Tako uči zgodovina. Tako učijo tudi nekatere ideologije, ki še danes govorijo o genetsko določenem sovražniku.
Šola je nedvomno važna ustanova v spopadanju z rasizmom, ksenofobijo ali antisemitizmom. Vendar sama ne more nositi vsega bremena. Če deluje v okolju, v katerem je sovraštvo orodje in orožje elit pa tudi vsakdanji kruh ljudi, ki so jim elite vzele perspektivo, potem je delo vzgojiteljev in učiteljev klic žejnega v puščavi.
Vsi ljudje, obdarjeni z razumom in vestjo imamo svojo lastno šolo razumevanja, strpnosti, sobivanja in sožitja. To je šola odnosa do hendikepiranih, do manjšin, do Romov, do priseljencev, skratka do izrazito drugačnih. To je šolanje za vse tisto, kar razumem kot hojo po poti od sovraštva ali nelagodja ob drugačnih k soobstoju, k sožitju in solidarnosti, k strpnosti in življenju, ki ni življenje enega zoper drugega, ki je tudi več kot življenje enega mimo drugega, ki je življenje enega z drugim.
Spoštovani! Slovenija je počaščena s to mednarodno konferenco in z vašo udeležbo v njenem delu. Z veseljem jo sprejemamo na svojih tleh. Za to govorijo mnogi razlogi.
Vsebina vaše konference je povezana s hudo preizkušnjo moje domovine, s krvavimi in genocidnimi dejanji v neposredni bližini Slovenije, na tleh nekdanje skupne države, ki je ni več. Uničevanje civilnega prebivalstva, posiljevanja in ubijanje otrok, rušenje cerkva in mošej, podiranje spomenikov kulture, to je bil tragični končni rezultat nestrpnosti in nespoštovanja različnosti, brezobzirnega poseganja v pravice drugih in drugačnih, hegemonističnega nasilja nad tistimi, ki so drugačni po veri, jeziku in navadah.
Vašo konferenco z veseljem sprejemamo tudi zaradi nas samih, zaradi razmer in duhovnega stanja v Sloveniji. Izognili smo se vojnemu razdejanju, ko smo oblikovali svojo lastno državo z moderno demokratično ureditvijo. Še vedno pa se ne brez težav prebijata v našo zavest, v vsakdanje življenje strpnost in spoštovanje vsakršne različnosti. Dolgoletni miselni in vedenjski vzorci različnih izključljivosti še zmeraj bremenijo našo sedanjost.
Pojavi ksenofobije, antisemizitma in rasizma vzbujajo skrb v celotnem prostoru nekdanje ideološke in politične vzhodne in srednje Evrope. Imajo svoje korenine, in te je potrebno najprej identificirati, da bi bilo mogoče to zlo odpravljati.
Procesi globalizacije sveta so neustavljivi. Preko njih vodi prihodnost človeštva. Tekmujmo in sodelujmo v skupno dobro. Zato bodimo strpni med seboj in spoštujmo različnost. Izkoristimo jo kot prednost modernega sveta. Potem bomo vsi bogatejši.
V pot k temu cilju je vgrajeno tudi vaše delo. Globoko ga spoštujem.
Želim vam uspešno delo. Vsem gostom iz drugih držav želim tudi prijetno bivanje pri nas. Pridite še. To bo priznanje za nas.
|
