TRENUTEK, KO JE SLOVENIJA DOKONČNO IN NEPREKLICNO POSTALA SAM SVOJ GOSPODAR
Slovesnost ob 10. obletnici odhoda zadnjega vojaka Jugoslovanske armade iz Slovenije

Koper, 26. oktober 2001


Spoštovani vojaki, podčastniki in častniki Slovenske vojske, spoštovani gostje, dragi prijatelji,

slovenska državnopolitična in vojaška zgodovina premore datume, ki ne smejo biti ne pozabljeni in ne podcenjeni. Eden takih je 26. oktober 1991. leta, ki se ga danes slovesno spominjamo. Na ta dan je pred 10. leti iz koprske luke odplula ladja z zadnjimi vojaki, orožjem in opremo jugoslovanske armade. V tistem trenutku je Slovenija dokončno in nepreklicno postala suveren gospodar na celotnem ozemlju nove države. To dejstvo je bilo toliko bolj pomembno zato, ker se je zgodilo v občutljivem in sorazmerno negotovem obdobju prizadevanj za mednarodno priznanje, ki ni bilo povsem samoumevno, saj sta bili zadržanost evropske in negotovost svetovne politike v tistem času še vedno zelo živi. Popolna notranja suverenost in efektivno izvrševanje oblasti sta bila med odločilnimi pogoji za uveljavitev in mednarodno priznanje nove države. Pred desetimi leti je Slovenija na tem kraju ti zahtevi izpolnila.

Iz današnjega zornega kota gledano in z védenjem o dogajanju v drugih delih nekdanje skupne države presojano, je bil ta odhod redko ali celo edino, vsekakor pa zadnje še razumno dejanje bivše jugoslovanske vojske. Vemo, da je tak rezultat predlagalo takratno slovensko državno vodstvo in da je odločitev o tem sprejelo zvezno predsedstvo. Prav tako je znano, da je do obrata prišlo že v času julijskih brionskih pogajanj med slovensko in zvezno državno oblastjo ter predstavništvom Evropske unije. Znano je, da je takrat slovenski član zveznega predsedstva v pogajanja o umiku JLA vložil veliko truda in prizadevanj. A prav tako vemo, da se je trdo jedro zveznega armadnega vrha v tistem času še vedno ukvarjalo z načrtom rušilne vojaške kazenske ekspedicije, ki bi ji bilo v središču letalsko bombardiranje naših krajev, komunikacij in industrijskih objektov. Očitno je, da je v odločilnem trenutku vendarle prevladalo mnenje tistih generalštabnih oficirjev, ki so še priznavali zvezno predsedstvo in njegovo funkcijo vrhovnega poveljnika.

Po tem dejanju je prišlo zelo naglo do radikalnih sprememb v armadi, ki je postala čisti instrument takratne beograjske velikosrbske politike. Že decembra 1991 je prišlo do grozovitega sklepnega napada na Vukovar, njegove okupacije in grozovitih zločinov nad branilci mesta ter celotnim nesrbskim prebivalstvom. Šlo je za osvajanje, ki naj bi beograjsko oblast vzpostavilo do meja Velike Srbije. Začel se je divji krvavi ples novodobnega četništva z vsemi posledicami na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter na Kosovu.

Ob poznavanju teh dejstev še bolje vidimo, da smo se v letih osamosvajanja in še posebej v letu 1991 prav odločali in da smo izbrali pravo pot. Hkrati z odločnim vojaškim odgovorom v slovenski desetdnevni vojni, za katerim je stalo skoraj brez izjeme vse ljudstvo, smo uporabili vsa legalna in v evropskem prostoru priznana sredstva in pota sporazumevanja in pogajanj z dvojnim ciljem: uresničiti plebiscitno odločitev in doseči osamosvojitev ter se v največji možni meri izogniti nasilju, ubijanju in vsemu, kar prinaša vojna kot največje človeško zlo.

Toda v tej vojni je bilo treba poprej zmagati in ne kloniti pred vojaško silo veliko močnejšega nasprotnika. To so zmogli pripadniki slovenske Teritorialne obrambe in milice. Tega ne smemo pozabiti. Izpolnjevali so odločitve takratnega državnega vodstva in se zavedali, da je v njihove roke položena usoda odločitve o samostojni slovenski državi. Opravili so to zgodovinsko nalogo odgovorno in častno. Na njihovo zmago je bilo mogoče nasloniti politično in diplomatsko dejavnosti, ki je potem prinesla mednarodno priznanje.

Danes sta podobi Slovenije in sveta drugačni kot pred desetimi leti. Slovenija je v svetu priznana in spoštovana država. Notranje smo sorazmerno dobro urejeni in pri koncu vseh sistemskih preurejanj, političnih in gospodarskih. Smo pri koncu pogajanj za članstvo v Evropski uniji in upravičeno pričakujemo, da bomo prihodnje leto povabljeni v NATO, ker se odgovorno pripravljamo za dolžnosti v njem. Smo opravilno sposobna država, ki s svojimi pobudami in predlogi zmore enakopravno sodelovati ne le s svojimi sosedi, marveč tudi pri iskanju odgovorov na temeljne dileme evropske politike pa tudi pri reševanju akutnih vprašanj mednarodne skupnosti, soočene z izzivi globaliziranega sveta in številnimi kaotičnimi razmerji v njem. Odgovorno sprejemamo in uresničujemo svojo vlogo in možnosti, ki jih imamo pri urejanju razmer v še vedno nemirnem prostoru jugovzhodne Evrope. Zavedamo se velike soodvisnosti in povezanosti Evrope, vemo, da brez miru in varnosti v prostorih bivše Jugoslavije ni varnosti v Evropi. Obžalujemo, da naši glasovi in predlogi v tem pogledu niso bili vselej razumljeni in dovolj upoštevani.

V polni meri delimo ogorčenje vsega demokratičnega sveta zaradi novodobnega vojaškega in vsakršnega, tudi biološkega terorizma. Vemo, da je to zlo potrebno radikalno izkoreniniti in bomo pri tem sodelovali. Prepričani pa smo prav tako, da so v sedanjem svetu številna krivična razmerja in v marginaliziranem položaju celi narodi ali deli svetovnega prebivalstva, kar s pridom izkorišča sodobni fanatični mednarodni politični terorizem. Naša dolžnost je sodelovati v prizadevanjih, da se bo zdaj drugačni svet tudi v pogledu socialne pravičnosti uravnotežil in tako v veliki meri marginaliziral negativne učinke, ki jih je svetu prinesla globalizacija, tudi mednarodni kriminal in terorizem. Verjamemo, da to spoznanje v svetu hitro dozoreva.

A vse to bomo zmogli in bomo uspešni pri svojih mednarodnih dejavnostih le, če bomo ohranjali notranja sistemska ravnotežja in trdnost pri uresničevanju in zavarovanju nespornih nacionalnih interesov. Pomemben del notranjega ravnotežja je tudi naš varnostni in obrambni sistem. V tem pogledu je bilo doslej precej zamujenega, opuščenega ali napak storjenega. V skupno zadovoljstvo moram danes povedati, da je prišlo v tem pogledu do očitnih pozitivnih premikov. Danes Slovenska vojska koncept ima. Ve kakšni so cilji njenega razvoja in zakaj so takšni. Novi ekipi na ministrstvu za obrambo in v generalštabu Slovenske vojske sta sprožili aktivnosti, ki naj ta pomemben projekt uresničujejo. O tem sem se prepričal tudi na nedavni veliki vojaški vaji na vadbišču Poček. Ti premiki nas lahko vse navdajajo z upanjem, da bomo tudi po usposobljenosti Slovenske vojske prihodnje leto na ravni, ki je primerna za vojske držav članic NATO. Sprejem takšne SLovenije v NATO bi pomenil, v to smo prepričani, tudi prispevek h krepitvi obrambne sposobnosti in učinkovitosti evroatlanstkega varnostnega sistema v celoti.


Spoštovani,
naša današnja slovesnost naj torej ne bo le spominjanje na dneve in mesece pred desetimi leti, marveč tudi priložnost za samozavedanje, da imamo prihodnost naše države in varnost ter kakovostno življenje naših državljank in državljanov v svojih rokah. To pa je najprej in predvsem odgovornost. Sedanja generacija upravljavcev naše države mora storiti vse, da bi ustvarila dobre temelje za zares srečno in varno prihodnost naših otrok in vnukov. Je pa izpolnitev te naloge tudi izpolnitev dolga do dejanj vseh tistih, ki so se pred 10. leti uprli agresiji JLA, nekateri v njej tudi izgubili življenja, ter ustvarili temeljne pogoje za dogovor o mirnem odhodu JLA iz Slovenije in za politično aktivnost, ki je potem pripeljala do mednarodnega priznanja Slovenije. Njim moramo biti hvaležni in predvsem njih se danes spominjam.

Tu na Koprskem se je vojna proti Sloveniji začela dan prej. Tu se je z odhodom zadnjega vojaka jugoslovanske vojske pred desetimi leti na naših tleh tudi končala. Od takrat je naša prihodnost v naših rokah.

Srečno.