Govor

ODLOČILEN IN OBČUTLJIV ČAS ZA PRIHODNJO PODOBO EVROPE
Govor predsednika Milana Kučana na seminarju Politični model za Evropo 21. stoletja
Predsednik Kučan je na povabilo portugalskega kolega Jorgea Sampaia v Lizboni sodeloval na seminarju kot zaključni govornik

Lizbona (Portugalska), 4. junij 2002

Predsednik Kučan je v svojem govoru poudaril, da je današnji čas občutljiv in odločilen za prihodnjo podobo Evrope."Evropska in globalna vprašanja so tesno povezana. Prihodnost sveta je močno odvisna tudi od Evrope, od njene notranje integriranosti in od njene sposobnosti, da se v kompetitivnem (kompatibilnem) in soodvisnem svetu postavi kot regija s pomembnim vplivom in odgovornostjo. Zato je politični model za Evropo 21. stoletja eno ključnih vprašanj jutrišnjega sveta v celoti," je poudaril predsednika Kučan ter dejal, da je "pomembno, če ne že ključno razsežje zamišljenih institucionalnih sprememb, o katerih razpravlja tudi Konvencija, je sorazmerna porazdelitev politične moči, med osrednjimi evropskimi ustanovami in nacionalnimi državami, med starimi in novimi članicami EU, pa tudi ustrezne zastopanosti držav članic v teh ustanovah. Formalizirana politična moč namreč bistveno vpliva na sposobnost in možnost proizvajanja razvojnih sprememb v političnem življenju prihodnje Združene Evrope. Spoštovanje kriterija enakopravnosti starih in novih članic EU bi hkrati zagotovila tudi pravično porazdelitev te moči in s tem tudi mir, varnost in ustvarjalno sodelovanje vseh članic, velikih in majhnih. Sorazmerna in pravična razdelitev politične moči v nastajajoči Združeni Evropi bi sprožila njeno ustvarjalno sinergijo, tako v notranjih razmerjih med evropskimi državami, kakor tudi pri uveljavljanju politične vloge Evrope v globalnem svetu."

Evropejci prav zdaj živimo v občutljivih in odločilnih trenutkih odločanja za prihodnjo podobo naše celine. Upravičena je primerjava z začetki Evropske gospodarske skupnosti kot vzorca sodelovanja in sprave v takratni zahodni Evropi. Že nekaj časa evropska politika išče poti do realne zamisli, kako naj bodo med evropskimi državami, narodi in državljani urejena, razmerja, utemeljena na evropskih demokratičnih vrednotah. Vendar se premisleki o tem ne morejo zožiti na soočanja institucionalnih rešitev, ne da bi najprej premislili realnost Evrope in sveta in vlogo, ki jo v tem svetu želimo Evropejci za svoj kontinent. Oboje se mora dogajati na Konvenciji o prihodnosti Evrope.

Evropska in globalna vprašanja so tesno povezana. Prihodnost sveta je močno odvisna tudi od Evrope, od njene notranje integriranosti in od njene sposobnosti, da se v kompetitivnem in soodvisnem svetu postavi kot regija s pomembnim vplivom in odgovornostjo. Zato je politični model za Evropo 21. stoletja eno ključnih vprašanj jutrišnjega sveta v celoti.

Še vedno obstajajo različni svetovi. Obstoji varen svet miru in sodelovanja in svet spopadov, nasilja in vojn, terorizma in organiziranega kriminala vseh vrst. Obstaja razviti svet blaginje in visoke socialne in pravne varnosti ter vključenosti ljudi in nerazviti svet, pomanjkanja, lakote in velike socialne izključljivosti, ki ne zmore zagotoviti niti osnovnih pogojev za človekovo eksistenco. Obstaja svet, ki spoštuje in vsa svoja temeljna razmerja ureja na sistemu civilizacijskih vrednot, ki v ospredje postavljajo človeka, njegovo življenje in dostojanstvo in na tem gradi celovit sistem pravic in svoboščin, ki ga varuje s celotnim sistemom pravnih norm in s celotno politično organizacijo države. Obstaja pa tudi svet, ki najbolj grobo krši elementarne pravice človeka in nasilno posega v človekovo dostojanstvo in celo v njegovo življenje. Prepadi med temi svetovi se ne ožijo, prej se širijo. Ti različni svetovi niso geografsko porazdeljeni. Takšni različni svetovi ne obstajajo le v globalnih razmerjih našega skupnega univerzuuma, ampak obstajajo po svoje tudi znotraj vsakega mikro sveta sodobnih družb.

V našem svetu sta tudi varnost in mir postala globalno vprašanje. Nihče več se ne more zapreti vase in ubežati odgovornosti za svoja ravnanja, niti soodgovornosti za ravnanja drugih. Svet je postal tudi grobo tekmovalen. Toda postal je tudi bolj ozaveščen o svojih realnostih, tudi o nevarnostih, ki mu grozijo, in je zato postal tudi bolj dojemljiv in pripravljen na sodelovanje. Svet je postal tudi policentričen.

Evropa je zgolj eno od njegovih središč. Če želi v tem svetu zagotavljati svoj vpliv, če želi, da bi bil svet tudi po njeni podobi, po podobi njenih vrednot in njenega duhovnega izročila, tudi po podobi njene gospodarske moči, kulturnega vpliva in socialne ter politične stabilnosti, se mora vprašati, ali je za takšno vlogo tudi usposobljena; ali zmore biti o ključnih vprašanjih prihodnosti človeštva, o vprašanjih prihodnosti življenja na Zemlji in o prihodnosti našega planeta učinkovit in vpliven sogovornik drugim središčem, Združenim državam, Kitajski, Japonski, Rusiji, indijski podcelini, prej ali slej tudi Afriki, Južni Ameriki in arabskemu svetu. In ali je za prihodnost človeštva sposobna nositi tudi svoj del odgovornosti.

Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, pa je, kaj mora Evropa storiti, da bi lahko takšno svojo želeno vlogo tudi uveljavljala; da ne bi zaradi svoje zgodovinsko pogojene notranje razdrobljenosti in tudi zaradi svoje nesposobnosti ali celo nepripravljenosti presegati to razdrobljenost res potonila na obrobju sodobnega sveta. Evropa je razdeljena na več Evrop, še vedno na politični vzhod in zahod, so tudi že zametki novih delitev na razvito in nerazvito Evropo, na mirno in varno, stabilno in nestabilno Evropo, na Evropo, ki se povezuje znotraj njenih integracij in na tisto Evropo, ki se tem integracijam šele približuje. Razdeljena Evropa ne more imeti takšne vloge v svetu.

Za uveljavitev želene vloge v svetu je nujno, da zmore Evropa o vseh ključnih vprašanjih sodobnega sveta in njegove prihodnosti govoriti en jezik. Da ima do teh ključnih vprašanj skupno stališče, ki izraža poglede in interese vseh Evropejcev. Nujno je, da Evropa izoblikuje svojo podobo posebne svojevrstne politične entitete. Entitete, ki bo predstavljala skupno identiteto vseh evropskih držav in v kateri bo dovolj prostora za izražanje posebne identitete sleherne evropske države.

Če bo konvencija pošteno izrisala in priznala sedanjo realno podobo Evrope, bo tudi lažje prišla do odgovorov, kakšna institucionalna organizacija in kakšna institucionalna razmerja so znotraj evropske integracije in v odnosih med njo in državami članicami potrebna. Forme in odnosi bodo potem izraz vsebine, ki jo želijo članice integracije z združitvijo uresničiti. Tako se bomo izognili nevarnosti, da bi se na samem začetku zapletli v utrujajoče in neproduktivne razprave o institucionalnih formah federacije, konfederacije ali skupnosti držav. Te klasične zgodovinsko nastale forme ne ustrezajo sedanjemu zgodovinskemu razvoju v Evropi in svetu in predvsem zahtevam našega časa.

Pomembno, če ne že ključno razsežje zamišljenih institucionalnih sprememb, o katerih razpravlja tudi Konvencija, je sorazmerna porazdelitev politične moči, med osrednjimi evropskimi ustanovami in nacionalnimi državami, med starimi in novimi članicami EU, pa tudi ustrezne zastopanosti držav članic v teh ustanovah. Formalizirana politična moč namreč bistveno vpliva na sposobnost in možnost proizvajanja razvojnih sprememb v političnem življenju prihodnje Združene Evrope. Spoštovanje kriterija enakopravnosti starih in novih članic EU bi hkrati zagotovila tudi pravično porazdelitev te moči in s tem tudi mir, varnost in ustvarjalno sodelovanje vseh članic, velikih in majhnih. Sorazmerna in pravična razdelitev politične moči v nastajajoči Združeni Evropi bi sprožila njeno ustvarjalno sinergijo, tako v notranjih razmerjih med evropskimi državami, kakor tudi pri uveljavljanju politične vloge Evrope v globalnem svetu.

Razprava bo po moji sodbi hitro trčila na fenomen klasične nacionalne države in njene suverenosti, tako kot sta se ta dva pojma v državno pravni teoriji in državno-politični praksi zgodovinsko izoblikovala. Naša zavest in obremenjenost s tradicionalnim razumevanjem teh fenomenov bo premišljanjem o tem, kako Evropi zagotoviti posebno identiteto v svetu, največja ovira.

Vendar v Evropski uniji ne gre niti za odstopanje dela suverenosti nacionalne države tej nadnacionalni strukturi, niti za prenos dela njihove suverenosti, ampak za skupno izvrševanje dela suverenih funkcij držav, ki tem državam pripadajo. Gre torej za skupno izvrševanje dela suverenih funkcij držav na ravni evropske integracije zaradi spoznanih skupnih interesov, tistih, zaradi katerih so države sploh vstopile v Evropsko unijo. Mislim tu na gospodarske, varnostne, obrambne, okoljevarstvene, zunanjepolitične in najbrže tudi druge interese. Ti so po svoji naravi takšni, da jih učinkovito lahko evropske države učinkovito zagotovijo le skupaj. To pa zahteva tudi razvijanje in krepitev njihovih skupnih funkcij, ki jih skupaj izvršujejo na ravni integracije.

Pogled iz Slovenije na dosedanje konkretne predloge za institucionalno prenovo Evropske unije ne more v vseh pogledih kvalificirano presojati njihove primernosti, ker Slovenija pač še ne živi v vseh prednostih, problemih in dilemah unije. Moram pa takoj dodati, da si je Slovenija v svojem s približevanju polnopravnemu vstopu v unijo oblikovala kriterije, po katerih lahko iz lastnega položaja, iz svojih izkušenj in iz svojih vizij o evropskem združevanju presoja te zamisli.

Merila za presojo prenovitvenih zamisli in za dogajanja pri širitvi unije izhajajo tudi iz geopolitičnega položaja Slovenije. Srednjeevropska zgodovinska izkušnja jo opozarja, da je varno in mirno življenje v nekem prostoru mogoče samo, če ima ta prostor skupne vrednote. Srednja Evropa jih ima. Je strpna do drugačnosti in zna biti v tem solidarna. Srednja Evropa tudi ve, da brez takšnih skupnih vrednot teče kri. Tu sta nastala nacizem in fašizem, tu je boljševiška izvedba komunistične ideje nasilno postavila zidove med narodi in državami iste civilizacije ter nekatere prikrajšala za petdeset let demokracije in razvoja. Tu se sožitju različnosti še zmeraj zoperstavlja provincialni duh preteklosti. Slovenija ima podobne izkušnje tudi iz sedemdesetih let življenja v južnoslovanski federaciji. Kljub drugačnim vizijam in tudi zagotovilom so v njej zamrle vse vrednote, ki so značilne za visoke demokracije. Posledice so znane. Skupna država se je kar naprej institucionalno reformirala, vendar se je ta posoda hkrati tudi praznila. Država je ostala brez skupnih vrednot, brez veznega tkiva. Razpadla je zaradi tega in ne zato, ker je bila večnacionalna.

Zato je Slovenija močno občutljiva za svet vrednot in zastopa stališče, da sedanja federalizirana Evropska unija ali čez čas združena Evropa ne morejo biti zgolj pooblaščene institucije. To mora biti predvsem skupnost vrednot, iz katerih rastejo sožitje različnega, solidarnost, pravna varnost, socialna pravičnost in socialna kohezija ter privrženost evropskemu skupnemu domu, ki zagotavljajo varen razvoj vseh identitet, ki želijo živeti skupaj. Slovenija torej razume združeno Evropo tudi kot duhovni, kulturni in etični projekt. Nesporno je Evropa kulturni pojem in fenomen, ki je enkratno vplival na svetovno zgodovino in odločilno oblikoval usodo sveta v zadnjih stoletjih. Sama po sebi je evropska kultura celota iz istih vrednostnih temeljev porojenih in v isti duhovni tok naravnanih sorodnih, pa vendar povsem individualnih kultur posameznih evropskih narodov. Njeno nesporna moč in vpliv pa celo temelji na tej notranji različnosti. Združena Evropa je tako za nas pojem za skupnost enakopravnih evropskih narodov, ki jih povezuje enoten kulturni izziv in v temelju enako poznavanje sveta ter vloge in mesta človeka v njem. Individualnost človeka in njegova svoboda, ki vsebuje tudi svobodo pripadanja nacionalnemu občestvu, je najbolj pomembna značilnost tega pojmovanja. Njegovo spoštovanje pa zahteva odpoved nacionalnemu egoizmu. Tako je združena Evropa tudi etični projekt.

Središčna os evropskega združevanja je Evropska unija. Vsaj danes je tako in bo še bolj, če bo prišlo do širitve, kot je napovedano. Tudi države, ki so še daleč od standardov EU, se bodo trudile, da bi izpolnile vse zahteve za vstop v to integracijo. In to je dobra pot k združeni Evropi. Če pa bi prišlo do zastojev, se kaj lahko zgodi, da bodo te države začele živeti z drugačno miselnostjo, ker jih bodo v to silile razmere. Gospodarsko se ne bodo mogle razvijati, kot bi se znotraj EU, zaradi tega ne bodo mogle razvijati socialne politike, zagotavljati socialne varnosti in socialne kohezije ter enakih možnosti. Politične napetosti, ki bodo temu sledile, jih bodo preusmerile stran od demokracije. Ločnice med več Evropami bodo potem še bolj izostrene kot danes, združena Evropa bo zgolj iluzija in nič več vizija.

Ne povzdigujem političnih interesov in presojanj pri širitvi Evropske unije, nasprotno, zagovarjam enake pogoje za vse nove članice, sicer bodo prinesle v razširjeno unijo samo nove probleme, sebi pa povzročile neobvladljive notranje težave. Želim poudariti, da je v politični model Evrope za 21. stoletje treba vključiti vso Evropo, takšno, kot je, do skrajnosti raznoliko, da to ne bo politični model enega dela Evrope, ki ga bo od drugega delila čedalje strožja šengenska meja. Tako ali drugače mora postopno vključevati tudi Rusijo, sicer bo Evropa zmeraj ostala celina dveh svetov, ki bosta le težko kompatibilna.

Politični model Evrope za 21. stoletje se bo pri tem zanesljivo moral ozirati na različno razvitost posameznih držav, še dolgo bodo delovali koncentrični krogi različnih razvojnih hitrosti. Vendar to ne bi oviralo uspešnega delovanja političnega modela celotne Evrope, če bodo prostor zasedle skupne vrednote in skupna etična vodila, ki bodo poudarjala tako tekmovalnost kot sodelovanje, tako odgovornost vsakogar zase kot solidarnost. To pa je mogoče le, če bo v političnem modelu prihodnje Evrope dovolj upoštevana enakopravnost vseh držav, če bodo države za svoja ravnanja odgovorna tudi drugim državam in ne le sebi, če se bodo posamezne identitete hitreje odpirale druga k drugi in če se bodo v pripadanju prebivalcev stare celine začele močneje, skladneje in ne zgolj hierarhično razvijati lokalna, regionalna, nacionalnodržavna in evropska identiteta. Politični model bo neizogibno moral vsebovati instrumente za takšno sproščanje in obenem povezovanje evropskih energij. Takšnemu cilju bo moral prilagajati tudi svoje institucije, v nasprotnem primeru bo sam svoj grobar.

V prihodnjem modelu Evrope bosta pomembni konstanti varnost in obramba. Osnove prihodnjih instrumentov za ti dve funkciji so postavljene. To je Nato, to so varnostne funkcije EU. Prvo ne izključuje drugega in obratno. Karkoli bo Evropa storila na vojaškem in varnostnem področju, bo s tem samo razbremenjevala Severno Ameriko odgovornosti za Evropo. Več kot bo storila, trdnejši steber evroatlantske varnosti bo postala in bolj se bomo približevali točki, na kateri se bosta lahko poistovetila EU in reformirani Nato.

Takšna Evropa bo lahko tudi dober model za globalno raven, na kateri je neobhodna globalna družbena pogodba, naj se sliši še tako utopično. Globaliziranega sveta namreč ne bi smeli sprejemati kot danost, ki nastaja zgolj sama od sebe. Treba ga bo sooblikovati tako, da bo vsakdo, vsaka država in tudi globalni kapital za svoja dejanja odgovoren ne le sebi temveč globalni skupnosti, da bo ravnal po skupnih pravilih in na osnovi globalne etike, ki je še ni, a je mogoča, ker vse velike civilizacije vsebujejo etična načela sožitja. Nič manj kot evropska civilizacija. To utemeljuje upanje, da bo svetovna demokracija temeljila na skupnem etosu in skupnih vrednotah, med katerimi so nedotakljivost človeškega življenja, spoštovanje človekovega dostojanstva in zlato pravilo vzajemnosti med človeškimi bitji, ki ne storijo drugim tega kar ne želijo da drugi storijo njim, ter odgovornost do prihodnjih generacij.

Naj povzamem. Politični model za Evropo 21. stoletja je lahko samo model združujoče se Evrope, ki nastaja s širitvijo Evropske unije in njeno institucionalno prenovo. Sprejemljiv bo za vse evropske prebivalce, narode in države, če se bo vzpostavil in deloval na skupnih etičnih temeljih in vodilih, če bo rasel iz evropskih pluralističnih tradicij, če bo spoštoval in enakopravno upošteval vse, kar raste na evropskih tleh. Potem bodo tudi institucije tako zasnovanega političnega modela sprejemljive in učinkovite, manj administrativne, bolj demokratične, odprte k ljudem.