S SVOJIM AKTIVNIM ŽIVLJENJEM STE SOUSTVARJALI PODOBO NAŠE DRŽAVE
Govor predsednika Milana Kučana na 14. tradicionalnem srečanju upokojencev Slovenije

Slovenj Gradec, 27. junij 2002


Spoštovane upokojenke, spoštovani upokojenci, dragi, spoštovani prebivalci in prebivalke Mislinjske doline, gospod Komljanec, župan Slovenjgraške mestne občine,

najprej vam želim vsem lep in dober dan. Ob tem ognjevitem in zavzetem govoru vašega predsednika gospoda Gobca moram biti seveda previden, da ne bom česa pokvaril, zato bi vam rad povedal samo to, zakaj vsa ta leta z veseljem prihajam med vas. Veliko je razlogov ne samo, da prihajam, ampak da se teh srečanj tudi veselim. Prihajam zaradi tega, ker razpolagate z življenjsko izkušnjo in z modrostjo, ki jo prinašajo s seboj leta, ki jih človek preživi in jih navsezadnje tudi mora preživeti dostojno. To je odgovoren predvsem sam sebi. Vi imate trezno in zrelo presojo razmer v naši državi, razmer v svetu, vredno vam je prisluhniti, vredno pa je slišati tudi vaš nasvet in se je o čem z vami pogovarjati. Vi razpolagate tudi z dobroto. Veste, da je človeku potrebno pomagati takrat, kadar zdrsne, kadar normalno pokončno hodi, kadar ima pogled uprt v prihodnost, takrat pomoči ne potrebuje, pripravljen pa je, in mora biti pripravljen pomagati drugim. Vi zato veste, kaj pomeni načelo solidarnosti, ne samo zaradi tega, ker je to temeljno načelo za sožitje ljudi, ki morajo živeti po načelu, da tisto kar ne želijo, da bi se zgodilo njim, da tega ne storijo tudi drugim in to ne samo zaradi vas, ampak tudi predvsem zaradi vaših otrok in zaradi vnukov, zaradi prihodnosti. Navsezadnje je tudi vsa naša družba zgrajena na medsebojni solidarnosti, ker če tega ne bi bilo, potem notranje ne bi bila tako trdno povezana in ne bi zmogla vseh tistih velikih preizkušenj, skozi katere je slovenski narod v svoji zgodovini že šel.

In prihajam med vas zaradi tega, ker ste kljub temu, kot pravimo, v tretjem obdobju svojega življenja, ko ste končali svoj aktivni del, še vedno dejavni. Skrbite, tudi zaradi svoje dobrote, tudi zaradi navezanosti na prihodnost svojih vnukov, za podobo naše države. Skrbite za njeno zunanjo in notranjo podobo. Ni vam vseeno, kako jo vidimo mi, ki v njej živimo in kako jo vidijo tisti, ki prihajajo občasno med nas, ki ne živijo med nami svojega vsakdanjega življenja. Navsezadnje je to tudi razumljivo, vi ste s svojim aktivnim življenjem soustvarjali podobo te države, ustvarjali ste materialne temelje te države in brez vašega dela gotovo ne bi mogla država tako upravičeno biti ponosna, kot to dostikrat je, na svoje makroekonomske pokazatelje, ki so res spoštovanja in občudovanja vredni, za katerimi pa se žal dostikrat skrijejo individualne usode naših ljudi, ki niso tako bleščeče, kot navzven govorijo ti podatki.

Na vas me vežejo tudi spomini. Navsezadnje smo skupaj prehodili zahtevno pot osemdesetih in devetdesetih let, skupaj smo oblikovali ne samo temelje za to samostojno slovensko in neodvisno državo, ampak smo postavili tudi njene ustavne temelje. Skupaj smo dosegli to, da je ustava ne samo medgeneracijski, ampak tudi medrazredni dogovor o tem, kakšno državo želimo in kakšna naj bo njena podoba in notranja razmerja v tej državi. Prav zaradi tega skupnega napora smo uspeli v ustavo zapisati tudi, da je naša država socialna država in na podlagi uresničevanja tega načela smo uspeli oblikovati stabilen, čeprav ne morebiti popoln pokojninski sistem, ki zagotavlja socialno varnost ne samo sedanjim upokojenskim generacijam, ampak z novostmi, ki jih prinaša z novimi dodatnimi oblikami zavarovanja, socialno stabilnost tudi prihodnjim rodovom na način, ki ne zadržuje nujnega razvoja, ki ga ta država in ljudje, ki v njej živimo, tudi potrebujemo.

Res je, da je ta pokojninski sistem bil pričakovan s precejšnjim nezaupanjem, res pa je tudi, da je takratni minister za delo in socialno politiko, sedanji minister za finance, naredil zelo veliko, da je dokazal, da se tudi o tako občutljivih stvareh lahko med seboj sporazumemo. Z zanimanjem sem poslušal govor vašega predsednika. Dejal sem že prej, da ne bi želel pokvariti njegovega govora, na eni točki se ga pa vendarle moram dotakniti. Drugačen je bil, kot prejšnja leta. Prejšnja leta je izzvenel v glavnem "zahtevamo", "mi upokojenci zahtevamo", letos, če ste ga poslušali, je dejal "za nami je uspešno leto, dosegli smo veliko stvari, spremembo zakona, naša vloga je pred ustavnim sodiščem, pogajamo se naprej". Gotovo je to dosežek, predvsem modrosti, ki dokazuje, da se je v državi mogoče o pravicah, o socialnem položaju, tudi o drugih političnih pravicah pogovarjati na dva načina: ali s konflikti, ki morebiti dajo kratkoročen, dolgoročen rezultat gotovo ne; ali po poti iskanja kompromisov in sporazumevanja. Naša država je, kot sem že rekel, socialna država, tudi država socialnega partnerstva in država socialnega sporazumevanja. Po tej poti je bilo dosežemo to, kar je bilo, morebiti manj kot ste pričakovali, vendarle pa več, kot so zahtevali tisti, ki so pozabili, da je materialni temelj te države zgrajen z delom mnogih prejšnjih rodov, tudi tega, ki se danes prišteva med člane Zveze društev upokojencev Slovenije.
Pred vami, spoštovane upokojenke in upokojenci, so tudi letos velike odločitve. Letos bi se pravzaprav moralo odločiti, ali bo Slovenija svojo prihodnost načrtovala in uveljavljala znotraj Evropske unije in znotraj NATA. O teh dveh velikih projektih slovenske države so v javnosti, najbrž tudi med vami, različna mnenja. Razumljivo je, da izzivajo takšne odločitve tudi pomisleke. Vendar je na te pomisleke potrebno odgovarjati z argumenti. Mislim, da je tako, kot smo to zmogli leta 1990 v pripravah na plebiscit o slovenski samostojni državi, tudi zdaj država in državna politika sposobna tistim, ki imajo pomisleke, ponuditi svoje argumente. Najpogosteje se sliši, da se s tem odpovedujemo svoji samostojnosti. Veste, podoba sveta ni takšna, kot si jo želimo in ni dostikrat tudi prijazna. Najbrž ni po želji nikogar in povsem po njegovi podobi, ki na tej zemlji živi. Njena podoba se bo, še posebej podoba Evrope, odločala znotraj teh dveh velikih integracij, znotraj Evropske unije in NATA. Odločali bodo torej tudi o naši usodi. Če bomo člani teh dveh integracij, bomo imeli vsaj možnost, da soodločamo o tem, kakšna bo prihodnost Evrope, kakšna bo njena prihodnja podoba in kakšna bo vsebina življenja v njej. Od nas samih pa je odvisno, ali bomo to možnost znali tudi izkoristiti ali ne. Tako kot za vse druge, velja tudi za nas. Priložnost imamo, izkoristimo jo in bilo bi kratkovidno in nesmiselno, da bi se tej možnosti sodelovanja pri teh velikih projektih odpovedali.

Prihodnost bo gotovo vsaj tako lepa, kot je bila preteklost, če jo bomo znali vzeti v svoje roke, tako kot smo v veliki meri znali v svojih rokah imeti preteklost, oziroma tisti del življenja, ki je za nami.

Želim vam torej prijazno življenje v slovenski državi tudi v prihodnje, predvsem pa vam želim, da bi današnji dan lepo preživeli. Srečno. Hvala lepa.