CENA ZA DOBRE ODNOSE NE MOREJO BITI MANJŠINE
Sprejem zamejcev ob kulturnem prazniku

Ljubljana, Predsedniška palača, 7. februar 2002

Ob slovenskem kulturnem prazniku je predsednik republike na ločenih pogovorih sprejel predstavnike organizacij slovenskih zamejcev iz Italije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške, da bi se seznanil z aktualnim položajem slovenske narodne skupnosti izza meje.

Po pogovorih, na tradicionalnem sprejemu, je zamejce nagovoril in poudaril, da je od nas samih odvisno, koliko bomo vsi skupaj znali razumeti priložnost, ko v Evropi ne bo več državnih meja, ostajajo pa stičišča narodov in kultur.

Izrazil je zadovoljstvo, da slovenska manjšina, ko ščiti svoje pravice, ubira pot dialoga in vere v veljavo prava v državah, v katerih živijo kot lojalni državljani.

"Dobri odnosi s sosedami so spričevalo demokratičnosti, vendar dobri in prijateljski odnosi s sosedi ne morejo iti na račun manjšin. Manjšine niso cena, ki bi jo Slovenija mogla ali ki bi jo lahko plačala za dobre odnose. Razumemo, da imajo vse te države svoje interese, da jih poskušajo uveljaviti, če so legitimni po legalnih poteh. Ampak za dobre odnose pričakujemo, da tudi Sloveniji priznajo, da ima interese, ki so prav tako legitimni in ki jih želimo prav tako uveljaviti po legalnih poteh. Sestavina dobrih in prijateljskih odnosov Slovenije s sosedi je tudi položaj in odnos do slovenskih manjšin," je med drugim poudaril predsednik Kučan.

Lepo vas pozdravljam v Ljubljani in vam hkrati čestitam za naš skupni praznik slovenske kulture. Slovenci smo se skozi vso svojo zgodovino oklepali kulture, ker je bila vir naše nacionalne entitete, našega nacionalnega ponosa in nacionalne samozavesti. Zato ni naključje, da je prav praznik kulture med Slovenci prepoznan kot skupni praznik bolj kot katerikoli drug. V njem smo zmeraj našli dovolj razlogov, da smo se počutili Slovence, ne glede na to, kje živimo. Tudi ko smo Slovenci dobili svojo državo in smo razglasili kulturni praznik za državni praznik, to prazniku ni v ničemer vzelo njegove veličine, veličine dejstva, da se v njem prepoznamo vsi Slovenci.

Praznik je priložnost za razmišljanje o nacionalni samobitnosti, v kateri sta jezik in kultura vedno igrala pomembno vlogo. Praznik je tudi priložnost, da vsak zase in vsi skupaj premislimo, kaj lahko storimo za to, da bi se slovenska narodna skupnost tudi v prihodnje razvijala kot trdna, notranje povezana in hkrati v svet odprta etnična, kulturna, duhovna in gospodarska skupnost. To je tudi naša skupna odgovornost.

V letu 2002, ko izgleda, da se uresničuje eno najpomembnejših hotenj slovenske države, hotenje da bi Slovenija postala članica EU, je tovrstno razmišljanje še toliko pomembnejše. Vsi razumemo širitev proti srcu in naprej proti vzhodu Evrope kot novo priložnost, tudi za slovenstvo. Živeli bomo - ne samo Slovenci v Avstriji in v Italiji, ampak tudi Slovenci na Madžarskem in v matični državi v okviru istih vrednot, ki poudarjajo med drugim pravico do različnosti, strpnost, visoko promocijo človekovih pravic, tudi manjšinske zaščite. Zato je to priložnost, da v okviru teh skupnih vrednot poskušamo uveljaviti vrednote pri sebi, da se nanje sklicujemo in zahtevamo njihovo uresničevanje tudi drugod in da se poslužimo mehanizmov Evropske unije, ki varujejo te vrednote in pravice. Upam, da bodo kmalu temu sledile tudi druge države, tudi sosednja Hrvaška in da bodo v tem istem sistemu vrednot in pravic živeli tudi Slovenci, ki živijo na sosednjem Hrvaškem.

Mislim, da je od nas samih odvisno, koliko bomo vsi skupaj znali razumeti, da ne bo več državnih meja, bodo pa ostala stičišča narodov in kultur in da bomo morali za prepoznavanje svoje kulture in sebe skozi kulturo storiti veliko več prav na točkah, kjer do teh stičišč prihaja in ki so zdaj iz tega vidika skorajda prazen slovenski prostor. To so kraji in središča na obeh straneh slovenskih meja. Tako delajo danes vsi narodi Evrope.

Današnji praznik je bil priložnost, da smo se pogovorili o razmerah, v katerih živijo slovenski zamejci. Govorili smo posebej o položaju zamejcev v Italiji, v Avstriji, na Madžarskem in na Hrvaškem. Neka skupna značilnost je: položaja, v katerem živite danes v sosednjih državah, ni mogoče označiti enoznačno. Ni ga mogoče ovrednotiti kot samo dobrega ali samo slabega. Veliko stvari se je spremenilo. Italija je dobila dolgo pričakovani globalni zaščitni zakon, v Avstriji so stvari krenile po svoji poti z logiko, kakršno pač narekujejo notranjepolitična razmerja v Avstriji, na Madžarskem in na Hrvaškem se ni spremenilo pravzaprav nič, tudi ne na škodo Slovencev.

Se je pa pokazalo dvoje, zlasti v Italiji in v Avstriji: da je bilo prav, da je manjšina razumela svoj položaj kot položaj subjekta in se je organizirala, povezala in postala sogovornik tako oblastem v svoji državi, katerim je pokazala, da so Slovenci lojalni državljani teh držav, in da je postala subjekt in sogovornik tudi oblastem v matični državi. Ubirala je pot dialoga, ki ga ni razumela kot trgovanje z njenim položajem in njenimi pravicami po principu daj-dam.

Druga pomembna značilnost pa je vaša odločitev zaupati v pravno državo v državi, v kateri živite, da smatrate, da kadar so kršene vaše pravice, ki jih zagotavljajo notranji pravni predpisi, ustava in pravni red, kadar so kršeni meddržavni sporazumi ali tudi mednarodni akti, mislim predvsem na dokumente Sveta Evrope, takrat svojo pravico iščete po pravni poti prek rednih sodišč in prek ustavnih sodišč. Mislim, da je to omogočilo, da so se problemi iz izrazito političnega področja, znotraj katerega so se vrteli dolgo let, prenesli tja, kjer je v demokracijah in v pravnih državah nanje moč opozarjati. Tu nas navsezadnje ne ščiti samo vrednostni sistem EU, ampak tudi sistem ustanov, ki jih ima EU, ki jih ima združujoča se Evropa - tudi Svet Evrope in sodišče za človekove pravice. Najpomembnejši dokument tu je Konvencija Sveta Evrope o pravicah manjšin, ki ima zelo pomembno določbo, da se za notranjo zakonodajo položaj manjšin z novo ureditvijo ne sme poslabšati v primerjavi s položajem, ki so ga imele pred tem.

Veseli me tudi premik v Sloveniji, ki vam je omogočil, da ste dobili v Sloveniji prave sogovornike, ki poznajo vaše probleme, ki te probleme tudi rešujejo, ki namesto vas poskrbijo za sodelovanje s pristojnimi državnimi organi, da ne izgubljate časa kot pred leti, ko ste hodili od Poncija do Pilata cel dan po Ljubljani in niste uspeli urediti ničesar. Mislim, da je Slovenija na ta način odpravila enega od svojih grehov iz prvih let svojega življenja, ko je pozabila, da je odgovorna za manjšine, da so manjšine subjekt in da zaradi domačih notranjepolitičnih potreb ne sme sejati razdora med manjšine. Te že itak plačujejo visok davek notranjepolitičnim razmeram držav, v katerih živijo.

Po vsem, kar je bilo danes slišati in kar vemo, lahko ob tem našem skupnem kulturnem prazniku lahko gledali v prihodnost z več optimizma. Pod pogojem seveda, da bo v vas še naprej toliko optimizma in odločnosti kot ga je bilo do zdaj in da se bo slovenska država svoje odgovornosti do manjšin zavedala tako kot doslej.

Leto 2002, kot sem rekel, je prelomno za Slovenijo. Letos naj bi se odločilo, ali se nam res do kraja odpirajo vrata v Evropsko unijo. Za to Slovenija seveda ni zainteresirana, da bi se rojevali novi konflikti na naših mejah s sosedami, z državami, ki bodo vplivale na odločitev, ali se ta vrata odprejo. Zato je razumljiva naša želja, človeška, politična in državniška. Ampak vendarle - ta želja ima mejo. Dobri odnosi s sosedami so spričevalo normalnosti in demokratičnosti držav, vendar dobri in prijateljski odnosi s sosedi ne morejo iti na račun manjšin. Manjšine niso cena, ki bi jo Slovenija mogla ali ki bi jo lahko plačala za dobre odnose. Razumemo, da imajo vse te države svoje interese, da jih poskušajo uveljaviti, če so legitimni po legalnih poteh. Ampak za dobre odnose pričakujemo, da tudi Sloveniji priznajo, da ima interese, ki so prav tako legitimni in ki jih želimo prav tako uveljaviti po legalnih poteh. Sestavina dobrih in prijateljskih odnosov Slovenije s sosedi je tudi položaj in odnos do slovenskih manjšin.

Čestitam vam za praznik in veliko užitkov ob večerni slavnostni akademiji.