SKUPNA POT SLOVENCEV IN ITALIJANOV OD BAZOVICE, RIŽARNE, GONARSA IN FOJB DO OSIMSKIH SPORAZUMOV IN ZAVEZNIŠTVA
Spominska slovesnost pri Peternelu, ki jo letos že 35. organizirata ZB Nova Gorica in ZB Brda.

Goriška Brda, 19. maj 2002


Z velikim veseljem in globokim spoštovanjem sem prišel na ta sveti kraj. Krajev, kot je ta pri Peternelu v Brdih, je mogoče najti veliko. Mnogo jih je v Sloveniji, Italiji, Evropi in po vsem svetu. S seboj nosijo tragično sporočilo o tem, do kakšnih tragedij in zločinov pride takrat, kadar si ideologije lastijo višje cilje od elementarnih etičnih vrednot, ki temeljijo na spoštovanju človekovega dostojanstva, njegovega življenja, njegove svobode, njegove pravice, da kot človek pripada svojemu narodovemu občestvu. Danes, ko je svet drugačen, kot je bil tisti pred več kot pol stoletja, je prav, da premišljamo o tem, kaj so tiste moralne vrednote, ki so lahko skupne vsem ljudem, ne glede na to, kakšnim narodom, civilizacijam ali rasam pripadamo in ki so lahko temelj sožitju človeštva in odnosov v mednarodni skupnosti. Brez te zavezanosti se naš svet lahko hitro spremeni v vojno vseh proti vsem.

Ta kraj spomina tu pri Peternelu pa ima tudi optimistično sporočilo. Sporočilo, da so bili tukaj v borbi za svobodo in v smrti, ki jo je ta bila zahtevala, povezani in združeni Italijani in Slovenci. Tu se je kovalo čvrsto zavezništvo in tovarištvo, ki je temeljilo na spoznanju, da ni svobode za nikogar, če ni svobode za vse; da ni demokracije za nikogar, če ni demokracije za vse in da ni miru za nikogar, če ni miru za vse. Zločin, ki se je zgodil pri Peternelu, se je zgodil že potem, ko je fašistična Italija kapitulirala in ko bi lahko italijanski demokrati mirne duše ostali doma. Zanje bi se vojna lahko že končala. Pa se niso umaknili na varno. Pridružili so se slovenskim partizanom in s tem boju demokratičnih zaveznikov. Zato ker so verjeli, da se je za svobodo, demokracijo in mir v Evropi in svetu potrebno boriti, da se je treba boriti do končnega poraza fašizma in nacizma. To zavezništvo italijanskih in slovenskih partizanov in protifašistov je ostalo trdno vse do danes. Vesel sem, da so danes tu z nami predstavniki AMPI.

Danes, ko Slovenci razmišljamo o tem, kako si bomo v prihodnje zavarovali svojo varnost in mir, ko razpravljamo in premišljamo o svoji včlanitvi v Nato, pravzaprav razmišljamo o svojih zavezništvih. Potrebno in koristno se je spomniti tega nauka zgodovine. V obrambi svoje svobode smo bili uspešni Slovenci zmeraj takrat, kadar smo se zanjo borili v demokratičnih zavezništvih. Danes našega miru in varnosti ne ogrožajo samo klasične vojne in orožje. Danes nas ogrožajo nevarnosti, ki ne poznajo in ne priznavajo mej držav. So univerzalne, globalne in segajo čez cele kontinente ali ogrožajo kar ves svet. Tudi danes smo v obrambi pred temi nevarnostmi že v dejanskem zavezništvu z mnogimi demokratičnimi državami, tudi z Italijo. Smo del protiteroristične svetovne koalicije. Sodelujemo v mirovnih operacijah na Balkanu. Sodelovali bomo povsod, kjer bo treba braniti mir, varnost in temeljne demokratične vrednote. Navsezadnje imamo s tem že izkušnje iz druge svetovne vojne, pa tudi naše vojne za samostojno Slovenijo. Primorci, prekomorci so se na primer, predno so prišli osvobajat domačo slovensko zemljo ob koncu vojne, borili za zmago demokracije, za svobodo in za mir po mnogih bojiščih Evrope in Afrike. Pa niso bili edini.

Mir je nedeljiv. Tega se je treba zavedati tudi danes. Ko razmišljamo o svojem vstopu v Nato, razmišljamo o tem zaradi miru. Zaradi miru si želimo v evroatlantsko zavezništvo in ne zaradi vojne. Mir pa je tudi danes mogoče učinkovito braniti v zavezništvih, v sistemu kolektivne obrambe. Verjamem, da se bo to v naši razpravi pokazalo in da bo dala trezno in odgovorno odločitev o mestu Slovenije v evroatlantskem zavezništvu.

Spoštovani, dolga je bila pot, ki je naša dva naroda, slovenskega in italijanskega, vodila skozi vse tragične preizkušnje prejšnjega stoletja. Dvajseto stoletje, ki so ga poskusile obvladati tri velike ideologije, fašistična, nacistična in komunistična, je preneslo v današnji čas vsa svoja velika vprašanja in dileme, dalo pa nam je premalo odgovorov. Te odgovore moramo poiskati sami. Tudi odgovore kako nadaljevati pot skupnega življenja na tem stičišču slovanskega in romanskega sveta. Dolga je bila pot od prvega tržaškega procesa leta 1930, na katerega žrtve nas spominja spomenik na Bazovici, preko mnogih nesrečnih krajev kot je vas Ustje tu blizu v Vipavski dolini, preko Rižarne in fojb ob koncu vojne, ki so jih napolnili temni angeli sovraštva in maščevanja, pa vse do Osimskih sporazumov in do naših današnjih zavezništev in skupnih zavzemanj za prihodnjo, vsem Evropejcem prijazno Evropo.

Premisliti moramo, kako se bomo poslovili od tragičnega dela te skupne poti. Trdno sem prepričan, da je utemeljeno moje povabilo, da bi vodilni ljudje italijanske in slovenske republike skupaj prehodili pot po krajih, ki nas kot simboli trpljenja in medsebojnega zla spominjajo na to skupno neprijazno usodo in ki bi nam ob dejstvu, da smo to zgodovino, tako kot se je dogodila, pripravljeni vzeti nase, hkrati dajali dovolj razlogov za optimizem glede našega prihodnjega skupnega življenja. Nekoč bodo predstavniki Italije in Slovenije morali prehoditi to pot spomina in sprave od Bazoviškega spomenika, Gonarsa, Rižarne in fojb. Želim si, da bi se to zgodilo še v času, ko se boste vi, italijanski in slovenski partizani, vi ki ste žive priče borbe proti fašizmu in nacizmu za svobodo, za demokracijo Slovenije, Italije in Evrope in priče tudi surovega maščevanja po vojni, lahko udeležili hoje ob tej poti. Vi boste tisti, ki boste lahko rekli, "da se ne bi nikoli več ponovilo". Bil bi z vsem prepričanjem z vami.

S to željo in z upanjem na mirno, dostojno in svobodno življenje vas lepo pozdravljam. Želim vam lepo vreme in vse dobro. Hvala lepa.