Govor

POLITIKA, KI NE PRIZNAVA NARODNOOSVOBODILNEGA BOJA, NI SLOVENSKA NITI EVROPSKA
Govor predsednika republike Milana Kučana ob 55. obletnici osvoboditve in 10. obletnici obnove partizanske bolnice Franja

Novaki, 28. maj 2000

"Partizanska bolnišnica Franja je eden od čudežev tega boja, skupnega boja demokratične Evrope proti fašizmu in nacizmu. Zato živi v naši zavesti, zato jo obiskujejo ljudje iz vsega sveta, ki jo sprejemajo tudi za svojo, ker izraža upornost svobodnega duha in najpristnejšo človeško solidarnost v njeni najbolj humani obliki" je v svojem nagovoru poudaril predsednik Kučan ter dodal, da je "Franja tvarno sporočilo, ki je zraslo iz univerzalnih človeških vrednot. Zato zasluži častno mesto na seznamu kulturne in naravne dediščine pri Unescu. Vsi mi, še najbolj upravljavci države smo zavezani storiti vse, da se to čimprej zgodi." Predsednik Kučan je v svojem nagovoru med drugim poudaril tudi pomen osvobodilnega boja, ki je temelj naše državnosti saj "politika, ki ne bo upoštevala osvobodilnega boja kot temelja naše državnosti, ali bi na njegovo mesto celo vsiljevala druge vrednote, nikoli ne bo ne slovenska in ne evropska. Bo tujek brez korenin."

Spoštovane udeleženke, spoštovani udeleženci današnjega slavja, drage partizanke in partizani, zdravniki, bolničarji, oskrbovalci in varuhi Franje, vse Vas prisrčno pozdravljam.

Čas beži, mladost iz časov Franje je davno odšla, takšen je zakon življenja. Celo od skrbne in uspešne obnove tega partizanskega čudeža je minilo že desetletje. Toda partizanska bolnišnica Franja je še zmeraj trdno tu in v nas Slovencih še zmeraj živi uporni in svobodoljubni duh tedanje mladosti. Prometejska Franja je nepreklicno naša, ker sta se z njo v skriti soteski in v najhujših razmerah izpolnili globoka človeška plemenitost in solidarnost, iz katerih je črpal svojo moč slovenski osvobodilni boj. Zato je bil tudi zmagovit.

Osvobodilni boj je bil spopad naroda z okupatorji, ki so ta narod hoteli ne le pokoriti kot mnoge druge evropske narode, temveč so nas obsodili na uničenje. To je bil boj za življenje vsega slovenskega naroda z neprimerno močnejšim sovražnikom. Zato tudi ni štelo samo število vojakov na eni in na drugi strani. Branil in boril se je narod z vso svojo uporniško tradicijo, z vso svojo voljo in iznajdljivostjo. Imel je 121 partizanskih bolnišnic, v katerih se je zdravilo 15 tisoč ranjencev in bolnikov. Slovenija je bila prepredena s partizansko kurirsko mrežo, ki je po vsej okupirani deželi raznašala tudi tisk osvobodilnega gibanja, celo partizanski dnevnik, edini uporniški dnevni časnik v okupirani Evropi. Partizanska kultura in šolstvo sta sredi vojne vihre živeli za ljudi, za njihovo duhovno preživetje, za njihovo prihodnost. Takšna država v državi, takšen celovit in do podrobnosti organiziran osvobodilni boj s pravo partizansko vojsko je bil mogoč, ker je Osvobodilna fronta povezovala ljudi v boju za skupen cilj, za svobodo.

Partizanska bolnišnica Franja je eden od čudežev tega boja, skupnega boja demokratične Evrope proti fašizmu in nacizmu. Zato živi v naši zavesti, zato jo obiskujejo ljudje iz vsega sveta, ki jo sprejemajo tudi za svojo, ker izraža upornost svobodnega duha in najpristnejšo človeško solidarnost v njeni najbolj humani obliki. Franja je tvarno sporočilo, ki je zraslo iz univerzalnih človeških vrednot. Zato zasluži častno mesto na seznamu kulturne in naravne dediščine pri Unescu. Vsi mi, še najbolj upravljavci države smo zavezani storiti vse, da se to čimprej zgodi.

Franja je kot del humanega izročila vseh dobrih in svobodoljubnih ljudi tudi jasno sporočilo prihodnjim rodovom. Naj bo še tako hudo in brezupno, mogoče je zmagati, če spoštuješ in ceniš človeško življenje in se bojuješ za pravico do narodovega in svojega dostojanstva, do svobode in prihodnosti, če te pravice nikomur ne jemlješ, si jo pa pripravljen deliti z drugimi in se skupaj z njimi zanjo tudi bojevati. Od tod do dobre organizacije oboroženega upora naroda in obenem do skrbi za vsakega človeka v njem je potem jasna pot, čeprav težka, negotova in polna žrtev.

Primorska je po trdoživem upiranju fašističnemu raznarodovanju stopila v vojnih letih na to pot, skupaj z njo vsa Slovenija. Z zmago v zavezniških vrstah, katerih vojaki in piloti so se zdravili tudi v naših partizanskih bolnišnicah, med njimi 20 hudo ranjenih, si je zagotovila trdne mednarodne temelje svoje današnje državnosti. Kot je res, da so že daleč dnevi vojne in zmage, je tudi res, da so ti časi nepreklicno vgrajeni v temelje naše prihodnosti. Upoštevati jih mora vsaka politika, ki hoče biti slovenska in evropska. Če povem še drugače: politika, ki ne bo upoštevala osvobodilnega boja kot temelja naše državnosti, ali bi na njegovo mesto celo vsiljevala druge vrednote, nikoli ne bo ne slovenska in ne evropska. Bo tujek brez korenin.

Spoštovani, tu smo se zbrali, da se spomnimo tudi tega, kako so marljivi, ponosni in sposobni ljudje pred desetimi leti obnovili Franjo, ki jo je prizadela zelo huda ujma. Obnovili so jo z enako zvestobo, kot so jo med vojno skrbno varovali, da za ranjence in zdravnike niso nikoli izvedeli okupatorske oblasti in soldateska. Naj se jim zahvalimo za njihov neizmerni trud, ki je uspešno prestal že desetletno preizkušnjo. Poskrbeli so, da je Franja kot nekoč, je živa, čudežna, za zmeraj naša. Del našega ponosa, del podobe slovenske narodove duše.

Visoko nad Franjo, na vrhu Porezna, ki kot mogočna dlan varuje Cerkljansko, stoji spomenik tragičnim žrtvam, partizanom, ki so padli na pragu svobode spomladi zadnjega vojnega leta. Umrli so za tisto, za kar je živela Franja. Življenje in smrt sta v vojni vihri oblikovala našo narodovo dušo in Franja je njena prava podoba, izrisana skozi trde preizkušnje stoletij. Temne pege, stranpoti med vojno in še po njej, ji ne morejo odvzeti svetlobe. In to nas more navdajati s ponosom in z optimističnim, samozavestnim pogledom v prihodnost.

Naš odnos do Franje je tudi naš spoštljiv odnos do Pavle, Franje, Očka, dr. Volčjaka, do vseh partizanskih zdravnic in zdravnikov, bolničark, bolničarjev in drugega sanitetnega osebja. To so veliki ljudje slovenskega naroda. Za zmeraj so se zapisali v naš skupni spomin. Tudi iz njihovih dobrih dejanj si ustvarjamo prijazno prihodnost. Vredno je imeti te ljudi za vzor.