|
PRIMORCI SO SE BREZ OKLEVANJA OPRIJELI ODPORA OF
50. obletnica priključitve Primorske Sloveniji
Govor predsednika Republike Milana Kučana
Nova Gorica, 14. september 1997
 "Priključitev Primorske, to za nas tako pomembno dejanje, ni bila sama po sebi umevna izpolnitev več kot stoletne težnje po zedinjeni Sloveniji. Za uresničitev teh sanj so bila potrebna dejanja. Je bil potreben upor in je bil potreben boj", poudarja v svojem slavnostnem govoru ob prazniku petdesetletnice te priključitve predsednik Kučan.
"Na podlagi NOB in Mirovne pogodbe je Slovenija z Londonsko spomenico dosegla tudi izhod na morje in zagotovila varstvo slovenske manjšine, dvostransko pogodbo o meji in drugih vprašanjih meddržavnih odnosov v Osimu in končno rimsko pogodbo o rešitvi odprtih vprašanj glede premoženja optantov. S tem so bili postavljeni pravni temelji našega sodelovanja in sožitja z Italijo. Le na pravni in politični podlagi NOB je danes mogoče govoriti o Primorski v Sloveniji in o Sloveniji kot državi. Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda zato ostaja najsvetlejša moralna legitimacija, ki jo ima naš narod pred zgodovino in svetom vse do svoje državne osamosvojitve v letu 1991."
Ob tem predsednik Kučan dodaja, da je "naš praznik sosedom čez mejo ponujena odprta dlan sodelovanja in sožitja ter skupnega potovanja v prihodnost. Potovanja v pričakovanju prav tako odkrito ponujene odprte sosedove dlani."
Danes je naš veliki dan. Praznuje Primorska. Z njo praznuje vsa Slovenija.
Spominjamo se tistega velikega dne, ko si je slovenska Primorska priborila pravico, da se vrne k matičnemu narodu. Z mirovno pogodbo zavezniških in pridruženi držav z Italijo je bila 15. septembra 1947 vrnjena Slovenji skoraj tretjina ozemlja, ki ji ga je vzela krivična rapalska pogodba. To je bil težko pričakovan in izjemno pomemben dan v življenju in zgodovini Slovencev in Slovenije. Dan, ki je in bo še dolgo odločilno vplival na življenje slovenskega naroda in njegove države kljub bolečemu dejstvu, da je velik del Slovencev še naprej ostal odrezan od matične domovine. Šele s Primorsko od izvira Soče do Dragonje je Slovenija dobila ozemeljsko zaokroženost, ki ji omogoča sodobno državno življenje. Brez Primorske ni Slovenije.
To za nas tako pomembno dejanje pa ni bila sama po sebi umevna izpolnitev več kot stoletne težnje po zedinjeni Sloveniji in že zato tudi njen logičen sklep. Za uresničitev teh sanj so bila potrebna dejanja. Je bil potreben upor in je bil potreben boj. Meja z Italijo - edina na Zahodu - ni bila spremenjena zato, ker bi protifašistični zavezniki želeli popraviti prejšnjo, do nas Slovencev krivično odločitev. Spremenjena je bila po zaslugi protifašističnega in narodnoosvobodilnega boja Primorskih Slovencev.
Ta boj se je kot del odporniškega partizanskega boja Slovencev razvil v priznano vojaško moč, pomembno tudi za boj zaveznikov. Njegovega prispevka k skupni zavezniški zmagi ni bilo mogoče spregledati. Z učinkovitim in množičnim odporom, še posebej s primorsko vstajo, je ljudstvo slovenskega Primorja rapalsko mejo razveljavilo že med vojno.
Posebna moč primorskega upora izvira iz prvinskega odpora Primorcev proti nezaslišanemu potujčevalnemu nasilju fašistične Italije, ki ni prizanašala tudi italijanskim demokratom. Protifašizem Primorcev je imel dolgo zgodovino, vse od požiga slovenskega Narodnega doma v Trstu naprej. Mnoga svoja uporniška dejanja so Primorci že zgodaj plačali z življenji. Naj nas vse spomnim na obsodbe in usmrtitve obsojencev na I. in II. tržaškem procesu, na Bazovico, na sramotno prevaro in smrt metropolita in nadškofa Sedeja, na zastrupitev pesnika Lojzeta Bratuža, na TIGR, na srčen odpor mnogih slovenskih, s svojim ljudstvom povezanih duhovnikov ter na borbo in podtalni odpor njihovega organiziranega jedra v Zboru svečenikov Sv. Pavla, na požgane vasi in talce, na mučenja, na Rab in druga uničevalna koncentracijska taborišča. Ta tragična izkušnja primorskega človeka s fašizmom je izvir njegovega izostrenega čuta za narodnostno ogroženost, zaradi katere je kot prvo in edino nujnost videl narodno in obenem svojo osvoboditev in odrešitev. Temu je podredil vse druge, za življenje naroda drugotne politične in ideološke interese. Zato so se Primorci brez oklevanja oprijeli odpora OF slovenskega naroda. Ne zaradi imena ali politične barve, ampak zaradi njene realne odporniške vsebine in dejanj. Odpor je bila njihova edina izbira, barva oblasti pa med tem odločilnim spopadom za vse drugotnega pomena.
Tisoči Primork in Primorcev, ki so bili kot Slovenci prisiljeni bežati pred fašističnim in državnim nasiljem Mussolinijeve Italije v Slovenijo in naprej v najbolj oddaljene dele Kraljevine Jugoslavije in v prekomorske države, so bili med pobudniki, organizatorji in najbolj požrtvovalnimi bojevniki odpora. Kot nekdanji italijanski vojaki so Primorci množično prostovoljno vstopali v Narodnoosvobodilno vojsko Jugoslavije. V njej so bili človeško in vojaško jedro legendarnih prekomorskih brigad, ki so v sklepnih operacijah udarno pripomogle k osvoboditvi Istre, Trsta in Slovenskega Primorja. Osrednje in častno mesto v tem boju pa gre IX. korpusu, v katerem so se po kapitulaciji Italije združile vse primorske in del gorenjskih partizanskih enot, vse po vrsti z imeni slovenskih pesnikov in junakov odpora, v dobro organizirano in udarno vojsko, v kateri je bilo dovolj prostora tudi za italijanske protifašiste. IX. korpus je v najtežjih letih branil svobodo slovenske Primorske. Nanj so se opirali zavezniki pri svojih operacijah v Italiji. Skupaj s IV. jugoslovansko armado, ki bi je brez Slovencev, brez Primorcev tudi ne moglo biti, je bil dejstvo, ki je kasneje soodločalo o usodi Primorcev.
Primorci dobro veste, da je bil vaš življenjski cilj narodna osvoboditev. V združitvi s slovensko domovino ste videli jamstvo za to hotenje, v protifašističnem in protiokupatorskem boju pa edino učinkovito sredstvo za njegovo uresničitev. Prav primorski človek je dokaz, da naroda, ki se bori za svoj obstoj in dostojanstvo, ni mogoče premagati. Mogoče ga je uničiti, ni pa mu mogoče vzeti domovine. Zato je bil in ostaja pravi junak svoje osvoboditve in priključitve edinole primorsko ljudstvo samo. Tisto ljudstvo, ki je del slovenskega naroda in del njegovega boja za obstoj in svobodo.
Na boju primorskih Slovencev in na volji Pokrajinskega narodnoosvobodilnega sveta za Primorsko je Vrhovni plenum OF 16. septembra 1943 lahko utemeljil svojo odločitev o “priključitvi Slovenskega Primorja svobodni in združeni Sloveniji v svobodni in demokratični Jugoslaviji”. Ta sklep je 3. oktobra v Kočevju potrdil Zbor odposlancev slovenskega naroda. S tem je že v takratnih razmerah Slovensko Primorje postalo del slovenskega državnega ozemlja. To je ostalo vse do danes. To bo ostalo, dokler bomo Slovenci kot skupnost znali spoštovati svoje nacionalne interese. Vsi znani in brezimni junaki odpora fašizmu že pred vojno in med njo, ki so to omogočili, zaslužijo ves naš spoštljivi človeški spomin in moralno spoštovanje, pa tudi državno priznanje.
O mednarodni usodi slovenske Primorske je odločala Mirovna konferenca v Parizu. Tam je bila Slovenija kot državno priznan sestavni del Federativne Jugoslavije uvrščena med zmagovalce v vrstah Združenih narodov. To je bilo za slovenski položaj na tej za nas usodni konferenci izjemno pomembno, kajti bila je - ob trdi diplomatski bitki - zadnja priložnost v zgodovini, da se vsaj delno popravijo ozemeljske krivice, ki jih je malemu slovenskemu narodu prizadejala politika velikih držav po prvi svetovni vojni. Zmagovitega slovenskega naroda ni bilo mogoče več poljubno deliti. Veliki napisi na skorajda sleherni primorski hiši iz tistega časa so takrat oznanjali “Tujega nočemo, svojega ne damo”. To, za takratni čas zelo demokratično geslo je izražalo vso narodovo samozavest, samospoštovanje in ponos, ki je temeljil na prispevku Slovencev k skupni zavezniški zmagi.
Na podlagi NOB in Mirovne pogodbe je Slovenija z Londonsko spomenico dosegla tudi izhod na morje in zagotovila varstvo slovenske manjšine, dvostransko pogodbo o meji in drugih vprašanjih meddržavnih odnosov v Osimu in končno rimsko pogodbo o rešitvi odprtih vprašanj glede premoženja optantov. S tem so bili postavljeni pravni temelji našega sodelovanja in sožitja z Italijo. Le na pravni in politični podlagi NOB je danes mogoče govoriti o Primorski v Sloveniji in o Sloveniji kot državi. Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda zato ostaja najsvetlejša moralna legitimacija, ki jo ima naš narod pred zgodovino in svetom vse do svoje državne osamosvojitve v letu 1991, od takrat pa skupaj z njo.
Za zgodovinskim dnem, ki se ga danes spominjamo, stoji trpko življenje, stojijo ponižanja, upanja, stoji zmagovito uporništvo enega najbolj svetlih in preizkušanih rodov Slovencev. Živel je v času, ko so bile sanje o pravici, da si svoboden in spoštovan v svojem človeškem in nacionalnem dostojanstvu, s svojim jezikom in kulturo, nedosegljiva zvezda na nebesnem svodu odmaknjene prihodnosti. A Primorci so segli po njej. Segli so po tej zvezdi. Njihovi Čedrmaci, tigrovci, fašističnim oblastem prikrita gibanja, dostojanstvo in pogum pred puškami in v koncentracijskih taboriščih, partizanske enote in prekomorci so potrpežljivo, vztrajno, pogumno in učinkovito ohranjali na smrt obsojeno slovenstvo. Ustvarili so enotno gibanje, ki se je bilo sposobno tudi z orožjem postaviti v bran genocidnemu nasilju.
Za prihodnost Slovenije, za njen mednarodni položaj ni pomembno samo to, da se je Primorska vrnila. Pomembne so tudi okoliščine te vrnitve. Ni se vrnila s pomočjo Hitlerjeve Nemčije, na kar so upali slovenski kolaborantje po kapitulaciji Italije in zaradi česar so poskušali širiti domobranstvo iz “Ljubljanske pokrajine” tudi na Primorsko. Vrnila se je predvsem po zaslugi upora in boja Primorcev samih.
Način, kako je Primorska pripomogla k svoji osvoboditvi, je za Slovence in za Republike Slovenijo pomemben tudi danes in bo očitno pomemben še jutri. Opominja nas, da so v življenju naroda tudi stvari, ki so nam vsem skupne. Nesposobnost, da v različnostih, ki jih je treba spoštovati, prepoznamo skupni interes, nam onemogoča, da bi zaživeli zares svobodno, strpno in ustvarjalno. Jemlje nam moči in nas onesposablja, da bi izpolnili zavezo in upanja ljudi ob nastanku naše samostojne države.
Danes se spominjamo za slovenstvo pomembnih odločitev in dejanj takratnega rodu Primorcev in vseh Slovencev. Tu v Gorici pa nas je zbralo tudi hotenje, da bi iz njihovih idealov, upora, trpljenja in trdega dela, iz vztrajnega, premišljenega, dobro organiziranega narodnega gibanja in partizanskega boja, iz sloge in vzajemnosti takratnih ljudi, črpali moč in spodbudo za svojo odgovornost. Za odgovornost, ki jo zdajšnji rod nosi za sedanjost in prihodnost. Tudi za tvorno sožitje s sosedi.
Slovenci in Italijani v zgodovini še nismo imeli prave priložnosti za dobro sosedstvo. Ne eni in ne drugi pa se v miru še nismo naučili živeti drug z drugim in ne več zgolj drug ob drugem. Zdaj je čas za to. Je čas vseevropske sprave. Je tudi čas, da sežemo čez preteklost, ki v največji meri bremeni naše odnose. V oporo nam je lahko sodelovanje odporniških gibanj obeh narodov med nacistično okupacijo. Toda to pomembno dejanje duha in politike ne bo mogoče, če bomo trdovratno hoteli poznati vsak samo svojo resnico, ne pa zvedeti in razumeti tudi resnico drugega o tem istem času. Četudi je neprijazna in obremenjujoča in se jo zato poskuša potisniti iz spomina. A pošteno je, posebej do mladih rodov, da jo vrnemo v spomin. Ne zato, ker ne bi želeli ali zmogli odpuščati, pač pa zato, ker je pozabljenje nekaj drugega kot odpuščanje. Če manjka del spomina, tudi spomina o agresiji, vojnem nasilju, porazu in posledicah nasilja, o sosledju in medsebojni povezanosti dogajanj, ni mogoče zgraditi trdnega zaupanja.
Ni prvič rečeno, da demokratična Slovenija obžaluje in kot pravno in moralno nedopustne zavrača vse zunajsodne usmrtitve poraženih kolaboracionistov, pa tudi pripadnikov agresorskih vojska in njihovih civilnih sodelavcev v času ob koncu vojne in neposredno po njej. Tako ravna Slovenija tudi glede podobnih dejanj, ki so se zgodila med nami Slovenci. Ne more in noče pristajati niti na takšna obračunavanja niti ravnanja z mrtvimi.
Obžalovanja vrednega ter pravne in moralne zavrnitve potrebnega dogajanja ob koncu vojne, ki mu je zgodovina še dolžna dati realne razsežnosti, pa nikoli ne bo mogoče razumeti in obravnavati mimo težke in tragične preteklosti slovenskih ljudi na tem ozemlju vsaj že od prve svetovne vojne naprej. Posebej pa ga ni mogoče ločiti od napada fašistične Italije 6. aprila 1941 in okupacije ter nasilne aneksije slovenskih ozemelj. Potrebna je jasna beseda. Kakor je bila rapalska meja izvor in vzrok še ne povsem izmerjenega trpljenja in še nepreštetih izgub za slovensko prebivalstvo Primorske med obema vojnama, tako je postala agresija Italije v letu 1941 prvi vzrok in izvor strahot, ki jih je ta vojna prinesla Slovencem, pa tudi prvi vir in vzrok vsega tragičnega, kar je ob koncu vojne doletelo tudi Italijane v tem prostoru. Ni mogoče sprejeti trditve, ki se s tem v zvezi vztrajno ponavlja in obnavlja ob slovensko italijanski meji, da je ob koncu vojne šlo za "etnično čiščenje" in za ideološki obračun slovenskega komunizma z nasprotniki. Še vedno je bil to obračun z nosilci fašističnega in okupatorskega nasilja. To ne more biti pozabljeno.
Ne more biti drugače, kot da se vsakdo spopade z lastno zavestjo o krivicah, ki jih je povzročil drugemu. Na pozabljanju ni mogoče zgraditi zaupanja, ki je pogoj za skupno, mirno in ustvarjalno življenje v prihodnje. Prav to pa želita in potrebujeta tako Slovenija kot Italija in sta za to v želenem svetu miru, spoštovanja človeškega dostojanstva in njegove pravice do svobodnega življenja tudi odgovorni svojim ljudem ter svoji zavezanosti sodelovanju in povezovanju v Evropi. Del te odgovornosti je tudi spoštovanje in posebno varstvo manjšini. Te so dejstvo zgodovine in naložene naši skrbi. Ne zaradi reciprocitete, ampak zaradi naše lastne zavezanosti načelom demokracije in človečnosti. Podpora demokratične Italije Sloveniji pri njenem vključevanju v evropske in evroatlantske integracije ter dobri odnosi in odprta meja med državama so izraz takšne volje in njena potrditev.
O preteklosti premišljajmo, da bi si olajšali pot v prihodnost. Zaradi prihodnosti smo dolžni nositi v sebi spomin na tragične čase, ko je brat dvignil roko nad brata in sosed nad soseda. Zaradi notranjega miru, zaradi prihodnosti in zaradi svojega lastnega dostojanstva smo dolžni vsakemu grobu dati njegovo ime in spoštovati sleherno solzo. Odpuščajmo, sočustvujmo in pomnimo gorje, ki ga prinašajo vojne ter politične in ideološke delitve. Charles de Gaulle je v svojih Vojnih spominih zapisal: “Čas prinese svoje. Nekega dne bodo solze usahnile, bes bo obnemogel, grobovi se bodo zravnali z zemljo. Ostala pa bo Francija”. Ostala bo tudi Slovenija. Ostala bo Slovenija s Primorsko. Ostala bo Slovenija, ki ji je soseda demokratična Italija.
Danes se spominjamo za nas velikih ljudi in njihovih dejanj. Ne zaradi zagledanosti v preteklost, v stare premisleke in dileme, ampak ker nas zavezuje prihodnost. Velika dejanja prednikov in spoštovanje do njih ne morejo potešiti upov in potreb mladih rodov. Vendar bodo tudi njim dajali samozavest in oporo, ko pridejo na vrsto, da se odzovejo klicu življenja, klicu naroda, klicu domovine, da prevzamejo odgovornost. Kajti brez vzorov preteklosti ne more biti vzorov prihodnosti. Mladim rodovom, ki uspešno prevzemajo odgovornost za javne zadeve, želimo, naj bo njihov čas poln priložnosti. Nihče naj se ne čuti odvečnega ali odrinjenega, prepuščen sam sebi in svojim težavam, brez varstva in brez prihodnosti. Vsi skupaj skrbno odpirajmo prostor za tvorno sodelovanje vseh rodov, za vzajemno delovanje poleta in novih zamisli mladih ter izkušenj in preudarnosti starejših.
Slovenija smo ljudje vseh rodov in vseh prepričanj. Sodelovanje nam bo dalo novo moč in samozavest, da se bomo kot država odprli za skupne načrte združujoče se Evrope ter sodelovali pri njihovem nastajanju in uresničevanju. Ni nas veliko, vendar tudi današnje spominjanje uči, da je resnična moč slovenskega naroda, vseh ljudi naše države neizmerljiva, kadar se zmoremo enotni postaviti za skupen cilj. Tako je bilo pod fašizmom, tako je bilo v drugi svetovni vojni in osvobodilnem boju, tako je bilo ob osamosvojitvi slovenske države. Tako naj bo, ko hočemo z vso človeško in nacionalno pravico do različnosti enakopravno vstopiti v organizirano družbo evropskih narodov in držav, ki ustvarjajo civilizacijo tretjega tisočletja.
To je dobra, a zelo zahtevna izbira prihodnosti. Ni idealna, je pa realna. Za nas enako kot za druge evropske narode. Toda na njene izzive se moramo odzivati s svojimi odgovori. Svoje evropske priložnosti ne moremo zapravljati v tekanju za ideali ali odgovori, ki so jih zase našli drugi po svoji podobi. Skrb za ustvarjanje lastnih možnosti, blaginje in socialne pravičnosti za svoje ljudi ter še posebej za ohranjanje identitete je zgolj naša lastna. Prepuščena je samo našim sposobnostim in je zato tudi naša pravica. Pri tem pa tako kot drugi potrebujemo razumevanje, podporo in sodelovanje. To je realno upanje za nove rodove.
Spoštovani! Danes praznujemo. A v nas ni nikakršnega triumfalizma. Naš praznik je sosedom čez mejo ponujena odprta dlan sodelovanja in sožitja ter skupnega potovanja v prihodnost. Potovanja v pričakovanju prav tako odkrito ponujene odprte sosedove dlani.
Danes se spominjamo rodov, ki so nam dali mnogo več, kot so dobili od svojih prednikov. Takšna je tudi naša dolžnost. Poskušajmo dati prihodnosti več, kot smo mogli dobiti od preteklosti. Zdaj imamo priložnost. Na svoji zemlji. Zaradi Primorske, zaradi vseh nas.
|
