Govor

TEMELJI NAŠEGA SOBIVANJA V TRETJEM TISOČLETJU
Razprava predsednika Milana Kučana na 7.srečanju predsednikov srednjeevropskih držav

Szekesfehervar (Madžarska), 28. april 2000

Foto: BOBO Šele širitev EU z državami v tranziciji pomeni dejansko integracijo in globalizacijo Evrope, pomeni za evropski vzhod in zahod konec preteklosti, pomeni začetek globalne evropske prihodnosti. "Odlaganje te širitve bi pokazala, da Evropa ni dozorela za to, da bi sprejela globalizacijo kot notranjo potrebo", je med drugim poudaril predsednik republike Milan Kučan v razpravi predsednikov enajstih srednjeevropskih držav na srečanju v Szekesvehervaru na Madžarskem.

"Če velja zahteva po globaliziranju svetovne politike skupne odgovornosti, velja to toliko prej po moji sodbi za politiko skupne odgovornosti v Evropi. V Evropi, ki prav zdaj postavlja temelje sožitja za prihodnost, " je med drugim dejal predsednik Kučan.

Sožitje je edina realna alternativa prihodnosti človeštva. To najbrž ni sporno. Vprašanje pa je, kaj so lahko temelji našega prihodnjega sožitja. Po mojem trdnem prepričanju je lahko to najprej izkušnja, ki jo prinašamo s seboj in iz katere so se rodile vrednote, ki smo jih artikulirali in deklarirali kot vrednostno vezno tkivo nove Evrope. Hkrati pa je to spoznanje zakonitosti, ki bodo določale življenje človeštva na vstopu v tretje tisočletje in v katerih se bodo te vrednote izvajale in potrjevale.

Izkušnja, ki jo prinašamo v tretje tisočletje, je izkušnja vzpona in padca ideoloških, političnih in socialnih totalitarizmov, fašizma, nacizma in stalinizma ter vzpon in padec kolonialne vladavine. Sestavni del te izkušnje ter gorja in nasilja, ki so jih ti pojavi prinesli v življenje ljudi, je - kot njihovo nasprotje - tudi ultimativna vzpostavitev vladavine prava in človekovih pravic. S to vladavino se je zgodila svoboda naroda in posameznikov, zgodila se je demokracija, ki je postala kriterij politične oblasti, zgodila se je socialna pravičnost in stabilnost, ki je postala cilj, ki ga je potrebno nenehno dohitevati. Padle so pregrade blokovskih delitev in postavljeni so temelji sodelovanja.

Toda še ostajajo tudi sence preteklosti in oživljajo v življenje evropskih ljudi, narodov in držav. Neobčutljivost bi sence nestrpnosti, ksenofobije, rasizma, kršenja človekovih pravic, nacionalizmov in delitev znova spremenila v zidove med nami. Tudi na to opozarja izkušnja, ki jo nosimo s seboj.

V naše spoznanje se je kot zakonitost, ki bo določala prihodnost človeštva, zapisal fenomen globalnosti sveta. Res je globalnost še vedno omejena na globalno naravo trgov in gospodarstva in na komunikacijsko tehnologijo, zlasti na internet. Za tem trendom nedvomno zaostaja globalnost politike. Ta se žal prepogosto zoži na popravljalnico slabih učinkov gospodarskega razvoja, posebej na področju ekologije, velikih razlik med severom in jugom, na velika socialna neravnovesja.

Trdni temelji sožitja v globalnem svetu zahtevajo tudi globalizirano politiko, ki bo sposobna nevtralizirati in postaviti ravnovesje z učinki kratkoročnih interesov že globaliziranega kapitala. Globalizirana politika zahteva, da se obrazec oziroma tradicija nacionalnih politik in interesov, ki se utemeljujejo na suverenosti nacionalne države, preseže z globalno politiko skupne odgovornosti. To bi bila neke vrste svetovna "notranja politika", ki bi ji bile zavezane vse države in bi temeljila na naslednjih prvinah: na globalnem širjenju politične in socialne demokracije, na zavezujočih minimalnih a vendar visokih standardih individualnih in kolektivnih človekovih pravic, na dialogu različnih kultur, religij in civilizacij, na nasprotovanju nacionalizmu in ksenofobiji, na novem ravnotežju med gospodarsko razvitimi in nerazvitimi deli sveta, na globalizaciji učenja, znanja, raziskovanja in informacij, na razvijanju mednarodnega in medregionalnega sodelovanja, tudi mimo državnih meja (nacionalnega egoizma), na graditvi socialne ureditve s paradigmo socialne pravičnosti in solidarnosti in na skupni varnostni obrambni politiki in politiki boja zoper organizirani kriminal. Preko te politike bi iskali pot, da nekdanjih ideoloških, političnih in vojaških konfrontacij ne bi zamenjali spopadi kultur, religij in civilizacij.

Če velja zahteva po globaliziranju svetovne politike skupne odgovornosti, velja to toliko prej po moji sodbi za politiko skupne odgovornosti v Evropi. V tisti Evropi, ki prav zdaj postavlja temelje sožitja za prihodnost. Kot znanilce tega vidim v procesu oblikovanja vrste skupnih politik: ob monetarni - skupna zunanja politika, obrambna, varnostna, evropska listina o človekovih pravicah in evropska ustava. Globalna politika skupne odgovornosti pa ne zahteva samo preprečevanja dejanj, ki škodijo skupnosti pri drugih, ampak tudi vzdrževanje pred takšnimi dejanji pri sebi.

Če želi Evropa odgovarjati na izzive globalnosti sveta, se mora tudi sama globalizirati. Toliko bolj, ker je konec dvajsetega stoletja prineslo tudi definitiven konec evropocentrizma. V multipolarnem svetu lahko Evropa ohranja svoj vpliv le, če je notranje globalizirana. Če so vanjo integrirani vsi njeni deli, če ni nihče iz skupne prihodnosti izključen in marginaliziran. To pa zahteva, da so postavljeni skupni vrednostni temelji sožitja in da je vsem omogočeno, da živijo skladno z njimi.

Realna pot za to je širitev Evropske unije na prostor vseh evropskih držav. To je zahtevna operacija, ker zdaj prihaja obdobje širitve Evropske unije z državami, ki imajo drugačen "rodovnik" od dosedanjih članic. Zdaj prihajajo države, ki so pripadale nekdanjemu ideološkemu, političnemu, kulturnemu, duhovnemu, gospodarskemu, tehnološkemu in socialnemu evropskemu vzhodu. Toda šele ta širitev pomeni dejansko integracijo in globalizacijo Evrope, pomeni za evropski vzhod in zahod konec preteklosti in za evropski vzhod in zahod začetek globalne evropske prihodnosti. Odlaganje te širitve bi pokazala, da Evropa ni dozorela za to, da preteklost dokončno pokoplje, da se ni iz zgodovine naučila dovolj, da ni dozorela, da bi sprejela globalizacijo kot notranjo potrebo. Pokazala pa bi tudi to, da se odpoveduje svojemu vplivu in prisotnosti v svetu.

Ne gre le za tisto odlaganje, ki ga je mogoče sprejeti in ki se opravičuje z utemeljitvijo, da mora Evropska unija poprej opraviti notranje instucionalne reforme, se poglobiti, da bi se potem lahko širila in da bi bila za širitev pripravljena. Gre tudi in predvsem za pogojevanje širitve z bilateralnimi zahtevami in interesi posameznih držav, kar nekatere vrača v zgodovino. Te zahteve se postavljajo s pravico moči tistega, ki je v Evropski uniji, zoper nemoč tistega, ki pravico do sprejema v Evropsko unijo šele uveljavlja.

Pri tem bi rad dodal, da globalizacije ne razumem kot unifikacije. Pozitivni učinki globalizacije so možni samo v soodvisnosti s hkratnim uveljavljanjem svobode individuacije in fragmentacije. Ne gre le za svobodo in avtonomijo človeka kot posameznika, ampak tudi za svobodo izražanja narodnostnih, kulturnih, verskih, političnih in duhovnih pripadanj in prepričanj družbenih skupin. Te imajo v življenju ljudi poseben pomen in z njimi izražajo privrženost določenim vrednotam. Samo spoštovanje takšne svobode je lahko temelj evropskega sožitja.

Alternativa je jasna. Če nam ne bo uspelo najti temelja sožitja v novem tisočletju, ki pa ne morejo biti zgolj negacija preteklega, ampak tudi aktivno sprejemanje prihodnosti tudi z oblikovnajem evropske globalne politike skupne odgovornosti v odprti Evropski uniji, bo Evropa vrnila svojo usodo v preteklost namesto v prihodnost.