Govor

DOZOREVANJE SPOZNANJA O OBOJESTRANSKIH INTERESIH
Odbor za zunanjo politiko, varnost in obrambo Evropske Unije o sporazumu s Slovenijo
Govor predsednika Republike Milana Kučana

Bruselj, 29. november 1995

"Slovenija razmejuje pogajanja o izpolnjevanju pogojev za sodelovanje in včlanitev v Unijo, ki naj bi bili enaki za vse, od reševanja dvostranskih vprašanj. Slednja so, kar zadeva naše odnose z Italijo, formalnopravno rešena z veljavnimi meddržavnimi sporazumi. Njihovo nasledstvo je Italija priznala Sloveniji 1992. leta. Ti sporazumi so temelj za reševanje morebitnih odprtih vprašanj. Toda v dialogu na načelih enakopravnosti, medsebojnega spoštovanja, pravičnosti in vzajemnih koristi. To navsezadnje velja za vse pogodbe. Njihovo spoštovanje je pogoj stabilnosti v Evropi", je med drugim dejal predsednik Kučan v zvezi s prizadevanji Slovenije za podpis asociacijskega sporazuma z EU. Dodal je, da:
"Slovenija izpolnjuje vse pogoje, ki izhajajo iz mandata za pogajanja in deklaracije Sveta ministrov, sprejete skupaj z mandatom. Kljub temu Svet ministrov vse do danes ni sprejel sklepa o podpisu sporazuma s Slovenijo. V Canskem dokumentu je za Slovenijo celo dodana nova zahteva po harmonizaciji zakonodaje, s katero naj bi liberalizirala svoj trg nepremičnin za državljane Evropske unije; zahteva, ki ni bila postavljena nobeni dosedanji pridruženi članici in ki je - z izjemo Estonije - tudi nobena ne izpolnjuje," ter nadaljeval da se Slovenija zaveda,
"da bo treba odpraviti obstoječe ustavne omejitve glede lastništva nepremičnin za tujce. Slovenska vlada se je zato zavezala, da bo v ta namen že pred podpisom Evropskega sporazuma predlagala parlamentu spremembo ustave, kar je tudi storila. Seveda pa ni razumljivo, zakaj bi to storila brez zagotovil o podpisu Evropskega sporazuma. Podpis Evropskega sporazuma bi pospešil proces harmonizacije slovenske zakonodaje, to pa bi ustvarilo tudi boljše razmere za reševanje dvostranskih vprašanj z Italijo. Trdno sem prepričan, da bi bila neovirana krepitev sodelovanja med Republiko Slovenijo in evropskimi integracijami tudi v interesu Italije, njenega gospodarstva in državljanov."

Hvaležen sem Vam, ker ste mi izkazali čast, da morem pred Vami spregovoriti o vprašanjih prihodnosti evropskega sodelovanja in o tem, zakaj se Republika Slovenija, ki jo tukaj predstavljam, poteguje za članstvo v EU.

Slovenija uživa zdaj vso blaginjo miru. Vendar živi na meji Balkana, kjer je štiri leta na očeh vse Evrope in sveta kot naš skupen poraz divjala strahotna vojna. Zato hoče verjeti, da so sedanja krhka zagotovila miru zadostna in da bo mogoče potrpežljivo začeti odpravljati globoke materialne, duhovne, miselne in civilizacijske posledice te nesmiselne vojne. Hoče tudi verjeti, da je tragedija te vojne izzvala evropsko zavest. Kajti paradoksalno je, da ob koncu tega tisočletja kljub tragičnim izkušnjam dveh svetovnih vojn ter civilizacijskim spoznanjem in utrditvi etičnih načel v razmerjih med ljudmi in narodi človeštvo ni zmoglo preprečiti najbolj surovega atavizma v imenu načela "krvi in tal", v imenu utemeljevanja nacionalne države, njene etnične čistosti in njenega širjenja na ozemlja drugih držav in narodov s kršitvijo njihove suverenosti.

Ni mogoče pristati na to, da se zgodovina v Evropi še enkrat ponovi, da Evropa še enkrat pristane na logiko vojne in na zmotno prepričanje, da je mir mogoče kupiti. Ni se mogoče izneveriti načelom, ki jih je potrpežljivo oblikovala, da bi na učenju zgodovine v miru uravnavala svojo prihodnost. Svet in še posebej Evropa sta se v zadnjih letih vendarle spremenila.

50 let je Evropa živela sprijaznjena z dejstvom, da je politično razdeljena. 50 let je živela v strahu pred nevarnostjo z druge strani. Ločitev je bila nenaravna, po sili, in prav zato je morala biti presežena. Zdaj bi lahko Evropa končno prenehala živeti "proti" in bi lahko začela živeti "za". Konfrontacijo in spopade lahko spremeni v sodelovanje in povezovanje.

Odprtost evropskega prostora brez zaves in zidov je velik politični izziv in velika priložnost. Ne smemo je spustiti iz rok. Ustvarimo lahko celino svobodnega in miroljubnega sodelovanja, ki bo namenjena blaginji in dostojanstvu vseh evropskih ljudi. Procesi povezovanja se spletajo čez državne meje. Srečna in samozadovoljna izolacija pa tudi nasilna izločitev znotraj Evrope nista več mogoči. Odvisni smo drug od drugega in od skupnega dialoga. Slovenija se na zahtevno pot samostojnosti ni podala zato, da bi se izolirala v avtarkijo, pač pa s trdno odločenostjo, da svoj obstoj, varnost in razvoj zagotovi v novi Evropi brez zidov in delitev.

Toda posledice dolgoletnih delitev so tukaj, ne le v sferi realnih odnosov, ampak predvsem v zavesti evropskih ljudi in tudi v zavesti evropske politike. Tudi na tej ravni je očitno, da se je berlinski zid sesul na Vzhod in na Zahod. Povsod je pustil svoje sledi. Te zahtevajo, da Evropa začne o sebi misliti celovito, integralno, ne več v kategorijah delitev in razlikovanja.

Stanje realnega sveta, objektivna delitev na razviti in nerazviti del Evrope, na njen varni in stabilni ter nestabilni del, pogojuje takšno stanje duha. A tista delitev, ki je obvladljiva po naši volji, je delitev Evrope na člane Evropske unije in na tiste, ki so od te edine evropske integracije ločeni brez jasnega odgovora, kdaj in ali sploh jim bodo vrata vanjo odprta. Ta delitev najtankočutneje kaže, ali obstaja volja po tem, da se Evropa predrugači, da postane dejavnik stabilnosti in sodelovanja, prijazen vsem svojim narodom in državam, in je zato tudi odločilna. Znotraj EU ne teče dialog le o njeni prihodnosti. Teče tudi dialog o prihodnosti Evrope, o usodnih vprašanjih, ki zadevajo vse Evropejce. Izločitev iz EU je izločitev iz tega dialoga. Je odrekanje možnosti, da vsak narod samostojno in obenem skupaj z drugimi sooblikuje svojo in skupno evropsko prihodnost.

Da mnogih odgovorov glede evropske prihodnosti ni, je več kot očitno. To navsezadnje dokazujejo tudi vprašanja o prihodnosti EU kot nukleusa nove Evrope. Vprašanje o tem ali se mora nujno in postopoma širiti, kakšna naj bo kakovost odnosov znotraj nje in kako velika je lahko! V bistvu je to spraševanje o Evropi, o tem, kje so njene meje, kje jih EU želi postaviti?

Do odgovorov je lažje priti s pomočjo ugotovitve, kaj EU ne želi biti. Na to je znotraj EU že odgovorjeno. Ne želi biti le skupen evropski trg ali zgolj območje proste trgovine. Želi veliko globlje odnose, kar je povsem jasno sporočilo Maastrichta. Poglobitev odnosov želi, da bi zmogla tudi širitev. Zaradi širitve ne bo tvegala dezintegracije. Ne bo znižala že dosežene stopnje integriranosti in se odpovedala preraščanju tudi v politično zvezo.

Dejstvo je, da so države, ki so članice EU, sedanjo raven in kakovost odnosov skrbno in postopoma gradile skoraj 50 let. Na njihovo prostovoljno kohezivnost je vplivala tudi prisilna kohezivnost Varšavske zveze in SEV-a. Ta pa je hkrati povzročila, da danes države, ki so živele znotraj njega, zaradi razvojnega zaostanka in prekinitve z evropsko civilizacijsko in vrednostno tradicijo niso sposobne takojšnjega vstopanja v že vzpostavljeno kvaliteto odnosov znotraj EU. Če bi to spregledali, bi lahko poškodovali občutljivo mrežo odnosov, iz katerih je stkana Unija. Toda to ne pomeni, da se EU sme ali more zapreti. Govori le o postopnosti, o potrebi prilagajanja. Kajti kljub tej objektivni danosti je v perspektivi nujno njeno širjenje, pa tudi širjenje njenega vpliva in duha; tako v njenem interesu kot v interesu celotne Evrope. Tej smeri ne vidim alternative. Ne verjamem, da jo resno vidi kdo drug. Bila bi vsekakor v nasprotju z načeli Helsinške listine in bi nas vračala v čase, ko evropskega reda ni določala logika sožitja, ampak je bil vsiljen z razmerjem moči. Gotovo bo o tem na temelju sklepov iz Maastrichta in Kopenhagna tekla beseda na medvladni konferenci prihodnje leto.

Trdno sem prepričan, da Evropa ni obsojena na konfrontacije in delitve, pač pa je, nasprotno, obsojena na sodelovanje. Silno kratkovidno in brez potrditev v zgodovini je misliti, da je na naši celini mogoče zagotoviti mir, dostojno življenje ljudi in njihovo blaginjo na enem koncu, če na drugem vsega tega ni. Če sta tam vojna, revščina in če se tam teptajo človekove pravice in njegovo dostojanstvo.

Vselej je Evropa iskala na porušenih nova ravnovesja, ki so se v glavnem vzpostavljala z razmerjem moči, tako da so ga vsiljevali močnejši, praviloma zmagovalci poražencem. Stoletja vojn v Evropi so v bistvu procesi vzpostavljanja ravnovesja, ki je vzdržalo, dokler se niso spremenile vsakokratne zgodovinske okoliščine in sta bila znova ogrožena mir in obstoj vsakega posebej in vseh skupaj. Zgodovina Evrope in njenih vojn je zgodovina tragičnih poskusov njenega združevanja. Zdaj ima alternativo.

Standardi za sprejem v Evropsko unijo so zdaj veliko zahtevnejši, ker je tesnejša tudi stopnja integriranosti v Uniji. Ta zahteva prostovoljno odstopanje dela suverenosti držav članic. To je cena, ki jo je za vstop treba plačati. A ta cena je nižja od cene izolacije ali od cene nevključenosti v Unijo. Ne gre več, po moji sodbi, predvsem za vprašanje, ali se bo Evropa integrirala, ampak kako bo to storila. Tako, da bo priznala enakovrednost držav, ki vstopajo v to integracijo, ali z njihovim rangiranjem. Slednje bi pomenilo obstoj več Evrop.

Države EU bodo ob upoštevanju skupne evropske izkušnje samostojno uveljavljale svoj interes glede sprejema novih držav; verjamem, da na temelju za vse enakih in vnaprej poznanih meril. Slovenija pričakuje, da bo takšno stališče končno uveljavljeno tudi glede njene zahteve po pridruženem in kasneje polnopravnem članstvu v EU. Kot zgodovinsko krivico bi občutili odločitev, s katero bi nam bila vrata v Unijo zaprta.

Neenakopravno obravnavanje je Republiko Slovenijo že nekajkrat prizadelo. Zanj ni podlage v rezultatih, ki jih je Slovenija dosegla na zahtevni poti svojega političnega in gospodarskega prehoda, niti v načinu, kako je uveljavila svojo pravico do samoodločbe, ko z njo ni posegla v enako pravico nobenega drugega naroda ali države, niti v dejstvu, da je Slovenija že dejavna članica OZN, OVSE, Sveta Evrope in med drugim podpisnica Partnerstva za mir v okviru NATO. To ravnanje je primer uporabe dvojnih meril, ki je v nasprotju z razglašanimi načeli in smotri EU in po mojem globokem prepričanju tudi v nasprotju z dolgoročnimi interesi evropskega sodelovanja in varnosti ter z interesi samih članic EU. S tem so postavljena pod vprašaj načela, ki so bila razglašena ob podpisu Rimskega sporazuma in potrjena v številnih kasnejših deklaracijah in drugih dokumentih EU. To ustvarja dvom o deklarirani podobi Evrope, ki naj bi bila zgrajena na načelih enakosti, enakopravnosti, solidarnosti in pravičnosti.

Slovenija ne pristaja na politiko izsiljevanja enostranskih prednosti in oživljanja duha preteklosti in neenakopravnosti z izgovorom, da gre za popravljanje tako imenovanih zgodovinskih krivic. Ne samo zaradi sebe, marveč tudi zaradi skupne evropske prihodnosti. Ne drži namreč prepričanje, da gre pri težavah Slovenije v odnosih z Italijo, ki so zanjo tudi ovira na poti v EU, le za majhen dvostranski problem, "za pomanjkanje dobre volje Slovenije" in za nekaj nepremičnin, ki so bile nekoč last tistih italijanskih državljanov, ki so na podlagi Londonskega memoranduma 1954. leta optirali za Italijo. Izjave iz vrst vplivnih posameznikov, pa tudi nekatere uradne zahteve in dejanja naše sosede kažejo, da gre za poskus, da se revidirajo rezultati druge svetovne vojne. Kako drugače je sicer mogoče razumeti problematiziranje Osimskih sporazumov, ki urejajo mejo, premoženjska, manjšinska in vsa druga vprašanja med Slovenijo in Italijo in imajo naravo mirovne pogodbe, z razlago, da so bili podpisani leta 1975 z državo, ki je bila totalitaristična. Ali torej potemtakem tudi sporazumi s SZ, Poljsko, Češkoslovaško itd. nimajo več pravne veljave? Prepričanje kakšne države, da je zdaj, v novih zgodovinskih okoliščinah močnejša in zato lahko izsili drugačne sporazume, ki bi ji prinesli več kot prejšnji, je začetek destabilizacije Evrope. Oglasijo se lahko vsi tisti, ki mislijo, da so bili s sporazumi po II. svetovni vojni oškodovani ali ne dovolj odškodovani. Kot da konca te vojne ne bi bilo.

Sprašujem, ali je res v interesu Evropske unije, da katera koli država svojo moč in svoj vpliv v Evropski uniji dokazuje s tem, da preprečuje včlanitev Slovenije - ali koga drugega - in da kot pogoj postavlja poprejšnjo rešitev zanjo spornih vprašanj v dvostranskih odnosih. To bi lahko pomenilo, da Evropska unija v imenu solidarnosti sprejema legitimnost izsiljevanja enostranskih prednosti in da solidarnost znotraj Evropske unije gradi na tej podlagi. Ta metoda bi lahko pomenila tudi že vnaprejšnji konec razmišljanj o razširitvi Unije.

Podpis Evropskega sporazuma je najpomembnejše, ni pa edino vprašanje, pri katerem je odločalo takšno stališče. Slovenija ni bila vključena niti v krog najbolj zainteresiranih strani Pakta o stabilnosti, čeprav je bila glede stopnje institucionalnih odnosov v enakem položaju kot baltiške države, ki so bile uvrščene v ta krog. Prav tako ji je bila zaprta pot v program priprav na polnopravno članstvo (preaccession strategy).

Slovenija razmejuje pogajanja o izpolnjevanju pogojev za sodelovanje in včlanitev v Unijo, ki naj bi bili enaki za vse, od reševanja dvostranskih vprašanj. Slednja so, kar zadeva naše odnose z Italijo, formalnopravno rešena z veljavnimi meddržavnimi sporazumi. Njihovo nasledstvo je Italija priznala Sloveniji 1992. leta. Ti sporazumi so temelj za reševanje morebitnih odprtih vprašanj. Toda v dialogu na načelih enakopravnosti, medsebojnega spoštovanja, pravičnosti in vzajemnih koristi. To navsezadnje velja za vse pogodbe. Njihovo spoštovanje je pogoj stabilnosti v Evropi.

Vsi priznavajo, da Slovenija s svojim razvojem in dosežki dokazuje, da izpolnjuje pogoje za tesnejšo integracijo v Evropsko unijo. Končujemo projekt celovite institucionalne prilagoditve političnega sistema evropskim standardom večstrankarske parlamentarne demokracije, varovanju človekovih pravic in še posebej visokega varstva vseh pravic narodnih manjšin. Proces lastninske reforme je v sklepni fazi. Gospodarski kazalci so ugodni.*

Želim poudariti, da Slovenija vidi svojo prihodnost znotraj EU kot njena polnopravna članica. Za takšno opredelitev obstajajo tehtni razlogi. Ti temeljijo na zgodovinski navezanosti na gospodarski in kulturni prostor Evropske unije ter ravni sodelovanja z njenimi državami. Slovenija je bolj kot katera koli druga država Srednje in Vzhodne Evrope gospodarsko povezana z državami Unije. Z njimi ustvari Slovenija dve tretjine svoje zunajetrgovinske menjave. Od tam je največji del tehnologije, ki jo uporablja naša industrija. Z njimi imamo najbolj razvito kulturno ter znanstveno-tehnično in ekološko sodelovanje. Tudi zaradi razvitega gospodarskega sodelovanja z državami Unije je Slovenija dosegla relativno visoko raven razvitosti. Danes ima družbeni bruto proizvod, ki je višji od družbenega bruto proizvoda držav Srednje in Vzhodne Evrope in dveh držav članic EU. Izpolnjuje tudi dve od konvergenčnih meril za Evropsko denarno unijo.

Dejstvo je, da Slovenija izpolnjuje vse pogoje, ki izhajajo iz mandata za pogajanja in deklaracije Sveta ministrov, sprejete skupaj z mandatom. Kljub temu Svet ministrov vse do danes ni sprejel sklepa o podpisu sporazuma s Slovenijo. V Canskem dokumentu je za Slovenijo celo dodana nova zahteva po harmonizaciji zakonodaje, s katero naj bi liberalizirala svoj trg nepremičnin za državljane Evropske unije; zahteva, ki ni bila postavljena nobeni dosedanji pridruženi članici in ki je - z izjemo Estonije - tudi nobena ne izpolnjuje.

Slovenija se zaveda, da bo treba odpraviti obstoječe ustavne omejitve glede lastništva nepremičnin za tujce. Slovenska vlada se je zato zavezala, da bo v ta namen že pred podpisom Evropskega sporazuma predlagala parlamentu spremembo ustave, kar je tudi storila. Seveda pa ni razumljivo, zakaj bi to storila brez zagotovil o podpisu Evropskega sporazuma. Podpis Evropskega sporazuma bi pospešil proces harmonizacije slovenske zakonodaje, to pa bi ustvarilo tudi boljše razmere za reševanje dvostranskih vprašanj z Italijo. Trdno sem prepričan, da bi bila neovirana krepitev sodelovanja med Republiko Slovenijo in evropskimi integracijami tudi v interesu Italije, njenega gospodarstva in državljanov.

Slovenija vidi svoje mesto in priložnosti v združevalnih evropskih procesih. Po mojem prepričanju ima v teh procesih prihodnost le sicer nacionalno prepoznavna, a odprta država, ki temelji na načelu enakopravnosti državljanov ne glede na njihovo nacionalnost, raso, vero ali politično prepričanje. Samo takšne "državljanske" države so se sposobne z drugimi na enakopravnih podlagah povezovati v evropsko in od tam naprej v občečloveško skupnost, ki se kljub vsemu vendarle zarisuje kot resničnost.

Rad bi poudaril, da je v zanikanju teh načel pravi razlog tudi za jugoslovansko krizo. Večnacionalne skupnosti, kot je bila Jugoslavija, lahko živijo, le če so zgrajene na načelu enakopravnosti interesov vseh članov skupnosti, če so zasnovana skupna pravila ravnanja ter zakonodajni in upravno-institucionalni mehanizmi, ki omogočajo uskladitev različnih interesov v vsakogaršnjo korist. In še nekaj. Živijo lahko kljub visoki stopnji popolnosti teh mehanizmov le, če se opirajo na prepoznavno združevalno idejo, na vrednote, ki takšni skupnosti dajejo smisel in delujejo kot temeljno integracijsko tkivo in vzvod. Če tega ni ali ko tega ni več, zgolj mehanizmi kljub popolnosti ne zmorejo ohraniti skupnosti. Tudi evropska integracija bo na neki razvojni točki morala nujno vzpostaviti svojo prepoznavno idejo, svoj sistem vrednot, ki bo okrepil njeno kohezivnost. Višja, kot bo stopnja integriranosti držav v Uniji in s tem odpovedovanje deleža posamične suverenosti, močnejša bo morala biti vrednostna ideja, ki bo omogočala čustveno poistovetenje Evropejcev z njo in jih prepričevala o smiselnosti tako velikega koraka. Temeljiti bo morala le na vrednotah, ki jih je oblikovala evropska civilizacija v svojem dolgem razvoju in so njen moralni temelj, temelj sodobne demokracije, vladavine prava in civilne družbe.

Slovenci živimo na srednjeevropskem prostoru, na katerem so se in se križajo mnogi gospodarski in politični interesi, civilizacijski vplivi in srečujejo evropski duhovni tokovi. Tu so se spočenjali ali končevali mnogi evropski spopadi. Pred ničemer, kar se je tu dogajalo, se Slovenci nismo mogli potuhniti. Vse nas je neposredno zadevalo, kar je zadevalo tudi Evropo. Od tod naše prepričanje o trdni in usodni povezanosti Evrope in naš čut odgovornosti za to, kar se v Evropi dogaja. Verjamemo, da lahko skupaj z drugimi srednjeevropskimi narodi in državami v Evropski uniji utrdimo vrednote, ki jih je skozi zgodovino med nami oblikovalo dejstvo, da živi na tem majhnem prostoru veliko med seboj različnega - pluralizem, dialog, strpnost, soglasje.

Gospod predsednik, poslanke, poslanci!

Evropa je v svojem procesu integracije doslej že večkrat dokazala inventivnost in sposobnost poiskati za vse sprejemljive rešitve. V bistvu tudi v preteklosti dileme, s katerimi se je srečevala EU, niso bile nič manjše od tistih, s katerimi se ona in njene inštitucije srečujejo danes v pripravi medvladne konference. Prepričan sem, da bo v iskanju rešitev prevladala politična volja držav članic, da Unijo prilagodijo sedanjim potrebam ter jo usposobijo za prihodnjo razvojno etapo in razširitev.

Dozorevanje našega sodelovanja z EU terja svoj čas in spoznanje na obeh straneh o vzajemnih interesih in koristih. Teh odnosov nikakor ne jemljemo kot enostransko ugodnost za nas. Uresničitev skupnih interesov predpostavlja tudi nemajhne obveznosti, ki smo jih pripravljeni sprejeti in izpolnjevati. Realna možnost integracije v Evropo in vse dileme, ki jih prinaša, so za nas izziv, motiv za hiter notranji gospodarski in politični razvoj. Ne moremo zahtevati od Evrope, da počaka na nas, da rešimo svoje probleme. Tega tudi ne želimo. Pričakujemo pa upravičeno razumevanje za svoj položaj, ki je poseben, kot je poseben in težko primerljiv z drugimi položaj vsake evropske države.

===================================

* Nekateri gospodarski kazalci Slovenije

Vse gospodarske kazalce je potrebno razumeti ob upoštevanju dejstva, da je Slovenija majhno gospodarstvo z vsega 2 milijona prebivalci in nekaj več kot 20.000 km2 površine.

Vzporedno s procesom osamosvajanja je Slovenija izvajala obsežen proces gospodarske preobrazbe, izgradnje sodobnega eko-socialnega in tržanega gospodarstva ter integracije v evropski gospodarski prostor. Lahko bi rekli, da je Slovenija med srednjeevropskimi in vzhodnoevropskimi državami na prehodu edini primer večkratnega prehoda (multiple transition): prehoda v samostojno državo; prehoda v denarno samostojnost; prehoda iz administrativnega v tržno gospodarstvo; prehoda iz prejšnjega federalnega in t.i. vzhodnega bloka na mednarodni konkurenčni trg.

Začetek prehoda je bil za prebivalce Slovenije in za gospodarske subjekte krut: soočali smo se z izgubo trgov v določenih republikah nekdanje Jugoslavije, negativno gospodarsko rastjo, rastočo brezposelnostjo, inflacijo in negotovostjo. Z velikimi napori, s prislovično slovensko vzdržljivostjo, vztrajnostjo in veliko profesionalnostjo posameznih ustanov, podjetij in ljudi se Slovenija danes že lahko pohvali s spodbudnimi dosežki:

V primerjavi z državami Višegrajske skupine, baltiškimi državami in državami Skupnosti neodvisnih držav ima Slovenija daleč najvišji bruto domači proizvod na prebivalca (7000 dolarjev; po kupni moči pa 9000 dolarjev) ter zelo visoko vrednost izvoza na prebivalca - 3500 dolarjev).

Med 187 ocenjenimi državami sveta je Slovenija na lestvici poslovnega tveganja (Euromoney) na ugodnem 50. mestu;

Slovenija je podpisala sporazume o prosti trgovini z vsemi članicami Višegrajske skupine (s Poljsko začne veljati s 1.1.1996), priprave tečejo za enake sporazume tudi z baltiškimi državami; s Cefto je bil sporazum podpisan 25.11., tako da bi Slovenija s 1.1.1996 postala polnopravna članica; Slovenija ima prostotrgovinski sporazum s članicami EFTA; z EU je Slovenija parafirala sporazum o pridruženem članstvu, sicer teče sodelovanje na podlagi kooperacijskega sporazuma; Slovenija je tudi polnopravna članica Svetovne trgovinske organizacije (WTO).

Slovenija izvaža več kot 60% svojega bruto domačega proizvoda, od tega 70 % v države EU.

Slovenski tolar je s 1. septembrom postal zunanje konvertibilen; devizne rezerve omogočajo že štirimesečno financiranje uvoza (znašajo več kot 3 milijarde dolarjev); ugodna makroekonomska gibanja se nadaljujejo: največ 10-odstotna letna inflacija in visoka gospodarska rast - predvideno okoli 5 %; z nadaljevanjem ugodnih makroekonomskih gibanj bi Slovenija do leta 2000 izpolnila vseh pet konvergenčnih meril iz Maastrichta (dva, fiskalna, že izpolnjuje). V proračunu za leto 1996 ima Slovenija načrtovan presežek, skupni javni dolg Slovenije znaša 30 % BDP.

Slovenski zasebni gospodarski sektor nastaja po dveh poteh: z lastninjenjem obstoječih družbenih podjetij (pred ali po njihovi sanaciji) in z nastankom novega zasebnega sektorja, kjer imajo poseben pomen hitro rastoča zasebna podjetja. Zasebna podjetja predstavljajo že 90 % vseh podjetij.

Poleg velikostne strukture podjetij se je močno spremenila v obdobju 1990-1995 tudi sektorska struktura dodane vrednosti oz. bruto domačega proizvoda: industrija in gradbeništvo sta zmajšala delež z 41,8 % na 38,8 %, povečal se je delež storitev - s 53% na 56,4 %.

V Sloveniji se povečuje obseg neposrednih tujih naložb; 73 % vloženega tujega kapitala izvira iz EU, kar je razumljivo glede na sedanjo zunanjo menjavo Slovenije. Po zakonodaji o tujih vlaganjih imajo tuji vlagatelji nacionalni tretma. Tuji vlagatelji imajo prost transfer dobička in prosto repatriacijo vloženega kapitala.