Govor

SLOVENIJA NEPREKLICNO POSTALA SUVERENI GOSPODAR NA SVOJEM OZEMLJU
7. obletnica odhoda zadnjega vojaka JLA iz Slovenije
Nagovor predsednika Republike Slovenije Milana Kučana

Ljubljana, 26. oktober 1998

"Morebiti je v brionskih pogajanjih mogoče najti nauk tudi za naša sedanja pogajanja z EU. Zdaj se pogajamo s prijatelji, ne s sovražniki, pogajamo se o skupnem življenju in o odgovornosti za drugačno podobo prihodnje Evrope. To zahteva medsebojno zaupanje in samozavest," je med drugim na slovensosti dejal Predsednik Kučan.
"Predvsem pa zahtevajo pogajanja z EU jasnost ciljev in interesov, o katerih se pogajamo, kajti brez tega so pogajanja tudi s prijatelji nesmiselna. Temeljni cilj pogajanj more biti le trdno stališče, da je za Slovenijo sprejemljiva samo takšna integracija, ki bo zagotavljala ohranitev in krepitev naše nacionalne samobitnosti. Enak cilj torej, kot je bil zastavljen na Brionih. In kot je bil tam tudi dosežen, čeprav v bistveno manj ugodnih, preglednih in nenaklonjenih mednarodnih okoliščinah."

Spoštovani,
Dan, ko je poslednji vojak nekdanje jugoslovanske vojske zapustil slovensko ozemlje, se je za vselej zapisal v zgodovino slovenske državnosti. Tedaj je Slovenija dokončno in nepreklicno postala suvereni gospodar na svojem ozemlju. Za vse, ki smo pri tem sodelovali, je bilo to sklepno dejanje nastajanja samostojne slovenske države in razdruževanja z nekdanjo jugoslovansko državo. Vsakdo je temu prispeval po svojih močeh, glede na formalni položaj in v skladu s svojim poznavanjem razmer in razumevanjem procesa, ki je bil po zgodovinskosti svojih zakonitosti nepovraten in nujen, a v veliki meri izzvan, usmerjan in spodbujan tudi z našimi dejanji in premisleki o temeljnih vzrokih protislovij in konfliktov v razpadajoči državi in njegovi umestitvi v širši kontekst evropskega preurejanja konec 80-tih let.

Naše današnje srečanje je priložnost, da se spomnimo tistega časa, dogajanja, ljudi in idej, ki so nas ne glede na razlike zmogle povezati v delu za en sam, skupaj prepoznan veliki cilj, v katerega utemeljenost in uresničljivost ni dvomil takrat nihče med nami. Da se spomnimo okoliščin in dejanj, ki so tudi naše človeške in politične usode tako tesno povezale med seboj, da so ljudje tudi v tem videli zagotovilo ter uspeh vendarle tveganega projekta osamosvajanja, in za veliko zaupanje v tiste, ki smo ga vodili.

Dolžni smo zahvalo mnogim, predvsem pa državljankam in državljanom Slovenije, ki so se enotno, složno kot en mož, verujoč v zgodovinsko, politično, pravno in moralno utemeljenost zahteve po pravici do samoodločbe in zaupajoč v zrelost in sposobnost takratnega državnega vodstva, postavili za svojo domovino, za življenje v miru in svobodi. To nam je dalo moralno moč, da smo se uprli političnim ultimatom Beograda in zločinskim grožnjam vojske, ki se je iz nekoč tudi naše armade prelevila v nasilniško in okupatorsko. V trdno oporo nam je bila ta enotnost v temeljnem spopadu, ki je razjedal in tudi razdejal nekdanjo skupno državo. To je bil spopad med totalitarizmom, ki je uporabljal vse oblike državnega nasilja, ko je dušil pravice ljudi in narodov, in med demokracijo, ki jo je zagotavljala hoja po poti do rušitve berlinskega zidu in preko njegovih razvalin in kasneje tudi v prizadevanjih, da bi utihnilo orožje, s katerim se nas je želelo brezobzirno zaustaviti v izbiri za demokracijo, in preprečiti, da bi stopili v civilizirani svet pogajanj. Naš najmočnejši argument sta bila pri tem plebiscit in vsak dan znova izpričana volja ljudi, da hočejo svojo državo, da hočejo demokratično družbeno ureditev v skladu z evropsko parlamentarno politično tradicijo, da hočejo, da se deklarirana načela nove politične ureditve razmerij v poberlinski Evropi uveljavijo in spoštujejo tudi v našem primeru.

Ker se še vedno slišijo glasovi o naši odgovornosti za tragedijo in humanitarno katastrofo na tleh nekdanje Jugoslavije, smo dolžni ponoviti, da smo za uveljavitev naše naravne in mednarodnopravno priznane pravice do samoodločbe uporabljali zgolj demokratična in legalna sredstva. Storili nismo ničesar, kar bi posegalo v enake pravice drugih in zahtevali nismo ničesar, kar pod enakimi pogoji ne bi priznavali tudi drugim. In kar se zdi posebej pomembno, z našimi odločitvami in dejanji nismo ogrožali miru in varnosti v Evropi. Nasprotno, tedaj, ko je bil ta mir ogrožen z agresijo takoimenovane jugoslovanske armade na Slovenijo, smo ga branili s tem, da smo branili svojo plebiscitno demokratično odločitev in v vojni z neprimerno močnejšim, a moralno nemotiviranim nasprotnikom dosegli vojaški uspeh.

Zaradi enotnosti in vojaškega uspeha, ki ga je ta enotnost omogočila, smo lahko prišli do svojega cilja, ki je bil v mednarodnih razmerah po padcu berlinskega zidu in koncu hladne vojne dosegljiv samo s pogovori in pogajanji, z argumenti in prepričevanjem, z vztrajnim dokazovanjem, da smo kot narod in kot politična skupnost vredni svojih sanj in konkretnih političnih hotenj, za katerimi stoji neuničljiva državljanska odločnost, pridobiti si samostojnost ob spoštovanju vsakega človeškega življenja in da smo zreli za upravljanje s svojo državo. Tudi za solidarno odgovornost in sodelovanje v razmerjih do drugih držav, ki smo se jim s svojimi demokratičnimi ustanovami priključili v graditvi nove Evrope, ki raste iz izkušenj, razočaranj in ponižanj povojnih evropskih delitev. Takšen je trajen nauk iz bližnje preteklosti, še posebej iz brionskih pogajanj in dogovorov. Z njimi smo končali vojno in omogočili, da je s koprskega pomola brez novega nasilja odšel zadnji vojak armade, ki je izvedla agresijo na komaj rojeno slovensko državo. Brionska pogajanja so bila za nas uspešna, ker smo imel povsem jasne cilje in moralno prednost, ker smo imeli za seboj državljansko enotnost in vojaški uspeh, ker smo imeli prepričljive, legitimne in pravne argumente, na katerih smo utemeljevali svoje pogajalske zahteve. Bila so uspešna tudi zato, ker smo bili realisti, ker smo vedeli, da se o miru pogajamo z močnim in prestižnim sovražnikom in ker smo zaupali pogajalcem EU, ki so na pogajanjih imeli kot posredniki evropskega miru odločilno vlogo.

Morebiti je v brionskih pogajanjih mogoče najti nauk tudi za naša sedanja pogajanja z EU. Zdaj se pogajamo s prijatelji, ne s sovražniki, pogajamo se o skupnem življenju in o odgovornosti za drugačno podobo prihodnje Evrope. To zahteva medsebojno zaupanje in samozavest. Predvsem pa zahtevajo pogajanja z EU jasnost ciljev in interesov, o katerih se pogajamo, kajti brez tega so pogajanja tudi s prijatelji nesmiselna. Temeljni cilj pogajanj more biti le trdno stališče, da je za Slovenijo sprejemljiva samo takšna integracija, ki bo zagotavljala ohranitev in krepitev naše nacionalne samobitnosti. Enak cilj torej, kot je bil zastavljen na Brionih. In kot je bil tam tudi dosežen, čeprav v bistveno manj ugodnih, preglednih in naklonjenih mednarodnih okoliščinah.

Ni še tako daleč čas, ko smo sanjali o pravičnem in plemenitem svetu, ki si ga bomo ustvarili v samostojni državi. Pravico smo imeli do teh sanj in še vedno jih potrebujemo, da bi imeli vzpodbudo in prepričljiv motiv za težnjo k boljšemu in pravičnejšemu, k vzajemnemu spoštovanju, strpnosti in medsebojnemu razumevanju. Za takšne sanje je še zmeraj vredno živeti, za sedanjost in za prihodnost in ne za preteklost, v imenu katere nas želijo vedno znova deliti, hočejo odpirati stare rane, ustvarjati nemir in negotovost. Se zdi ta cilj res tako nerealen? Da, če smo vsi, ki smo bili udeleženci tistega velikega in prelomnega časa in akterji takratnih dogajanj, ki so času dajala odločilno vsebino, zgolj naključni sopotniki, ki nas je združila bojazen za osebno politično, pa tudi fizično eksistenco in ne trdna in zavestna zavezanost izpolnitvi zaveze, ki jo v očeh slovenskih ljudi in državljanov Republike Slovenije predstavljata plebiscit in osamosvojitveni program s svojimi cilji. Nihče, najmanj pa mi, ki smo takrat ljudem bili ne le tolmači tega programa, ampak tudi zagotovilo njegove izpolnitve in realno upanje za njihovo varnost in samozavest, nima pravice, da to zavezo razdira in postavlja pod vprašaj odločitev samo, vse tisto, kar je bilo že doseženo, in ne nazadnje tudi žrtve tistih, ki so v te cilje verjeli enako kot mi in dali zanje več kot mi, svoja življenja. Prav je, da se jih spoštljivo spomnimo zdaj, na tej slovesnosti. In še bolj prav je, da nanje mislimo tudi ob svojih sedanjih vsakokratnih političnih dejanjih in da ob njih premislimo, ali jih je res mogoče utemeljiti in opravičiti s plebiscitno zavezo. Trdno sem prepričan, da nam s sedaj razširjeno parcialno strankarsko miselnostjo in medsebojnim izničevanjem ter zapostavljanjem interesov države in naroda takrat zagotovo ne bi uspelo. In mnogo težje bomo s takšno miselnostjo uresničili naš strateški cilj, sprejem v članstvo EU in NATO kot dokazilo, da smo v vseh pogledih postali država, kot so si jo ljudje želeli, ko so se odločali zanjo.

Veliko dejanje, ki se ga danes spominjamo, je prvič izgubilo svoj sijaj, ko se je veselje nad skupnim uspehom moralo umakniti v ničemer koristnemu in nezrelemu tekmovanju za priznavanje zaslug. Kaže vendarle razumeti, tudi zaradi neprijazne podobe, kakršno ima današnja strankarska politika v očeh naših ljudi, ki jo, mimogrede rečeno, razkriva tudi neudeležba ob današnji spominski slovesnosti, da niso najpomembnejše pretekle zasluge in dosežki. Najpomembnejše je, tako je bilo tudi v času osamosvajanja, kaj bomo storili s pridobljeno svobodo, kako bodo delovale demokratične ustanove in mehanizmi, tudi slovenska vojska in policija, da bo to za državljane pomenilo več osebne svobode, prepričljivejše varstvo njihovih pravic in spoštovanje njihovega dostojanstva, njihovo večjo pravno in socialno varnost, več blaginje, večji gospodarski uspeh in mednarodni ugled države, njeno stabilnost in sposobnost za dialog z drugimi. Odgovor na to vprašanje ni več odvisen od zunanjih pogojev, na katere bomo imeli vselej le omejen vpliv, ampak predvsem od nas samih, od našega ravnanja doma. Še vedno tudi od nas, ki smo bili v osredju procesa osamosvajanja. Nekatera kasnejša dejanja, prepiri in rušenja namesto sodelovanja in graditve, so v veliki meri omajale zaupanje ljudi v politiko. Zaupanje v politiki ni trajni in neodplačni kredit. Ne gre za to kriviti ljudi. Kaže se ob tem zamisliti. Takratna vloga ne daje pravice do nenehnega izstavljanja računov sedanji državi, pač pa nalaga še toliko večjo odgovornost za njeno normalno delovanje danes in jutri.

Vsi, bilo jih je tako rekoč toliko, kolikor je Slovenk in Slovencev in državljanov Republike Slovenije, ki so prispevali k odhodu poslednjega tujega vojaka, so delovali in se tudi z življenji žrtvovali za koristi naroda in države, za uresničenje sanj o drugačnem svetu. Njim smo - naj povem še enkrat - odgovorni za sedanjost in za prihodnost. Današnje spominjanje na dogodek na slovenski obali pred sedmimi leti, z njegovim širšim simbolnim pomenom, je zato lahko tudi klic k naši skupni odgovornosti za dobro slovenskega naroda, slovenske države, vseh njenih državljank in državljanov. Klic, ki je še kako potreben, če želimo enaki in enakopravni z drugimi evropskimi narodi in državami, samozavestno in z jasnimi cilji v skupen evropski dom. Te priložnosti ne smemo zamuditi zaradi naše odgovornosti do preteklih in prihodnjih rodov.