NOVOLETNA POSLANICA 1998 PREDSEDNIKA REPUBLIKE SLOVENIJE MILANA KUČANA

Ljubljana, 30. december 1997



Drage Slovenke in Slovenci,
spoštovani državljani in državljanke,
drage rojakinje in rojaki na tujem!

Prihaja novo leto. Staro odhaja.

Eno zadnjih tega stoletja, zaznamovanega s silnim tehničnim in civilizacijskim razvojem, pa tudi z vojnami, s propadom imperijev in velikih ideologij ter z zmago ideje o vladavini človekovih pravic.
V njem smo Slovenci doživeli svoj nacionalni preporod, uveljavitev in prepoznavnost.
Dobili smo svojo državo.

Na vse, kar smo dosegli - majhen in trden narod sredi križpotij Evrope - moremo biti iskreno ponosni in zato veseli možnosti, ki nam jih prinaša prihodnost.
Po vsem hudem v preteklosti zdaj prihodnost vendarle zmoremo obvladovati.

Po letošnjem Silvestru bodo merilci časa v svetovnih prestolnicah zagnano odštevali dneve, ure, minute in sekunde, ki človeštvo ločijo od tretjega tisočletja.
Ostajata le dve leti drugega tisočletja človeške civilizacije, ki jo je zaznamovala krščanska kultura.
Slovenci smo njen del.

Državniki in veliki misleci sveta želijo prihodnost doživeti kot novo priložnost za planetarno civilizacijo miru, brez vojne, kot svet strpnosti in ne nestrpnosti, sodelovanja in ne delitev, ljubezni in ne sovraštva, solidarnosti in ne ozkosrčja, smeha in ne joka milijonov lačnih otrok, socialne pravičnosti in ne zaskrbljujočih socialnih razlik, dela in ne brezposelnosti, ustvarjanja in ne uničevanja.
Kot svet veselja do življenja in ne obupa nad njim.

Tudi slovenska država in narod sta poklicana k sodelovanju pri tej zamisli. Dozoreli smo in zmoremo to odgovornost. Dolžni smo sodelovati pri ustvarjanju takšnega sveta, sicer bi naša osamosvojitev ne imela ne svojega človeškega in ne etičnega smisla.

Prazniki so čas premisleka.

Za Slovenijo je bilo pretečeno leto uspešno. Preživeli smo ga v miru, z okrepljeno zunanjo varnostjo in povečanim ugledom v svetu. Ohranili smo zagon približevanja razvitim evropskim državam. A še živimo na mejah odmeva vojne, z njenimi strahotami in življenjem na robu dostojanstva.
To zahteva več naše zavzetosti.

Tudi doma so resne slabosti, ki zahtevajo premislek in dejanja. Za mnoge med nami je življenjski vsakdan tegoben. Zanje je tudi praznik grenak.

Marsičemu bi se lahko ognili z več sodelovanja in skupno skrbjo slovenske politike, z manj samozadovoljstva in več odgovornosti. Prepričan sem, da bi tako lahko bilo prihodnje leto boljše tudi za tiste, ki so ostali brez dela, na čakanju, pred šolskimi vrati, v negotovosti, stiskah in na robu socialnega preživetja. S skupnimi močmi gotovo zmoremo strme poti k uspehu, gospodarski uspešnosti, duhovni ustvarjalnosti ter socialni in vsakršni varnosti, v kar smo verjeli in pričakovali ob nacionalni osamosvojitvi.

Dnevi ob koncu leta so tudi čas dobre volje, družinskega veselja, prijateljevanja, medsebojne pomoči in novih upanj. Želim jih deliti z vami v prepričanju, da bomo tudi v prihodnje s skupnimi močmi zmogli uspešneje uresničevati naše skupne želje za življenje v strpnosti, sožitju, medsebojni pomoči, spoštovanju in dostojanstvu. Da se bomo znali veseliti skupne blaginje in boljših razmer za vsakogar med nami, da bomo znali skupaj izkoristiti čas velikih priložnosti.