Govor

PREDSEDNIK KUČAN PRED MOLDAVSKIMI POSLANCI O ŠIRITVI EU
Uradni obisk predsednika republike Milana Kučana v Moldovi

Kišinjov (Moldova), 11. julij 2002

Predsednik Milan Kučan se je v okviru uradnega dvodnevnega obiska v Moldovi srečal z gostiteljem, moldovskim predsednikom Vladimirjem Voroninom, nagovoril je moldovske poslance in se srečal s predsednico parlamenta Eugenio Ostapciuc, na pogovorih pa se je sešel tudi s premierom Vasilijem Tarlevom.
Predsednik Kučan in gostitelj predsednik Voronin sta se udeležila tudi moldovsko - slovenske poslovne konference, prisostvovala pa sta tudi podpisu sporazuma o gospodarskem sodelovanju med državama..

Predsednik Kučan, ki ga spremlja minister za zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel in ministrica za gospodarstvo dr. Tea Petrin ter 20 predstavnikov slovenskih gospodarskih podjetij pod vodstvom predsednika GZS Jožka Čuka je v Moldovo prispel iz Romunije, obisk pa bo nadaljeval v Ukrajino.

Spoštovani gospod predsednik, spoštovani poslanci,

vesel sem priložnosti, da nagovorim Vaš visoki dom. V tem vidim jasno znamenje novih časov in velikih sprememb na evropski celini. S komaj predvidljivo hitrostjo se podirajo stare pregrade in ovire med različnimi deli nekdanje politične Evrope. Dosedanja pojmovanja o evropskem zahodu in vzhodu se bistrijo in izgubljajo svoje ideološke vsebine in predsodke. Žlahtne vrednote evropske demokratične politične tradicije, tržne ekonomije in socialne države, kulturnega, duhovnega in religioznega pluralizma, strpnosti in spoštovanja nacionalnih in drugih različnosti se vztrajno ukoreninjajo v vseh evropskih državah ne glede na njih zemljepisni položaj. Tudi v Sloveniji. In tudi v Moldaviji, za katero pri nas raste zanimanje in se krepijo želje po poglobitvi in razširitvi medsebojnih odnosov.

Globalizirani svet od konca dvajsetega stoletja odpira velike nove možnosti in priložnosti za vsestransko sodelovanje tako različnih in številnih političnih in nacionalnih entitet vseh celin. Procesi medsebojne odvisnosti takega sveta so neustavljivi. Vsakršen poskus političnega izolacionizma bi bil kratkega daha in v veliko škodo take države. Na propad je prej ali slej obsojen tudi vsak poskus političnega uniformizma in monolitizma, s katerim bi ena država ali skupina držav hotela v svetu uveljaviti le svoj politični ali vojaški red in le svoja pravila in kriterije vedenja drugih. V globalnem svetu ima prihodnost le politični, kulturni, duhovni in gospodarski policentrizem. Ta svet že ima in bo v prihodnje še bolj izrazito imel več močnih središč razvoja človeške civilizacije. To je ultimativna zahteva, povezana s pluralizmom civilizacij in kultur, ki se ne delijo na več ali manjvredne. Mir, stabilnost in razvoj v takem svetu je mogoč le z dialogom, sodelovanjem in zdravim tekmovanjem med temi civilizacijami in svetovnimi političnimi in gospodarskimi centri. Vsak drugačen model odnosov bi pripeljal do človeške katastrofe neslutenih razsežij ali, če bi to ponazoril s svetopisemsko zgodbo o vesoljnem potopu, bi v pogojih nuklearnega vojaškega spopada morda ne bilo niti rešilne Noetove barke.

Naš sedanji globalni svet ima na politični ravni pomembno novo kakovost. To je veliko število malih in srednjih držav, ki so vse članice OZN, ki imajo velike razvojne ambicije in ki nočejo, da bi se ponovila zgodba evropske zgodovine, ko se moč in meje vseh držav na vseh celinah določale politične velesile in to praviloma po končanih vsakokratnih krvavih vojnah. Spomnimo se le prve in druge svetovne vojne, ki sta nam po svojih političnih posledicah najbližji, ali turško-ruske vojne in sanstefanskega miru, ki je tudi vam krojil usodo. Velesile so po teh ujmah določile politični status tudi slovenskemu in moldavskemu narodu. V sodelovanju malih držav vidim veliko priložnost za uravnoteženje političnih in drugih odnosov v prihodnjem demokratičnem svetu sožitja različnih političnih entitet.

Konec letošnjega maja smo imeli v Sloveniji srečanje predsednikov šestnajstih srednjeevropskih in bližnjih vzhodnih in jugovzhodnih držav. To srečanje, na katerem je sodeloval tudi spoštovani predsednik Vaše države g. Voronin, lahko presojamo kot eno od znamenj novih časov in možnosti na evropski celini. Razpravljali smo o Srednji Evropi kot dejavniku povezovanja med evropskim zahodom in vzhodom in bili soglasni o tem, da je potrebno nadaljevati širitev prostora evropskih vrednot, ki temeljijo na spoštovanju človekovega dostojanstva, njegovega življenja in njegovih pravic, in se prav zato zavzeli za širitev EU pa tudi NATO, ki sta nosilca teh vrednot na vzhodu in jugovzhodu Evrope. Odločno smo se zavzeli za to, da mora biti v novem, skupnem evropskem domu, ki ga simbolizira Evropska unija, dovolj prostora za vse evropske države, ki to želijo. Zato smo tudi rekli, da so meje Evrope tam, do koder seže valjava teh pravic in njihovo spoštovanje.

Prav letošnje leto je velikega pomena za evropsko in evroatlantsko združevanje, saj naj bi bila končana pristopna pogajanja za deset novih članic EU, in na Natovem vrhu novembra v Pragi v članstvo povabljenih več novih evropskih držav. Slovenija se nadeja pozitivne odločitve v obeh primerih. S takimi odločitvami bo v Evropi nastala nova združevalna kakovost, ki odpira v prihodnjih letih velike priložnosti tudi za tiste evropske države, ki v letošnjem krogu širitve še niso v igri. Ta nova kakovost, kljub velikim težavam v notranjem preurejanju EU in še posebej glede prihodnje skupne evropske kmetijske politike, naznanja, da so združevalni procesi na naši celini tako rekoč nepovratni. V vsakem primeru pa so neizpodbitna nujnost, če želi Evropa imeti v svetovni politiki svoji gospodarski moči ustrezen politični vpliv na odločitve v globalnem upravljanju sveta. Utemeljena domneva o nepovratnosti nadaljnje širitve EU pa zahteva, da nova EU da evropskim državam nečlanicam tudi konkretne vsebinske in časovne perspektive za njihovo vključitev. Naj spomnim, da smo prav na omenjenem predsedniškem srečanju v Sloveniji v zaključnih izjavah izrazili trdno prepričanje in pričakovanje, da bodo takoj po koncu sedanjega kroga širitve državam evropskega vzhoda in jugovzhoda, ki si želijo v EU, s strani njenih organov predlagani novi kooperacijski in stabilizacijski sporazumi, s katerimi bi lahko bili procesi notranjih reform, sprejemanja evropskih pravnih norm ter gospodarske liberalizacije bistveno pospešeni. Samo tako bi lahko ustvarjalno presegali posledice nekdanjih evropskih političnih in blokovskih delitev, preprečevali nastajanje novih in s tem tudi diskriminacijo ter gospodarske in socialne razlike med evropskimi narodi.

V pretekli evropski zgodovini, polni konfliktov in vojaških obračunavanj, ubijanja civilnega prebivalstva pa tudi samovoljne nasilnosti totalitarnih diktatorjev, so igrali razdiralno vlogo in izkopavali delitvene jarke trije temeljni razlogi. Najprej je to bilo ošabno politično vladanje velikih držav ali velesil, od katerih je vsaka za sebe terjala monopol evropskega vladanja, ne glede na sredstva, ki jih je pri tem uporabljala. Tako je prihajalo do vojn, v katerih so največ trpeli mali narodi in države, če so jih ti narodi sploh imeli. Združena Evropa zavezana svojim vrednotam in z enakomerno porazdelitvijo politične moči med male in velike države to lahko v prihodnje prepreči. Drugi razlog lahko najdemo v nerešenem ali slabo reševanem nacionalnem vprašanju. Zlasti v načinih reševanja tega vprašanja po načelu »blutt one boden«, s teritorialnimi osvajanji in nacionalnimi zatiranji pripadnikov drugih narodov. Razglašanje in uveljavljanje prednostnih pravic enega naroda je bilo usodno za življenje zlasti tistih narodov, ki so živeli v večnacionalnih državnih tvorbah. Nemški "herrenvolk" je bil ekstremni tovrstni primer. Združena Evropa enakopravnih narodov, zavezana posebni zaščiti narodnostnih manjšin v večetničnih državah, lahko izkorenini agresivni nacionalizem in slo po hegemoniji vodilnega naroda. Tretji razlog vidim v razbohotenju ideološkega, verskega in kulturnega ekskluzivizma. Koliko je bilo izgubljenih življenj in grenkih usod ljudi zaradi čaščenja ene ideologije kot edino odrešujoče? Koliko trpljenja v zgodovini evropskega človeka smo imeli zaradi križarskih pohodov religij, ki so se razglasile za edino poklicano, da odrešijo človeštvo? In koliko človeških degradacij in duhovnega mrtvila smo imeli zaradi razglašanj večvrednosti samo ene in edino možne duhovne in kulturne civilizacije? Sledove kot posledice vseh teh evropskih zgodovinskih tragedij lahko odkrijemo še dandanes. O tem so za Slovenijo najbolj poučni zadnji krvavi spopadi in genocidna uničevanja na tleh bivše Jugoslavije v obdobju 1991-1999. A upajmo, da bodo vse te evropske zgodovinske izkušnje dovolj poučne tudi za nove generacije vseh držav in narodov in da bodo spodbujale k preseganju vseh še obstoječih evropskih delitev, in da bomo v prihodnje razumeli vse nacionalne, religiozne in duhovne različnosti kot bogastvo in priložnost za medsebojno oplajanje.

Slovenija in Moldavija imata vsaka svojo zgodovino. Pa vendarle so določene podobnosti, ki jih ne kaže spregledati. Moldavci in Slovenci so imeli vse do leta 1991 položaj narodov znotraj večjih večnacionalnih državnih tvorb. V stoletjih pred tem so zaman težili k politični emancipaciji, da bi kot narod z državo postali nacija. V samoohranitvenih prizadevanjih smo vedno znova trčili na posesivnost političnih elit drugih večjih narodov, ki so v končni posledici želeli našo asimilacijo. In vendarle smo dočakali leto 1991, ko sta tako Slovenija kot Moldavija postali samostojni državi, članici OZN. Zdaj državi imamo in predvsem od nas samih je odvisno, kakšno življenje imajo in bodo imeli naši državljani. Mi smo s prehojeno potjo enajstih let zadovoljni. Končali smo zahtevne procese gospodarskih, političnih in socialnih reform. Smo pred vstopom v EU in NATO. Od članstva v obeh integracijah upravičeno veliko pričakujemo. TO pa so predvsem gospodarska, politična in vojaška varnost državljanov, nov razvojni zagon našega gospodarstva in priložnost, da enakopravno z drugimi članicami EU in NATO soodločamo o prihodnji podobi Evrope in sveta. Za nami je težavno delo, ki smo ga zmogli predvsem zaradi prevlade vrednot soglasja, dialoga, strpnosti in spoštovanja vsakovrstnih različnosti, tudi nacionalnih. Vemo, da smo imeli boljše izhodiščne položaje kot Moldavija. Razumemo težave, s katerimi se srečujete in Vas podpiramo pri iskanju rešitev. Želimo jih deliti z Vami, kolikor je v naši moči. Tudi izkušnje, ki smo jih pridobili na pogajanjih z EU in NATO. Zato verjamem, da bodo naša sedanja srečanja obrodila nove sadove gospodarskega, političnega in vsebinskega sodelovanja.

Hvala, ker ste me poslušali.