PRIČAKOVANJA O EVROPSKEM ZDRUŽEVANJU IN SKUPNI EVROPSKI PRIHODNOSTI
Mednarodna ekonomska konferenca ob 50-letnici Marshallovega plana
Govor predsednika Republike Slovenije Milana Kučana

Berlin (Nemčija), 27. junij 1997



Spoštovane gospe in gospodje, ekscelence !

Razumeli boste, da mi je v posebno čast spregovoriti navzočim na posvetovanju in izmenjavi mnenj ob petdeseti obletnici Programa za obnovo Evrope (European Recovery Program) ali preprosto Marshallovega plana. To se je zgodilo dve leti po koncu druge svetovne vojne, po zmagi demokratičnih zaveznikov nad totalitarizmom nacizma in fašizma. Zmaga je bila mogoča predvsem zaradi odločilnega vojaškega posega ZDA, ki so že drugič v nemirni zgodovini XX. stoletja zagotovile Evropi konec vojne in vladavino miru. Z Marshallovim planom so vzpodbudile gospodarsko obnovo porušene Evrope. Žal le zahodnoevropskih držav, saj se je tisti čas že zgodila zlovešča železna zavesa in so vzhodnoevropske države zaradi ideološke in politične izključljivosti tamkajšnjih stalinističnih vladavin to pomoč zavrnile. Posledice so poznane. Z njimi se Evropa sooča še danes in se bo očitno soočala tudi v prihodnje. Prav zato je nujno, da obrnemo naše premisleke k evropski prihodnosti, ki ima zdaj, pred vstopom v novo tisočletje, priložnost za vseevropsko spravo in s tem za udejanitev svobodne skupnosti evropskih držav, ki bo temeljila na socialni stabilnosti, kompetitivnem sodelovanju na skupnem gospodarskem prostoru, vladavini človekovih pravic in drugih vrednotah evroameriškega demokratičnega izročila.

Nikoli doslej v človeški zgodovini celin ni bil tako soodvisen in povezan, kot danes. Primerjava človeškega življenja ob vstopu v prvo tisočletje našega štetja in sprememb, ki jih je prineslo drugo tisočletje, pokaže velikansko razliko in izjemen razvoj, zlasti gospodarski, tehnološki in informacijski. Pri tem nikakor ne gre prezreti neizmerljive inovacije, ki jo je v človeški svet prineslo izvirno krščanstvo s svojo paradigmo o enakosti ljudi pred najvišjo idejo, pred Bogom. Ta vzorec je dve tisočletji navdihoval številne posameznike in narode, številne socialne utopije in gibanja za socialno pravičnost. A vendar iz zgodovinskih razlogov ni mogel postati univerzalen in povezati sveta. Človeški svet je vse do druge svetovne vojne ostal vsota različnih samozadostnih svetov, ki so živeli samosvoja in vase zaprta življenja v skladu z lastno duhovno, kulturno in politično tradicijo. Tudi Evropa, ki pa je še zlasti v zadnjih stoletjih drugega tisočletja doživela razvojno eksplozijo ter predvsem z odkrivanji novega sveta in s tehnološkimi izumi postala razvojni generator vedno bolj soodvisnega sveta. Svet je živel v znamenju evropocentrizma, z vsemi pozitivnimi in negativnimi učinki evropske navzočnosti na drugih celinah. Zdaj se je čas evropocentrizma dokončno iztekel. Svet je postal multipolaren.. Evropske politične, gospodarske, kulturne in duhovne nadvlade iz druge polovice tega tisočletja je definitivno konec. To je za Evropo nov izziv in nova priložnost. Zahteva po temeljnem premisleku o njeni prihodnosti je zdaj ultimativna.

Multipolarnost je nov način funkcioniranja soodvisnega človeškega sveta vseh kontinentov. Ob Evropi, ki je kljub fizični odstranitvi železne zavese še vedno na več načinov razdeljena,so se v svetu oblikovali novi centri moči, politične in gospodarske, finančne in duhovne, ki so hkrati tudi nova razvojna središča in generatorji sprememb v človeški civilizaciji. To prinaša s seboj nova vprašanja, ki terjajo odgovore. Tvegal bi - z nekaj poenostavljanja - domnevo, da se človeštvu zastavlja kot osrednja dilema: ali bo razumelo multipolarnost kot priložnost za tekmovalno sodelovanje med večimi močnimi razvojnimi središči na podlagi civilizacijsko prepričljivih pravil ter tako doseglo optimalni sinergetični učinek te tekme, ali pa bo dopustilo sprevračanje te tekme v bolj ali manj nasilne poskuse posameznih centrov za hegemonijo, za prevlado nad drugimi, celo z vojaško silo. Drugače povedano ali je prihodnost v podrejanju enih delov sveta, ki ga bodo opravičevale egoistične koristi drugih, močnejših in razvitejših, ali v prežemanju sveta in človeštva. Zaradi skupnih koristi in prijazne skupne prihodnosti. Včasih so definirali bonum communae (splošno blaginjo) zgolj na ravni ene države. Enako tudi vprašanje socialne stabilnosti. Zdaj sta splošna blaginja, socialna stabilnost in ekološko ravnovesje svetovni, transdržavni problem.

V teh razsežjih in razpotjih sodobnega sveta se jasneje vidi odgovornost Evrope, evropskih držav, evropske politične elite in vseh, ki jim je pri srcu skupni evropski dom kot edina produktivna možnost. V Evropi je več Evrop, bodisi kot posledica starih, bodisi kot naznanilo novih delitev. S to resnico se sooča spoznanje, da bo samo združena Evropa, Evropa sodelovanja zmogla uspešno tekmovati in sodelovati z drugimi razvojnimi središči sveta. Ta temeljni evropski samopremislek ni mogoč brez upoštevanja spoznanj, zraslih tudi iz dolge zgodovine evropskih konfliktov. Brez neobremenjenega dojemanja te zgodovine ni moč dojemati Evrope, celine, kjer je bila dolga vrsta odprtih računov med izključujočimi se narodi in njihovimi državami ali med izključujočimi se antantami in bolj ali manj trajnimi zvezami, ali med izključujočimi se ideološkimi bloki nenehen povod za uveljavljanje politike sile. Lahko si le želimo, da bi bilo res tisto, kar so večkrat povedali ugledni možje evropske politike, da se je namreč leta 1989 tu, v Berlinu končalo obdobje spopadov in delitev, dolgo vse od leta 1914. To bi lahko bilo res, a le s pridržkom: če se bo Evropa kot celota znala strniti in prežemati, tako kot se je to znala zahodna Evropa v letih po drugi svetovni vojni, ko je s sodelovanjem odgovorila na dolgo krvavo obdobje vzpostavljanja in podiranja ravnotežja moči in strahu, uničevanja, prelivanja krvi in solza milijonov Evropejcev in Američanov. V kratkem obdobju po drugi svetovni vojni je Zahodna Evropa zmogla dovolj politične modrosti, da se je ob vseh malih in velikih težavah odrekla roki mrtveca, ki je segal po živem. Stopila je iz svoje preteklosti.

Tako je ravnala zaradi spoznanja, da je prav prežemanje in sodelovanje edina alternativa, ki lahko zavre ali celo prepreči vrnitev k stari politiki ravnotežja sil, k dominaciji velesil in k podobnim "odrešujočim" vzorcem, ki so se na koncu vselej izrodili v vojne, pred tem pa marsikje v državni in ideološki totalitarizem. Zdaj se evropska alternativa zastavlja v celinskih razsežnostih. Jasno se je treba opredeliti: ali za vračanje k tradicionalnemu evropskemu sistemu ravnotežja sil, ali za odločno nadaljevanje poti celinske integracije, s postopnim a nikakor ne diskriminacijskim vključevanjem vseh držav, ki to želijo, v Evropsko unijo in NATO. Zdaj je v čakalnici na vrsti Srednja Evropa, tisti del celine, ki so ga delitve vselej najbolj prizadele, tudi civilizacijsko. Treba je ali izbrati, skupne evropske institucije, ali tvegati nove konflikte in novo hegemonijo izbranih držav. Prednost mora imeti sodelovanje vseh in ne boj za interesne sfere. Gre za to, kaj vidimo kot svojo prihodnost. Ali Evropo z nacionalnimi samozadostnimi strukturami, z vladavino velesil po vzoru devetnajstega stoletja, ali pa integrirano Evropo enaindvajsetega stoletja. Na hiranje obsojeno samozadostnost je v svetu, ki je postal globalna vas, mogoče preseči samo, če evropskemu provincializmu zoperstavimo evropski globalizem. Če bo Evropa ostala nepovezana, razdeljena ali celo konfrontirana, bo v svetu novih centrov ekspanzivne in dinamične rasti vsa celina obsojena na marginalizacijo, tudi države, ki so danes pomemben dejavnik v svetovnem gospodarstvu in političnem življenju.

Država Slovenija, ki jo predstavljam, je del Srednje Evrope. Nedavno srečanje osmih predsednikov držav te Evrope v naši državi: Avstrije, Češke, Italije, Madžarske, Nemčije, Poljske, Slovaške in Slovenije je znova potrdilo vsaj dvoje. Da Srednja Evropa ni le geografski pojem, marveč so po padcu železne zavese v njenem prostoru znova oživele skupne vrednote, značilne za to posebno, svojstveno kulturno in duhovno skupnost. Skupne značilnosti tega prostora so utemeljene na pozitivni tradiciji zavzemanja za obnovo duhovnih vrednot, kot so medsebojno spoštovanje, priznavanje različnosti, strpnost in dialog, enakopravnost, podobna ali enaka zgodovinska usoda, palimpsestnost kultur teh narodov ter želja preseči izključljivost nacionalne države z odprtostjo državljanske države in ustvariti produktivno razmerje med njima. Srednja Evropa ne želi več biti neko vmesno politično polje med zahodno in vzhodno Evropo. Že zdaj hoče biti polnopravno vključena v evropske institucije in NATO. Strnjena Evropa je v naravi njenih vrednot, je njena prihodnost, zato želi s svojo izkušnjo in s svojimi zamislimi vplivati na prihodnost združene Evrope. Puščati kogar koli iz srednje Evrope pred vrati EU ali NATO, pomeni ohranjati ali obnavljati evropske delitve. Fiksiranje celotne ali delov Srednje Evrope kot nekakšnega medprostora bi bilo neodpustljivo tudi zaradi velikih upanj in naporov teh narodov po strukturalnih političnih spremembah v letih 1989 in 1990. Srednjeevropski narodi so z iskrenimi pričakovanji in udejanjanjem sprememb zavrgli oklepe totalitarnega sistema, tako tistega, v katerega so ga neusmiljeno strpali med drugo svetovno vojno, kot tistega, v katerega so ga prikovali po njej. Zato tudi po letu 1990 ne želijo postati lovišče različnih političnih in še posebej gospodarsko-finančnih elit, ki bi jim bilo le do lastnih koristi. Potrpežljivo, a vztrajno, tudi s porazi, uvajajo te države politične, gospodarske, varnostne in druge reforme, da bi tako postale povsem kompatibilne z zahodnoevropskimi državami z dolgo demokratično tradicijo. Tudi zato upravičeno pričakujejo polno razumevanje za svoje mnogotere težave. Sprememb ni mogoče uresničevati preko noči, kajti civilizacijski razkorak, miselno razpotje, ki je nastalo kot posledica petdesetletnega življenja pod drugačno miselno tradicijo, je globlji, kot se je zdelo, ko se je zrušil berlinski zid. Spremembe zahtevajo svoj čas in razumevajočo roko sodelovanja, še posebej v presojah včasih zelo protislovnih socialnih konfliktov, do katerih prihaja zaradi vpeljave tržne ekonomije in ukinjanja neupravičenih a zakoreninjenih socialnih privilegijev iz prejšnjega sistema. Pomembna je moralna opora in psihološka motivacija tem državam. Tako kot v času Marshallovega plana, je ta pomembnejša od materialne tudi danes.

Evropa se počasi odziva na izzive postkomunističnega obdobja. Nujen je prepoznavnejši premik od politike preprečevanja konfliktov k politiki angažiranosti, k partnerskem sodelovanju. Za današnjo EU je zato pomembno da razume usodnost vprašanja ali bomo v prihodnje imeli eno Evropo ali dve ali morda celo tri. Za prihodnost Evrope je pomembna kompatibilnost njenega zahodnega, razvitega in vzhodnega, nerazvitega dela. Zdaj je jasno, da so spremembe, ki so se zgodile na Vzhodu, vplivale na vso Evropo. Njihova globina in razsežnost sta presenetili ne samo Vzhod, ampak tudi Zahod. Zahod bi moral države Srednje in Vzhodne Evrope obravnavati kot partnerje, čeprav šibkejše, v prizadevanjih za svojo prihodnost. Te države bodo razumele, da niso odgovorne samo za svoj lastni razvoj, ampak tudi za stabilnost celine. Tako kot skušajo članice EU ohraniti svojo strateško pozicijo in v skladu z njo iščejo odgovore o nadaljnji prostorski širitvi EU, tako srednjeevropske in vzhodnoevropske države, ki so si zastavile za cilj čimprejšnjo vključitev v EU, iščejo svoje razvojne koncepte skladno s tem ciljem.

Oboji pa bi se pri tem morali zavedati, da je prestrukturiranje svetovni pojav. Ni omejen le na posamezno državo, niti na Zahodno, Vzhodno in Srednjo Evropo. Najpomembnejši razlog za tako obsežno prestrukturiranje je izginjanje meja lokalnih trgov. Države morajo uskladiti svoja gospodarstva z novimi svetovnimi realnostmi. Razumevanje dejstva, da je prestrukturiranje svetovni pojav pa nas neizbežno vrača k začetnemu vprašanju o nujni kompatibilnosti Vzhodne in Srednje Evrope oz. nujnega premoščanja razlik v razvitosti med gospodarstvi v prehodu in gospodarstvi razvitih držav. Le angažiranost in partnerstvo lahko tvorita most med enimi in drugimi državami, most k razširitvi jedra demokratičnih držav z učinkovitimi gospodarstvi. Na EU je, da sprejme ta izziv in ga izkoristi za strateško umeščanje Evrope med gospodarske velesile sveta na prelomu tisočletja.

V kratkem razmaku petih let je Evropa, to pomeni vsi mi, doživela dve skrajnosti: optimizem rajanja pred Brandenburškimi vrati in grozovito morijo v Bosni in Hercegovini. Ne smemo prezreti, da se je tudi vojna na tleh bivše Jugoslavije končala šele z učinkovitim posredovanjem ZDA in NATO vojaštva ter z Daytonom. Ameriške čete so tretjič v 20. stoletju posredovale v Evropi . Doživljamo ne povsem razložljiv zastoj pri snovanju evropske kolektivne varnosti, nove evropske ureditve, novega evropskega doma, če omenjam le nekaj paradigem, izrazov navdušenja iz let, ko se je zdelo, da je celina na najboljši poti, da uide svojim poltisočletni zgodovini delitev. Res smo doživeli tudi nemško-češko spravo, začetek sporazumevanja med Italijo in Slovenijo in druga pozitivna znamenja ter nove zamisli. A res je prav tako, da smo še daleč od Evrope kot domovine domovin vseh državljanov evropskih držav, vsega bogastva nacionalnih, političnih in duhovnih različnosti prebivalstva naše celine. Je Evropa kot domovina svobodnih ljudi, enakopravnih in enako odgovornih narodov res samo utopija? Želim verjeti, da ne in da bodo poplačani napori, da bi se ji približali. Spomin na Marshallov plan približuje dragocene izkušnje in vzpodbuja k novim zamislim za novo razvojno obdobje, vendar tokrat vse evropske celine.