Govor

VELIK PRISPEVEK SLOVENSKEGA ŠOLSTVA K RAZVOJU IN UGLEDU SLOVENIJE
Srečanje borcev in aktivistov NOB Kozjanskega in celjske regije ter otvoritev nove podružnične šole v Jurkloštru

Jurklošter, 24. junij 2000

S ponosom se lahko spominjate prve slovenske šole na okupirani Štajerski, šole na Henini, je v svojem nagovoru med drugim dejal predsednik Kučan in dodal, da smo Slovenci "s partizanstvom najbolj prepričljivo pokazali drugačno razumevanje vloge in moči svojega naroda, pokazali smo svojo moč in samozavest, sposobnost, da se sami postavimo zase."

Dragi otroci in učitelji Jurkloštra, dragi in spoštovani borci in aktivisti kozjanskega in celjskega območja, brigadirji, prijatelji in znanci,

Vsaka nova šola je za slovenstvo in slovensko državo velik dogodek in pridobitev tudi na pragu 21. stoletja. Zato bi se rad najprej zahvalil prav vsem, ki so pripomogli, tudi s požrtvovalnim in prostovoljnim delom, k današnji otvoritvi Vaše podružnične šole. Šolstvo ima pri nas veliko in dolgo tradicijo in je zagotovo opravilo veliko delo pri preživetju, razvoju slovenstva in pri uveljavitvi Slovencev v svetu. Tam smo se uveljavljali predvsem z znanjem. Tudi za današnji čas to velja, ko se v novih evropskih in svetovnih razmerah soodvisnega in čedalje bolj celovitega sveta posredovanje novih znanj iz bogate zakladnice vsega sveta in usposabljanje za dostop do tega bogastva prebija v ospredje kot glavna funkcija šole.

Drage šolarke in šolarji, ko sem bil sam v vaših letih, si s sošolkami in sošolci niti v sanjah nismo mogli predstavljati, da boste vi, današnji šolarji, namesto tablice in kamenčka, kasneje svinčnika in "penkala" - ta je bil za posameznike med nami že velika pridobitev - uporabljali računalnik. Računalnik kot vašo sodobno čarobno paličico, ki vam z internetom omogoča daleč prek domačega praga pokukati v prav vse zakladnice znanja sveta. Omogoča vam "surfanje" okoli sveta, ga spoznavati, sklepati nova in nova prijateljstva, graditi prijateljstva, trdno kot zid, da otroci 21. stoletja ne bi bili prisiljeni graditi živih zidov groze in trpljenja, kot so to morali storiti otroci v dolini Gračnice leta 1944.

Z internetom - za vašo prihodnost je to še posebej pomembno - boste spoznavali nova vedenja in znanja v svetu. Pomembno je, da jih s pomočjo vaših učiteljic in učiteljev tudi razumete in se ob tem naučite razmišljati z lastno glavo. Prav znanje za nov način življenja in dela je za našo državo izjemnega pomena, saj se le z visoko kakovostjo in odličnostjo materialnih in duhovnih storitev lahko uveljavimo v tekmujočem in hkrati sodelujočem svetu sodobnih narodov in držav. Dobro osnovno šolstvo je temelj za srednje in visoko izobraževanje, tudi za kasnejše izobraževanje, ki zdaj traja že vse življenje. Ne dvomim v to, da je in bo tudi v prihodnje Vaša šola v ponos in zadovoljstvo vseh Vas in tudi šolskih oblasti. Naše šolstvo je dobro. Dosedanje šolske oblasti so opravile veliko delo. Podpiral sem jih in bom tudi v prihodnje na strani tistih, ki utemeljujejo in razvijajo neodvisno laično šolo, v kateri je prostor le za znanje, in na univerzalnih človeških vrednotah utemeljeno vzgojo. Verjamem, da je to večinsko prepričanje učiteljev in staršev. Tudi v Vaših krajih. Takšna, dobra šola, je najboljša popotnica vašim otrokom v življenje, je najbolj zanesljiv ključ, ki jim odpira vrata v prihodnost.

Današnjo slovesnost, spoštovani, ste združili še s srečanjem borcev in aktivistov NOB Vaših krajev. Za Vas je to še posebej razumljivo, saj je v teh krajih nemška okupacijska oblast v projekt uničenja slovenstva vključila tudi odpravo slovenske šole. S ponosom se lahko spominjate prve slovenske šole na okupirani Štajerski, šole na Henini. Partizanski upor in zmagoviti spopad z okupatorji je prinesel tudi vrnitev in svobodo slovenske šole.

Zato je prav, da tudi naši sedanji in prihodnji rodovi vedo za trpljenje in pogum svojih očetov in mater, dedov in babic, tudi takratnih otrok, ki so se v solzah poslavljali od rodne grude in se podajali na trnovo pot izgnanstva in umiranja v koncentracijskih taboriščih, pa tudi tistih, ki so se skoraj golih rok spopadli z mnogokrat močnejšim tujim vojaštvom in umirali ne samo za preživetje, temveč za svoje življenjske sanje, za boljši današnji in jutrišnji dan. Bili so del demokratičnega evropskega zavezništva proti nacističnemu in fašističnemu zlu. Tudi njihovo delo in boj sta vtkana v sedanjo evropsko in slovensko demokracijo in v našo državnost.

Tega ne morejo spremeniti poskusi opravičevanja sodelovanja z okupatorji, kajti dejstvo je, da so okupatorji namenili slovenskemu narodu temno usodo in so hude zločine nad njim tudi storili. Sodelovanja s storilci teh zločinov ni mogoče opravičiti, čeprav so mnogi med njimi po vojni doživeli tragično usodo in je bil tudi nad njimi storjen zločin. Okupatorji so, to v Vaših krajih veste najbolje, mučili in uničevali ljudi zgolj zato, ker so bili Slovenci, uničevali in pobijali so preproste slovenske ljudi, preganjali so tudi učitelje in slovenske duhovnike, jih izgnali v pregnanstvo in dovoljevali verske obrede zgolj v nemškem jeziku. Če bi se načrt posrečil, bi danes tukaj ne bilo Slovencev, ne bi se govoril naš jezik in ne bi bilo slovenskih šol. Ni se posrečil, ker se je največji del slovenskega naroda takšni usodi odločno uprl. Zato moramo biti ponosni na naše partizanstvo. Z njim smo prvikrat dejavno stopili v svojo usodo in je nismo več vezali samo na druge, od katerih smo bili tako ali drugače odvisni.

S partizanstvom smo najbolj prepričljivo pokazali drugačno razumevanje vloge in moči svojega naroda, pokazali smo svojo moč in samozavest, sposobnost, da se sami postavimo zase. Pred očmi imam sliko pohoda partizanske štirinajste divizije tudi po Vaših krajih. Na njej se vidi, kako se v koloni skozi visoki sneg skupaj z drugimi prebijata tudi pesnik Karel Destovnik Kajuh in duhovnik Jože Lampret, verski referent te divizije. To so zgovorna dejstva in teh ni mogoče spregledati. To je podoba, ki tudi pove, zakaj smo se v najhujših časih lahko tako zrelo in odgovorno postavili ob bok velikim narodom in se skupaj z njimi zmagovito uprli okupatorjem.

Današnjo slovesnost ste pospremili s sloganom "Brez preteklosti ni prihodnosti". Na svoj način to drži, če ga razumemo kot poziv, da sprejmemo svojo preteklost takšno, kot se je dogodila, z vsem dobrim in slabim, z vsemi velikimi in tudi zavržnimi dejanji in če smo to našo skupno preteklost pripravljeni vzeti kot nauk in izkušnjo za prihodnost. Preteklosti ne moremo spremeniti, lahko pa preprečimo ali vsaj omilimo njene neprijazne in za vse nas škodljive posledice. In o tem se moramo dogovoriti, pa tudi skrajni čas za to je že.

Tudi sicer sem globoko prepričan, da bi morali svoje poglede in energijo osredotočiti na prihodnost, na boljše življenje novih rodov, saj nihče ne more živeti samo od preteklega. Zato bi se s preteklostjo morali spraviti, preseči stare zamere in spore, vsakomur dati pravico do imena na grobu in do miru v njem, spoštovati solze in žalost za njimi. Vsaka izguba življenja je bila boleča, za vsakim je v našem malem narodu ostala praznina. Morali bi razumeti, da se je vse to dogajalo v velikem spopadu druge svetovne vojne in da smo bili prav Slovenci kot narod ena njegovih največjih žrtev. Samo tako bomo lahko združili moč in sposobnosti današnjih rodov za uresničenje tistih zamisli, upanj in pričakovanj, ki smo jih s tako navdušujočo večino vložili v osamosvojitveni plebiscit decembra leta 1990. Osamosvojitev je bila mogoča samo zato, ker smo bili enakih misli in hkrati spoštovali politične, verske, kulturne in druge razlike med nami. Žal se prav v današnjem času znova izrisujejo znamenja načrtno povrzočenega ideološkega razlikovanja. Verjamem, da je to le začasno in prehodno. Jeseni bodo volitve in takrat bo priložnost, da vsi skupaj obrnemo pogled v prihodnost. Kaže jo izkoristiti.

Dragi udeleženci današnje slovesnosti,
Želim Vam prijeten današnji dan in tudi vse dobro v prihodnje. Hkrati pa vam iz vsega srca čestitam tudi ob jutrišnjem Dnevu državnosti. Brez Vas in Vašega dela ne bi imeli samostojne države. Zato je državni praznik tudi osebni praznik vsakogar med nami, tudi Vaš.