Govor

DALJNI ZNANILEC SLOVENSKE ODPRTOSTI V SVET
Simpozij o Prešernu ob 150-letnici njegove smrti
Nagovor predsednika Republike Slovenije Milana Kučana

Kranj, 2. februar 1999

"Prešeren ni bil nekritični pristaš utopij, ki bi realnost podrejal želeni ideji, ki bi daleč od resničnega življenja klavrno končala. Niti se ni bal samozavestno odgovarjati na izzive svojega evropskega časa s spoznanji, izkušnjo in hotenji svojega slovenskega naroda." je dejal predsednik Kučan v govoru, ki ga je imel ob otvoritvi simpozija o Prešernu ob stopetdesetletnici njegove smrti.
"Drugače od tistega zamujenega duha, ki živi tudi med nami, ki v skupni Evropi vidi konec nacionalnih držav. Kakor da bi jih ne potrebovala prav ta Evropa kot tiste zgodovinske tvorbe, ki zagotavljajo stvarno, tudi kulturno identiteto in ostajajo nezamenljiv vidik naše človeške in nacionalne politične in kulturne eksistence. Kakor da bi Evropa sploh bila mogoča, če bi ne bila tudi skupen kulturni prostor, ki je tudi domovina za razlike in posebnosti. Kako povsem neprešernovska je danes videti ta drža."

Slovenska narodna ideja in še posebej slovenski nacionalni program sta po svoji naravi in ves čas svoje rasti, vse do danes, povezana z veliko imeni slovenskega literarnega ustvarjanja. Morda bolj od drugih izstopajo Trubar, Prešeren, Levstik, Cankar in Kocbek. Spontani vseljudski izbor Zdravljice za nacionalno in državno himno pa je prav Prešerna postavil za simbol te naravne zgodovinske povezanosti.

Tudi sicer živimo Slovenci s Prešernom neprestano in mimo obletnic. Ko je bil pesnik še živ, je sicer resignirano ugotovil, da je njegovo ime med Slovenci izzvenelo, toda že zelo kmalu smo ga začeli pojmovati kot tisto, čemur je Župančič ob stoletnici njegovega rojstva rekel svetloba, plamen v noči slovenske zgodovine.

Za začetek so ga povzdignili trije Dolenjci - Stritar, Jurčič in Levstik 1866 s patetično metaforo, da bomo na sodni dan pri večnem tehtanju narodov lahko s ponosom in brez skrbi na svojo skodelico postavili samo Prešerna, pa bo odtehtal vse drugo.

Dovolj je razlogov, literarno zgodovinskih, umetniških, političnih in drugih, da se Slovenci in narodi, ki so z nami povezani, ukvarjamo s Prešernom in njegovim delom.

Je velikan slovenskega duha, daljni znanilec slovenske odprtosti v svet, tisti svet, ki naj bo svet svobode in priznavanja različnosti, strpnosti in vzajemnega spoštovanja. Eden njegovih sodobnikov je v letu njegove smrti zapisal, da so pesnikovi verzi strnitev celotne evropske omike, povrhu pa svobodnega duha. Z Zdravljico je upesnil upanje slovenskega naroda po času miru in sožitja. Še zmeraj nam kaže pot v prihodnost, opominja, naj bo svet tudi tisto, kar želimo, in ne zgolj, kar živimo. In da si je za to potrebno dejavno in smiselno prizadevati. Otona Župančiča so besede, da je dr. France Prešeren kot plamen pred novimi in novimi rodovi "strelcev" za slovensko prihodnost, duhovno, politično, umetniško in kakršnokoli drugo, "kot bog pred Izraelci", zagotovo pa v trenutkih, ko gre za slovenski biti ali ne biti.

Prešeren je postal del našega življenja. Po njem se hočejo imenovati kulturne in duhovne skupine, po njem so se imenovale enote partizanskega osvobodilnega boja, Prešernov trg v Ljubljani daje ton dogajanju najnovejše slovenske zgodovine, s Prešernom in v njegovem imenu se izpolnjuje volja slovenskih ljudi, da tudi v časih, ko smo se kot narod spraševali, ali bomo sploh preživeli, nadaljujemo pesnikovo izročilo o slovenstvu in svetovljanstvu. Dr. France Prešeren je z umetniško besedo prebujal slovensko politično zavest kot del dozorevanja slovenske nacionalne identitete. Z razumljivostjo svojih misli, z velikansko modrostjo evropske kulture pa tudi s talentom in duhom svojega rodu je začrtal slovensko pot v prihodnost. Še za daleč naprej.

Prešeren je bil do kraja svoboden mož, ki je imel v knjižnici med drugim tudi Thomasa Paina znamenito razpravo o človeških pravicah, in to v prvotisu iz leta 1791, ob njej pa podroben prikaz francoske revolucije; bral je v sedmih ali celo kaj več jezikih, bil je Evropejec v najčistejšem pomenu besede; obenem pa v vsem Slovenec, ker je to razumel kot usojeno danost, ki se ji je greh in protinaravno izogniti - dodeljena nam je, naj je to komu všeč ali ne; samo s tega vidika je ob vsem prijateljstvu Vrazu zameril ilirsko uskoštvo. Na stežaj je odprl vrata slovenskega duha; na stežaj jih je z nepredstavljivo genialnostjo odprl tudi jeziku, da je odtlej v slovenščini mogoče izraziti tudi zadnje intimno izpovedne in filozofske odtenke. Za slovenski svet je postal vrhovna instanca, merilo vsega, kar počnemo.

Prešeren ni bil besedujoč narodnjak, nad kakršnimi sta se morala samo malo kasneje razburjati Cankar in Župančič in ki so ena od žalostno trajnih bolezni slovenstva. Prešeren ni bil nekritični pristaš utopij, ki bi realnost podrejal želeni ideji, ki bi daleč od resničnega življenja klavrno končala. Niti se ni bal samozavestno odgovarjati na izzive svojega evropskega časa s spoznanji, izkušnjo in hotenji svojega slovenskega naroda. Drugače od tistega zamujenega duha, ki živi tudi med nami, ki v skupni Evropi vidi konec nacionalnih držav. Kakor da bi jih ne potrebovala prav ta Evropa kot tiste zgodovinske tvorbe, ki zagotavljajo stvarno, tudi kulturno identiteto in ostajajo nezamenljiv vidik naše človeške in nacionalne politične in kulturne eksistence. Kakor da bi Evropa sploh bila mogoča, če bi ne bila tudi skupen kulturni prostor, ki je tudi domovina za razlike in posebnosti. Kako povsem neprešernovska je danes videti ta drža.

Prešeren je bil filozofski videc, ki je z razumljivostjo svojih misli in opremljen z velikansko modrostjo evropske kulture pa tudi svojega "naturnega" rodu začrtal slovensko pot v prihodnost. Morda je prav Prešeren odgovor, zakaj se Slovenci tudi o najbolj občutljivih političnih vprašanjih najodmevneje in najbolj prepoznavno izrazimo prav na način literature. Vsekakor pa pove, kako prvinsko umetniško more biti izpovedana ideja, kadar ji služita srce in razum, ne da bi si bila daleč vsaksebi ali celo nasprotna! Ni treba v dokaz temu recitirati samo Zdravljice. Napisal je dovolj drugega, tudi elegijo mojim rojakom in Nebeško procesijo na primer.

Obletnice, kakršna je stopetdesetletnica Prešernove smrti letos, same po sebi pravzaprav ne pomenijo prav veliko. Toliko bolj nesmiselni so tudi prepiri okrog tega, katera obletnica, ali rojstva ali smrti, bi bila za praznovanje bolj prava. Ne gre spregledati, da Slovenci že od 1874 leta slavimo 8. februar kot Prešernov spominski dan. In ni tvegana napoved, da bomo čez poldrugo leto s podobno slovesnim, hvaležnim in mislečim spominom praznovali tudi 200 letnico pesnikovega rojstva, tako kot so to pod Hribarjevim vodstvom storili za njegovo stoletnico leta 1900. Prešeren ostaja Prešeren, s svojim delom, predvsem pa s svojim neizmerno jasnovidnim duhom.

So pa polne obletnice dodatna spodbuda za pogovor z njegovo besedo in mislijo v katerih slovenski in tuji znanstveniki vedno znova razkrivajo skrivnosti in razsežnosti velikana duha in besede. Vesel sem, da ste se mu posvetili tudi vi. Vaš zbor štejem za pomembno kulturno in državno dejanje. V zadovoljstvo mi je, da vas lahko pozdravim na začetku vašega znanstvenega premišljanja o največjem slovenskem pesniku. Lepo je, da se to premišljanje dogaja v Kranju, v Prešernovem mestu, ki si nedvomno zasluži, da ne potone v pozabo in se uveljavi tudi s pomembnim mestom v slovenski kulturi.

Želim vam uspešno delo.