Govor

PARTIZANSKI VOJSKI SO POMAGALI ČASTNIKI ZAVEZNIŠKIH MISIJ
Srečanje vojnih veteranov zavezniških sil
Govor predsednika Republike Slovenije Milana Kučana

Prilozje, 28. junij 1998

S prihodom kanadskega častnika Jonesa, ki je kmalu postal legenda, se je pričelo obdobje sistematičnega in usklajenega bojnega delovanja slovenskih partizanov v okviru strategije zaveznikov za vojaško uničenje nacifašističnega vojaškega stroja.
"Z današnje razdalje do tistih, za slovenski narod usodnih let, se kažejo prav Bela Krajina in njeni pogumni, prijazni in gostoljubni ljudje kot tista slovenska pokrajina, v kateri se je še posebej po kapitulaciji fašistične Italije zgostilo vojaško in politično jedro slovenske partizanske vojske in od tod vodilo partizanski upor in vojaško uničevanje sovražnih vojska do zmagovitega 9. maja 1945", je med drugim poudaril predsednik Kučan.

Ni naključje, da so prireditelji in slovenska država izbrali prav Belo Krajino kot kraj za srečanje vojnih veteranov zavezniških sil ob petinpetdeseti obletnici prihoda majorja Williama Jonesa z zavezniško vojaško misijo v Glavni štab NOV in PO Slovenije. Bil je to 27. junij 1943, ko je bil na svojevrstnem vrhuncu vojaški spopad med nacistično in fašistično soldatesko, ki je začasno pokorila praktično vso Evropo, in združenimi zavezniškimi vojskami ZDA, Velike Britanije, Francije in Sovjetske zveze. Če je morebiti obstajal prej, od takrat naprej ni moglo biti več nobenega dvoma, da je slovenska partizanska vojska, krvaveča v vojaškem boju z vojaštvom sil osi, bila na Slovenskem edini dejavnik aktivnega odpora in s tem neodtujljivi del zavezniških armad. Partizanska vojska in ves narodnoosvobodilni boj tako ostajata neizpodbitno dokazilo o protifašizmu slovenskega naroda kot enem od ustavnih temeljev naše mlade države Slovenije. Ta je sestavina tistih vrednot evropskega civilizacijskega izročila, na katerem se kot del nove Evrope prenavlja nekdanji svet realnega socializma tudi pri nas. S prihodom kanadskega častnika Jonesa, ki je kmalu postal legenda, se je pričelo obdobje sistematičnega in usklajenega bojnega delovanja slovenskih partizanov v okviru strategije zaveznikov za vojaško uničenje nacifašističnega vojaškega stroja.

Z današnje razdalje do tistih, za slovenski narod usodnih let, se kažejo prav Bela Krajina in njeni pogumni, prijazni in gostoljubni ljudje kot tista slovenska pokrajina, v kateri se je še posebej po kapitulaciji fašistične Italije zgostilo vojaško in politično jedro slovenske partizanske vojske in od tod vodilo partizanski upor in vojaško uničevanje sovražnih vojska do zmagovitega 9. maja 1945.

Pri tem so partizanski vojski pomagali častniki zavezniških misij: Američani, Britanci in Rusi, ki so usklajevali delo svojih častnikov pri partizanskih poveljstvih na Primorskem, Gorenjskem, Štajerskem in Notranjskem. Danes si težko predstavljamo, da so na teh belokranjskih tleh na Otoku, Krasincu in na Mlakah pristajala in odletala zavezniška vojaška letala s pomočjo, z ranjenci in rešenimi zavezniškimi letalci. Bile so prave letalske baze in otoki svobode sredi takratne, zvečine še okupirane Evrope. Bela Krajina je s svojo držo takrat to omogočala. Ne le fantje in možje, ki so se bojevali v partizanskih brigadah, divizijah in korpusih, marveč tudi dedki in babice, kmečke gospodinje in žene, mladoletniki in otroci. Slovenija ne bi smela nikoli pozabiti deleža vseh teh ljudi v neenakopravnem spopadu z okupacijskim vojaštvom in njihovega prispevka k uspehu zavezniških operacij. Tudi danes zato izrekam zahvalo in spoštovanje vsem še živim tistega medvojnega rodu, njihovim hčeram in sinovom, njihovim vnukom in pravnukom. Vsem, ki so takrat dali svoja življenja in tistim, ki niso dočakali današnjega srečanja, slovesnosti, pa velja drag in spoštljiv spomin.

Danes smo na svoji zemlji mi gospodarji. Pred dnevi smo praznovali sedmo leto življenja samostojne slovenske države. To je bilo mogoče tudi zaradi boja in življenj slovenskih partizanov in partizank ter osvobodilnega napora in trpljenja stotisočev slovenskih ljudi, ki so se uprli usodi na smrt obsojenega naroda. A tega ne govorim zato, da bi obujali spomine na takratne čase. Marveč zato, ker postaja pri nas narodnoosvobodilni boj in upor kot vrednota v političnih razpravah vprašljiv. Ponujajo se odgovori, ki pomen tega upora zmanjšujejo, ga vrednotijo kot povsem nepotrebnega in celo škodljivega, državni praznik 27. april pa ne kot Dan upora, marveč kot dan zločinske zarote zoper slovenski narod. Vsakomur je tudi o uporu in narodnoosvobodilni vojni slovenskega naroda dano misliti po svoje, pač glede na to, kamor sta ga takrat, v časih preizkušnje, postavila njegova vest in njegovo prepričanje. A vsiljevati svojo misel drugim in prezreti zločine in genocidne namene nacifašističnih vojaštev nad slovenskimi ljudmi, ki so žal našla zavezništva tudi med Slovenci, je vendarle zgolj poskus zapoznelega prevrednotenja vlog, ki si jo je med vojno vsakdo izbral sam. Dobrih petdeset let ni v ničemer spremenilo teh vlog. Zato vam partizanom ni treba sklanjati glav pred ideološkimi obtožbami. Tudi tega, da bi vas kdo branil pred očitki, ne potrebujete. Vam je dal prav izid vojne. Vaša obramba so vaša dejanja. Z njimi ste odgovarjali takrat, ko sta to zahtevala vaše človeško dostojanstvo in čast naroda.

Žal pa je res, da ima naše medvojno dogajanje več obrazov. Res je, da so ideološke delitve, ki segajo desetletja nazaj v slovensko politično zgodovino, v čase pred in med obema svetovnima vojnama, pripeljala v tistem delu Slovenije, ki so ga okupirali Italijani, tudi do tragičnega bratomornega ubijanja. Res je, da so zmagovalci po 9. maju 1945 v opoju zmagoslavja in nerazumnega maščevanja zločinsko ubijali v Kočevskem Rogu in drugod v Sloveniji, česar ni mogoče z ničemer opravičiti. A ob vsem tem ostaja tudi resnica, da noben, še tako zatrjevan ideološki razlog ne more opravičiti dejanj tistih političnih voditeljev med vojno in še pred njo, ki so nagovorili številne slovenske fante, da so prijeli za okupatorjevo orožje in ga uporabili zoper svoje brate. Dejanje teh voditeljev je narodna izdaja in kolaboracija, zaradi katere smo Slovenci utrpeli veliko več gorja, kot ga je že itak prinesla ta svetovna morija. A vsaj od plebiscitne odločitve za lastno državo, s katero se nismo povpraševali Slovenci po tem, kdo je kaj bil, ampak ali je pripravljen sebe celega zastaviti za skupno življenje v sodobni državi s prihodnostjo, in od evropskega praznovanja petdesete obletnice zmage nad nacizmom bi moral, tako kot to že je drugod, veljati čas sprave s preteklostjo, čas razumevanja za žalostni brezup in bolečino tistih, ki so v tej vojni in po njej izgubili svoje najbližje in spoštovanje njihove smrti, čas zbiranja vseh moči našega naroda za novo prihodnost.

Vsakdo ima pravico do svoje resnice o preteklosti, ima svojo človeško izkušnjo z njo, a ima tudi dolžnost, da zaradi sebe, svojih potomcev, naroda in nove države daje svoje moči za boljšo skupno prihodnost. Govorjenje o spravi je zato smotrno, če izraža resnično pripravljenost in politično voljo za pomiritev s preteklostjo, da bi bilo mogoče strpno skupno delo za prihodnost in pri iskanju odgovorov na zahtevna vprašanja našega časa. Smotrno je, kot zaveza vseh nosilcev političnih vrednot samostojne Slovenije k temu, da ne bodo ponavljali napak, ki so se zgodile v preteklosti. To je bistveno več kot kompromis pri političnem ocenjevanju preteklosti, več kot selekcija in redukcija zgodovinskega dogajanja. Je obljuba, je zaveza, da bodo obljubo politične stranke tudi izpolnile. Z mislijo na Slovenijo kot evropsko državo s prepoznavno nacionalno identiteto. Na Slovenijo, ki bo sposobna dati več dela svojim ljudem, da si bodo mogli sami služiti svoj kruh. Na Slovenijo, v kateri bo država spodbujala gospodarski razvoj in vzdrževala socialno ravnovesje med ljudmi. Na slovensko državo, ki bo prijazna svojim državljanom, ker bo mislila na njihovo dostojanstvo in blaginjo. Na Slovenijo kot pravno državo, ki bo varovala vse človekove pravice, politične, socialne in duhovne. Na državo, ki bosta v njej prevladali strpnost in človeška solidarnost in ki bo varovala človekove pravice do različnih političnih in vsakršnih prepričanj, saj samo soočanje in tekmovanje med različnostmi daje najboljše rešitve za sedanje težave in dobre učinke za vsakdanje življenje. Na Slovenijo, ki bo vso našo, tudi medvojno in povojno preteklost razumela predvsem kot opomin k čuječnosti, da se vse tisto, kar je v njej zadalo toliko bolečin, trpljenja in joka, ne bi več ponovilo.

Verjamem, da ima smisel prizadevati si za takšno novo Slovenijo in da bomo lahko na prihodnjih srečanjih več govorili o tej, tako želeni prihodnosti, ki zagotavlja mladim rodovom več veselja kot žalosti, več sreče kot nesreč in več zadovoljstva kot nezadovoljstva. To je in naj ostane naš skupen cilj.

Vsem še enkrat prisrčen pozdrav z dobrimi željami za današnji in vse prihodnje dneve.