Govor

SODELOVANJE PRI OBLIKOVANJU SKUPNE PRIHODNOSTI
Slavnostna akademija ob 50-letnici Intereurope
Nagovor predsednika Republike Slovenije Milana Kučana

Portorož, Avditorij, 30. maj 1997

"Narodi, ki so zahtevo časa doumeli in sprejeli, vedo, da mora vsak nekaj popustiti, da bi vsi dobili mir, svobodo, napredek, blaginjo ter varno in prijazno prihodnost," je dejal predsednik Kučan na slovesnosti Intereurope, ki je znala sprejeti izziv časa.

"Ni mogoče samo dobiti in ne tudi česa dati. Naravno stanje držav danes ni osamitev v samostojnosti, ampak sodelovanje na podlagi samostojnosti. Toda vsaka mora znati oceniti svoj nacionalni interes in ga uveljaviti v družbi drugih, ne da bi s tem posegala v enake pravice drugih. To pa zmorejo tisti narodi in države, ki so zgodovinsko dozorele, ki imajo dovolj samozavesti, dovolj samozaupanja in dovolj opore v vrednotah svoje in skupne evropske civilizacijske tradicije", je med drugim poudaril predsednik Kučan.

Spoštovane gospe in gospodje,

50 let je spoštljiv jubilej.Kot takega ga je treba počastiti. S spomini in ponosom na prehojeno pot, z izkušnjo vrste rodov, ki so ustvarjali vaše podjetje in ki počasi zahajajo v naš spomin. Moč pa je praznik tudi uporabiti za razmišljanje o sedanjem trenutku in o prihodnosti, o razvoju za nekakšno “samošpedicijo” Intereurope v prihodnost, s premisleki o njenih poteh v 21. stoletje.

V petdesetih letih se je Intereuropa spremenila. Toda spremenila se ni le ona, spremenilo se je bistveno njeno domače okolje, spreminja se Evropa, v izzivu razvojnega vrtinca vre ves sodobni svet. Svet je postal majhen, med seboj odvisen in močno tekmovalen. V njem vzdržijo, obstanejo in imajo prihodnost samo tisti, ki so dobri, ki so boljši od drugih, ki imajo visoke ambicije in dovolj znanja, da te ambicije spremenijo v realnost. Ne da se meriti, kaj šele izmeriti, kateri razvojni izzivi so bili spodbudnejši in zahtevnejši: tisti izpred petdesetih let, ko je bilo treba začeti iz nič, ali sedanji, ko Intereuropa ima kaj pokazati - po svoji zmogljivosti, kakovosti storitev, poslovnih rezultatih ter trdnem partnerstvu z najuglednejšimi špediterskimi podjetji v Evropi in v svetu in z domačimi prevoznimi podjetji - pa se kljub temu sooča z novimi zahtevami našega vse bolj nemirnega časa in izzivalnega gospodarskega in socialnega sveta. Kakor že je odgovor težak, pa je moč reči, da so izzivi nekdanjega in sedanjega časa preprosto - drugačni.

Prav tako je mogoče reči, da je Intereuropa bila kos tem izzivom, da je šla v korak z zahtevami časa, da se jim je prilagajala in si jih podrejala. Razumela je, da je njen trg širši od Slovenije in Evrope, da se je potrebno potrjevati in najti posel na svetovnem trgu, kjer štejejo le visoka kakovost, odličnost ter sposobnost spopadati se s konkurenco. Bila je dovolj samozavestna, da je dovolj zgodaj stopila prvi korak v to smer. Potem je bilo vse lažje, kajti ta pot je prinašala uspeh. Lahko je za zgled drugim, tistim, ki se te miselnosti bojijo oprijeti. Vendar dobre drugačne rešitve ni. Zdaj je čas tekmovanja, sodelovanja in povezovanja, ne čas zapiranja, izključevanja in zaverovanosti v manj zahtevno preteklost.

S sprejemanjem te temeljne zahteve, z načrtovanjem prihodnosti na podmeni tega spoznanja, je moč obvladovati tudi prihodnost. Kdor pa obvladuje prihodnost, ta sam odloča o svoji usodi. To velja za posameznika, za podjetje, za narod. Tudi narod in država morata razumeti, da je zdaj čas sodelovanja. V Evropi so zdaj najpogosteje slišane besede mir, svoboda, razvoj, blaginja in sodelovanje. Sodelovanje tudi pri oblikovanju skupne prihodnosti. Narodi, ki so zahtevo časa doumeli in sprejeli, vedo, da mora vsak nekaj popustiti, da bi vsi dobili mir, svobodo, napredek, blaginjo ter varno in prijazno prihodnost. Ni mogoče samo dobiti in ne tudi česa dati. Naravno stanje držav danes ni osamitev v samostojnosti, ampak sodelovanje na podlagi samostojnosti. Toda vsaka mora znati oceniti svoj nacionalni interes in ga uveljaviti v družbi drugih, ne da bi s tem posegala v enake pravice drugih. To pa zmorejo tisti narodi in države, ki so zgodovinsko dozorele, ki imajo dovolj samozavesti, dovolj samozaupanja in dovolj opore v vrednotah svoje in skupne evropske civilizacijske tradicije.

Prihodnost Intereurope naj bi bila, tako je dejal v svojem govoru predsednik uprave gospod Kranjc, v njeni programski prenovi. Razvila naj bi se v pretežnega organizatorja prevoza s storitvami, katerih kakovost se meri po mednarodnih standardih. To razumem tudi kot umeščanje te dejavnosti v nacionalni prometni sistem, ki prav v teh dneh doživlja podiranje z dolgoročnimi posledicami za nacionalno gospodarstvo, za težko pridobljeni ugled nekaterih naših vitalnih poslovnih podsistemov in v končni posledici za slovenske davkoplačevalce in življenje ljudi v državi. Ne vem, če vsi, ki jim je urejanje te krize naloženo in če vsi, ki so jo izzvali, to tudi dovolj verodostojno vračunavajo v svojo odgovornost.

Intereuropa bo s takšno pčrihodnostjo prispevala svoj delež kakovosti celotne slovenske ponudbe: od izdelkov, prek storitev do znanja. Tiste kakovosti, prepoznane z blagovno znamko “made in Slovenia”, ki bo Slovenijo, slovenska podjetja in slovenskega človeka delala prepoznavne v Evropi in v svetu. Navkljub in zaradi naše majhnosti, ki ji razen odličnosti ne omogoča veliko drugih konkurenčnih prednosti v procesih globalizacije in regionalizacije ter internacionalizacije gospodarstev, ki tečejo ta čas v svetu in nas zapljuskujejo. Kaže nam samo sprejeti njihov izziv, vsem nam, tudi upravljalcem države, zmagati in obstati ter sodelovati v novem razvojnem zagonu Evrope.

Vstopanje Slovenije v te razvojne procese pomeni iskanje naših razvojnih priložnosti. Ne toliko za nas, ki danes odločamo o vstopanju današnje Slovenije v te procese, v Evropsko unijo. Pomeni predvsem ustvarjanje razvojnih možnosti za mlade, nove rodove na Slovenskem. Za rodove, ki jim informacijska tehnologija omogoča komuniciranje z vsem svetom. Za rodove, za katere je prost pretok blaga in storitev, ljudi in kapitala samo po sebi umeven. Tudi za tiste, ki še niso rojeni. Vsem njim smo s to svojo odločitvijo odgovorni. Njim zapreti perspektivo, zapreti jim prihodnost, ki jo bodo uživali njihovi vrstniki drugod po Evropi, nimamo pravice. Nimamo pravice položiti jim v zibelko neprijazno prihodnost in skrbi, ki smo jih živeli mi sami in še bolj rodovi pred nami. Tega bi se morali zavedati vsi, ki jim je tačas zaupano upravljanje z državo.

Samoumevna in eksistenčno nujna je takšna odločitev tudi za Vas, za Intereuropo. Vas nima smisla prepričevati o nujnosti naše poti v Evropo. Smiselno je, da Vi poveste drugim, kaj pomeni biti vključen v Evropo. In še bolj, kaj pomeni ostati zunaj Evrope in se sam izpostaviti diskriminaciji in izolaciji. Prepričan sem, da ta hip v Intereuropi že znate odgovoriti na ključno razvojno vprašanje: KAJ? Kaj naj bo Intereuropa v prihodnje? Zato Vam iskreno želim čimprej poiskati celoto odgovorov tudi na vprašanje kako? Kako te smele cilje doseči.

Vprašanji ali znate in zmorete, sta odveč. Znate in zmorete. Dokaz za to je Vaš zlati jubilej. Iskreno čestitam Vam, gospod predsednik, in Vašim sodelavcem ter vsemu kolektivu Intereurope. Sreča je na strani tistih, ki so pogumni. Pogum imate. In znanje, ki je temelj temu pogumu.

Želim Vam dobre poslovne uspehe, dober in zanesljiv kruh, dovolj kruha, da boste lahko pokazali svojo solidarnost tudi s tistimi, ki ga morebiti nimajo dovolj.