VLOGA EVROPE V SVETU
Govor predsednika na ustanovitvenem zasedanje foruma o prihodnosti Evrope

Ljubljana, 11. april 2002


Spoštovani gospod predsedujoči, spoštovane članice in člani foruma, spoštovane ekselence, ambasadorji, gospe in gospodje! Odločitev Evropske unije v Nici in v Laeknu, da ustanovi konvencijo o prihodnosti Evrope z nalogo, ki je bila tu že predstavljena, s povzetkom štirih ključnih sklopov nalog iz Laekenskega dokumenta in da pripravi predloge za nadaljnjo institucionalno prenovo, ki naj zagotovi učinkovito delovanje v prihodnje močno razširjene Evropske unije in zadovolji pričakovanja državljanov Evropskih držav o svoji in o skupni evropski prihodnosti, je dobro in jo štejem za eno najpomembnejših odločitev Evropske unije. Po moji sodbi je ta odločitev dokaz, da se Evropska unija zaveda usodnosti in zgodovinskosti procesov povezovanja in združevanja v Evropi in svoje odgovornosti za njihov uspeh. Zato zasluži vsekakor vse priznanje.

Zdaj, po koncu bipolarnega sveta in koncu blokovskih delitev, ki so najbolj prizadele prav Evropo in natančneje prav ta prostor Srednje Evrope, na katerem živimo tudi mi, so ustvarjene objektivne možnosti, da se odpravijo in presežejo posledice teh nekdanjih delitev, da se na izkušnjah neprijazne evropske zgodovine, ki so jo prej kot kaj drugega označevali spori, spopadi, nasilje in vojne
ustvarijo odnosi sodelovanja in aktivnega sožitja, ki bodo vsem ljudem in vsem narodom na vseh celinah zagotavljali mir, varnost, razvoj in blaginjo.

Omogočanje širitve Evropske unije in tudi Nata, ki ga s tega vidika štejem za enako pomembnega, oziroma njegovo širitev za enako pomembno, in ustvarjanje pogojev za to širitev postopoma na ves evropski prostor, razkriva zdaj tudi voljo po ustvarjanju takšne Evrope in po življenju v njej v takšnih produktivnih in optimističnih razmerjih. Konvencijo je navsezadnje bilo mogoče ustanoviti in ji določiti naloge prav zaradi takšnih razmer, v kakršnih zdaj v Evropi živimo. Je pa delo konvencije tudi velika priložnost, da Evropa, ko razmišlja o svoji institucionalni prenovi in o svojem notranjem evropskem sodelovanju in povezovanju, razmisli tudi o svojih videnjih sodobnega sveta in o svoji želeni vlogi v tako videnem svetu.

Dogodki 11. septembra in po njem zahtevajo realističen pogled na svet, zahtevajo, da ga vidimo takšnega, kot je, z vsemi njegovimi protislovji, in ne takšnega, kot bi morda želeli, da je, kajti svet žal ni po meri naših želja. S koncem bipolarnega sveta žal niso izginila tudi vsa njegova nasprotja. Še vedno obstajajo različni svetovi, med drugim obstoji varen svet miru in sodelovanja in svet spopadov, nasilja in vojn, terorizma in organiziranega kriminala vseh vrst. Obstaja razviti, bogati svet blaginje in visoke socialne varnosti in vključenosti ljudi in nerazviti svet, svet pomanjkanja in lakote, svet velike socialne izključljivosti, ki ne zmore zagotoviti niti osnovnih pogojev za človekovo eksistenco. Obstaja svet, ki se podreja in vsa svoja temeljna razmerja ureja na vrednostnem temelju sistema vrednot, ki se je oblikoval na izročilu civilizacije, ki v ospredje postavlja človeka, njegovo življenje in dostojanstvo in na tem gradi celovit sistem pravic in svoboščin, ki ga varuje s celotnim sistemom pravnih norm in s celotno politično organizacijo države. Obstaja pa tudi svet, ki najbolj grobo krši elementarne pravice človeka in nasilno posega v človekovo dostojanstvo in celo v njegovo življenje. Prepadi med temi svetovi se ne ožijo, prej se širijo. Ti različni svetovi niso geografsko porazdeljeni. Takšni različni svetovi ne obstajajo le v globalnih razmerjih našega skupnega univerzuuma, ampak obstajajo po svoje tudi znotraj vsakega mikro sveta sodobnih družb.

Sodobni svet je postal globalni svet. Postal je takšen zaradi ekonomije, zaradi trga, zaradi tehnologij, informacijskih in komunikacijskih, postal je takšen zaradi ekologije, zaradi nevarnosti ekoloških katastrof, ki ne poznajo meja in posegajo grobo v samo življenje in njegovo prihodnost na planetu; postal je globalen zaradi varnosti, ki se ne ogroža in se zato tudi ne more braniti le na mejah posameznih držav. V tem svetu je tudi varnost, in varnost je tudi mir, postala globalno vprašanje. Svet je namreč postal tudi zaradi sodelovanja močno soodvisen. V tem svetu se nihče ne more zapreti v samoizolacijo in ubežati odgovornosti za svoja ravnanja, niti soodgovornosti za ravnanja drugih. Svet je postal tudi grobo tekmovalen, toda postal je tudi bolj ozaveščen v svojih realnostih, tudi v nevarnostih, ki mu grozijo, in je zato postal tudi bolj sodelujoč, bolj pripravljen na sodelovanje. Svet je postal tudi policentričen. Dokončno je konec evropocentrizma, s katerim je Evropa vtisnila svoj pečat vsej človeški civilizaciji v dobri polovici preteklega tisočletja. Nastalo je več središč različnih človeških civilizacij, ki vplivajo na prihodnost in podobo sveta in ga želijo oblikovati tudi po svoji podobi.

Evropa je v tem globalnem, soodvisnem, tekmovalnem in policentričnem svetu zgolj eno od njegovih središč. Toda če želi v tem svetu zagotavljati svoj vpliv, če želi, da bi bil svet tudi po njeni podobi, po podobi njenih vrednot in njenega duhovnega izročila, po podobi njene gospodarske moči in socialne ter politične stabilnosti, se mora vprašati, ali je za takšno vlogo tudi usposobljena; ali zmore biti o ključnih vprašanjih prihodnosti človeštva, o vprašanjih prihodnosti življenja na Zemlji in o prihodnosti našega planeta učinkovit in vpliven sogovornik drugim središčem, Združenim državam, Kitajski, Japonski, Rusiji, indijski podcelini, prej ali slej tudi Afriki, Južni Ameriki in arabskemu svetu. In seveda vprašanje je, ali je za prihodnost sposobna nositi tudi svoj del odgovornosti. Ne more po moji sodbi biti najbrž nobenega dvoma, da Evropa želi in mora v svetu imeti takšno vlogo. Mora imeti zagotovljen svoj vpliv in svojo odgovornost. Ne more biti in ne more postati obrobje sveta. To je, najkrajše rečeno, želena vloga Evrope v svetu, želena vloga vsakogar od nas, ki v Evropi živimo, državljanov, ne le držav, ampak tudi Evrope, in ki razmišljamo o vlogi svoje celine v svetu, kakršen danes je.

Vprašanje, ki si ga ob tem premišljanju o svetu in o življenju oziroma o želeni vlogi Evrope v njem moramo zastaviti pa je, kaj mora Evropa storiti, da bi lahko takšno svojo želeno vlogo tudi uveljavljala; da ne bi zaradi svoje zgodovinsko pogojene notranje razdrobljenosti in tudi zaradi svoje nesposobnosti ali celo nepripravljenosti presegati to razdrobljenost, res potonila na obrobju sodobnega sveta. Dejstvo je, da Evropa z vsemi svojimi protislovji, torej razdeljena Evropa na več Evrop, ki so posledica starih, še ne preseženih delitev na njen politični vzhod in zahod, ali tudi že zametkov novih delitev na razvito in nerazvito Evropo, na mirno in varno, stabilno in nestabilno Evropo, na Evropo, ki se povezuje znotraj njenih integracij in na tisto Evropo, ki se tem integracijam šele približuje, prek mnogih ovir ali pa so ji vrata vanje celo še vedno zaprta, ne more imeti takšne vloge v svetu.

Tudi povečava razlik ne vodi do tega cilja in zato tudi ukrepi, ki se sprejemajo, morajo biti nujno preverjeni s tega vidika, ali pospešujejo ali zmanjšujejo razlike stopnje gospodarske razvitosti, moči in pripadanja vrednostnemu sistemu, ki ima svoje posledice za ta željeni cilj. Ob tem je seveda nujno, da Evropa v vseh ključnih vprašanjih sodobnega sveta, njegove prihodnosti, govori en jezik. Ne jezik vsake evropske države posebej, da ima torej do teh proceduralnih vprašanj eno samo skupno stališče, ki izraža interese vseh Evropejcev. Nujno je, da Evropa v svetu izoblikuje tudi svojo podobo posebne svojevrstne politične entitete, ki je najkrajše rečeno entiteta, ki bo predstavljala skupno identiteto vseh evropskih držav in v kateri bo dovolj prostora za izražanje posebne identitete sleherne evropske države.

Če bo konvencija izhajala iz nuje po takšni željeni vlogi Evrope v svetu in če si bo pošteno izrisala in priznala sedanjo realno podobo Evrope, bo tudi lažje prišla do odgovorov, kakšna institucionalna organizacija in kakšna institucionalna razmerja so znotraj evropske integracije in v odnosih med njo in državami članicami, potrebna. Forme in odnosi bodo potem rezidij vsebine, ki jo želijo članice integracije z združitvijo uresničiti. Tako se bo konvencija tudi izognila nevarnosti, da bi se na samem začetku zapletla v utrujajoče in neproduktivne razprave o institucionalni formi v znanih podobah federacije, konfederacije, zveze držav in podobno, ki ne more pripeljati do cilja, ker preprosto ne ustreza, ker, oprostite, ne ustrezajo te klasične forme odnosov med državami sedanjemu zgodovinskemu razvoju v Evropi in svetu in predvsem zahtevam našega časa. Seveda bo ta razprava hitro trčila na fenomen klasične nacionalne države in njene suverenosti, tako kot sta se ta dva pojma, ta dva fenomena zgodovinsko v državno pravni teoriji in državno-politični praksi izoblikovala v zadnjih stoletjih. Naša zavest in obremenjenost s tradicionalnim razumevanjem teh fenomenov bo premišljanjem o tem, kako Evropi zagotoviti posebno identiteto v svetu, največja ovira. Toda preko te obremenjenosti bo prej ali slej potrebno stopiti. Ne čez noč, ker bi to ne bilo realno in bi bilo celo kontraproduktivno. Potrebno bo vstopiti postopoma, morda preko fenomena državljanske države in z uveljavljanjem humanitarnega načela zgradbe evropske unije, ki zagotavlja enakopravnost vseh evropskih držav, kar je na tej stopnji razvoja zgodovinska nujnost, ki je ni mogoče zaobiti. Seveda je ta postopnost mogoča, če se bomo o njej dogovarjali brez sklicevanja na suverenost držav in na načelo nevmešavanja v njene notranje zadeve, kot vrhovno načelo v odnosih med državami.

To je našim članom konvencije izkušnja iz nekdanje Jugoslavije in njenega funkcioniranja lahko dobra opora. Če bomo premišljali tako, potem nam bo lažje razmišljati tudi o tem, da v Evropski uniji ne gre niti za odstopanje dela suverenosti nacionalne države tej nadnacionalni strukturi, niti za prenos dela njihove suverenosti, ampak za skupno izvrševanje dela suverenih funkcij držav, ki tem državam pripadajo. Gre torej za skupno izvrševanje dela suverenih funkcij držav na ravni Evropske unije zaradi spoznanih skupnih interesov, zaradi katerih so države sploh vstopile v Evropsko unijo. Mislim tu na gospodarske, varnostne, obrambne, okoljevarstvene, zunanjepolitične in najbrže tudi druge interese. Ti so po svoji naravi takšni, da jih učinkovito lahko evropske države zagotovijo le skupaj. Slednje pa zahteva tudi razvijanje njihovih skupnih funkcij, ki jih izvršujejo na ravni integracije. In potrebno je, tudi zaradi varovanja vrednostnega sistema, ki mu vsi pripadamo, zaradi tistega vrednostnega sistema, zaradi katerega varovanje in obrambe se je pred pol stoletja ideja o evropski integraciji sploh rodila in ki ga zdaj želimo razširiti na vso Evropo. Navsezadnje je to potrebno tudi zaradi usposobitve Evrope za njeno že prej omenjeno željeno vlogo v svetu.

Ni seveda danes priložnost za temeljitejše in bolj poglobljeno razmišljanje o teh zelo zahtevnih teoretičnih in politično zelo občutljivih vprašanjih. So se pa nekatera že odprla pred dnevi v razpravi na ustavni komisiji našega državnega zbora in so se seveda odprla tudi že v dosedanjih razpravah pri delu konvencije. Prepričan sem, da mimo takšnih širših premislekov ne bo mogla niti razprava na konvenciji, če želi temeljito opraviti svojo nalogo. In prav tako sem prepričan, da bodo k temu premišljanju svoj prispevek dali tudi slovenski člani konvencije - dr. Gaber, dr. Nahtigal in Lojze Peterle. Mislim, da bodo s pridom, naj še enkrat ponovim, lahko uporabili jugoslovansko izkušnjo, zlasti dejstvo, da Jugoslavija ni razpadla zato, ker je bila večnacionalna skupnost, da ni razpadla zato, ker je bila federacija, ampak, ker je v njej bilo porušeno načelo nacionalne enakopravnosti, ki jo je omogočil ukiniti nedemokratični in diktatorski režim.

Konvencija je po moji sodbi namreč velika priložnost tudi za Slovenijo. Konvencija bo odločilno zarisala prihodnost Evrope in s tem tudi našo prihodnost. Aktivno sodelovanje na konvenciji je priložnost soustvarjati in vplivati na skupno, torej tudi na svojo prihodnost. To pa je največ, kar zmore in kar hkrati mora in je dolžna storiti vsaka suverena država. Seveda, če želimo vplivati na delo konvencije, potem moramo imeti svojo lastno predstavo o tej prihodnosti, svojo lastno predstavo o tem, katere institucionalne rešitve in razmerja so najustreznejša, da to svojo predstavo tudi uveljavimo.

Seveda ta predstava ne bo povsem drugačna od predstav vseh drugih evropskih držav. Z njimi se bo gotovo v temelju ujemala, s predstavami enih bolj, s predstavami drugih manj. Jo je pa nujno opredeliti, da bomo imeli zanesljivo izhodišče, temelj za nastopanje v konvenciji in da nam bo ta opredelitev služila kot načelni kriterij za opredeljevanje do predlogov, pobud interesov drugih, drugače bomo povsem odvisni zgolj od iniciative drugih.

Zato ob ustanovitvi današnjega foruma, ki je zelo ustrezen, zato, da bi imeli presek skupnih stališč in pogledov na evropsko prihodnost in na svojo prihodnost v evropski prihodnosti, da pa je ob tem vendarle najbrž že koristno razmisliti o ustanovitvi nekega posebnega posvetovalnega ožjega telesa, ki bo članom konvencije Slovenije omogočalo sprotno, operativno konzultacijo in tudi pripravo na razpravo o teh stališčih na delu našega foruma, želim torej konvenciji in forumu, našim članom v tej konvenciji, uspešno delo. Hvala lepa.