|
USTANOVA DUHA, KI POGUMNO SEGA PREKO NEKDANJIH DELITEV
Jesensko zasedanje Evropske akademije znanosti in umetnosti in podelitev naziva protektor Akademije predsedniku Milanu Kučanu
Zahvalni govor predsednika Republike Slovenije Milana Kučana
Ljubljana, Narodna Galerija, 6. november 1998
"Odločitev Evropske akademije znanosti in umetnosti, da me kot predsednika Republike Slovenije uvrsti med pokrovitelje te odlične in vrhunske evropske in svetovne znanstvene in umetniške ustanove, si štejem v veliko čast. Sprejemam jo s hvaležnostjo in zadovoljstvom. Zahvaljujem se Vam zanjo še v imenu slovenske države," je ob svečani razglasitvi Milana Kučana za protektorja Evropske akademije znanosti in umetnosti dejal predsednik Kučan.
Odločitev Evropske akademije znanosti in umetnosti, da me kot predsednika Republike Slovenije uvrsti med pokrovitelje te odlične in vrhunske evropske in svetovne znanstvene in umetniške ustanove, si štejem v veliko čast. Sprejemam jo s hvaležnostjo in zadovoljstvom. Zahvaljujem se Vam zanjo še v imenu slovenske države, ki bo, v to sem globoko prepričan, tudi v prihodnje znala ceniti in podpirati Vaše ustvarjalno delo v korist miru in splošne blaginje vsega človeštva, za spoštovanje človekovega dostojanstva in veljavo vseh človekovih pravic, za enakopravnost nacionalnih in drugih entitet vsega sveta in še posebej v Evropi. Sam bom po svojih najboljših močeh poskušal slediti dobrim vzorom vseh doslej imenovanih, zelo spoštovanih protektorjev gospodov Jacquesa Santerja, Helmuta Kohla, Vaclava Havla, Viktorja Klime, Juana Carlosa I in Arpada Goencza. Čutim za svojo dolžnost, da skupaj z njimi, med katerimi so tudi moji dobri prijatleji, prispevam k uresničevanju plemenitih ciljev Vaše Akademije. Iskrena Vam hvala za izkazano zaupanje in počastitev.
Spoštovani akademiki!
Ko danes premišljujem o Vaši odločitvi, mi spomin oživlja trenutek, ko sem kot otrok osupel stal pred visoko ograjo iz gosto popletene bodeče žice na meji z Madžarsko, nedaleč od hiše moje babice. Čez noč mi je zaprla pot do mojih madžarskih prijateljev, s katerimi sem kot Slovenec v otroški igri skupaj preživel surova leta II. svetovne vojne in madžarske okupacije. Kasneje sem večkrat stal pred to ograjo pod stražnimi stolpi. In nisem ničesar razumel. Leta 1956 so skozi to ograjo in čez minska polja, za ceno življenj, množično prihajali begunci. Pred nasiljem in rafali so pribežali v svobodo. Tako so govorili. Zaustavljali so se pri nas in potem odhajali naprej, v Kanado, Avstralijo. V svet s še več svobode in več priložnosti. Spominjam se matere, ki je med nočnim hrumenjem tankov zaskrbljeno rekla očetu: "Zlo je rodilo to delitev, in ta bo rodila še več zla".
Ko sem odraščal in kasneje, ko sem stopil v svet politike, ki se je tesno prepletla z vsem mojim življenjem, sem vse bolj razumel te besede. Po češki pomladi in njeni nasilni zadušitvi še posebej. Razumel sem, tudi v vse bolj zaostrenih razmerah in protislovjih v takratni Jugoslaviji, da mora svet realnega socializma, v katerem sem živel, prej ali slej dobiti človeško podobo, se ukloniti človekovemu hotenju in pravici do svobode. Zdelo se mi je neizogibno, da se bosta železna zavesa in svet za njo prej ali slej podrla, kajti delitev je bila nenaravna, bila je sad sile in ne razuma, in vzdrževati jo je bilo zato mogoče le z vse večjim zlom. Da morajo pasti vsi evropski zidovi, s katerimi se je to zlo ogradilo, če naj bi se osvobodil evropski duh, da bi se mogel vrniti k iskanju človeka in spoštovanju njegovega dostojanstva.
Razumel sem, da bodo ljudje te zidove podrli, ker so preveč in predolgo utesnjevali njihovo svobodo in v imenu totalitarne ideologije sprevrženega sovjetskega komunizma držali v ujetništvu tudi njihovo dušo. Podreti so jih mogli le ljudje, ki so živeli znotraj teh zidov. Zmogli so dovolj moči, da so jih nazadnje tudi podrli. To je bilo dobro znamenje, za Evropo in za ves svet.
Ti ljudje, med katerimi smo tudi Slovenci, so s seboj v naš današnji čas prinesli ideale, ki so jim pomagali najti notranjo moč, da so častno, pred zgodovino in svojo vestjo opravili to veliko dejanje. Zgolj z vero v te ideale in brez maščevalnosti. Prinesli so s seboj tudi izkušnjo. Izkušnjo, ki je dodana grozoviti evropski izkušnji s fašizmom in nacizmom o pogubnosti sleherne ideje, ki se spozabi nad človekom. Izkušnjo o pretresljivem usihanju vitalne moči narodov, če so nasilno prestavljeni v tuj civilizacijski krog, ki se ne utemeljuje in ne oblikuje svojih notranjih odnosov in življenjskih vsebin na njihovem avtentičnem duhovnem in vrednostnem izročilu. Izkušnjo o pogubnosti nasilnih delitev med ljudmi, narodi, kulturami in civilizacijami. Prinesli pa so s seboj tudi upanje. Vero, da bo iz ruševin zidu zrasla drugačna, nova Evropa, ki ne bo zgolj negacija nekdanje politične Vzhodne Evrope ali preprosto širitev nekdanjega Zahoda na Vzhod. Ruševine zidu so popadale na vse strani. Iz njih je zdaj mogoče zgraditi Evropo, ki bo živela v varnosti, svobodi, miru, ustvarjanju in blaginji, ki se bo utemeljevala na spoštovanju človekovega dostojanstva in njegovih pravic. Ali se bo to res zgodilo, seveda ne more nihče zagotovo vedeti. A tokrat ima Evropa upanje. Ima priložnost, ki je največja in najrealnejša v vsej njeni zgodovini. Priložnost, da stopi iz svoje tragične zgodovine. Da stopi v prihodnost, ki bo v temelju prijazna vsem Evropejcem. Priložnost, da za vselej podre ostanke vseh zidov, ki so jo delili. Zaradi prihodnosti in odgovornosti do rodov, ki prihajajo za nami. Tudi zato, da ne bo več otrok, ki bi stali pred ograjami iz bodeče žice, gledali čeznje in ne bi razumeli.
Je to iluzija? Ljudje, ki so šli skozi vse trde preizkušnje tega protislovnega, izzivalnega in po svoje hudo vznemirljivega evropskega stoletja, ki se, kot je videti zdaj, vendarle izteka z zmago razuma, imajo pravico tudi do iluzij. Imajo pa tudi možnost in moč, da to hotenje, ta vizija postane realnost. Če bo dovolj notranje moči, da bodo neutrudno, ne da bi klonili pred težavami, iskali tisto, kar ustvarja najboljše evropsko izročilo in se pogumno borili zoper vse tisto, kar je ustvarjalo najslabše v njeni tradiciji. Če bodo odprli poti sožitju in sodelovanju, pravici do različnosti, do svoje resnice, dialogu in strpnosti, skupni odgovornosti in predvsem, če bodo vse to prizadevanje utemeljevali z mislijo na širjenje prostora za svobodo človeka. Če ga bodo utemeljevali na občutku odgovornosti Evrope za prihodnji skupni, prijazni človeški svet. Če ne bodo molčali, ko bo treba spregovoriti v obrambo evropskega miru. Kot pravi predsednik Václav Havel, eden od pokroviteljev Evropske Akademije: "Z diktatom lastne vesti in skromno refleksijo tega diktata."
In zakaj govorim o tem? Ker verjamem, da je prav Evropska Akademija znanosti in umetnosti ustanova duha, ki pogumno sega preko meja nekdanjih evropskih delitev, ki je glasnik nove Evrope. Razpolaga samo z močjo razuma in ustvarjalnega genija, z moralno integriteto in profesionalno avtoriteto svojih članov, in je zato lahko kot varuh vrednot najimenitnejšega evropskega civilizacijskega izročila tudi najbolj prepričljiv znanilec evropske prihodnosti. Z močno željo po življenju v resnici in iskanju resnic o človeku, družbi, naravi in svetu. Zato želim Akademiji vso srečo in ves uspeh pri opravljanju njenega poslanstva.
Spoštovani akademiki,
rad bi Vam zagotovil, da je državi Sloveniji v ponos in zadovoljstvo, da v svojem glavnem mestu Ljubljani gosti plenarno zasedanje Academiae Scientiarum et Artium Europaea. Brez vsakih zadržkov je to akademijo mogoče uvrstiti med tiste pomoderne evropske tvorbe, ki pomenijo hrbtenico omrežja evropskih ustanov, simbolov in ustvarjalnih jeder novega evropskega doma in so mu v oporo pri njegovem umeščanju v globalizirajoči se svet. Veseli nas, da je kar sedemindvajset slovenskih znanstvenikov članov Vaše cenjene ustanove, da sodelujejo v ugledni družbi z znanstveniki in umetniki iz drugih evropskih držav, ZDA, Kanade, Južne Amerike, Azije in Avstralije. Tudi to je dokazilo velike znanstvene, umetniške in duhovne tvornosti slovenskega narodnega občestva, ki ima stoletne zgodovinske izkušnje o neprecenljivem pomenu kulturnih in znanstvenih ustanov za ohranjanje in obnavljanje nacionalne samobitnosti, odprte do vseh drugih in tvorno sodelujoče v najbolj zahtevnih človečanskih projektih. Skozi to izkušnjo in ustvarjalnost se je slovenski narod kot zgodovinski narod tudi konstituiral in kljub maloštevilnosti obdržal v dostikrat nenaklonjenih navzkrižjih zgodovine. Slovenska akademija znanosti in umetnosti je eden najbolj vernih pričevalcev te izkušnje.
Na ljubljanskem plenarnem zasedanju se boste posvetili enemu izmed temeljnih vprašanj človeštva v pomoderni dobi; vprašanju o tem, kaj je znanost? Vse razloge imam, da verjamem v to, da boste v soočanju različnih pogledov in vidikov na vsebino tega človeškega prometejstva v celoti upoštevali njegov velikanski pomen, pa tudi zagate, ki se skrivajo ob njem, kadar se prezre časovno zamejenost človekovega razuma in univerzalnost veljave etičnih vrednot. Predvsem pa verjamem, da bodo rezultati Vašega plenarnega zasedanja dali nove in koristne spodbude za čimbolj ustvarjalno in premišljeno vseevropsko znanstveno povezovanje, za združevanje znanja in vedenja, saj je znanstvena misel temeljni del novega evropskega vrednostnega sistema in v mnogem oblikuje evropsko dušo. Tudi tako bo Vaše sedanje delo pomagalo pri ustvarjanju nove svetovne civilizacije miru, strpnosti, medsebojnega spoštovanja in razumevanja ter razvoju v dobro vseh ljudi v tisočletju, ki je pred nami.
|
