Govor

PAPEŽEVA POSLANICA MIRU, SPRAVE IN SPOŠTOVANJA
Papež Janez Pavel II v Sloveniji
Govor predsednika republike Milana Kučana

Ljubljana - letališče Brnik, 17. maj 1996

Foto: BOBO Predsednik Kučan je v svojem pozdravu papežu Janezu Pavlu II posebej omenil dejstvo, da je Sveti sedež že zgodaj leta 1992 med prvimi priznal novo slovensko državo. "Odločil se je priznati nova dejstva, ki so nastala z zlomom ideoloških in političnih delitev v Evropi, ker je bolje od drugih razumel znamenja novih časov. Dal je zgled in pogum drugim državam. Prav to mednarodno priznanje nam je ob še drugih okoliščinah pomagalo, da smo se morda zadnji hip ognili uničenju, trpljenju, žrtvam in moralnim poškodbam, kakršne bi prinesla dolgotrajna vojna vihra tudi na naših tleh. Lahko smo v miru začeli novo življenje v lastni državi." Predsednik Kučan je spregovoril tudi o zahodnoevropski krščanski tradiciji slovenskega naroda.

Vaša Svetost,
Iskreno Vas pozdravljam na dolgo pričakovanem obisku v Sloveniji! Moje zadovoljstvo in veselje delijo državljanke in državljani naše domovine, katoličani in drugi kristjani, vsi ljudje dobre volje. Dobrodošli med nami!

S pričakovanji, razumevanjem in odobravanjem spremljamo Vaše vztrajno prizadevanje, da bi človeštvo, še posebej pa najbolj odgovorne politike, pridobili za najbolj resnično resnico časa, ki ga živimo. Človeštvo na prelomu tisočletja nima druge izbire, kot da si uredi svet v miru in medsebojnem spoštovanju, brez nasilja in vojne. Svet, ki bo spoštoval vsakršno drugačnost: kulturno, politično, duhovno in etnično. Skupaj z Vami verjamem, da ljudje to zmoremo. V tak svet je po mnogih tragičnih preizkušnjah tega stoletja naravnano naše upanje. Če bi vsi, še posebej državniki, resno premislili Vaša vztrajna priporočanja, bi bil svet, v katerega smo narojeni, ljudem gotovo bolj prijazen, kot je v resnici.

Konec drugega tisočletja je postavil temelje planetarne zavesti o tem, da obstaja en sam človeški svet, do katerega imamo pravico vsi zemljani. Da obstoji na tem svetu življenje, za katero smo odgovorni in so nam ga zapustili rodovi pred nami, mi pa ga zapuščamo tistim, ki prihajajo za nami. Pod streho takšnega sveta se bo, tako upam, mogla uresničevati tudi Vaša zamisel o civilizaciji ljubezni, o kateri ste izjemno prepričljivo spregovorili na lanskem zasedanju OZN.

Hočemo v to verjeti in hočemo za to kaj storiti tudi sami. Nasprotujemo ubijanju in zlorabam, lakoti in surovosti, sovraštvu in nasilju, nestrpnosti, ponižanjem in izkoriščanju, ki so še vedno usodna sestavina načina življenja v mnogih državah, tudi v Evropi. Varnost, družbena pravičnost in spoštovanje dostojanstva človeka, njegovih osebnih in narodnih pravic so marsikje še vedno le težko dosegljiv ideal, o čemer ste se sami dodobra prepričali pri številnih srečanjih z ljudmi po vsem svetu. Ostra in ohrabrujoča je bila tedaj Vaša graja.

Naša država je zadnja štiri leta živela na samem robu vojnih grozot v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem. Čutili smo mrzle sape skrajnega nasilja in smrti, ki je apokaliptično kosila v teh krajih. Bolj kot vojaki so bili žrtve otroci, ženske, ostareli, onemogli, nemočni. Vaša svetost je bila ena tistih redkih preudarnih in pogumnih osebnosti v svetu, ki je od vsega začetka, od leta 1991 dalje, z jasno besedo razločevala med napadalci in žrtvami. Terjali ste konec sprenevedanja in odločna dejanja mednarodne skupnosti, da bi se prenehali spopadi. Žal se je to zgodilo šele konec preteklega leta. Vojna opustošenja in nasilje, ki je do skrajnosti poniževalo človeško dostojanstvo, so opomin človeštvu. Spet enkrat so ga postavila pred preizkušnjo, ali bo zmoglo ostati zvesto načelom in vrednotam, ki se jim je zavezalo, ali pa bo klonilo pred surovo močjo in nasiljem, ki v svojem uničevalnem besu grozita pokončati vse, kar je vrednega ustvaril človeški duh.

Vaša svetost,
Slovenci že stoletja skupaj z drugimi narodi naše celine ustvarjajo zahodnoevropsko krščansko civilizacijo. Naši karantanski predniki so sprejeli krščanstvo pred 1250 leti. Pred tisoč leti so nastali Brižinski spomeniki, naš najstarejši ohranjeni kulturni in verski dokument, katehetsko liturgično besedilo v slovenskem jeziku. Krščanska Cerkev in cerkveni odličniki so veliko, morda odločilno pomagali pri ohranitvi slovenskega naroda skozi dolga obdobja njegove neprijazne zgodovine, mu pomagali utrjevati narodno samozavest in samospoštovanje, kar je pripeljalo do nacionalne države. Morda bi temu, da smo bili močnejši od nenaklonjene zgodovine in da smo se obdržali kot narod kljub nasilnemu potujčevanju, ki je pritiskalo na naše narodno telo, lahko rekli čudež. Uspelo nam je tudi zato, ker so se med nami rodili ljudje, kot so bili Primož Trubar in drugi krščansko-protestantski pisci, ki so s prevodom knjige vseh knjig leta 1584 povzdignili slovenščino v cerkveni in literarni jezik; s tem prevodom in z drugimi deli v slovenskem jeziku so pred pol tisočletja postavili temelje slovenskemu slovstvu, jeziku in narodni samozavesti.Veliki mož slovenstva je bil tudi mariborski škof Anton Martin Slomšek, ki je odločno in neizprosno branil slovenski jezik in kulturo pred napadalno in surovo germanizacijo. Narodov spomin ne bo nikoli pozabil teh velikih mož.

Prav tako ne bo pozabil, da se je Sveti sedež že zgodaj leta 1992 odločil med prvimi priznati novo slovensko državo. Odločil se je priznati nova dejstva, ki so nastala z zlomom ideoloških in političnih delitev v Evropi, ker je bolje od drugih razumel znamenja novih časov. Dal je zgled in pogum drugim državam. Prav to mednarodno priznanje nam je ob še drugih okoliščinah pomagalo, da smo se morda zadnji hip ognili uničenju, trpljenju, žrtvam in moralnim poškodbam, kakršne bi prinesla dolgotrajna vojna vihra tudi na naših tleh. Lahko smo v miru začeli novo življenje v lastni državi.

Vaša Svetost,
upravljavci Slovenije so skupaj z močno razvitimi civilnimi političnimi gibanji že precej pred padcem berlinskega zidu uvajali korenite družbene spremembe in pripravljali prehod v večstrankarsko parlamentarno demokracijo. V temelje nove družbene organizacije so vgradili spoštovanje človekovega dostojanstva in varstvo njegovih pravic. Tako se je zgodila Cvetna nedelja leta 1990 s prvimi večstrankarskimi volitvami. Omogočil jih je dogovor poglavitnih političnih dejavnikov. Tistih, ki so tako kot tudi ob osamosvojitvenem plebiscitu ob Božiču istega leta zmogli poiskati soglasje glede prihodnosti slovenskega naroda in njegove države ter za to tudi prevzeti osebno, politično in moralno odgovornost. Tako tudi vojaško nasilje nad nami v poletju 1991 ni moglo zlomiti trdne vere in enotnosti Slovencev in vseh državljanov Slovenije, da se osamosvojimo in prenovimo družbo v skladu z evropskimi merili in vrednotami evropske civilizacije, vgrajene v temelje prve slovenske države v sodobni zgodovini.

Zavedamo se, da je poleg gospodarskih in političnih sprememb, ki nam jih je zaradi enotnosti Slovencev in tokrat izjemne naklonjenosti zgodovine uspelo izpeljati, enako ali še posebej pomembna tudi skrb za duhovno življenje za univerzalne moralne in življenjske vrednote, ki imajo svoje naravne korenine tudi v zahodnoevropski krščanski civilizaciji, v filozofiji življenja z ljubeznijo, v medsebojnem spoštovanju, strpnosti in nesebični pomoči drugemu in drugačnemu. Zdaj imamo Slovenci enkratno priložnost, da v imenu skupne odgovornosti za slovensko državo, ki jo je na civiliziran način ustvaril sedaj živeči rod Slovencev, in v skupnem delu za novo prihodnost ter brez sovraštva in tragičnih delitev, ki se hranijo iz zgodovine, ozdravimo mnoge rane. Zadala nam jih je velikokrat neprijazna in surova preteklost, tudi tista, ki nas je hotela, podobno kot Vašo rodno Poljsko, med drugo svetovno vojno izbrisati s sveta in nas je dvignila v upor.

Strpnost, medsebojno spoštovanje, sprava s pravico do več pogledov na to, kaj se je v resnici zgodilo v preteklosti, in odgovornost za prihodnost naj nam pomagajo, da ne bi še kdaj dvignili roke zoper svoj narod, zoper svoje brate. Vaši pozivi k strpnosti in medsebojnem spoštovanju, namenjeni vsem ljudem dobre volje, nas v teh naših načrtih podpirajo in opogumljajo.

Vaša svetost, pozdravljam Vas med nami. Prinašate nam poslanico miru, sprave in spoštovanja. Dobrodošli ste pri nas. Želim, da bi to občutili in se dobro počutili, mi pa bomo z radostjo, da ste med nami, skupaj z Vami praznovali še Vaš rojstni dan kot simbolični dan Vašega poslanstva. Ob njem Vam izrekam skupno slovensko voščilo in najboljše želje!