SLOVENIJA KOT IZVOZNIK MEDICINSKEGA ZNANJA
Deseta obletnica Zdravniške zbornice Slovenije

Slovenska filharmonija, 20. marec 2002


Vesel sem bil povabila, da se udeležim slovesnosti ob obeležitvi 10. let delovanja Zdravniške zbornice Slovenije in da ob tej priložnosti tudi spregovorim. Razlog je najbrže v dejstvu, da sem se udeležil, kot je povedal že predsednik Zbornice dr. Marko Bitenc, davnega devetdesetega leta prvega sestanka iniciativnega odbora, ki je potem pripravil vse potrebno za kasnejšo ustanovitev Zbornice. Ob vseh negotovostih takratnega časa sem trdno verjel, da se bo in da se mora slovenska družba hitro demokratizirati in da je potrebno med drugim ustvariti možnosti, da se bodo svobodno konstituirali in tudi institucionalno izrazili različni legitimni, tudi profesionalni interesi s sodobno organizacijo posameznih podsistemov, preko katerih funkcionirajo sodobne razvite družbe in ki bodo omogočali, med drugim, da njihovi akterji sami urejajo svoja profesionalna in stanovska vprašanja in za to nosijo tudi vso odgovornost. Ustanovitev Zdravniške zbornice je bila nova in velika priložnost za institucionalno in odgovorno samoregulacijo zdravniškega poklica. Prek Zbornice so slovenski zdravniki vstopili v premišljanja in iskanje odgovorov na velike razvojne izzive, pred katerimi je bila in je še v veliki meri vsa družba, še posebej na izzive pri iskanju sodobne podobe slovenskega zdravnika, zdravilstva in tudi zdravstvenega sistema za sedanjost in prihodnost. Po povedanem je očitno, da je Zdravniška zbornica to priložnost znala izkoristiti in vesel sem tega.

Danes je Zdravniška zbornica aktivni dejavnik zdravstvene politike in posodabljanja našega zdravstvenega sistema. Razprave o obojem so žive. Oboje potrebuje posege, čeprav je temelj našega zdravstvenega sistema dober in učinkovit, v korist pravice do zdravja. Temelji na načelu vzajemnosti in solidarnosti, ki zagotavlja pravico do zdravja kot ene temeljnih pravic človeka, kar med drugim bistveno prispeva k socialni integraciji družbe in preprečuje socialno izključenost. Ta je v sodobnih družbah velik problem. Raziskave slovenskega javnega mnenja nazorno povedo, kako visoko naši ljudje vrednotijo zdravje. To skrb nalagajo državi. Kaže ohraniti načelo, ki omogoča demokratičnost sistema in načeloma dostopnost tudi vrhunske medicinske storitve vsem zavarovancem. Zato naši ljudje tudi pristajajo na tak sistem zdravstvenega zavarovanja, kjer mlajši prispevajo za starejše, zdravi za bolne, bogati za revne. Posledično tak sistem zagotavlja njegovo zanesljivost in trdno prihodnost. In kar je bistveno, na tem načelu temelji tudi zaupanje v zdravstveni sistem.

Vendar je tudi naš zdravstveni sistem pred novimi izzivi, tako kot drugod. Nanje mora odgovoriti, če naj ohrani svojo učinkovitost in verodostojnost. Predvsem ni mogoče spregledati dejstva, da tudi v zdravstvo vstopa logika ekonomije in trga. Zaupanje in predvsem na etičnih načelih zasnovan odnos med bolnikom in zdravnikom se spreminja tudi v odnos med ponudnikom in potrošnikom zdravstvene storitve. To ima pomembne posledice v miselnosti in v praktičnih razmerjih, v katerih bolnik in zdravnik nista vselej le zaveznika. Zavarovanci se vedno bolj zavedajo svojih pravic in želijo aktivno soodločati o načinu uresničevanja teh pravic, tako kot povsod v razvitem svetu, zato se od institucij zdravstvenega sistema tudi pričakuje, da bodo skrbno gospodarile z razpoložljivimi sredstvi in človeškimi strokovnimi zmogljivostmi ter da bodo skladno z načeli pravičnosti in enakih možnosti ter ustrezno materialnim možnostim zagotovile učinkovit zdravstveni sistem. V ta okvir sodi tudi smiseln in učinkovit, zadnje čase tako poudarjeni nadzor nad uporabo in izrabo vseh razpoložljivih resursov, ne le finančnih, s katerimi razpolaga naše zdravstvo. Treba je upoštevati, da je naš zavarovanec tudi dobro obveščen in seznanjen z možnostmi in sposobnostmi zdravnikov in drugih delavcev v zdravstvu. Smo pač razmeroma majhna družba in zdravstvo in zdravniški poklic nista več nedotakljiva. Zaradi večje obveščenosti v skrbi za svoje zdravje in zaradi nekaterih značilnosti našega prebivalstva, ki je povezano s staranjem, pa tudi zaradi večjih potreb po zdravstvenih storitvah, zaradi vsega tega je torej potrebno pričakovati večji pritisk na zdravstvene ustanove, zdravnike in drugo zdravniško osebje. Vprašanje je, v kolikšni meri smo na to pripravljeni.

Razen tega je sistem zdravstvenega varstva tako kompleksen družben podsistem, da ga je težko zamejiti z mejami relativno majhne države. Razvoj medicine in tehnologije na področju zdravljenja je v zelo veliki meri že globaliziran. To zahteva odločitve, ki nas bodo povezale v bistveno širši prostor, v Evropo ali vsaj v prostor EU, kjer je in bo akumuliranega veliko več znanja in tehnoloških možnosti. Vzpostaviti bo potrebno povezave z medicinskimi centri zunaj države pri odpiranju trga, kot se grdo reče, delovne sile v zdravstvu, zdravnikov, medicinskih sester in drugih., pri nemotenem pretoku informacij in znanja, pri pretoku pacientov in povezovanju zdravstveno-zavarovalnih sistemov. Skratka, tu je odločitev o neke vrste odpiranju slovenskega zdravstva v prostor EU in širše, pogojno rečeno, v globalni trg na tem specifičnem področju.

Tudi laiku, kot sem sam, je jasno, da se bo medicina tudi v prihodnje hitro razvijala. Tu se odpirajp številne nove etične dileme in materialne obremenitve. Vprašanje je, kako bomo s svojimi ekonomskimi, kadrovskimi, organizacijskimi in drugimi možnostmi sposobni slediti temu razvoju. Vse več je medicinskega strokovnega znanja in stroka bo uvajala vedno več novih oblik in učinkovitejših pristopov in metod zdravljenja. Vse več je tega znanja, vedno več je nove in bolj učinkovite tehnološke opreme in ta je praviloma draga. Prihajajo nova zdravila, ki rešujejo življenja ali izboljšujejo kvaliteto življenja bolnikov. Poznajo jih zdravniki in tudi bolniki in težko je pričakovati, da se jim bodo odpovedali. To so nekateri izzivi, to so vprašanja za vse nas, ne le za zdravstvo in zdravnike. Gre za vprašanje, kako se temu razvojnemu trendu v svetu optimalno prilagoditi, kako njegove pridobitve uskladiti z našimi ekonomskimi možnostmi, da bodo zadovoljeni interesi bolnikov in tistih, ki delajo v sistemu zdravstvenega varstva, zdravnikov in drugih. Odgovor je odvisen od pametnega in učinkovitega vodenja politike in sistema zdravstvenega varstva v celoti, predvsem pa od usklajenosti in sinergije učinkov, ki jih je mogoče zagotoviti le, če povežemo vse znanje in vse aktivnosti vseh dejavnikov na področju zdravstva – od ministrstva, zdravstvene zavarovalnice, društev, pa vse do zdravniške zbornice in medicinske fakultete v konstruktiven, strpen dialog argumentiranih, čeprav tudi zelo različnih in tudi nasprotujočih si, po mnenju marsikoga tudi škodljivih pogledov na naš zdravstveni sistem in njegovo prihodnost.

Razmere v slovenskem zdravstvu so preresne, na to opozarjajo tudi ocene in podatki, na katerih temelji predlagana strategije zdravniške zbornice, da bi si zdaj lahko privoščili neproduktivne konflikte, prestižne spore in nesodelovanje, da bi lahko bežali od strpnega dialoga in ga zamenjevali z merjenjem moči. To nikoli in nikjer ni dalo dobrega rezultata. Zdaj je čas sodelovanja in ne čas konfrontacije. Čas sodelovanja vseh tistih, ki so v svojem delovanju in s svojo profesionalno etiko zavezani zdravljenju ljudi. Konfrontacija gre lahko samo na škodo interesov bolnika, lahko le omejuje pravico človeka do zdravstvenega varstva in tudi pravice tistih, ki so v zdravstvu zaposleni. Lahko gre na škodo njihovega ugleda in zaupanja vanje. Tudi na škodo ugleda in zaupanja v tiste, ki so odgovorni za urejanje razmer v zdravstvu, torej na državo. To se na žalost prav zdaj tudi dogaja.

Žal čas za današnjo slovesnost ni najbolj ugoden. Tudi ne za premišljanje o prihodnosti zdravstva v Sloveniji. Zdravstva, ki ne bo samo sebi namen, ampak bo del celotne ustavne zamisli o Sloveniji kot pravni in tudi socialni državi, ki temelji na socialnem partnerstvu. Slovensko zdravstvo bo dobro tudi v prihodnje, če bodo rešitve o izzivih, pred katerimi je, temeljile na iskanju odgovora na vprašanje, kaj je dobro za bolnika, za človeka v stiski, in kaj je dobro za stroko in ljudi, ki so njeni nosilci.

Ustvarjen je vtis o zelo zaostrenih razmerah v slovenskem zdravstvu. Torej o zaostrenih razmerah na tistem področju, ki ima med Slovenci tradicionalno velik ugled in visoko stopnjo zaupanja, kar dokazujejo tudi sistematična merjenja slovenskega javnega mnenja. Ne gre le za zaupanje v zdravnika, v njegovo strokovnost in etičnost, ki je temeljnega pomena za delo zdravniške zbornice in to zaupanje je zelo ohrabrujoče, je pa tudi zelo zavezujoče, kot se je pokazalo v razpravah ob nekaterih lanskih napakah v nekaterih zdravstvenih zavodih. Gre tudi za zaupanje v celoten sistem zdravstvenega varstva, v vse njegove nosilce ter njihovo vzajemno delovanje pri iskanju poti, kako optimalno zagotoviti temeljno pravico človeka do zdravja. Žal lahko vtis o nepripravljenosti in nesposobnosti za strpen in partnerski odnos med nosilci sistema to zaupanje močno omaje. Z izgubo zaupanja v sposobnost iskanja najboljših rešitev za ljudi, ki jim je sistem namenjen, pa ne bi izgubil le eden od nosilcev sistema – ministrstvo, zavod za zdravstveno zavarovanje, zbornica, sindikat – izgubili bi vsi. Največ bi seveda izgubil bolnik.

Predsednik vaše zbornice dr. Marko Bitenc je nedavno v pogovoru za Dnevnik dejal, da v državi, kjer se je vlada z zdravniki pripravljena pogovarjati o njihovih interesih, pobudah in problemih le takrat, ko udarijo po mizi oziroma zagrozijo s stavko, nekaj ni v redu. To je gotovo res, res pa je tudi, da morajo o svojih ravnanjih in stališčih razmisliti tudi tisti, ki se za tako skrajno, sicer povsem legitimno obliko pritiska odločijo in ko se zanjo odločijo; premisliti o tem, ali res ni bilo boljše in bolj produktivne poti, da ne bi trpeli bolniki. Razmisliti o tem, ali so jo bili v resnici pripravljeni poiskati. Sodobne države so spoznale, da konflikti te vrste niso produktivni, da so stavke predrage, da z njimi izgubljajo vsi, zato so se odločile za odnos socialnega partnerstva, ki porazdeljuje vpliv in odgovornost tudi ali predvsem državi. Tudi zato, da bi konflikti in spopadi ne pripeljali do notranje erozije sistema. S partnerstvom so se zavezali, da ne bo nihče v imenu svojih parcialnih interesov sprožil dejanj, ki so v škodo ljudi, njihovih interesov in pravic. Utemeljeno se je vprašati, ali se zdaj ne dogaja prav to. Ob sedanjih zaostrenih razmerah oziroma ob vtisu, da so te razmere takšne, bi morali razmisliti tudi o tem. Torej ne le o tem, za čigave koristi in interese gre, ampak tudi o tem, v čigavo škodo, v škodo čigavih interesov in pravic je to. In kakšna je pri tem čigava odgovornost. Kadar so razmere takšne, da trezen partnerski dialog ni mogoč, najbrž ni nedolžnih. Seveda to ne velja le za razmere v zdravstvu, velja tudi za druga področja in podsisteme, kjer očitno prav tako primanjkuje volje za pogovor in dogovor in vse bolj prevladuje logika merjenja moči.

Vsekakor je desetletnica Zdravniške zbornice dobra priložnost, morda tudi zaradi trenutnih razmer, morda pa so tudi razmere same priložnost, da nas pritegne prav vizija prihodnosti slovenskega zdravstva in znotraj njega še posebej slovenske medicine. Iz ciljev in akcijskega načrta Zbornice je razvidno, da je to prvo in tudi temeljno torišče njenega prihodnjega delovanja. Želim veliko volje in ustrezno vzdušje. Verjamem, da si bomo zanj vsi prizadevali. Tako kot tudi na vseh drugih področjih naše ustvarjalnosti velja tudi za zdravstvo in medicino, da imata prihodnost le, če si bosta postavila zelo visoke ambicije, cilje ki so višji od zadovoljstva s povprečnim.

Samo volja po visoki odlični kakovosti našega dela nas bo Slovence preživela v prihodnosti. To velja tudi za zdravstvo. Tu imamo Slovenci dobro, bleščečo tradicijo. Imamo velika imena, poznana v svetu. Imamo jih tudi danes. Ni razloga, da se odpovemo ambiciji, da jih bomo imeli tudi v prihodnje. Nekoč je Slovenija že bila izvoznik medicinskega znanja, znanja o organizaciji sistema zdravstvenega varstva in medicinskih storitev. Mislim, da to lahko postane tudi zdaj in v prihodnje, za kar je potrebno v sistemu zagotoviti ustrezne pogoje. Usmeritve zbornice me pri tem hrabrijo. Želim, da bi se z uspehom uresničile v prihodnjih letih, da bi zbornica z uspehom skrbela za družbeni, socialni in ekonomski položaj zdravnikov, za ohranjanje ugleda zdravniškega poklica, za njegovo visoko, odlično profesionalno raven in za vključitev zdravnikov v razpravo o prihodnosti zdravstvenega varstva v Sloveniji.

Ob tej priložnosti čestitam tudi današnjim dobitnikom priznanj.