Govor

ČLOVEKOVE PRAVICE SO POSTALE VELIKA TEMA ČLOVEŠTVA
Dan človekovih pravic in 50.obletnica Splošne deklaracije človekovih pravic
Govor predsednika Republike Slovenije Milana Kučana na proslavi Slovenskega društva za ZN

Ljubljana, 7. december 1998

"Od 10. decembra 1948. leta naprej so človekove pravice postale velika tema človeštva. Postale so dokončna ločnica med demokracijo in totalitarizmi, sredstvo razlikovanja med resnico življenja ljudi v posameznih državah in političnim sprenevedanjem njihovih voditeljev. Od takrat dalje je jasno, da uveljavljanje vladavine človekovih pravic zožuje prostor samovolji oblasti in omejuje državo, da bi v imenu državnih interesov zatirala in zlorabljala svoje državljane", je v svojem govoru med drugim poudaril predsednik Kučan.

"Človek je svoboden šele tedaj, ko uživa vse državljanske pravice, politične, ekonomske, socialne in kulturne. In če jih uživa povsod. Človekove pravice so univerzalne in so nedeljive. Njihova univerzalnost pomeni tudi to, da uveljavljanja pravic ni mogoče omejevati samo na določeno okolje, določen prostor ali jih zagotavljati samo znotraj teh ali onih državnih meja", njihova univerzalnost pa terja tudi univerzalno varstvo.

"Bila bi seveda iluzija misliti, da uresničevanje človekovih pravic lahko zagotovijo zgolj mednarodne institucije represije, pa če so te še tako potrebne in nujne za pregon in kaznovanje najhujših ekscesov. Najprej je k temu poklicana vsaka država, članica OZN. Ona je tista, ki je na prvem mestu odgovorna in dolžna skrbeti za uveljavljanje in varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin svojih državljanov" je med drugim dejal predsednik Kučan.

Spoštovane gospe in gospodje.

Štejem si v čast, da lahko spregovorim v Slovenskem društvu za Združene narode ob dnevu človekovih pravic. Ta dan obeležuje letos 50. obletnico sprejetja Splošne deklaracije človekovih pravic. Z njo so človekove pravice postale univerzalna vrednota sodobnega človeštva. Ta deklaracija Združenih narodov je prvi dokument o človekovih pravicah v zgodovini, ki ga je sprejela mednarodna organizacija in razglasila njegovo splošno veljavo. Veliko kasneje sprejeta Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah tvorita skupaj s Splošno deklaracijo Mednarodno listino pravic.

Od 10. decembra 1948. leta naprej so človekove pravice tako postale velika tema človeštva. Postale so dokončna ločnica med demokracijo in totalitarizmi, sredstvo razlikovanja med resnico življenja ljudi v posameznih državah in političnim sprenevedanjem njihovih voditeljev. Od takrat dalje je jasno, da uveljavljanje vladavine človekovih pravic zožuje prostor samovolji oblasti in omejuje državo, da bi v imenu državnih interesov zatirala in zlorabljala svoje državljane.

Od tedaj je jasno, da je človek svoboden šele tedaj, ko uživa vse državljanske pravice, politične, ekonomske, socialne in kulturne. In če jih uživa povsod. Človekove pravice so univerzalne in so nedeljive. Njihova univerzalnost pomeni tudi to, da uveljavljanja pravic ni mogoče omejevati samo na določeno okolje, določen prostor ali jih zagotavljati samo znotraj teh ali onih državnih meja. Uresničevanje človekovih pravic je povezano z mirom in stabilnostjo, z demokracijo in socialno varnostjo, s splošnim gospodarskim, socialnim, kulturnim in političnim razvojem. Človekove pravice se lahko uresničujejo v svoji celovitosti, če njihovo normiranje spremlja in potrjuje razvoj družbe splošne blaginje in njene politične zavesti. Prednost enih pravic pred drugimi, ločevanje državljanskih in političnih pravic od socialnih in ekonomskih, daje varljiv videz svobode. Veliko sporočilo nosijo besede Eleanore Roosevelt, ki je predsedovala Komisiji za pripravo deklaracije: "Kje navsezadnje se splošne človekove pravice začnejo? V majhnih krajih, blizu doma - tako majhnih in tako blizu, da jih ni mogoče najti na nobenem zemljevidu sveta. A za posameznika so prav ti kraji njegov realen svet; soseščina, v kateri živi; šola, v katero hodi; tovarna, kmetija ali urad, kjer dela. V takih krajih vsak, moški, ženska in otrok išče enako pravico, enako priložnost, enako dostojanstvo, brez diskriminacije. Če pravice nimajo veljave tam, imajo majhno veljavo tudi kjerkoli drugod."

Univerzalna narava človekovih pravic zahteva tudi njihovo univerzalno varstvo. Zato so Združeni narodi za okrepitev varstva človekovih pravic in v prilog njihove univerzalne veljave v mednarodno pravno življenje vgradili nekaj izjemno pomembnih ustanov mednarodnega pravosodja. Mednarodno sodišče za bivšo Jugoslavijo v Haagu, Mednarodno sodišče za Ruando, (v slednjega je nedavno Generalna skupščina OZN izvolila tudi sodnika iz Slovenije), Rimski statut stalnega mednarodnega kazenskega sodišča za sojenje zločinov. S tem je mednarodna skupnost pokazala odločenost, da najhujše kršitve človekovih pravic, zločine zoper človečnost in mednarodno pravo, zločine genocida, vojne zločine in zločine agresije ne bo pustila nekaznovane. Zato tudi ne zastarajo.

Bila bi seveda iluzija misliti, da uresničevanje človekovih pravic lahko zagotovijo zgolj mednarodne institucije represije, pa če so te še tako potrebne in nujne za pregon in kaznovanje najhujših ekscesov. Najprej je k temu poklicana vsaka država, članica OZN. Ona je tista, ki je na prvem mestu odgovorna in dolžna skrbeti za uveljavljanje in varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin svojih državljanov. Vendar to ne zmanjšuje pravice in odgovornosti posameznikov, skupin in združenj, da se zavzemajo in so poudarjeno občutljivi za spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter za širjenje vedenja o njih. Kaj malo bi namreč pomenilo zgolj državno varstvo pravic in svoboščin, če bi to ne bilo izraz volje in zahteve njenih državljanov. Če ne bi izražalo splošnega spoznanja, da se s širitvijo pravic za enega samega človeka razširi prostor svobode za vse človeštvo. Zato ob odgovornosti države ostaja tudi odgovornost vsakega posameznika, da se zaveda pravic in jih uveljavlja, da se zaveda pomena pravic drugih, njihovega varstva in svojih dejanj v njihovo obrambo. Ostaja vloga civilne družbe za ozaveščanje o človekovih pravicah in delovanje za njihovo varstvo, opozarjanje in protest zoper njihove kršitve. Ostaja tudi odgovornost države do mednarodne skupnosti in Združenih narodov. Ostaja zagotavljanje socialnega in ekonomskega razvoja, blaginje vsakega posameznika in splošne blaginje ter preseganje razlik v razumevanju enkratnosti posameznika kot človeškega bitja s svojim dostojanstvom in pravicami v različnih civilizacijah kot izziv, s katerim smo soočeni na prehodu v novo tisočletje.

Slovenija je spoštovanje človekovih pravic sprejela kot svojo mednarodno pravno, ustavno in civilizacijsko obveznost. Zavezanost spoštovanju človekovih pravic in svoboščin je v Sloveniji zorela dolgo časa. Vgrajena je v same temelje samostojne in neodvisne države Republike Slovenije. Slovenski parlament se je pred osmimi leti ob razpisu plebiscita v Izjavi o dobrih namenih zavezal spoštovati človekove pravice in svoboščine in vsa načela mednarodnega prava Ob njihovem polnem spoštovanju, sklicujoč se na načela samoodločbe narodov, je bila po legalni poti izpeljana tudi osamosvojitev Slovenije. Leta 1988 je Društvo za Združene narode Republike Slovenije izdalo zbirko mednarodnih dokumentov o človekovih pravicah. Tega leta je bil ustanovljen tudi Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin - predhodnik današnjega Varuha človekovih pravic. Proces proti četverici pred vojaškim sodiščem v Ljubljani pa je spodbudil civilno družbo, da je ustanovila Odbor za zaščito človekovih pravic. Človekove pravice in temeljne svoboščine, njihovo zagotavljanje in varstvo so dobili pravo mesto tudi v slovenski ustavi. K spoštovanju človekovih pravic in mednarodnega prava, ki jih varuje, se je Slovenija zavezala tudi s svojim članstvom v OZN in v Svetu Evrope.

Danes je Slovenija deklarirana kot demokratična, pravna in socialna država. Resnično spoznanje o pomenu človekovih pravic za demokratično družbo in volja po njihovem spoštovanju in varovanju zahtevata veliko več kot zgolj njihovo pravno urejanje. Zahtevata načrtno in splošno prizadevanje za njihovo čim popolnejše uresničevanje v življenju. Zahtevata skupno prepričanje, da je varovanje človeka z njegovim dostojanstvom in pravicami vrhovni cilj in vrednota, ki je ni mogoče uveljaviti enkrat za vselej, ker zahteva potrditev v vsakem konkretnem primeru in vselej na novo. Noben državni interes in noben višji politični, idejni, nacionalni ali verski cilj ne opravičujejo njihove podreditve. To vse velja v polni meri tudi za Slovenijo.

Človekove pravice so namenjene posamezniku. Pridobi jih z rojstvom in ne po volji države (ali z njenim pristankom). Država, demokratična in pravna država, mu jih ne more odvzeti, niti trajno omejiti. Dolžna jih je varovati in zagotavljati ugodne razmere za njihovo uresničevanje. To velja tudi za kolektivne človekove pravice. V Sloveniji obstajajo zdaj vsi temeljni institucionalni pogoji za takšno delovanje države. Vendar v praksi še ni presežena težnja, da se načelo koristnosti postavi nad načelo prava. Politika nima pravice izbirati, ali bo ravnala v skladu s pravom ali ne. Država te pravice nima ali pa ni demokratična pravna država. Vladavina človekovih pravic kot potrditev pravne države ni stvar politične presoje. Nad pravnimi obveznostmi državnih organov ni in ne more biti nikakršnih višjih državnih ali državotvornih interesov. Ni mogoče graditi demokratične pravne države z nedemokratično in protipravno prakso, s samovoljo, pragmatizmom, arbitrarnostjo in oportunostjo. Samo državo, ki spoštuje svojo lastno ustavo in zakone, ki se podreja vladavini prava in vladavini človekovih pravic, spoštujejo njeni državljani in jo druge države obravnavajo kot upoštevanja vredno članico mednarodne skupnosti.

V Sloveniji ni sistematičnih grobih kršitev človekovih pravic. To ohrabruje. Vendar pa to ne pomeni, da smemo biti zadovoljni tudi že z ravnijo uresničevanja človekovih pravic. Na kritično premišljanje napotuje tudi Varuh človekovih pravic. Ta v svojem že tretjem letnem poročilu opozarja na kršitve. Med njimi tudi na neprimeren odnos države do posameznika, tako glede spoštovanja njegovega dostojanstva kot glede obveščanja o pravicah in o sredstvih ter načinih pomoči, ko gre za njihove kršitve; na to, da državni organi delujejo neučinkovito in celo nezakonito; na pomanjkljivo skrb za družbene skupine, ki nosijo največje breme gospodarske preobrazbe, tudi na dolgotrajno brezposelne, ki izgubljajo vsako upanje, da bi lahko še kdaj živeli od svojega dela; na neučinkovitost pritožbenih poti, na velike zaostanke na sodiščih in posebej tudi na zaskrbljujoče pojave rasne, verske in druge nestrpnosti in ksenofobije.

Ob teh ugotovitvah, ki prav gotovo niso najboljše spričevalo o vladavini človekovih pravic v Sloveniji, pa vendarle ni najbolj pomembno, da do kršitev prihaja. Kršitve se dogajajo v vseh državah. Vendar je tisto, po čemer se države razlikujejo, ostrina in tehtnost njihovega odzivanja na ugotovljene kršitve. Zaskrbljenosti zato ne izzivajo zgolj in predvsem kršitve pravic, ki jih ugotavlja Varuh človekovih pravic, pa tudi civilno družbene organizacije kot sta Helsinški monitor in Amnesty International, ampak ravnanje Državnega zbora in vlade, ki o teh ugotovitvah ne razpravljata pravočasno in z dolžno zavzetostjo in ne sprejemata odločitev, ki bi odpravljale razloge za ponavljajoče se kršitve. Premajhna občutljivost je tisto, kar predvsem zbuja skrb in kar ni najboljše znamenje za prihodnje.

Glede na tesno povezanost nastajanja slovenske demokracije s človekovimi pravicami in še posebej na utemeljevanje pravice do samoodločbe ter zahteve po mednarodnem priznanju Slovenije s temi pravicami, bi odzivanje slovenske politike na kršitve človekovih pravic, začenši s tisto, najtežjo in za civilizacijske standarde demokratičnega sveta najbolj zavržno, ko je bila vojska zlorabljena za poseg v civilno sfero pri Depali vasi, pa vse do gostitve znamenj nacionalne in drugih nestrpnosti do drugačnih, moralo biti veliko bolj tankočutno. Zgolj sprenevedanje je, če nas človekove pravice skrbijo le toliko in takrat, kolikor se ime Slovenije pojavi v letnih poročilih State Departmenta, Sveta Evrope ali drugih mednarodnih organizacij, in ne preprosto zaradi tega, ker v državi prihaja do kršitve pravic. Ugled države v očeh sveta je gotovo pomemben, a bistvena sta ugled in zaupanje, ki ju ima država v očeh svojih državljanov. Zaradi njih država obstoji in njim je zavezana služiti. V odnosu do človekovih pravic ni mogoče imeti dveh politik, eno za zunanjo in eno za domačo rabo.

V Sloveniji imamo dragoceno izkušnjo. Svojo pravico do samoodločbe smo uveljavili na demokratičen, legalen in nenasilen način. Agresije smo se obranili brez večjih človeških žrtev. To nas toliko bolj zavezuje, da ne ostanemo ravnodušni do dogajanja v Bosni in Hercegovini, na Kosovu in drugod, kjer so množično in tudi z državnim nasiljem kršene človekove pravice. Zaradi nedeljivosti in univerzalnosti človekovih pravic in občutka odgovornosti za razmere v mednarodni skupnosti je Slovenija podprla opredelitev generalnega sekretarja Združenih narodov za vključitev človekovih pravic med temeljne dejavnosti Organizacije združenih narodov ob mir in varnost, ekonomski in družbeni razvoj, razvojno sodelovanje in humanitarna pomoč. Tak pristop pomeni pomembno izpopolnitev dejavnosti Organizacije združenih narodov. Uresničevanje človekovih pravic ni več zoženo le na nadzor nad izvajanjem konvencij, ampak je to bistvena razsežnost podpiranja političnega, socialnega in ekonomskega razvoja. Zagotavljanje človekovega dostojanstva in pravic je postalo najtesneje povezano z reševanjem socialnih vprašanj in odpravljanjem revščine. S tem se zmanjšujejo tudi politične napetosti in odpravljajo razlogi za ogrožanje svetovnega miru. Združeni narodi so spoznali, da je njihovo temeljno poslanstvo predvsem zagotoviti spoštovanje človekovega dostojanstva in varstvo človekovih pravic. Kajti brez tega ne bodo izpolnili upanj, ki jih vanje polagajo ljudje vseh narodov in ljudstev sveta.

Ob kritičnem razmisleku o spoštovanju in uveljavljanju pravic se mi na nocojšnji slovesnosti ne zdi odveč ponoviti dejstvo, da so pravice povezane z odgovornostjo. Vsakomur pripadajo vse človekove pravice, vendar ob spoštovanju enakih pravic drugih. Pravice enega, skupine, dela ali celo večine družbe, ne da bi upoštevali in spoštovali pravice in svoboščine drugih, tudi manjšin, etničnih ali drugačnih, lahko ogrozijo pravice vseh in svobodo samo. O vladavini človekovih pravic je zato mogoče govoriti šele takrat, ko se bo človek na kršitev pravice sočloveka odzval enako prizadeto in odločno, kot če bi bila kršena njegova lastna pravica.

Kajti, velja pomniti, da je Evropa v iztekajočem se stoletju doživela tudi popolno razvrednotenje človekovega dostojanstva in izničenje njegovih pravic. Doživela je spopad demokratičnega sveta s fašizmom in nacizmom. Doživela je zlorabe človekove želje po socialno pravični družbi za vladavino komunističnih režimov. Doživela je propad družb, ki so socialistično idejo zamenjale s kolektivizmom in ga vsiljevale ljudem namesto osebne svobode in tekmovalnosti. Doživela je vse to, ker je ob kršitvah človekovih pravic vse preveč ljudi, ki bi morali spregovoriti in protestirati, molčalo. Evropa pa je v tem stoletju doživela tudi visok razmah zavesti o pomenu človekovih pravic in zmago prizadevanj, da človeško dostojanstvo in njegove pravice določajo mejo, čez katero ne more stopiti ne država, ne enaka pravica drugega človeka. To vse so za nove rodove izkušnja in svarilo, da mora pri ustvarjanju civilizacije novega stoletja in tisočletja vladati na svetu, nad državami, nad politiko ena sama prisila, to je pritisk vladavine človekovih pravic, spoštovanje človekovega dostojanstva ter svetosti in enkratnosti njegovega življenja, strpnost do drugačnosti ter vzajemno spoštovanje različnosti.

Razdalje v svetu so vse krajše. V ta novi svet vstopa tudi samostojna Slovenija, ki ima trpek spomin na to stoletja in na spoštovanje človekovih pravic v njem, pa tudi na svojo pot njihovega uveljavljanja.

Deklaracija človekovih pravic je nastajala iz strahotnih izkušenj in razočaranj človeštva, na razžalitvah in ponižanjih človeškega dostojanstva v II. Svetovni vojni. Toda njene idejne utemeljitve sežejo daleč nazaj, v čase prvih spoznanj in dejanj, ki so varovala državljane pred samovoljo oblasti in oblastnikov, v čase, ko so nastajali Habeas Corpus act, Bill of Rights in Deklaracija o pravicah človeka in državljana. "Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kot bratje." To plemenito misel imamo smiselno zapisano in razvito tudi v slovenski ustavi. Ponosni moremo in moramo biti na to. Iz tega ponosa pa mora zrasti tudi spoštljiv odnos do pravic vsakega človeka in odgovornost za preprečevanje njihovih kršitev, ki jih kaže razumeti kot kršitev lastnih pravic in omejevanje lastne svobode. Verjamem, da premoremo ta pogum. Zato, ker, kot pravi Deklaracija v svojem uvodu, "pomeni priznanje prirojenega človeškega dostojanstva vseh članov človeške družbe in njihovih enakih in neodtujljivih pravic temelj svobode, pravičnosti in miru na svetu, ker sta zanikanje in teptanje človekovih pravic pripeljala do barbarskih dejanj, žaljivih za človeško vest, in ker je bila stvaritev sveta, v katerem bi imeli vsi ljudje svobodo govora in verovanja in v katerem ne bi živeli v strahu in pomanjkanju, spoznana za najvišje prizadevanje človeštva." In zato, ker smo ta prizadevanja zavestno prevzeli tudi mi kot svoje lastno prizadevanje in vodilo svojih ravnanj.