|
INTERVJU PREDSEDNIKA MILANA KUČANA ZA RADIO CELJE - 4. MREŽA LOKALNIH RADIJSKIH POSTAJ
Celje, 30. november 2000
NOVINARKA NATAŠA GERKEŠ
Lepo pozdravljeni, spoštovani poslušalci in poslušalke četrte radijske mreže nekomercialnih radijskih postaj Slovenije! Danes bomo pripravili pogovor s predsednikom Republike Slovenije, gospodom Milanom Kučanom, iz studia Radia Celje. Gospod Kučan, lep dober dan v našem studiu.
MILAN KUČAN
Dober dan ali dober večer, ne vem, ravnokar se je prelomil dan. Vesel sem, da sem z vami in z najinimi poslušalkami in poslušalci.
NOVINARKA
No, tudi jaz vam moram izreči kompliment, da ste vi eden redkih politikov, ki te četrte mreže jemlje zelo resno, da se vedno udeležite, kadar vas povabimo in da ne glede na to, da imate veliko obveznosti, najdete čas tudi za nekomercialne radijske postaje. Kako to? Imate toliko časa, ali ste res tako resni in vestni in pripisujete pomen tudi nam, nekomercialcem in lokalcem, seveda.
KUČAN
No, seveda, zelo cenim tudi vaš pomen, vašo vlogo, da skrbite za obveščenost vaših poslušalcev. Je pa to del moje službe, če smem temu tako reči, oziroma del mojega poslanstva. Stik z državljankami in državljani je pravzaprav edino, kar imam kot možnost in kot sredstvo za sporočanje svojih stališč, svojih pogledov. Sporočati svoje poglede in stališča sem pa državljanom te države dolžan. Morebiti drugim ni treba. Drugi imajo oblast. Jaz imam pa javno besedo in vas, se pravi medije, ki mi pomagate, da moja beseda pride do državljanov, ki lahko potem presojajo njeno verodostojnost.
NOVINARKA
Tudi današnja oddaja bo oblikovana tako, da bomo nekaj vprašanj najprej postavili iz studia Radia Celje, proti koncu oddaje pa bomo z veseljem sprejeli tudi klice poslušalcev vseh radijskih postaj, ki nas poslušajo. Že sedaj lahko povem, da sta naši studijski številki 03-490-08-80 in 03-490-08-81. Sicer pa, gospod predsednik, pričniva pri aktualnih notranje političnih temah. Tudi vi ste sedaj gotovo po radijskem sprejemniku spremljali kaj se trenutno dogaja v parlamentu. Državni zbor zaseda na izredni seji in se odloča o potrditvi liste kandidatov za ministre in ministrice. Nekaj zapletov je bilo pričakovati. To se je tudi zgodilo. Kaj pravite glede na očitke opozicije, da pravzaprav, kot je rekel gospod Jožef Jerovšek iz socialdemokratske stranke, je državni zbor nepotreben, nepomemben, ker se bo izpeljalo vse kar se bo dogovorilo v nekem centru moči.
KUČAN
Ne bi želel komentirati teh izjav. To so izjave poslancev. Oni nosijo za te izjave odgovornost sami.
Zaplet z izvolitvijo vlade se mi zdi nepotreben. Odveč se mi zdi. Mislim, da je potrebno že izvoljenemu predsedniku vlade omogočiti, da si sestavi vlado tako kot misli, da bo z njo najustrezneje zmogel prevzeti odgovornost in upravičiti pričakovanja, ki so bila na volitvah vložena v izvolitev strank, ki so zdaj tudi sklenile koalicijo. Stvar opozicije je, da nadzoruje, kako in na kak način vlada izvršuje svoja zakonska in ustavna pooblastila - tudi to, kar sem prej rekel, da je treba predsedniku vlade omogočiti, da si organizira vlado in jo sestavi tako, kot sam najbolje misli, da z njo lahko nosi odgovornost - če so seveda njegovi predlogi in njegova zamisel o organizaciji vlade skladna z ustavo. Očitka, da bi to bilo neskladno z ustavo, do zdaj ni bilo.
Kot rečeno, veliko pomembneje se mi zdi, kaj bo vlada počela in na kak način in kako bomo mi vsi skupaj, še posebej pa opozicija, ki ima tudi to ustavno vlogo, nadzorovala početje vlade.
NOVINARKA
Da pa je dr. Drnovšek predlagal kandidate za ministre in ministrice, ki so dokaj sprejemljivi, pa kaže tudi to, da je pravzaprav na državnozborskih komisijah vse šlo skozi, dosti gladko, kajne?
KUČAN
Vsekakor bi jaz sodil po vprašanjih, po pripombah, po odnosu do tega, kar so povedali kandidati za ministre. Glasovanje se mi zdi manj pomembno. Res je, da ima vladna koalicija številčno premoč v državnem zboru, da je opozicija razmeroma maloštevilna; da ima torej temu ustrezno tudi številčno premoč v delovnih telesih. Torej glasovanje samo ni tako pomembno. Pomembni so programi, platforme, s katerimi so se kandidati predstavili, in pripombe poslancev, predvsem opozicijskih na to.
To niso bile vsebinske, koncepcijske pripombe, kar govori, da je bila izbira razmeroma posrečena.
NOVINARKA
Kaj pa, ko ste prebirali in poslušali te programe ministrov in ministric, kakšni se vam zdijo? So takšni, da bodo Slovenijo popeljali, recimo naprej, za korak dalje proti Evropi?
KUČAN
Te programske usmeritve in hkrati zaveze ali samozaveze kandidatov za ministre so znotraj koalicijske pogodbe. Torej niso v ničemer presenetljive. Vsak minister seveda daje temu svojo osebno noto s svojim razumevanjem, najbrž tudi z načinom dela, ki je bil predstavljen. Jaz bi za tiste ministre, ki jih poznam, dejal, da so predstavitve izraz njihovih lastnih pogledov na svojo vlogo na mestu, ki naj bi ga zasedli. To govorim zaradi tega, ker mislim, da je treba verjeti, da se bodo za to delo v resnici tudi zavzeli. To torej ne bo delovno mesto in plača, ampak da bodo poskušali stvari spremeniti na bolje. To pa je tisto, kar Slovenija ta hip zelo, zelo potrebuje.
NOVINARKA
Glede na izid letošnjih volitev, verjetno niste imeli pretežkega dela pri izbiri mandatarja?
KUČAN
Ne. Mislim, da je izbira mandatarja in tudi sestava vlade, torej sestava koalicijskih strank samo logičen izraz volje, ki so jo državljanke in državljani večinsko izrazili na volitvah, in to prepričljivo in prepoznavno. Tudi povolilne raziskave javnega mnenja so potrdile pritrjevanje večine takšni koaliciji. Torej potrdile so pričakovanje volivcev, da bodo stranke, za katere so dali glasove, sprejele odgovornost in da bodo poskušale usmerjati življenje v tej državi skladno z njihovimi pričakovanji.
Vlada je dobila tisto, kar sem jaz želel ves čas, odkar je v letošnjem letu nastopila vladna kriza tam zgodaj spomladi z napovedanim izstopom ljudske stranke iz vlade - torej potrebno, zadostno večinsko podporo v državnem zboru, da lahko s to podporo izpelje nujne, nekatere tudi boleče ukrepe, ki naj, gledano dolgoročno, Sloveniji zagotovijo mesto v Evropski uniji, ugled v mednarodni skupnosti in posledično seveda tudi razvoj in blaginjo za vse. Na vladi seveda je, zdaj ko bo izvoljena, posebej na predsedniku vlade, da to z delom, z usmeritvami tudi potrdi in da bo morebitna notranja polemika v vladi usmerjena predvsem na to, kako uresničiti to, kar je zapisano v koalicijski pogodbi in ne na medsebojni nadzor, kdo na kateri točki krši koalicijsko pogodbo. To je stvar notranjih odnosov. Navzven, torej za našo javnost, za državljanke in državljane in za mednarodno javnost funkcionira vlada. Mislim, da je bila ena od velikih napak v prejšnjem obdobju, to se pravi od volitev 96. leta naprej, da smo imeli občutek, da imamo opravka z vladno koalicijo ali s koalicijo ne zelo harmoničnih strank, ne pa z vlado. Torej za mene, ne samo kot predsednika države, ampak tudi kot državljana je pomembno, da vem, da imam vlado, da imam možnost povedati kaj o delu vlade mislim. Manj me pa zanima, kako koalicijske stranke prihajajo do dogovorov in sklepov, ki potem navzven delujejo kot sklepi in stališča vlade. Jaz mislim, da smo vsi v tej državi upravičeni imeti takšno vlado.
NOVINARKA
Kakšno pa je bilo doslej vaše sodelovanje z dr. Drnovškom?
KUČAN
Midva sva sodelovala tako - kot sem iz moje strani jaz pripravljen sodelovati z vsakomer - biti na razpolago s svojim mnenjem in s pričakovanjem, da so tudi drugi meni na razpolago s svojim mnenjem, kadar ga želim slišati, ali pa tudi takrat, ko mislijo, da bi ga moral slišati. S sodelovanjem je tako kot v zakonu - zmeraj sta za to potrebna dva.
NOVINARKA
Pa je to sodelovanje bilo? So hoteli kdaj slišati vaše mnenje?
KUČAN
So bile različne situacije. Moje mnenje je bilo zaželeno, so pa bile situacije, ko moje mnenje ni bilo zaželeno. Ampak to se mi zdi manj pomembno. Kot sem rekel prej na začetku, važno se mi zdi, da tudi v takšnem primeru ljudje vedo, kaj je moje mnenje.
NOVINARKA
Kako pa ocenjujete vlado dr. Andreja Bajuka?
KUČAN
Torej, kot sem danes prebral v časopisu, je vlada pripravila belo knjigo, ki, kot pravijo, bo govorila sama za sebe. Gotovo je, da ima vlada pravico, da oceni sama svoje delo, tako kot ga je ona videla in kot ga ona vrednoti. Je pa seveda pomembnejše, kako smo ga videli vsi mi , ki v tej državi živimo. Moram pa pri tem najprej povedati svoje stališče, povezano z reševanjem vladne krize. To je bilo, da par mesecev pred potekom rednega mandata ni zelo racionalno formirati novo vlado, ki ne bo imela niti časa niti možnosti niti pogojev, da opravi kakšne programsko pomembnejše posege v življenje republike Slovenije. Rečeno je bilo takrat, da je to vlada, ki se bo predvsem ukvarjala z evropskimi zadevami.
Koliko se je v resnici ukvarjala z evropskimi zadevami, koliko z razmeščanjem denarja in kadrov, torej s porazdeljevanjem moči po ministrstvih in preko tega tudi po Sloveniji, to pa je bilo več ali manj vsem na očeh in o tem vsakdo lahko sodi tudi sam. Mislim, da je iz tega koristno potegniti nauk; institut predčasnih volitev je institut, ki je resda skrajen, izjemen, a uporablja se prav v takšnih skrajnih situacijah. Mislim, da bi bilo bolje, če bi takrat šli na predčasne volitve. Morebiti bi tudi stranke, ki so danes v opoziciji, lahko imele na volitvah boljši rezultat in ne bi bile danes v opoziciji.
NOVINARKA
Morda, če greva sedaj malo še k odnosom med Slovenijo in Avstrijo. Ti so se zopet zaostrili včeraj. Danes sem prebrala, da koroški deželni glavar Jorg Haider, da se je zavzel za ponovno preverjanje potresne varnosti Jedrske elektrarne Krško, da skupini mednarodnih strokovnjakov, ne verjame njihovim izsledkom in sedaj zahteva, da bi morali, po njegovem, opraviti podobne meritve še avstrijski strokovnjaki, obenem pa so včeraj tudi avstrijski zeleni povzdignili glas zopet za zaprtje Jedrske elektrarne Krško, oziroma za povečanje varnostnih ukrepov v njej. Kaj pravite na to in pa seveda na to, da pa je spomladi avstrijska zunanja ministrica v Ljubljani zagotavljala, da zaprtje nuklearke ni potrebno.
KUČAN
Poglejte, najprej o sami nuklearki. Najbrž nihče ni srečen, mislim na nas Slovence, da imamo to nuklearko. Ona je potencialno seveda velika nevarnost. Po Černobilu se je odnos do te potencialne nevarnosti še izostril. Tisto, kar nam ostane je, da najprej zaradi sebe in potem seveda tudi zaradi vseh drugih v Evropi, s katerimi skupaj živimo, poskrbimo, da se možnost, da bi prišlo do nesreče, zmanjša na najmanjšo možno mero. To pa pomeni stalni nadzor. Nuklearko kontrolirajo tri ustanove: najprej Inštitut Jožefa Štefana, ki je za to usposobljen, potem Agencija za atomsko varnost, slovenska, in Agencija za atomsko energijo na Dunaju. Slovenija je že takrat, ko se je odločala za nuklearko in ko je kupovala gorivo, morala na ta nadzor pristati. To se pravi, nadzor in vrhunska tehnologija - ta tehnologija je tukaj - in čim bolje vrhunsko izvežbana posadka, ki vodi elektrarno. Tudi to je, to se vse kontrolira. Rad bi povedal, da je to zaradi naše varnosti. Država je dolžna zagotoviti ta nadzor in ta nevarnost je pod stalnim nadzorom.
Drugo je avstrijsko stališče. Vi ste omenili stališče zunanje ministrice. Glede na to, da se je to stališče spreminjalo, bi utemeljeno človek zastavil vprašanje o verodostojnosti avstrijske zunanje politike. Nimam iluzij, zunanja politika je zmeraj v funkciji interesov države. Interes Avstrije je lahko varnost nuklearke. Mi nuklearke zapreti ne moremo. Ona nam je potrebna, potrebna nam je energija, potreben je čas in vrsto materialnih pogojev za to, da bi se lahko preusmerili na druge energetske vire. Slovenija je že izdelala formulo pred leti, tako imenovano formulo deset plus ena o zaprtju jedrske energije. Torej želimo, da do tega pride in to ne zaradi, ponavljam, avstrijskih zahtev.
Glede na dejstvo, da elektrarne ne bomo zaprli, ne vem v čem bo avstrijska varnost večja, če nam bodo zaprli pot v Evropsko unijo. Atomska centrala bo tukaj, ali bomo mi v Evropski uniji ali ne bomo v Evropski uniji. Če bi šlo res za varnost, potem bi, mislim Avstrijci imeli veliko več možnosti zagotoviti vse tisto, kar mislijo, da je potrebno zagotoviti do ene od članic, torej do Slovenije, z uporabo instrumentov Evropske unije.
Tretje pa so različna merila, ki jih Avstrijci uporabljajo. Veste, da izsiljujejo Češko in Slovenijo. Češka ima, recimo, rusko tehnologijo in bi, recimo, recimo bilo nekaj razlogov za to, če seveda ne bi enake centrale imeli tudi Madžari, ki je Avstrijci niso nikoli problematizirali in nikoli to postavljali kot pogoj za pogajanja za včlanjevanje Madžarske v Evropsko unijo, tudi ne na področju energije oziroma na okoljevarstvenem področju. Torej gre za poseben odnos do Slovenije. Jaz sem dostikrat rekel: Avstrija je za Slovenijo pomembna država. Pomembno je, da je to za nas prijateljska država, ampak prijateljstvo, tako kot ljubezen, ne more biti enostransko.
NOVINARKA
No, včeraj je na površje, zopet so prišli avnojski sklepi. Zdelo se je že, da se je polemika okoli tega v Avstriji malo umirila, no, včeraj pa so v avstrijskem parlamentu predsedniku izročili peticijo s 24.000 podpisi o odpravi avnojskih sklepov in beneških dekretov. Vas je to presenetilo? Pa še morda to vprašanje, ali mislite, da teh 24.000 podpisnikov sploh ve kaj so podpisali?
KUČAN
No, ne bi se v to spuščal. 24.000 podpisov državljanov neke države je seveda dejstvo. Najbrže predsednik parlamenta tudi ne more ravnati drugače, kot da to peticijo sprejme. Bolj je pomembno, kaj bo avstrijska država na tej podlagi naredila.
O samih avnojskih sklepih in o avstrijskem deželnem glavarju, o čemer ste me vprašali prej, v zvezi s prejšnjim vprašanjem, ga je pa mogoče omenjati tudi v zvezi s tem, ne bi dejal ničesar več. Avnojski sklepi so dejstvo. Čas, v katerem so bili sprejeti, je ravno tako dejstvo. Tisto, o čemer bi se v zvezi z avnojskimi sklepi bilo morebiti dobro vprašati, je, posledica česa so bili avnojski sklepi. In, ali se lahko Avstrija naredi popolnoma gluho za tisto, kar se je dogajalo prej in posledica česa so potem bili avnojski sklepi, oziroma konkreten sklep, ki zadeva premoženje razlaščenih Nemcev oziroma nekdanjih državljanov Jugoslavije, nemškega porekla.
Tako kot jaz ne morem zahtevati, da mi vrnejo očeta, ki je kot partizan padel, tako je najbrže težko zahtevati, da kdo drug spregleda to, kar se je dogajalo med vojno, čeprav si časa vojne in časa po vojni ne želimo nikoli več, niti jaz sam niti vsi dobro misleči ljudje.
NOVINARKA
Kaj je potemtakem sedaj sploh mogoče storiti na tej ravni - Avstrija - Slovenija, da bi bili ti medsosedski odnosi boljši in da ne bi Avstrija ovirala vstopa Slovenije v Evropsko unijo?
KUČAN
Tako kot sem že povedal, za prijateljstvo ali za ljubezen sta potrebna zmeraj dva. Ne more biti enostranske ljubezni. Ne more biti enostranskega prijateljstva z naše strani, če je z druge strani to prijateljstvo kar naprej pogojevano. Avstrija je za nas pomembna država. Pomembno je to, kar je za nas doslej storila, tako leta 90, leta 91, tudi v naporih za mednarodno priznanje, tudi kasneje, ko je šlo za približevanje Slovenije Evropski uniji.
Ampak dejstvo je, da ima na tem vprašanju, torej glede vključitve Slovenije v Evropsko unijo veliko objektivnih interesov tudi Avstrija. Poglejte, Avstrija je naš zelo velik in tudi Slovenija je za Avstrijo zelo velik gospodarski partner. V tem trenutku, sodeč po številkah, pomembnejši od Poljske in celo Rusije. V Sloveniji so avstrijske banke; brez reciprocitete so dobile tu dovoljenje za poslovanje, ker so gospodarski posli tisti, ki jim sledijo, ki jih financirajo, tu je štednja državljanov in tako naprej. To govori o tem, da nima Avstrija velik interes blokirati Slovenijo na dveh v bistvu nepomembnihvprašanjih: na nuklearki, kjer je blokada popolnoma brez osnove in na tako imenovanem avnojskem sklepu, ki je del povojne ureditve Evrope po zmagi zaveznikov nad silami osi in katere revizijo bi morala Avstrija zahtevati nekje drugje, ne pri Sloveniji. Ali pač tudi pri Sloveniji, vendar hkrati tudi pri drugih, predvsem pri štirih velikih zaveznikih takratne demokratične, medvojne in protifašistične koalicije, katere del je Slovenija oz. Jugoslavija bila. Tako da če se te stvari postavijo v kontekst objektivnih interesov, ki jih Avstrija ima glede članstva Slovenije v EU in k navedenemu dodam še šengensko mejo, ki bo sicer na Karavankah - če se to pretehta, potem mislim, ni težko ugotoviti, kam bo tehtnica prevesila.
Zdi se mi pa, čeprav ni moja stvar, da komentiram notranje dogajanje v Avstriji, da ima Avstrija oz. Avstrijci sami težave s svojim članstvom v Evropski uniji. Navsezadnje veste, da se je prav včeraj govorilo o ponovni zahtevi, s sto tisoč podpisov, da naj bi Avstrija ponovno na referendumu odloči, ali bo še ostala v Evropski uniji ali ne. Torej življenje po pravilih, ki jih narekuje Evropska unija, je očitno težka in zahtevna stvar tudi za Avstrijo.
NOVINARKA
No, morda še beseda ali dve o odnosih s Hrvaško. Tudi ti še niso povsem urejeni. Danes smo lahko slišali pred dobro uro na nacionalnem radiu, da hrvaški mediji ocenjujejo, da odnosi med Slovenijo in Hrvaško še niso bili nikoli na tako nizki točki kot sedaj, v zvezi z vprašanji meje v Istri. Kaj pravite o tem, gospod predsednik, in ali se tudi vam to zdi? Meni se recimo zdi, ko prebiram zdaj časopise, da pravzaprav zadeve gredo na bolje od kar se je tam spremenila tudi oblast, od kar je predsednik gospod Mesič.
KUČAN
Veste, te vrste ocene se mi zdijo prevelike. Vprašanje, kaj vzamete kot izhodišče, katero točko. Ti odnosi imajo pač neko svojo krivuljo, ki ni dobra. To gotovo ni dobro, ker traja toliko časa. V začetku letošnjega leta smo govorili v Sloveniji, da pred volitvami in pred novo vlado na Hrvaškem ni pričakovati velikih sprememb. Potem je ta argument imela Hrvaška in je rekla, da v razmerah spreminjanja vlade ni dobro reševati teh problemov s Slovenijo. Potem so prišle volitve. Zdaj je nova vlada na Hrvaškem, nova vlada je v Sloveniji. Ponovim svoje stališče z mojega srečanja prejšnji teden z gospodom Mesičem, zdaj je prišel čas, ko nobena vlada več ne bo imela za alibi predvolilni čas v drugi republiki. Obe vladi bosta morali dokazati svojo zrelost in sposobnost, da probleme začneta spravljati iz dnevnega reda.
Slišim dostikrat prigovor: "pa saj zdaj so prijateljski odnosi med vodilnimi ljudmi v Zagrebu in v Ljubljani, vsaj nekaterimi". Moji odnosi so res dobri in prijateljski. Nastali so skozi težke preizkušnje koncem prejšnjih desetih let in potem tudi kasneje. Ob prijateljskih odnosih obstojijo pa objektivni interesi držav, ki so neodvisni od prijateljstva ali dobrega razumevanja ljudi. To prijateljstvo, če ga tako imenujem, je seveda pomembno, ker ustvarja vzdušje zaupanja in neko dobro atmosfero, pozitivno vzdušje, ki je zelo pomembno, da se lahko brez nezaupanja in brez dvoma v dobre namene druge strani problemi vidijo takšni kot so.
Gotovo je najtežji problem meja, predvsem morska meja. Tu so interesi popolnoma jasni, so tudi legitimni. Posebej govorim zdaj o Sloveniji, o naši strani. Po mojem mnenju, če ni mogoče z našim razumevanjem in z našo dozorelostjo, zrelostjo in odgovornostjo tega problema rešiti zdaj, potem je boljše, da se dogovorimo za neko obdobje začasne, sporazumne rešitve ter prepustimo našim naslednikom, naslednjim rodovom, da najdejo morebiti pametnejšo in srečno rešitev. Čeprav bo meja na kopnem in na morju takrat, ko bosta Slovenija in Hrvaška, in jaz si to želim, da bi bilo kmalu, članici Evropske unije, kjer meje ne bodo imele več karakterja, tako kot so nastale, branika nacionalnega teritorija pred zavojevalskimi apetiti sosednje države in njenim morebitnim hotenjem po posegu na teritorij suverene države v sosedstvu, ali na zgodovinsko ozemlje drugega naroda. To je evropska perspektiva, želena evropska perspektiva sodelovanja in če hočete, tudi evropske integracije, ki ni predvsem velik gospodarski trg in gospodarsko sodelovanje, ampak je predvsem zagotavljanje miru in varnosti za vse ljudi in za vse narode. Če ta cilj uresničimo, ta cilj je negacija vse evropske zgodovine evropske, potem bo gospodarsko sodelovanje, razvoj in blagostanje samo po sebi nujna posledica tega. Samo gospodarsko sodelovanje pa ne zagotavlja miru in varnosti. Nasprotno, vidite, da je tudi zdaj večino sporov v Evropski uniji povezano prav s tem, kdo si bo priboril večji kos tega, kar se na tem trgu ustvari, oziroma tistega, kar je potem potrebno prispevati v skupno blagajno, oziroma kdo bo v večji meri udeležen na tistem, kar se iz skupne blagajne plačuje.
NOVINARKA
No, o tem ste govorili tudi na evropskem forumu v Berlinu. Pa se vam zdi recimo, uresničljiv ta cilj, da je prihodnost Evrope mogoča le v svetu brez vojn in da je pravzaprav, pravite sami, nejasno, najti pot, kako do tega cilja priti.
KUČAN
Jaz mislim, da drugega cilja, tudi drugega upanja in možnosti Evropa nima. Ali je uresničljiv tak svet? To je stvar skupnega odgovarjanja v Evropi. Mislim, da v Evropi nismo ustvarili pogojev, tudi ne vzdušja, za skupno iskanje odgovora na ta vprašanja. Veliko je nacionalnih egoizmov, ti se lahko prikrijejo za velike besede, ampak navsezadnje bo iz te dovolj nerazvidne razprave potrebno izstopiti s čistim stališčem. Moje stališče je, da je mir in varnost za vse v Evropi tako velika vrednota, toliko bi vsi skupaj dobili, da se za njo splača žrtvovati tudi nekaj tega, kar se običajno razume z nacionalnim ali z državnim egoizmom. Ali bo to spoznanje prevladalo ali ne, to je ta hip težko povedati. Mislim pa, da bo potrebno narediti tisto, kar je najtežje - pospraviti lastno podstrešje, torej spremeniti način mišljenja. Ob razmišljanju v kategorijah nacionalne države, tako kot so evropske države nastale, mislim, da bo do tega odgovora zelo težko priti. Šele če bi res začeli razmišljati v kategorijah državljanske države, ki so sicer po svojem poreklu nacionalne, ampak vendarle, ki gradijo na državljanski enakopravnosti, ne glede na to, kam ljudje spadajo po svoji nacionalni ali celo po svoji religijski, ali ideološki pripadnosti, potem bi bilo to seveda veliko lažje. Veliko enostavneje bi prihajali do premislekov, kar je za vse skupaj v nekem zgodovinskem času dobro in koristno. Jaz sem optimist, ker navsezadnje alternativa - alternativo poznamo. To je vsa naša zgodovina vojn, prepirov, konfliktov, medsebojnih osvajanj, diktatov, ki so dušili evropski razvoj in če pogledate, so bila obdobja, krajša ali daljša, evropskega miru, ko je evropski duh, evropska misel in ustvarjalnost, zelo, zelo skočila, ko je imela zelo velik razmah, pa so potem prišla spet obdobja vojnih konfliktov, ko je vsa ta misel služila samo eni stvari, kako priti do miru.
NOVINARKA
Kakšne pa se vam sedaj zdijo možnosti za obnovitev gospodarskih in diplomatskih stikov z Zvezno republiko Jugoslavijo? Znano je, da ste se v torek sestali z Zoranom Djindjičem iz Demokratske stranke srbske, pa me zanima, on je ocenil ta obisk zelo pozitivno, da to pomeni v bistvu otoplitev odnosov med Slovenijo in Zvezno republiko Jugoslavijo. Kaj pa pravite vi?
KUČAN
Interesi so objektivni. To sem rekel že prej. To, da so bili ti odnosi toliko časa prekinjeni, ni bila stvar volje Slovenije ali slovenskih interesov. Tudi niso bili prekinjeni po naši volji, ampak so bili razlogi za to v Beogradu. Da so zdaj razlogi na strani Beograda umaknjeni in je sklep srbske oziroma jugoslovanske vlade iz prejšnjega ponedeljka, torej deset dni nazaj, da se obnovijo diplomatski odnosi s Slovenijo, so prepričljiv dokaz za to. Glede na to, da Slovenija tak sklep že ima precej časa, mislim da je stvar obeh zunanjih ministrov, gospoda Rupla na predpostavki, da bo danes izvoljen, in gospoda Svilanovića, ki je zunanji minister Jugoslavije, da sporazum podpišeta. To je osnovni temelj za vse druge odnose. Življenje je samo pokazalo, kako zelo, zelo veliko medsebojnih interesov obstoji. Običajno se govori predvsem o gospodarskih in o tako imenovanih nasledstvenih vprašanjih. No, jaz še zmeraj v ospredje postavljam reševanje tistih vprašanj, ki so prizadela ljudi z razpadom nekdanje skupne jugoslovanske države in jih do zdaj nismo mogli urediti, bodisi da gre za premoženjsko pravna razmerja, za dediščine, za družinska razmerja, za položaj otrok, ki so morebiti v teh vojnih konfliktih izgubili starše, za pogrešane ljudi, skratka vse tisto, kar do zdaj ni bilo mogoče postoriti preprosto zaradi tega, ker je v Beogradu bila skupina ljudi, ki so sklenili, da je potrebno Sloveniji pokazati, kdo v Jugoslaviji ima moč. Začelo se je, kot veste, najprej z ideološkimi političnimi razpravami, potem s prepovedjo vstopa slovenskega blaga na srbski trg, z vdorom v nekdanjo Narodno banko Jugoslavije, ki ga je takratna monetarna oblast Srbije izvršila, do vsega tistega, kar je potem sledilo, od mitinga resnice, neuresničenega v Sloveniji, in tako naprej.
NOVINARKA
Si gre kmalu obetati obisk predsednika Koštunice v Sloveniji, oziroma vašega v Beogradu?
KUČAN
Torej, ne vem kako ima predsednik Koštunica postavljene prioritete. Vidite, da je veliko v svetu, kar je seveda glede na dolgoletno izolacijo Srbije oziroma Jugoslavije tudi razumljivo. Ampak prepričan sem, da je ena od prioritet vendarle tudi ureditev razmerij tudi z vsemi državami, ki so nastale na tleh nekdanje Jugoslavije in posebej tudi Slovenije, glede na to, da Slovenija ni bila razlog, da odnosov z Jugoslavijo do zdaj ni bilo.
NOVINARKA
Morda še eno vprašanje iz studia, nato pa morava dati besedo še poslušalcem. Čez dve leti bodo predsedniške volitve. Ob zadnji izvolitvi ste dejali, da prevzemate svoj del odgovornosti, da bomo življenje v državi skupaj uredili tako, da bo prijazna vsem svojim državljanom in tudi tistim v stiskah in negotovosti. Slednjih pa je očitno iz dneva v dan več, kar kažejo tudi te oddaje kadar odpremo telefone, pa vas sprašujem, ali menite, da se bo do konca vašega mandata na tem področju vendarle kaj spremenilo?
KUČAN
No, če bi lahko sklepal s svojo človeško in politično logiko, potem bi dejal, da so ljudje po zadnjih parlamentarnih volitvah vendarle večinsko povedali, da jih ne zanimajo preteklost in spori iz preteklosti, ki jih kar naprej vsiljuje slovenska politika ali natančneje rečeno del slovenske politike; da jih zanima predvsem to, kako živijo danes. Ali je nujno, da živimo tako kot živimo - čeprav moram reči, da bi tu seveda bilo potrebno pogledati, ker črno-bele ocene gotovo niso na mestu - in predvsem, kakšna je perspektiva, ki se slovenskim ljudem obeta? Ali je skladna z njihovimi pričakovanji, zlasti tistih, ki so sodelovali na plebiscitu leta 90, ko so se odločali za samostojno državo? Ali so njihova pričakovanja vendarle bila realna in je sedanja vlada, o kateri se ta hip odloča v državnem zboru, takšna, da ji lahko zaupajo, da bo zbližala realne življenjske razmere, tudi to relativno negotovost, v kateri posamezniki v tej državi živijo, s to plebiscitno obljubo oziroma pričakovanjem? Ne vem, s kakšno bilanco bom čez dve leti odšel s tega mesta. Ampak gotovo je, če bi še naprej bila slovenska politika zazrta v preteklost in če bi tudi v prihodnje kar naprej hodila k zgodovini, potem gotovo z bilanco svojega dela ne bi mogel biti zadovoljen.
NOVINARKA
Predlagam sedaj, spoštovani poslušalci in poslušalke, da pokličete tudi vi, naj še enkrat ponovim naši studijski številki, 03-490-08-80, ali 03-490-08- 81, na ti dve številki lahko zastavljate vprašanja gospodu predsedniku Milanu Kučanu, najprej bi pa predlagala malo glasbe iz našega studia, da privoščimo kakšen požirek vode našemu gostu.
...
Ja, Celjani smo si zavrteli kar celjsko himno z Otom Pestnerjem, ki je tudi Celjan, kar se radi pohvalimo, seveda pa nas veseli, da bomo imeli Celjanko tudi za ministrico, za ministrico za kulturo, naš gost v studiu pa je še vedno predsednik republike Slovenije, gospod Milan Kučan in z nami so tudi že poslušalci. Najprej poslušalec Matjaž iz Ljubljane, ki mu voščim prav lep dober dan.
KUČAN
Dober dan!
NOVINARKA
Izvolite!
MATJAŽ: Jaz bi imel eno misel oziroma vprašanje, in sicer nanaša se na vstop v Evropsko unijo. Jaz sem malo pri sebi recimo tele številke pogledal in sem ugotovil, da če bi mi recimo se povezali z Malezijo, s severno, z južno Ameriko recimo, z vsemi temi, Kitajska, da so to v bistvu še veliko večji trgi, kakor je recimo 350 milijonski evropski, ne, sem prišel do številke recimo štiri milijarde, ne, še Indijo vzamemo in vse to, in pač me zanima malo mnenje glede tega pogleda.
KUČAN
Ja, saj teh trgov nam nihče ne zapira. Prej sem rekel, da po moji sodbi temeljni cilj evropskega združenja, tudi Evropske unije ne more biti gospodarsko sodelovanje in širitev gospodarskega trga, čeprav je gotovo da ena od razsežnosti tudi to. Ob vsem tem je seveda pač žal objektivno dejstvo, ki se ga ne da spremeniti, da mi živimo tu v Evropi in da so Malezija, Kitajska in te dežele, ki so gotovo gospodarsko propulzivne in zanimive, daleč. To pa seveda ne pomeni, da Slovenija nima tam možnosti. Ali jih zna izkoristiti, je pa drugo vprašanje.
NOVINARKA
Še kakšno vprašanje, poslušalec Matjaž? Aha, se je že poslovil. Hvala lepa, kljub vsemu, zdaj pa imamo še poslušalko Metko iz Brežic. Dober dan!
POSLUŠALKA: Dober dan!
KUČAN
Dober dan!
POSLUŠALKA: Prvo da pozdravim gospoda predsednika.
KUČAN
Dober dan!
POSLUŠALKA: In mu še želim v nadaljnjih dveh letih veliko uspeha, dobre volje ..
KUČAN
Hvala.
POSLUŠALKA: in nasmeha med množico nas laikov. Mene pa, jaz imam pa eno bolj konkretno vprašanje glede tega, od norih krav, pa to, kako se bojijo kmetje, padel je delež govedine in mene prav zanima, če je to res možno, da tudi pri nas, čeprav so tako strogi kriteriji veterinarstva, da se že pri nas tudi pojavlja, primer, eden je bil primer, da je obolel človek za norimi kravami, boleznijo. Če je to bolj političnega vidika, ali da bi se zaprl naš trg, ker jaz sem mnenja takšnega, da naj naše slovensko meso ostane na naših policah, pa ne bo takega straha in trepeta pol pred drugimi.
NOVINARKA
Hvala lepa, gospa Metka, za vprašanje.
POSLUŠALKA: Ja, hvala vam in še enkrat na svidenje.
NOVINARKA
Ja, na svidenje.
KUČAN
Torej, draga gospa, jaz najbrž nisem najboljši sogovornik za to, ker je to zelo strokovno vprašanje. Rekel bi pa dve stvari, ker sem zadnje dneve pogosto spraševan o tem. Najprej, vi se boste gotovo spomnili, da je Evropska unija postavila zelo velike zahteve, kontrolo in tudi grozila je s prepovedjo mesa, če naša veterinarska inšpekcijska služba ne bo organizirana tako, da bi zagotavljala zelo visoko kontrolo. To smo naredili. Prav je bilo, da so zahtevali. Vidite pa, da se je ta bolezen norih krav pojavila v državah, ki imajo veterinarske inšpekcije na tej ravni veterinarske službe, vsaj domnevamo lahko. To so države, ki so že dolgo let v Evropski uniji. Torej kontrola najbrž je zelo pomembna, ni pa zadostna. Ne vem, če lahko zajame vse vidike, ki morebiti vplivajo na pojav te bolezni. Ampak to, kot sem rekel, je strokovno vprašanje.
Drugo pa je moje razmišljanje ob tem in podobnih pojavih. Tudi ob tej nesreči pod Mangartom, ki je prizadela Ložane , sem razmišljal, ali res ni človek postal preošaben, presamozavesten v svojem odnosu do narave, ko misli, da jo absolutno obvladuje, pa se vendarle narava vsake toliko čaka pokaže v vsej moči in pove, da se podrediti človeku ne da, da je tudi človek samo del narave. Ne vem, če je to razmišljanje pravo, ampak ob teh stvareh se gotovo da takšno razmišljanje utemeljeno pojavlja, seveda tudi ob tem, kako daleč nas lahko kloniranje pripelje. Vse to je seveda zelo zanimivo. Ampak v svetu, ki bi bil rojen iz epruvete in ki bi ga lahko urejali po "orwelovsko" v inkubatorju, ki bi ga imelo v rokah nekaj ljudi, si gotovo, vsaj jaz ne bi želel živeti. Mislim, da to življenje ne bo prijazno.
NOVINARKA
Gospod Kučan, malo za šalo, malo zares, vi si radi privoščite slovensko govedino, brez pomislekov?
KUČAN
Torej privoščim si rad govedino ali meso slovenskih goved. Imam prijatelja mesarja, Prekmurca, ki mi zmeraj pripoveduje, da je njegova ambicija, ki bi jo rad uresničil, da bi imel na svojih policah meso in izdelke iz mesa, za katere bi lahko rekel, da je meso njegove mesarije in kmetov, ki z njim sodelujejo in bi bili našteti po imenih in priimkih. To se mi zdi morebiti eden od odgovorov na to vprašanje. Gotovo bo vlada morala, če se bo ta kriza, ta panika, bojazen pred govejim mesom nadaljevala, odgovoriti na vprašanje, kaj bo s slovenskimi govedorejci, ki imajo priznano kvalitetno meso in ki bi ga bilo potrebno zaščititi, tudi sicer, tudi če ne bi bilo pojava norih krav. Kajti s temi uvozi, ki niso samo posledica zahtev Evropske unije, ampak dostikrat tudi čisto špekulativni, ki si jih privoščijo posamezniki, ki imajo možnost uvažati, da bi to bilo potrebno vendarle postaviti na čisti nacionalni račun.
NOVINARKA
Na povem še enkrat naši studijski številki, 03- 490-08-80 in 03-490-08-81, naslednji poslušalec pa je kar iz Celja. Mislim, da je poslušalec Milan to. Dober dan!
POSLUŠALEC: Dober dan!
NOVINARKA
Izvolite!
KUČAN
Dober dan!
POSLUŠALEC: Tu je pa en ta nizki kolega, nazadnje sva se videla v Moravčah.
KUČAN
A, me veseli.
POSLUŠALEC: Ha, ha, jaz imam pa eno vprašanje. Mene moti tole onesnaževanje naše Slovenije z angleščino. Janez Dular je bil minister za kulturo, je sestavil leta 97 predlog za zaščito jezika. Za njim je prišel minister za kulturo, Školč, Šeligo, oba sta rekla, da je to normalen pojav, celo, Šeligo je celo rekel, da imajo Francozi jezikovno policijo in da Evropa se zgraža, jaz pa pravim, da raje imam jezikovno policijo, pa vse v slovenščini, ker me spominja na okupacijo, ko smo imeli v nemščini, zdaj imamo pa pol v slovenščini in jaz upam, da bo nova vlada sprejela zakon o zaščiti jezika, če ne, pa naj gre vlada na ekskurzijo v Francijo, pa bodo videli kako imajo tam zaščiten francoski jezik. Hvala.
NOVINARKA
Hvala lepa, gospod Milan, srečno.
KUČAN
Ja, angleščina postaja komunikacijski jezik, jezik sporazumevanja med ljudmi. Doživela je nek razmah, ki ga Angleži tudi v času svojega največjega kolonialnega gospostva niso mogli predvidevati, kaj šele uveljaviti. Ampak eno je komunikacijski jezik, drugo pa je ob tem razvijanje in bogatenje lastnega jezika. To počnejo vsi narodi.
Tudi Slovenci imamo živ jezik, mislim, da smo z njim sposobni izraziti vse, kar danes Slovenec misli o svetu, naravi, o človeku, o svojem položaju v tem svetu. Gre za razumevanje preprostega dejstva, da je jezik najboljši prepoznavni in določitveni znak naroda in da je seveda tudi temeljni dejavnik kulture in kulturnega življenja naroda. Vidim dve prvenstveni nalogi: da vsaka stroka razvija in ima živo slovensko strokovno terminologijo, tako da je vsak strokovnjak, ki je izšolan v Sloveniji, sposoben uporabljati mednarodno in svojo lastno terminologijo. To jeziku daje moč in potenco in na drugi strani možnost, da se borimo zoper onesnaževanje jezika v vsakodnevni rabi. Nekdanja socialistična zveza je imela tako imenovano jezikovno razsodišče, ki je, po moji sodbi, takrat opravilo zelo veliko delo. Škoda je, da ga v vseh teh letih, od leta 90 naprej, nismo znali nadomestiti z nečim, kar bi bilo po vlogi enako, ustrezalo bi pa današnjemu času in današnjemu načinu delovanja. Predlog za zakon je star, kolikor jaz vem,je tudi pripravljen, bo pa seveda zakon kaj malo zalegel, če ne bomo vsi Slovenci, vsak pri sebi, gojili kulturo svojega jezika. Prvi in najpomembnejši korak, da bi ljudje znali ceniti svoj jezik, pa je odnos do knjige. V tej vlogi zlasti vidim bralno značko, ki je zdržala toliko časa in ki bi jo bilo potrebno vključevati in ne izganjati iz slovenskih šol. Postati bi morala postati del knjigotrške politike, ki bi jo morala usmerjati in tudi financirati vlada.
NOVINARKA
Na telefonski zvezi imava še poslušalca Janka iz Prekmurja. Dober dan, voščim!
POSLUŠALEC: Dober dan! Najprej bi vas lepo v studiu pozdravil, posebno pa gospoda Kučana.
KUČAN
Dober dan!
POSLUŠALEC: Gospod Kučan, mene pa ena stvar zanima, če mi lahko odgovorite, zakaj še Drnovšek ni nobenega dal, nobenega prekmurskega poslanca na kako mesto, ali pa, mislim odgovorno mesto, saj je dobil precej podpore stranke iz Prekmurja, ne, jaz mislim, da so tudi prekmurski poslanci dovolj pametni, da bi bili na kakem pomembnem delovnem mestu, interesu, da bi kaj opravljali, kaj pametnega. To me samo zanima. Hvala.
NOVINARKA
Saj imate predsednika države, Prekmurci.
POSLUŠALEC: Ja, imamo ga, ne, rabili bi pametnega politika, pa gospoda Drnovška, naj se vsaj ve kje je Murska Sobota, pa kje je Hodoš, gospod Bajuk pa tega sploh ne ve, če to v Sloveniji postoji.
KUČAN
Glejte, gotovo da je v Prekmurju toliko pametnih ljudi in sposobnih, kot jih je tudi drugod po Sloveniji.Tudi ljudi, ki bi bili sposobni in dobri ministri. Zakaj se je predsednik vlade odločil tako, kot se je, to je seveda njegova stvar. Jaz jo spoštujem, spoštujem pa seveda tudi svojo pravico, da nadzorujem in da imam svoje mnenje o delu njegovih ministrov.
POSLUŠALEC: Vem, vem, samo, dobil je res veliko podporo, stranka je veliko podporo dobila iz Prekmurja, mislim pa, to mi je nekak nerodno, da tak smo zavrženi tu v Prekmurju.
KUČAN
To se ravno je bi čisto strinjal. Glejte, v preteklem mandatu smo imeli tudi podpredsednika državnega zbora, gospoda Gerenčerja, ampak ker je največ glasov v Prekmurju dobila liberalna demokracija, ima tudi toliko poslancev. Tudi gospod Drnovšek je iz te stranke in mislim, da mora to razpravo najprej odpreti znotraj liberalne demokracije.
NOVINARKA
Hvala lepa, gospod Janko, lep pozdrav v Prekmurje.
KUČAN
Srečno!
NOVINARKA
Pa še eno poslušalko iz Celja imamo, gospo Marijo, če se ne motim. Dober dan!
POSLUŠALKA: Dober večer!
KUČAN
Dober večer!
NOVINARKA
Dober večer!
POSLUŠALKA: Lepo pozdravljeni! Bi pa predsednika, gospoda predsednika vprašala nekaj.
KUČAN
Prosim, kar izvolite!
POSLUŠALKA: On ima zelo rad besedo "prijazno" in bi ga rada vprašala, kaj lahko, oziroma kaj bo, ali pa če kaj namerava storiti v zdajšnji, prihodnji vladi, da bi ta država res bila mejčkan bolj prijazna do upokojencev, do mladih in do delavcev. Upokojenci, upokojencem se grozi, kaj jaz vem, zmanjševanje, selekcije in tako naprej. Mlade, za mlade ni dela. Delavcem tudi še ni dela. To bi bilo tako okvirno, oziroma hočem vprašat, kaj lahko on kot predsednik stori v zdajšnjem mandatu te vlade, ki prihaja. Hvala lepa.
NOVINARKA
Hvala in na svidenje.
KUČAN
Poglejte, to, kar lahko jaz storim...So volilni programi strank, s katerimi so stranke poskušale vplivati na volivce in pridobiti njihovo naklonjenost. Obstoji koalicijska pogodba, ki naj bi odražala te volilne programe in upravičila zaupanje volivcev. To, kar meni ostane, je, da pogledam, da nadzorujem - se skoraj bojim uporabiti to besedo, bila bi lahko narobe razumljena - ampak da sem eden od tistih, ki gleda, koliko so dejanja vlade, njeni ukrepi, njeni sklepi, njene odločitve, skladne s tem kar so obljubljale pred volitvami.
Ta vlada vstopa v težek čas. Opraviti mora nekatere velike naloge, ki ne bodo enostavne. Morala bo na nek način popraviti ali pa se poukvarjati tudi s posledicami tega, kar je storila, o čemer je odločala in na kar je vplivala vlada kratkega življenja, nekaj mesecev. Gotovo ste že tudi vi slišali, da ima vlada, ki se ji zdaj izteka mandat, v omarah veliko okostnjakov: kadrovskih, finančnih in drugih. Če vlada, ki nastopa, želi dobiti zaupanje ljudi, mislim na vlado, ki danes nastopa, potem mora takoj odpreti omare in pokazati te okostnjake. Če tega ne bo storila, si bo sama prilastila okostnjake in to ne bo moglo biti opravičilo za kasneje.
Deloma pa so ti okostnjaki tudi posledica kompromisov, ki so bili sklepani od leta 96 naprej in ki so bili dostikrat nerazumljivi. Njihova posledica je najbrže tudi zdaj zelo precizna koalicijska pogodba, ki naj bi onemogočala te vrste neprincipielnega medsebojnega izsiljevanja in nenačelnih kompromisov.
Mislim, da je najbolj pomembna in zato tudi najtežja naloga, ki je pred vlado ta hip, ki je primarna, je proračun. Torej jaz ne bi rekel omejevanje javne potrošnje, ampak uskladitev javne potrošnje z realnimi materialnimi možnostmi Slovenija. Tu mislim predvsem na to, da to ne bo mogoče samo po poti omejevanja plač, socialnih transferjev, pomoči družinam in tako naprej. Po drugi strani bo pa to vlado čakalo še nekaj zahtevnih, politično zahtevnih nalog, kot je privatizacija bank in zavarovalnic, tudi energetike, očitno ne bo mogoče mimo tega, to je končanje privatizacije, sicer v primarnem sektorju. Kar pa je po mojem mnenju najzahtevnejša in tudi na dolgi rok najbolj odločilna operacija, pa je reforma javne uprave - da bi zagotovili način njenega dela na evropski način, po evropskih standardih, se pravi visoko profesionalno in učinkovito in zato tudi precej manjšo upravo kot jo imamo. V zadnjih letih je vlada zaposlila ljudi po kriteriju politične in strankarske pripadnosti, ne po kriteriju kaj kdo zna in ali je usposobljen za delo, ki mu pripada. No, tu pa vlada, ki se ji izteka mandat, res ljudem kaj pokazati, koliko ljudi je po tem kriteriju zaposlila - čeprav nič ne zmanjšujem prakse in pritiska tudi prejšnje vladne koalicije na tej isti točki, torej zaposliti in razporediti svoje ljudi v državni upravi in jim s tem zagotoviti eksistenco.
NOVINARKA
Morda še tole vprašanje, gospod Kučan, tistim, ki ne živimo v slovenski prestolnici, se vedno bolj zdi, da se tam vse skupaj zelo razvija, da se moč koncentrira v Ljubljani, mi pa da vedno bolj postajamo periferija.
KUČAN
No, to je stara slovenska tema, stara toliko kot slovenska država. Moje stališče je, če je koncentracija oblasti, če temu tako rečem, bila potrebna v prvih letih, ko je bilo potrebno državo zgraditi, jo usposobiti za hojo, nadzorovati njen položaj v svetu, se mi zdi zdaj veliko bolj pomembno, da je država po kvaliteti svojega delovanja učinkovita, da je - poslušalki, ki naju je prej spraševala, se opravičujem, bom spet uporabil ta izraz - prijazna svojim državljanom. Predvsem pa mislim, da bi morala zdaj vstopiti v tisti čas, ko bi morali delovati transparentno. Torej tako, da je vsako dejanje na očeh ljudem in tudi podvrženo kontroli ljudi. To bi ustvarilo občutek pripadnosti tej državi. Torej pomembneje kot razpravljati o tem, ali je koncentrirano preveč ali premalo stvari v Ljubljani, se mi zdi vprašanje, kakšna je kvaliteta odločitev in ali je omogočen nadzor nad njimi, pa tudi preko koliko kanalov, ki jih imamo - ustavnih, zlasti pa preko poslancev v parlamentu, lahko na odločitve vpliva tako imenovana periferija. S tem hočem povedati, da jaz Slovenije ne vidim nikjer kot periferijo. Slovenija je imela dober koncept policentričnega razvoja, razvila so se mesta, vsaj deset centrov je bilo močno razvitih in v interesu Slovenije je, da te centre razvija naprej na enak način. Mogoče bo potreba po hitrem dokončanju razprave o regionalizaciji Slovenije, ki pa ne bo po moje smela biti preobremenjena predvsem s tem, kje bodo sedeži regije, ampak kaj je logična celota - gospodarska, kulturna, duhovna, tudi navsezadnje geografska. Potem bo morebiti razprava v Sloveniji razbremenjena te neprijetne, čeprav povsem razumljive razprave Ljubljana - ne Ljubljana.
NOVINARKA
In čisto za konec eno lahkotno vprašanje in upam, da tudi za vas prijetno; kmalu se pripravljate na novo vlogo, postali boste dedek. Se tega veselite in ali boste vzeli kaj dopusta, da boste lahko kaj povarovali, popestovali vnuka ali vnukinjo?
KUČAN
Ja, tega se seveda zelo veselim. To je za mene popolnoma nova, nepoznana vloga. Mi pa vsi moji prijatelji, ki imajo to srečo, so že dedki, pripovedujejo, da je to povsem drugače, kot si to človek predstavlja in da je seveda velika razlika biti oče ali biti dedek.
NOVINARKA
Kakšno Slovenijo zanj ali zanjo želite?
KUČAN
Prijazno Slovenijo si želim za moje vnuke, tako kot najbrž vsi.
NOVINARKA
Hvala lepa, gospod Milan Kučan, za obisk v našem studiu in seveda kmalu, upam, da se boste lahko znova odzvali povabilu katere od naših nekomercialnih radijskih postaj, ki so vključene v četrto mrežo. Hvala lepa in vse lepo vam želim.
KUČAN
Hvala lepa tudi vam za povabilo in lep pozdrav najinim poslušalkam in poslušalcem.
|
