Javni nastopi

INTERVJU PREDSEDNIKA REPUBLIKE ZA MREŽO NEKOMERCIALNIH RADIJSKIH POSTAJ NA NOVOMEŠKEM RADIU - STUDIO D
/neavtoriziran magnetogram/

Novo mesto, 31. januar 2002


NOVINARKA MARJANA KAVŠEK: Spoštovani poslušalci in poslušalke Studia D ter vseh ostalih slovenskih nekomercialnih radijskih postaj, lepo pozdravljeni. Na edinem novomeškem radiu z omenjenim statusom imamo na zadnji januarski dan prijetno dolžnost, da v našem studiu gostimo novega gosta oziroma novega starega gosta, seveda moramo reči, oddaje skupne četrte mreže radijskih postaj. Prijetna pa je ta dolžnost iz več razlogov, ker je skupna oddaja, ki ji lahko prisluhnejo po vsej državi pač prva v letu, pa ker je to ravno leto, ki bo za Slovenijo prelomno. Svoje poglede na aktualna dogajanja nam bo predstavil predsednik države, ki ga v tem vlogi, vsaj za mikrofonom Studia D zelo verjetno ne bomo več gostili. In zato smo toliko bolj veseli, da imamo danes še enkrat to možnost. Gospod Milan Kučan, lepo pozdravljeni, dobrodošli.

MILAN KUČAN: Dober dan vam, dober dan najinim poslušalkam in poslušalcem. Vesel sem, da sem z vami.

Vprašanje: Omenila sem že, da letošnje leto mnogi označujejo za prelomno oziroma odločilno za Slovenijo. Gre seveda za vključevanje v Evropsko unijo in zvezo Nato. Bruselj je prav te dni predstavil svoj dokument o stroških širitve unije. Nove članice naj bi v treh letih članstva dobile precej manj iz skupne blagajne, kot so pričakovale. Še posebej je veliko razočaranje, vsaj v Sloveniji, glede koncesij v kmetijstvu in minister But, denimo, opozarja na posledično drugorazrednost držav kandidatk in na katerem se celo postavlja vprašanje, ali naj pod takšnimi pogoji sploh gremo v povezavo.

MILAN KUČAN: No. Pričakovati je bilo, da bodo zadnja poglavja pogajanj med članicami in kandidatkami najzahtevnejša. Tu gre za denar. Glede denarja še doma, v družini, ni zmeraj enostaven pogovor, kaj šele pri stvareh, ki so tako pomembne, kot je širitev EU. To, kar je bilo predstavljeno v Bruslju, gotovo ni zelo ugodno. Ampak to je pogled članic EU. Odgovorile bodo kandidatke. Unija bo za vsako kandidatko pripravila posebno pogajalsko izhodišče, tako kot je to bilo tudi do sedaj. In takrat bo potrebno povedati, če Slovenija ve, kakšen je njen interes, za zdaj in za prihodnje.

EU ni nič drugega kot interesna združba, kjer države uveljavljajo svoje legitimne interese. Tiste, ki so pač priznani in priznani so enako vsem. Za njihovo uveljavitev uporabljajo enake postopke. Zaradi dolgoročnih interesov skupnega življenja, ki omogoča produktivno sožitje v Evropi, za razliko od naše preteklosti, velja neko načelo, da nihče tega, kar želi zase, ne oporeka drugim oziroma tega, česar ne želi zase, ne privošči tudi drugim.

Če rečem zelo enostavno: od zdaj naprej je odvisno od tega, ali Slovenija ve, kakšni so njeni interesi in ali jih bo skozi pogajanja znala uveljaviti. Glede drugega, da jih bo znala uveljaviti, nisem v skrbeh. Dr. Potočnik, prejšnji in sedaj pogajalec ter minister je človek, ki je dovolj izkušen in verodostojen. Dokler je usoda Slovenije v EU v njegovih rokah, sem popolnoma miren. Žal mi je, da se je razbil zelo uspešen dvojec Bavčar - Potočnik, tako da je to vlogo pač v celoti prevzel dr. Potočnik. Manj sem pa prepričan, da druge državne institucije natančno vedo, kakšna je domača naloga - torej kako opredeliti interes Slovenije, če hočete nacionalni interes, zaradi katerega sploh gremo v EU.

Torej, jaz ne bi bil pretirano skeptičen in tudi ne nervozen zaradi tega, kar se je zdaj zgodilo.

Vprašanje: Na katere institucije menite pri tem, da dvomite, da vedo, kaj je nacionalni interes?

MILAN KUČAN: Nisem rekel, da dvomim, da tako natančno vedo, kaj je slovenski interes.

Mislim predvsem na vlado, državni zbor, na vse, ki sodelujejo pri oblikovanju tega, kar je pogajalsko izhodišče Slovenije. Slovenija je sedaj med državami kandidatkami pravzaprav edina, kolikor jaz vem, ki je vsa svoja pogajalska izhodišča verificirala tudi že v državnem zboru. Tako da so naši poslanci in tudi naša javnost mogoče o vseh teh stvareh veliko bolj seznanjeni kot v drugih državah kandidatkah. To je dobra popotnica. Tudi javnomnenjski podatki o simpatijah oz. naklonjenosti Slovencev včlanjevanju Slovenije v EU dajejo razlog za nek optimizem, da je odločitev neemocialna. Emocionalna je bila mogoče pred leti, ko smo si želeli v Evropsko unijo, ne da bi natančno vedeli, kaj to je, kakšne so obveznosti, kakšne so prednosti. Zdaj je to veliko bolj racionalno. Vemo, kam gremo, kaj to je, kaj nas tam čaka. Morebiti ne v zadostni meri za referendum, ki nas čaka na koncu te poti, ampak vendarle. V primerjavi z drugimi veliko bolj. In, če so podatki ob tem takšni, kot so, je to dobro znamenje za politiko, kakršno je v svojih pogajanjih z EU do zdaj vodila Slovenija .

Vprašanje: Omenili ste referendum. Vaše stališče glede tega je znano. Torej podpirate zamisel o referendumu tako članstvu v Evropski uniji, kot v zvezi Nato. Kdaj bi bil, po vašem mnenju, najprimernejši čas za to? Denimo slovenska politika nekje jeseni pričakuje povabilo v zvezo Nato. Zelo nerodno bi bilo, če bi to povabilo dobili, potem pa bi slovenska javnost na referendumu rekla ne.

MILAN KUČAN: No, poglejte. Dve stvari sta pri tem pomembni. Najprej odločitev, da Slovenija svojo prihodnost vidi v evropskih integracijah. V demokratični Evropi, zgrajeni na evropskem demokratičnem izročilu, tudi političnem. To je vrojeno v sam nastanek slovenske države. Smiselno je bila ta odločitev sprejeta hkrati z odločitvijo za samostojno slovensko državo na plebiscitu decembra 90. leta. To je prva stvar, ki jo je potrebno upoštevati. Mislim, da je do zdaj vse delo upravljavcev Slovenije pravzaprav slonelo na tem izhodišču, na zvestobi naročilu, ki so ga dali državljani in državljanke Slovenije v zvezi s tem takrat. Tudi vse kar je bilo delano kasneje, je bilo delano na predpostavki, da ta interes, ta naklonjenost, celo zahteva še zmeraj obstoji.

Pogajanja tečejo, tekla so skozi vse to obdobje, najprej o pridružitvenem sporazumu, zdaj o včlanjevanju. Zdaj bo na koncu treba oceniti, kaj je izplen. Ljudje morajo imeti možnost, da presodijo, ali je to tisto, kar so pričakovali ali ne. Na nek način so vlada, državni zbor, vsi drugi organi, ki bodo zdaj pri tem sodelovali, delali na podlagi predpostavljenega zaupanja, neke vrste kreditu. Zdaj prihaja čas, ko se bo ocenilo, ali je bil ta kredit prav uporabljen, ali ga je mogoče likvidirati. To bo odgovor na referendumu.

Mislim, da z vidika formalnih odnosov ne bo nobena tragedija, če bi se recimo na plebiscitu pokazalo, da ljudje mislijo drugače. Tudi Norvežani so recimo to odklonili in ni bila nobena tragedija. Seveda, Norvežani so vedeli zakaj so odklonili. Imajo nafto, imajo ribe, imajo veliko obalo, imajo močno trgovsko ladjevje. To so stvari, ki jih Slovenija nima. Norveška je danes po dohodku na prebivalca najbogatejša država. To pripovedujem zaradi tega, ker je naša obveza, da bomo ljudem natančno povedali, kaj pomeni odločitev za in kaj pomeni odločitev proti. Vsebinsko je to vprašanje za Slovenijo veliko bolj občutljivo, kot pa bi bila recimo kakšna formalna zamera na strani EU. Čeprav bi to pokazalo, da upravljavci države v Sloveniji ne vemo, kaj je ljudski glas, kaj je volja ljudi, kakšno je razpoloženje ljudi.

Vprašanje: Dejali ste, v enem izmed intervjujev, če se bo pač pokazalo, da upravljavci ne veste, kaj je volja ljudi, da je pač posledica odstop. Nekateri, recimo temu zlobni komentatorji, so k temu dejali, češ lahko je govoriti predsedniku, pred njim je samo še nekaj tednov mandata.

MILAN KUČAN: Meni je gotovo lažje o tem govoriti. To, kar ste zdaj navedli, sem govoril v zvezi z referendumom o Natu. Glede vprašanja, ali mislim, da je za Nato potreben referendum ali ne, mislim, da potreben ni, koristen pa je. Gre vendarle za preverjanje skladnosti tega, kar počne politika z voljo in interesi ljudi. Politika je zaradi ljudi, ne obratno.

Ampak moje stališče do tega je bilo ves čas enako. Ne vem, zakaj bi mi bilo zdaj lažje ali ne. Navsezadnje se bom odločal kot državljan in ne kot predsednik republike na referendumu. Da pa je referendum koristen, pa je bilo ves čas moje stališče. Tudi delal sem tako, da tiste slabosti, zaradi katerih bi Slovenija lahko ne bila povabljena, ali zaradi katerih bi lahko imeli ljudje odklonilen odnos do Nata, ne bi bile več relevantne.

Vprašanje: V tisku so se že pred novim letom pojavljala ugibanja oziroma že kar trditve, da Američani nimajo nič proti slovenskemu članstvu v Natu, da moramo zadostiti samo še enemu pogoju. To pa je bila sprememba zakona o zdravilih. Če je že bilo dogovorjeno, da ta zakon o generičnih zdravilih začne veljati z začetkom prihodnjega leta, ali menite, da je bilo vredno popustiti ameriškim pritiskom, če so ti seveda bili?

MILAN KUČAN: Nato niso Združene države Amerike. Res, najpomembnejša, najvplivnejša država znotraj severnoatlantskega zavezništva so Združene države Amerike. Odločitev o tem, katera država bo povabljena, če bo povabljena - jaz verjamem, da bodo v Pragi povabljene nove članice, med njimi tudi Slovenija - zahteva politično soglasje vseh članic.

O tem, da bi Združene države neposredno pogojevale svojo naklonjeno stališče Sloveniji s sprejetjem tega zakona, to mi ni znano. Lahko, da je to kdo spustil v politični prostor, ker mu je zmanjkalo drugih argumentov, zakaj je potrebno ta zakon sprejeti. Ta zakon predvsem pomeni, da Slovenija spoštuje intelektualno lastnino, ki je danes ena najpomembnejših vrst lastnine. Kdor razpolaga z intetelektualno lastnino, ta lahko dolgo časa vleče posebno vrste rente in zdravila in znanje na področju zdravil danes so ena od stvari, ki državam ali lastnikom farmacevtske industrije prinašajo ne samo zelo velike dohodke, ampak tudi dobičke. To bi Slovenija morala storiti prej ali slej. Ali se je Slovenija o tem pogajala z Združenimi državami na pravi način, ali je to storila pravi čas, ali bi se o tem lahko pogajala tudi na drugačen način, to pa je seveda zelo konkretno vprašanje. Večina teh stvari je zvezana z našim članstvom v Svetovni trgovinski organizaciji.

Vprašanje: Za trenutek bi se iz Nata vrnila nazaj v Evropsko unijo. Vodja delegacije Evropske komisije v Sloveniji Eric van der Linden je, denimo, pred časom opozoril na dokajšno veliko stopnjo evroskepticizma med mladimi in, da se mladi, glede na njihove, na njegove izkušnje, predvsem bojijo, da bi Slovenija z vstopom v Evropsko unijo izgubila kulturno, jezikovno, nacionalno identiteto pač. Nedvomno Slovenija bo med manjšimi v povezavi. Kako vidite prihodnost v njej?

MILAN KUČAN: Vsekakor je z mlajšim delom slovenskega prebivalstva potrebno, ravno zaradi pomislekov, ki so med njimi, bolj temeljito delati in povedati, da največ prednosti, ki jih prinaša članstvo Slovenije v EU, pravzaprav zadeva prav mlade, ki se bodo lahko šolali po vseh evropskih univerzah, gledano perspektivno naprej, da se bodo lahko šolali in dobili delo, ustrezno kvaliteti svojega znanja. To je neka dobrina, ki je mi starejši ne bomo več uživali. Seveda, tu so prehodna obdobja. Tu so vse stvari, ki jih je potrebno še do konca izpogajati oz. o katerih pogajanja šele tečejo. Kar pa zadeva bojazen glede izgube kulturne identitete, pa mislim, da je ta porazdeljena. To ni samo neka bojazen pri mladih. Moje poznavanje o tem govori, ne glede na statistične podatke, da je to bojazen starejših, tistih, ki so že izkusili v svojem življenju, kaj lahko pomeni pritisk, prevlada močnejših, tistih, ki so v položaju, da lahko pritiskajo na šibkejše. Mislim na rodove, ki so doživljali nemške in druge pritiske pred drugo svetovno vojno, med vojno, na pritiske Beograda, tudi vse pritiske, ki so v Jugoslaviji ustvarili tako imenovano jugoslovansko nacijo, jugoslovanski jezik in tako naprej, ki je po logiki stvari bil jezik oz. kultura večinskega oz. najštevilčnejšega naroda.

Vprašanje: Seveda tudi zaradi približevanja ciljnega datuma našega vstopa v Evropsko unijo se razprave o tej nacionalni identiteti večajo, razplamtevajo in seveda tudi razprave o nacionalnem interesu. Torej večni temi zadnjih dni, zadnjih tednov vseh javnih medijev. Sami pravite, da izredne seje državnega zbora na to temo ne boste sklicali. Kako torej menite, da bi v Sloveniji najbolj določili nacionalni interes?

MILAN KUČAN: Glejte. Odbor za gospodarstvo državnega zbora je razpisal javno razpravo v okviru razgrnitve načrtov o strategiji gospodarskega razvoja, mislim da za prihodnji teden prav s poudarkom, kaj je to nacionalni interes v gospodarstvu. S tem, mislim, da kakršna koli potreba po posebni seji državnega zbora odpade, ker je v okviru te teme možno govoriti o tem.

Nacionalni interes je tisto, kar je dobro za državljane in državljanke, za narod, ampak ne samo kratkoročno, tudi dolgoročno. Na vprašanje, kaj je nacionalni interes, bi mi vsi, če bi obkrožali odgovore kot se to običajno dela na testih, gotovo obkrožili kulturo, jezik, izobraževanje, znanost. Ampak vse te stvari, ki so substanca, vsebina nacionalnega interesa, rabijo tudi svojo materialno razsežnost. Rabijo tudi materialno postat. Se pravi, je tudi gospodarstvo del nacionalnega interesa. Ni mogoče pričakovati, tu ponavljam samega sebe, da bi nek drug narod s svojo gospodarsko močjo skrbel za Slovence, da ohranjamo svojo nacionalno samobitnost. Najprej moramo torej vedeti, kaj to je, kaj hočemo in da za to rabimo tudi ustrezno materialno pokritje.

Zaradi enakopravnosti, ki se jo želi zagotoviti v tej nastajajoči Evropi in EU zaradi priznavanja različnosti in življenja z razlikami in različnimi, se bodo pretakali tudi evropski denarji zato, da se kulturna, nacionalna in druga identiteta manjših, bolj ogroženih ohrani. To se mi zdi logično in normalno in kaže na demokratičnost te družbe, ki se ji reče EU. Navsezadnje imamo tudi izkušnje narodov, ki so primerljivi z nami ali držav, kot so Luksemburg, Danska, Nizozemska in tako naprej, ki so resda precej bogatejši od nas in lažje vzdržujejo svojo duhovno infrastrukturo, vsekakor pa so uspeli preživeti v tej EU in tam tega nihče ne postavlja pod vprašaj. Potem bomo seveda znali tudi mi.

Vprašanje torej ni, ali bo EU to omogočila, ampak, ali mi vemo, kaj hočemo in ali bomo to tudi pripravljeni storiti.

Vprašanje: Kako se naj nacionalni interes določa? Od primera do primera, denimo, ali naj država natančno pove, da pač njena paradržavna sklada v primeru Krke pač ne bosta prodajala svojih delnic. Bi bil to en način?

MILAN KUČAN: Ta dva sklada imata svojo funkcijo in jo lahko opravljata, če imata za to zadosti sredstev. Tam, kjer sta lastnika, bosta gotovo prej ali slej svoje deleže prodajala. Država, ki je njun formalni lastnik oz. v imenu katere opravljata določene funkcije, upravljata z delom državnega premoženja, je tista, ki mora kot lastnik povedati, kam ali komu želi ali ne želi stvari prodati. To pomeni, da v strategijah, ki jih ima naša država že na mnogih področjih, manjka nekaj oz.bi moralo biti bolj jasno napisano, kdo so pravzaprav tisti paradni konji, kot radi to Slovenci rečemo, ki lahko uspevajo pri borbi za tržni delež na evropskem ali na globalnem svetovnem trgu, zato da se, seveda upoštevajoč legitimna in legalna sredstva, ki jih priznava mednarodna skupnost, konkretno Svetovna trgovinska organizacija ali EU, takšna podjetja podpre. Potem je pri odgovoru na vprašanje, ali se delnice Krke, Leka prodajo tujcem ali ne, važno, da je prodaja, da je transakcija transparentna in zakonita. Jaz bi, seveda kot Slovenec, če imam opraviti s tujcem in z domačim kupcem, ob enakih pogojih, dal prednost domačemu kupcu.

Vprašanje: Pred časom, ko je bilo to vprašanje še aktualno, ste denimo se zavzemali za povezovanje s sodelovanjem med Pivovarno Union in Pivovarno Laško. Kaj pa menite, denimo, o takšnem sodelovanju med Krko in Lekom?

MILAN KUČAN: No, bilo je v letih nazaj več poskusov, da bi se prišlo do nekega sodelovanja tudi med Lekom in Krko. Seveda ne gre samo za željo. To ni stvar, kaj kdo želi, ampak tudi kaj je realno možno in kaj je racionalno. Odgovor takrat je bil, da sta to dve tovarni, ki proizvajata generična zdravila, torej precej podobna zdravila in njuna združitev ne bi pomenila podvojitve prodaje na tujih trgih, ampak prej zmanjšanje skupne vsote, dobljene od prodaje. Meni se seveda zdi, o tem sem tudi večkrat govoril, da bi bilo pametno, to je bil tudi mj namen mojega zadnjega pogovora z obema direktorjema slovenskih pivovarn pred več kot dvemi leti , sodelovanje pri pohodu na tako imenovane neosvojene trge za Slovenijo, ker te možnosti so. Ne vem, če je to pravi izraz, ampak mislim, da je najbolj ilustrativen. Na trge nekdanje Jugoslavije in naprej v Vzhodno Evropo. S tehnologijo, ki jo imajo, z znanjem, ki ga imajo in z blagovnimi znamkami. Torej, da si pri nakupu splitske pivovarne ali pri nakupu sarajevske pivovarne naši dve pivovarni ne bi konkurirali, če sem zelo konkreten. To ne pomeni fizične združitve, ampak neko razdelitev oz. neko združevanje, ki bi dalo za obe pivovarni in za Slovenijo nek sinergetski učinek. Žal so, kot bi rekel, interesi pameti in interesi kapitala dostikrat skregani.

Vprašanje: Veliko večino Slovencev, vsaj po rezultatih javnega mnenja, je proti tujemu lastništvu naših bank. Tudi sami opozarjate na občutljivo vprašanje, da je to občutljivo vprašanje. Vendarle menite, da na dolgi rok ne bo toliko veljalo, ali je banka dobra ali slaba, pač pa ali je naša ali tuja.

MILAN KUČAN: No, dolgi rok vprašanje za podjetja, za realni sektor torej ali pa za finančni sektor, za banke, zavarovalnice, gotovo ne bo čigave so, ampak ali so dobre ali ne. Ni pa nobenega razloga, da bi dvomili, da so lahko tudi slovenske banke dobre. In v tem je problem.

Če je ocena, da so lahko slovenske banke dobre, da lahko imamo Slovenci v slovenski lasti oz. v večinski slovenski lasti banko, ki je sposobna najkvalitetnejših bančnih uslug na našem relativno majhnem bančnem prostoru, da je sposobna ekspanzije in da zna to, kar zna, ponuditi tudi večjemu trgu, recimo trgu JV Evrope ali srednjeevropskemu trgu, potem ni nobenega razloga, da ne bi poskušali ohraniti tega lastništva. Navsezadnje, veste da je banka pomembna institucija, ker razpolaga praktično z vsemi informacijami o podjetjih, ki so njeni komitenti, torej vidi vse drobovje podjetja in s tem tudi drobovje slovenskega gospodarstva.

In drugič. Znano je, da je moč v podjetjih večja na strani bank kot na strani lastnikov. Tako da se mi to tudi iz teh razlogov ne zdi nepomembno.

Ali pa vprašanje, nad katerim je možno zamahniti z roko, češ saj je vseeno, čigava je banka, na denarju itak ni napisane nacionalnosti, potem ko je enkrat evropski denar, še toliko manj. So pa seveda še s tem povezana druga vprašanja.

Ali k nacionalni eliti oz. strukturi nekega naroda ne spada tudi tista inteligenca, ki obvlada vrhunske posle finančnega, bančnega, zavarovalniškega managementa. Seveda, je vprašanje, ali danes lahko shaja narod, ki nima močnega srednjega sloja, ki je dejavnik stabilnosti, je pa tudi vprašanje, ali ne spada - ker je Slovenija šla po poti reform in tranzicije, k neki kompletni strukturi naroda tudi nek sloj bogatih ljudi, če hočete kapitalistov, lastnikov, ki znajo opravljati to funkcijo. To seveda niso tako enostavna vprašanja, kjer bi lahko mimogrede v nekaj minutah z njimi opravili. Govorim o tem zato, ker ima to vprašanje vrsto razsežni, ob katerih se je potrebno zelo natančno zamisliti in jih premisliti, če se hoče priti do natančnega odgovora. Ta je veliko bolj zamotan kot to, ali država neko banko, kjer je lastnik, proda tujcem ali ne.

Tu so tudi še drugi elementi, ki na to vplivajo. Tu je velik javni dolg, ki je nastal tudi zato, ker so bile te banke sanirane. Takrat so bile alternative: ali jih pustiti, da tako rekoč propadejo kot so v skoraj vseh državah srednje Evrope v času prvih let tranzicije in tudi v drugih republikah nekdanje Jugoslavije, ali jih ozdraviti in potem s temi zdravimi bankami stopiti na trg.

Kar se mene tiče, bi poskusil zaradi vseh teh vidikov ohranjati močno bančno organizacijo v rokah slovenskih lastnikov, če je to seveda mogoče in če ima to pokritje v materialni moči slovenskega gospodarstva.

Vprašanje: Veliko se torej govori o vstopu tujcev v slovensko gospodarstvo in finance. Nič manj pomembno se mi ne zdi vprašanje tujega solastništva v medijih. Trenutno pri nas poznamo takšen primer v časopisu Finance. Pred časom je precej razburjenja so povzročile govorice o nameravanem avstrijskem nakupu določenega dela časopisnega podjetja Delo. Morda smo bili takrat toliko bolj občutljivi na to, ker je pač šlo za naše sosede?

MILAN KUČAN: No, na nek način je tudi vprašanje lastništva medijev enako kot to velja za druge dejavnosti, za realni gospodarski sektor , za finančni, bančni in tako naprej. Tudi tam lahko tuji kapital prihaja s špekulativnimi razlogi, recimo, da zapre kakšno proizvodnjo, da banko vključi v svoj bančni sistem, jo konsolidira in s tem se banka spremeni v podružnico in tako naprej. Tudi pri medijih je najprej potrebno vedeti ali poskušati ugotoviti, s kakšnim namenom prihaja. Ali zato, da eliminira konkurenco; tu bi zlasti televizijski primeri po svetu govorili, da se to dogaja, da prihaja zaradi tega, ker je donosnost vloženega kapitala dovolj visoka in je zanj motiviran tuj lastnik - donosnost potem očitno ni tako zelo majhna, da to ne bi bilo interesantno, ali pa prihaja iz povsem političnih razlogov, da z nakupom preko lastniške funkcije v nadzornem svetu vpliva na spremembo uredniške politike. To so seveda stvari, ki jih je potrebno imeti v premisleku. Za enkrat pa Finance kot predvsem vespecializiran časopis za finančna, bančna, borzna, gospodarska vprašanja v okviru Gospodarskega vestnika to svojo funkcijo opravljajo dovolj nevtralno.

Vprašanje: Slovenija je pred spremembami ustave, največjimi v desetih letih, nekaj dni je stal tudi uradni predlog za spremembo preambule in prav toliko so stari tudi že očitki, da spremembe bodo samo vir novih sporov in delitve, to leti predvsem na spremembe preambule ustave.

MILAN KUČAN: Mislite na tisti predlog spremembe preambule ustave, ki naj bi jasno povedal, da Republika Slovenija temelji tudi na izročilu protifašističnega oziroma narodnoosvobodilnega boja.

Vprašanje: Tako je.

MILAN KUČAN: To, da Slovenija kot država temelji tudi na izročilu protifašističnega boja in da smo Slovenci v drugi svetovni vojni bili na strani demokratičnih zaveznikov, je dejstvo, ali je to v ustavo zapisano ali ne. To, da v ustavo ni zapisano, pa seveda ne bi smelo pomeniti, da je Slovenija država, ki temelji na kolaboraciji. Ne poznam države, ki bi se s tem ponašala in bi celo mislila, da je to nekaj, kar je etično sprejemljivo ali celo takšno, da bi država na to bila ponosna. Tu je vprašanje nasprotovanja ali nenasprotovanja tej spremembi preambule ustave. Po moji sodbi nujna ni, ker kot sem rekel, dejstvo je zgodovinsko izpričano, ali je to zapisano ali ne, je za mene manj pomembno vprašanje. Ne bi spremembi nasprotoval. Ampak kot veste, moje stališče do ustave je, da je to vendarle akt, ki je izraz temeljnega soglasja v slovenski družbi o tem, kakšna naj bo pravna podlaga odnosov v državi in se tega soglasja zato, kar tako za vsako malenkost, ki komu ni všeč, preprosto ne da spreminjati oz. je to celo škodljivo.

Mislim, da je potrebno v ustavi spremeniti tisto, kar je res nujno, to je predvsem tako imenovati evropski člen, ki omogoča, da Slovenija izpolnjuje svoje obveznosti in normalno živi znotraj EU, z evropskim pravnim redom, da del svojih stvareh državnih funkcij izvršuje skupaj z drugimi državami članicami EU v okviru EU in morebiti bi sem lahko prišteli tudi, po resni razpravi ugotovljeno oviro za ustanavljanje pokrajin z zakonom v Sloveniji zaradi notranje regionalizacije, ne zaradi zahtev EU. Vse ostalo pa, vsaj kolikor sem do sedaj prebral argumentacije, predlogi niso tiste vrste, da bi recimo mene kot državljana te države prepričalo, da so spremembe nujne.

Vprašanje: Torej, po vašem tudi ni potrebna sprememba členov v zastavi? Torej govorim o pobudah za iskanje novih državni simbolov, češ, da je naša zastava malo slovaška, malo ruska, še najmanj slovenska.

MILAN KUČAN: Jaz bi rekel, da je naša zastava slovenska. Vse velike slovenske bitke, tudi tiste v narekovaju, politične, ne samo prave z orožjem, so se od leta 1848 bile pod to zastavo. Navsezadnje smo si svobodo v drugi svetovni vojni priborili s temi barvami zastave, tudi vojno za Slovenijo in neodvisno Slovenijo oziroma samostojno Slovenijo smo razglasili pod to zastavo. Čudno se mi zdi, da niti Slovaki niti Rusi ne postavljajo vprašanja, da imajo zastavo, ki je enaka slovenski in da bi jo morali spremeniti.

Torej ne vidim nikakršnih razlogov za spremembo zastave. Grb, to je lahko estetsko vprašanje, ampak za grb smo se odločili takrat, ko smo se odločili. Tudi himna je tudi nekaj, kar je starejše od slovenske države, precej starejše. Slovenci smo Prešernovo Zdravljico, zlasti to kitico, sprejeli kot svojo himno, kot nekako svojo nacionalno filozofijo veliko poprej.

Moje odklonilno stališču do sprememb državnih simbolov, ki bi bili posledica spremembe člena ustave oz. , da naj ne bi več ustava določala simbolov, ampak bi to prepuščala zakonu, opiram tudi na raziskavo javnega mnenja. Več kot 70% ljudi ni naklonjeno spremembam simbolov in manj kot 30% je tistih, ki bi recimo ta hip podprli spremembe in še od teh jih je začuda največ naklonjeno spremembi ustave, za kar jaz seveda mislim, da je najmanj razlogov.

Vprašanje: No, rezultat neke raziskave javnega mnenja bom tudi jaz uporabila za svoje naslednje vprašanje. Namreč gre za raziskavo Fakultete za družbene vede. Vprašanje za vas, kot vrhovnega poveljnika Slovenske vojske v tej raziskavi se je večina vprašanih opredelila za izključno poklicno vojsko, 48% vprašanih. Če pa bi služenje vojaškega roka se ohranilo tudi v prihodnje, bi se zanj po mnenju 34% vprašanih, kandidati morali odločati prostovoljno. Vaše mnenje?

MILAN KUČAN: Ta odločitev ni tako zelo enostavna. Vojska, ki bi bila, kot se to reče, strokovno kompatibilna in interoperabilna z vojskami natovskih držav, ki bi bila sposobna sodelovanja s tem armadami, seveda mora biti visoko profesionalna. Ker so tudi sredstva vojskovanja, sredstva zvez danes zelo visoko tehnološko zahtevna, rabijo profesionalne ljudi, ki z njimi rokujejo. Torej sposobnost hitrega prilagajanja skupnim nalogam in sodobna vojaška tehnologija govorita v prid profesionalni vojski.

Je pa vprašanje, na katerega države zelo različno odgovarjajo. Ali so ob profesionalni vojski določena pomožna, pogojno rabim ta izraz, opravila, ki so nujna, in za katera je moč uporabljati tudi še naborniško vojsko, seveda v precej zmanjšanem številu in tudi z omejenimi funkcijami. Ta razprava v Sloveniji ni končana. Dejstvo je, da bomo šli hitro na profesionalizacijo vojske. Ali pa to avtomatično pomeni popolno ukinitev služenja vojaškega roka, je drugo vprašanje. In tudi glas ljudstva temu pritrjuje, ker je to potem na prostovoljni osnovi. S tem bi se ne postavljalo tudi več oz. ne bi več bilo tako aktualno vprašanje ugovora vesti, ki se ga sedaj uporablja zelo široko, da ne rečem marsikdaj tudi zlorablja.

Vprašanje: Preden bova sprejela prvi klic, bi se dotaknila samo še zadnjega dogajanja v srednji Evropi. Tu mislim na zbiranje podpisov za zaprtje jedrske elektrarne v Temelinu na Češkem. To je zaostrilo odnose med Dunajem in Prago. Potem je češki premier Zeman z oznakov sodetskih Nemcev za Hitlerjevo peto kolono zaostril še odnose z Berlinom. Polpretekla evropska zgodovina spet grozi, da bo omajala že dosežena soglasja med državami?

MILAN KUČAN: No, glejte. Svet, kakršen je, zahteva od vseh nas, da ga na novo premislimo. Da premislimo tudi svoj položaj v njem. Vsak narod je pred to nalogo. Mora imeti dovolj samozavesti, da prevzame odgovornost, da lahko v tem svetu živi, odgovornost zase in tudi odgovornost, ki je skupna. Alternative so zelo jasne. Ali bomo ustvarili svet, ki bo temeljil na sodelovanju, medsebojnem spoštovanju, ali pa bo to svet, ki bo zapadel v skušnjave stalnih konfrontacij, vojn in poskusov vsiljevanja interesov enih, z močjo, nad interesi drugih.

Veliko lažje je seveda biti bitke preteklosti. Tam so poti uhojene. Ve se, kakšne so bile dileme. Jaz seveda mislim, da bitk za staro pravdo danes ni več racionalno biti. Tu so naloge sedanjega časa in predvsem naloge prihodnosti. Bitke očetov so bile izbojevane. Ve se, kako so se končale in tega izida ni mogoče spremeniti.

Vprašanje seveda je, ali kdo hoče poznati resnico in predvsem ali se je pripravljen sprijazniti z resnico tudi takrat, ko je neprijetna. Poznati samo pol resnice, to ne pelje nikamor. Te konfrontacije niso slučajne. S seboj nosijo zgodovinsko obremenitev. Na nas vseh seveda je, da ne zapademo skušnjavi, da bi one prevladujoče diktirale naše današnje odločitve, naše današnje premišljanje.

Jaz v tem konkretnem sporu nikakor ne bi želel razsojati. Temelin na nek način zadeva tudi nas. Ker prej ali slej, smo že bili in morebiti še bomo, s Krško elektrarno ravno tako izpostavljeni temu pritisku. Poglavje o tem so Čehi končali, torej poglavje v pogajanjih z EU o energetiki, končali smo ga tudi mi. Res, da je začasno zaprto. Pogojevanja tu biti ne more. Tako Čehi kot mi in seveda mnogi drugi - recimo zanimivo je, komu Avstrijci ne osporavajo tega, da ima atomske centrale, še bolj zanimivo kot komu to osporavajo. Ampak, če govorim o nas in Čehih, niti oni niti mi nismo srečni, da imamo JE. Ko bo možnost, da se dobijo alternativni viri energije, bomo to z veseljem zaprli, čeprav seveda tudi to ni poceni zadeva. Veste, kako visoke številke se vrtijo okoli stroškov za zapiranje elektrarn. Do takrat pa seveda ostane visoka skrb za varnost delovanja, dobro trenirana ekipa, ki vodi nuklearko in seveda obveščanje o vseh incidentih, ki se zgodijo, ker je to seveda stvar, ki je pomembnejša veliko širše, kot je to samo interes za ljudi v Sloveniji.

Kar pa zadeva te zgodovinske stvari, puščam ob strani, kako in kaj je predsednik Zeman to dejal. Veliko tega, kar je rekel, ima oporo v zgodovinskih dejstvih. Ali je bilo prav, da je rekel na tak način, to je seveda drugo vprašanje.

Vprašanje: Predno sprejmeva prvi klic naših poslušalcev, bi zaprosila samo še za vaš komentar. Namreč koroški deželni glavar še vedno trdi, da je rešitev vprašanja Avnojskih sklepov pogoj za vstop Slovenije v Evropsko unijo in, ko je komentiral rezultate okoli Temelina, zbiranje podpisov, je med drugim dejal, da v Sloveniji trenutno največji meri na novo obravnavajo zgodovinska vprašanja, saj, da smo država, citiram, kjer mora celo predsednik Milan Kučan priznati, da je treba javno obsoditi grozodejstva, ki so jih zagrešili Titovi partizani, konec citata.

MILAN KUČAN: No, to je pač stališče koroškega deželnega glavarja.

Vprašanje: To je vse?

MILAN KUČAN: Vse.

Vprašanje: Prvi poslušalec, imate priliko zastaviti vprašanje predsednik Milanu Kučanu.

POSLUŠALEC IVO: Dober dan. Ivo tukaj iz Oševka.

MARJANA KAVŠEK: Dober dan.

MILAN KUČAN: Dober dan.

POSLUŠALEC IVO: Prav lepo bi ga pozdravil, kakor tudi vse poslušalce po Sloveniji. Vprašal pa bi tole. Toliko hvale vedno in povsod, pa smo vedno bolj na dnu. Ali ne bi kazalo zamenjati vladajoči režim? Kaj misli gospod pošteno na to vprašanje? Hvala lepa.

MILAN KUČAN: Ja, režim bi seveda ne bilo mogoče zamenjati. Režim je demokratična država z ustavnim ustrojem, ki je podoben ali celo enak kot drugje po Evropi. Pač pa, če mislite garnituro, demokratična država pozna načine zamenjave garniture strank koalicije. Volitve so vsake štiri leta, so tudi predčasne volitve, če se izzove vladna kriza. Takrat se ponovno porazdeli zaupanje volivcev oziroma državljanov tistim, ki naj bi v njihovem interesu v njihovem imenu upravljali z državo.

POSLUŠALEC JANEZ: Dober večer. Gospodu predsedniku en lep dober večer. Janez iz Škocjana.

MILAN KUČAN: Dober večer. A, gospod župan, pozdravljen.

POSLUŠALEC JANEZ: Želel bi samo, da pozdravim in da bi se večkrat oglasu na Dolenjskem in ob priliki tudi obiskal. In hrabro naprej.

MILAN KUČAN: Ja, ja. Hvala za vabilo. Ob prvi priliki, kot sem že dal besedo. Lep pozdrav v Škocjan.


MARJANA KAVŠEK: Telefonska številka 07 373 10 11 je še vedno odprta za vprašanja poslušalcev. Naj povemo, da smo tudi tokrat že skozi ves teden zbirali vprašanja, tako preko telefonov, pošte in elektronske pošte. Ne glede na to, da je sporazum o meji trenutno na mrtvi točki, so seveda naši poslušalci iz Dolenjskega niso mogli izogniti Trdinovemu vrhu. Marico iz Novega mesta, denimo, je konkretno zanimalo, kakšno je vaše mnenje glede predloga neuradnega seveda, da bi v zdajšnjem vojaškem objektu uredili planinski dom, ki bi bil brez zaprek dostopen iz obeh strani meje?

MILAN KUČAN: No, če konkretno odgovorim. Moje stališče je staro, zelo staro, še iz časov prvih stikov s predsednikom Tudžmanom po končani vojni proti Sloveniji: da ni nobenega razloga, da je v tem objektu Slovenska vojska. Ampak kdaj se Slovenska vojska umakne, je pa vprašanje, povezano s splošnim stanjem odnosov in medsebojnega zaupanja obeh držav.

Omenili ste sporazum o meji. To je eden od razlogov, ki bremenijo medsebojne odnose. To je tudi sporazum o nuklearki, kjer je tudi veliko nasprotovanja na slovenski strani. Jaz mislim, da je na te stvari potrebno gledati dolgoročno.

Dve državi, ki skupaj živita, morata biti zainteresirani za dobro sosedstvo in sta zato dolžni storiti vse, da se odstrani nezaupanje, če v življenju med državama takšno nezaupanje obstoji. Mislim, da je vsako konkretno vprašanje, vsak konkreten problem potrebno videti ne samo v luči trenutnega interesa ene in druge države, ampak tudi v luči tega skupnega, dolgoročnega interesa.

Glejte, niste omenili zapleta s prepovedjo prevoza škodljivih snovi, predvsem nafte in naftnih derivatov s cisternami po cesti čez hrvaško ozemlje. Ne spuščam se v argumentacijo, namene in razloge, ki jih hrvaška stran navaja kot utemeljitev tega ukrepa. Na predpostavki, da je vse to točno, vendarle ni razumljivo, da med državama, ki želita in ki deklarirata, da imata dobre prijateljske odnose, ena država, ki namerava vpeljati takšne ukrepe, o tem ne obvesti druge države. Da ne reče, problem je takšen in takšen, radi bi ga rešili, ker pa zadeva tudi vas, sprašujemo ali so možne kakšne rešitve, da zadovoljimo vaš in naš interes. To bi recimo videl kot način reševanja te vrste problemov.

Tudi ko sem bil na uradnem obisku v Zagrebu ob koncu lanskega leta, sem to poskušal v vsakem razgovoru in tudi v nastopu v hrvaškem saboru povedati. Pri tem me, moram reči, še zdaj pravzaprav preseneča visoka stopnja nezaupanja do Slovenije in do namenov slovenske politike - občutek, da si Slovenija zaradi domnevno boljšega položaja v mednarodni skupnosti želi pridobiti neke pravice, ki gredo na račun Hrvaške. Tega Slovenija nikoli ni želela in ne vem, od kot to nezaupanje.

Vprašanje: To nezaupanje obstaja samo med hrvaškimi politiki, ali v javnosti nasploh?

MILAN KUČAN: Veste, politika tudi če noče, običajno pa hoče vplivati na javno mnenje, išče podporo za svoja stališča v javnosti. In ker je politika na Hrvaškem ravno tako politika kot povsod drugod, je težko reči, da je to nezaupanje samo v vrstah hrvaške politike. Hočeš nočeš se to prenaša tudi na ljudi. Recimo, na točki, ki je z našega vidika najbolj občutljiva, to je meja na morju, še zmeraj velja, pred dnevi sem poslušal neko razpravo na slovenski televiziji, kjer so sodelovali posredno tudi ljudje iz hrvaške politike, še zmeraj torej velja formula, da si Slovenija želi s to mejo prilastiti hrvaški teritorij oziroma hrvaško morje. Ne govori se o tem, da je to morje, ki je bilo nekoč nerazdeljeno, ki je pripadalo tako Hrvaški kot Sloveniji in da je zdaj njuna skupna naloga, torej naloga obeh samostojnih držav, da potegneta mejo na morju in povesta, od tod naprej je morje vaše in od tod naprej je morje naše.

Vprašanje: Samo še za trenutek bi se vrnila nazaj na ta naftni spor, če lahko ga tako imenujem. Namreč zanima me vaše mnenje o odzivu Ljubljane na to. Nekateri namreč menijo, da bi moral biti odgovor veliko bolj odločen, denimo, tak kot je odgovor sarajevskih oblasti.

MILAN KUČAN: Veste, mišice je najlažje napeti. Ampak porcelan, ki ga napete mišice razbijejo, je potem težko zlepiti. Jaz mislim, da Slovenija ravna prav. Ne vidim tu popuščanja, ampak poskus, če se da, stvari najprej spraviti z dnevnega reda po poti, o kateri sem prej sam govoril.

Seveda, da je tak način potreben, velja tudi za Slovenijo. Tudi Slovenija je že in bo sprejemala ukrepe, ki prizadenejo Hrvaško. Tudi takrat velja, da bi se bilo o tem potrebno s Hrvaško pogovoriti preden se ukrepi vpeljejo. Recimo, dejstvo je, približuje se Schengenska meja. Ta bo neprijetna in bo to neprijetno tudi za ljudi na oni strani meje, na Hrvaškem. Slovenija ne bo mogla storiti vsega, kar bo želela na tej meji, tudi ne uvesti veliko blažjih režimov. Nekaj pa lahko stori. In tudi o teh stvareh se bo potrebno pogovoriti, da ne bo kot strela z jasnega ljudi na drugi strani zadelo dejstvo, da je ta meja nenadoma, čez noč drugačna.

MARJANA KAVŠEK: Še dva poslušalca čakata, da vam zastavita vprašanje. pozdrav prvemu. Dober dan.

POSLUŠALKA VANDA: Vanda iz Celja sem. Kličem v imenu Združenja materialnih oškodovancev okupatorjev druge svetovne vojne. Že leta se na najrazličnejše naslove in organe naslavljamo naše prošnje, ampak doslej smo bili vedno prezrti. Zanima me, gospod predsednik, a je zdaj kakšna rešitev tudi za nas?

MILAN KUČAN: Dober dan. To je problem, ki je star toliko kot slovenska država. Jaz sem s funkcionarji vašega društva o tem pred časom, ne tako davno, se mi zdi da dober mesec tega govoril. Tisto, kar je potrebno storiti, je v rokah vlade in je bilo takrat tudi dogovorjeno, da se pripravi kompletna informacija o tem. Vem pa, da so stiki z uradom predsednika vlade in društvom že bili.

POSLUŠALKA VANDA: Hvala.

MARJANA KAVŠEK: Lep pozdrav naslednjemu. Halo, se slišimo? Halo. Ne. Očitno je s telefonsko zvezo nekaj narobe. Nič hudega, imamo pripravljenih še nekaj vprašanj, ki smo jih dobili po pošti, oziroma elektronski pošti. Jože iz Bele krajine pravi oziroma piše takole. Maloobmejne dovolilnice naj bi dobili marca. Zanima pa ga, ali je v Ljubljani res zagotovljen denar za postavitev vseh maloobmejnih prehodov? Samo dodaja, da predsednik Kučan sam pri tem nima kaj veliko, ali vsaj ne. Torej najpomembnejša skrb verjetno res ni njegova. Sprašuje pa to v smislu zapostavljanja slovenskega juga predvsem Bele krajine.

MILAN KUČAN: No, o zapostavljanju slovenskega juga in Bele krajine najbrž ni mogoče govoriti, vsaj v dobesednem smislu te besede. Veste, da je bil maloobmejni sporazum v veliki meri pripravljen prav zaradi tega, da bi olajšal življenje ljudi ob tej južni meji. Pred dvemi dnevi mislim, je bilo srečanje slovensko hrvaške za uresničevanje tega sporazuma komisije. Tam je bil govor prav o teh stvareh.

Ta vprašanja je treba povezati s perspektivo nastajanja Schengenske meje na tem delu meje. Takrat najbrž vsi ti maloobmejni prehodi, ki so bili dogovorjeni v sporazumu, ne bodo mogli obstali, čeprav bo Slovenija poskušala uveljavljati vse določbe maloobmejnega sporazuma z EU, ko bo čas za to. Do takrat pa mislim, da je potrebno prehode vzpostaviti in zagotoviti, da normalno delujejo in so res v funkciji olajšanja življenja zlasti dvolastnikom na teh območjih.

MARJANA KAVŠEK: Dajva priložnost še enemu našemu poslušalcu za vprašanje. Dober dan. Halo.

POSLUŠALKA: Gospod predsednik. V vsakem pismu dobim prisrčne pozdrave od Joea Melonija in ob tej priliki vam jih izročam.

MILAN KUČAN: Najlepša hvala in prosim, če ga tudi vi pozdravite.

POSLUŠALKA: Hvala lepa. Knjigo ste tako dobil.

MILAN KUČAN: Knjigo sem pa dobil. Hvala lepa, da ste jo poslali.

POSLUŠALKA: Hvala lepa, pozdravljen.

MILAN KUČAN: Srečno.

MARJANA KAVŠEK: Vsa vprašanja, ki smo jih med tednom zbirali na našem naslovu oziroma vsaj večina, se je nanašala na socialni položaj oziroma težave naših poslušalcev. V zvezi s tem omenila še torkovo tiskovno konferenco varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka, ki tudi sam meni, da večina državnih ustanov njegova posredovanja sicer jemlje resno, nekatera pa se nanje ne ozirajo. Tu je zaznati veliko skrb. Kajne da?

MILAN KUČAN: No, gotovo je novi varuh človekovih pravicgospod Hanžek zelo intenzivno posegel v vsa tista vprašanja, okoli katerih se gosti občutek državljanov Republike Slovenije, da so prikrajšani v svojih pravicah. In da tudi državne organe, ki so pristojni za reševanje teh problemov, dovolj energično opozarja. Mislim, da ne brez uspeha.
Navsezadnje, pred dnevi ste lahko brali v Uradnem listu, da je vlada na predlog predsednika vlade ustanovila poseben strateški svet za varnost. V utemeljitvi in v postavitvi delovnih nalog je na ključnem mestu prav vprašanje uveljavljanja človekovih pravic. Kot je bilo povedano tudi na tiskovni konferenci, ni in ne more biti konkurenca ali nezaupanje do varuha človekovih pravic, ampak nasprotno, okrepitev tega kar počne on.

Sicer pa je mimo varuha človekovih pravic vsak organ in vsak javni funkcionar dolžan skrbno spoštovati človekove pravicepri svojem delu , oziroma paziti, da s svojim delom ne poseže v človekove pravice. Veste, da je zelo trenutno aktualno odprto vprašanje pravic v zdravstvu. Konkretno, v zvezi s plačevanjem stroškov za prevoze. To je z vidika racionalnosti morebiti utemeljeno, ampak ne vem, in tu vidim velik del našim problemov, ali je bilo, preden je bil tak ukrep sprejet, dovolj časa in pripravljenosti, da se vidi vse posledice. Tako da je škoda, ki s tem ukrepom nastaja, najbrž veliko večja od tistega, kar bi se eventualno s tem prihranilo. S tem je ljudem, ki lahko dobijo vrhunsko zdravstveno uslugo samo v centru ali nekaj slovenskih centrih in bolnišnicah in ki so iz najbolj oddaljenih krajev, takšna pravica potem praktično onemogočena ali vsaj znatno otežena in je diskriminatorna. V neenakopraven položaj postavlja ljudi. To navajam samo kot primer. So tudi drugi.

Skratka, ko se zasleduje nek cilj, je potrebno videti, ali zasledovanje tega cilja ne posega tudi v druge cilje, ki smo jih deklarirali, ali pa jih celorazglaša naša ustava in ali niso zato morebiti kontraproduktivni. In prav ustanove, kot je varuh človekovih pravic, ali pa tudi civilna družba, civilna združenja, gibanja, morajo državo in državne organe opozarjati na to križanje interesov, ki v končni posledici ne smejo prizadeti človeka in njegovih pravic.

Vprašanje: Predsedniške volitve, na katerih boste sodelovali le še kot volivec, bodo novembra. Ko smo vas nazadnje gostili na Studiu D mislim, da ste celo na ta isti dan razpisali parlamentarne volitve in so vas takrat vprašali kakšno koalicijo potrebuje Slovenija. Zdaj me zanima, kakšnega predsednika bi morala dobiti?

MILAN KUČAN: Morala bi dobiti predsednika, kakršnega zasluži. Ker je Slovenija dobra država in ker so državljanke in državljani Slovenije dobri državljani, rabijo in potrebujejo dobrega predsednika. Prepričan sem, da ga bodo tudi dobili, da ga bodo izvolili, oz. da ga bomo izvolili.

Vprašanje: Kaj menite, kakšna bo volilna udeležba?

MILAN KUČAN: Mislim, da bo kar visoka, takšna kot se zadnja leta na vseh volitvah tudi kaže.

Vprašanje: Ko vas danes vse prek sprašujemo kaj nameravate početi po predsedniških volitvah, po izteku vašega zadnjega mandata, ste precej skopi z besedami. Da svoje stranke, v kar so mnogi verjeli, ne nameravate ustanavljati, ste že jasno dali vedeti, pa da ne boste upokojili svojih možganov tudi vemo. Zanima pa me, ali visoko zaupanje v vašo moralno integriteto pa tudi politično učinkovitost, na kar so vsa ta leta kazala tudi različna merjenja razpoloženja javnosti. Ali za vas pomeni kakršno koli zavezo glede prihodnjega javnega delovanja.

MILAN KUČAN: Seveda. To je pravzaprav tista zaveza, ki me najbolj bremeni pri premišljanju, kaj po koncu mandata, čeprav sem mislil, da se bom temu premišljanju lahko izognil. Ampak, ker je podobnih vprašanj čedalje več, je ta zaveza pravzaprav razlog za premislek. Čutim se dolžnega vsakemu človeku, ki je svoje življenje zvezal s to državo, toliko bolj tistim, ki so pričakovanja o prijaznem življenju v državi povezali z mano kot predsednikom države v prvih letih njenega življenja. Zato ta odločitev ni tako zelo enostavna. Še posebej, ker tako kot vse druge ustanove te države tudi institucija predsednika republike šele išče svoje mesto, šele dobiva svoj profil, svojo podobo, način delovanja. Bolj kot vse druge funkcije je to funkcija, ki ji podobo daje človek, ki jo zaseda.

V odnosu do predsednika republike se običajno pozablja na neko zelo pomembno, da ne rečem najpomembnejše dejstvo. To je edina funkcija v državi, kjer je človeki postavljen z neposrednim glasovanjem. Za nobeno drugo funkcijo ne stoji toliko glasov ljudi, toliko pričakovanj, kot za predsednikom države. Predsednik vlade je izvoljen v parlamentu. Torej v najboljšem primeru z 90 glasovi, poslanci so izvoljeni v svoji volilnih okrajih s primernim številom glasov, ki se jih s številom glasov, ki stojijo za avtoriteto predsednika republike, ne da primerjati. To je potrebno, ker mu to daje moralno avtoriteto. To je tudi njegovo edino sredstvo, s katerim lahko nastopa in skrbi, da se njegovi pogledi in s tem povezana pričakovanja ljudi tudi uveljavijo, da so znana, transparentna in prepoznana v Sloveniji.

MARJANA KAVŠEK: Hvala lepa za vse vaše obiske v Novem mestu v vlogi predsednika. Kar koli že boste po letošnjem novembru, s čimer koli že se boste ukvarjali, vedno vas bomo z veseljem spraševali po vašem mnenju. Hvala lepa še enkrat za vaša pojasnila in komentarje.

MILAN KUČAN: Hvala tudi vam. In lep pozdrav našim poslušalcem in poslušalkam.

MARJANA KAVŠEK: Hvala lepa za pozornost in nasvidenje. Na Studiu D se od vas poslavljava Marko Šmid in Marjana Kavšek.


 

arhivska stran