KAKO POSTATI PREDSEDNIK?
4. Festival zabavnega učenja - Dnevi radovednosti
Kulturno - izobraževalno društvo KIBLA

Maribor, 12. april 2000


Dejan Pušenjak
Dober dan, spoštovano občinstvo, dober dan predsednik republike Milan Kučan. Moje ime je Dejan Pušenjak, po poklicu sem novinar in zaposlen na časopisu Delo. V veselje in čast mi je, da imamo redko priložnost, da od velikega državnika in po mojem mnenju enega od ljudi z največ političnimi izkušnjami v Sloveniji iz prve roke izvemo, kako je biti predsednik države. Kako se pride na ta položaj oz. zasede to delovno mesto, kaj je treba za to žrtvovati, kaj je treba za to znati, kaj je treba za to vedeti, ne nazadnje tudi to, ali se je gospod Kučan, ko se je pred 40-imi leti odločal za nadaljevanje šolanja in je po končani gimnaziji v Murski soboti odšel študirat v Ljubljano na Pravno fakulteto, ali se je torej takrat srečeval s podobnimi dilemami, problemi, vprašanji, kot danes vi in kot pred 20-imi leti jaz. Preden začnemo še tri, štiri tehnična pojasnila. Naše srečanje se prenaša po internetu, tako da lahko tisti, ki nas spremljate, pošljete tudi svoje vprašanje, mnenje po mailu. Naš naslov je Kibla@kibla.org, odprt je pa tudi IRC kanal. To pa moram prebrati in sicer preko Arnesa: /J FDR. David, ki sedi za računalnikom, bo prinesel zanimiva vprašanja, ki bodo prišla po mailu ali po ircu. Prve pol ure bom predsedniku zastavljal vprašanja jaz, naslednje pol ure vas pa vabim in si tudi zelo želim, da mu zastavite vprašanja tudi vi - se pravi, da postavite vaša vprašanja. Prosil bi, da dvignete roko, da dobite mikrofon, razen če menite, da imate dovolj močan glas, da vas lahko vsi slišimo, pa poveste kar iz stola. Če vas s tem kaj ohrabrim, naj vam povem, da če jaz premagujem tremo, jo boste gotovo zmogli tudi vi.

No pred začetkom festivala Dnevi radovednosti, za katerega sedaj najbrž že veste, bo trajal tri dni, na njem se vam bo predstavilo približno 60 poklicev, so moji prijatelji in kolegi iz Kible pripravili okroglo mizo in na njo povabili približno 30 vaših vrstnikov. Ti so povedali, da vedo, kako pomembno je, če mlad človek pri sebi išče in odkriva, kaj bi ga veselilo v življenju delat oz. kaj počet, kateri poklic bi opravljal z veseljem, ker je to seveda prvi, glavni pogoj, da ga bo opravljal dobro. Povedali pa so tudi, da se ob tem ne morejo znebit misli, ker so pač takšni časi, na to, s čim oz. s katerim poklicem se da v življenju zaslužit dovolj denarja. Ne sicer veliko, pač pa dovolj.

V tem smislu bi bilo moje prvo vprašanje za predsednika tole, g. predsednik, ali se splača biti predsednik države?

MILAN KUČAN
Lep dan vam želim, vam g. Pušenjak, ki ste se odločili, da me izprašate, vam vsem, ki ste tukaj. Rad bi vam povedal, da sem nad idejo, ki jo uresničuje Kibla - Dnevi radovednosti, navdušen. Vesel sem, da vas vidim v takšnem številu. Takoj se počutim mlajšega in to je zmerja prijetno in verjamem, da je med vami veliko potencialnih kandidatov za predsednika slovenske države.

Vprašanje je, ali se splača biti predsednik. Rad bi nekoliko drugače zastavil to vprašanje, preden vam odgovorim. Tako kot sam razumem vlogo predsednika - nekoč so, se opravičujem za ta ovinek, Švejka (upam, da poznate knjigo Dobrega vojaka Švejka) vprašali, ko je bil postavljen za ordonanca, če ve, kaj je to? Rekel je, da ve. Da je to nekaj, kar teka. No, jaz si vlogo predsednika "po švejkovsko" predstavljam, da je to nekdo, ki skrbi za dobro svojih sodržavljank in sodržavljanov. Torej je moje vprašanje ali je lahko človek, v tem primeru jaz, zadovoljen s svojim delom.

Moj odgovor na to bi bil: če so ljudje v državi zadovoljni, potem je predsednik zadovoljen, če niso zadovoljni s svojo državo, potem tudi predsednik ni zadovoljen. Zakaj sem to rekel? Vprašanje ,ali se splača? V slovenskem načinu razmišljanja je beseda splačati se povezana z lukrativnim vidikom, torej ali je za to delovno mesto dovolj denarja, ali je prvega ali okrog prvega, kakor pač finančni minister to odredi, v kuverti dovolj denarja. Torej gotovo je to med bolje plačanimi službami v Sloveniji. So pa tudi veliko bolj lukrativni poklici, mesta, položaji, ki prinesejo veliko več denarja, kot jih prinese proračunska postavka na mesečnem osebnem dohodku predsednika RS. Ta se giblje sedaj približno na 560.000 tolarji mesečno.

Dejan Pušenjak
To vam je dovolj.

MILAN KUČAN
Za moje potrebe je to kar dovolj, glede na to, da veliko časa za razmišljanje o tem, kako bi denar zapravil ni in glede na to, da imam dve preskrbljeni hčerki in ženo, ki ni članica Desusa, je pa upokojenka.

Dejan Pušenjak
Gospod predsednik, ali lahko opišete vaš običajni delovni dan.

MILAN KUČAN
Začne se z jutranjo kavo in pogovorom z najožjimi sodelavci o tem, kako so pripravljene zadeve, ki so na dnevnem redu tistega dne, o tem, kaj nas čaka prihodnji dan, ali so stvari pripravljene, kdo jih bo pripravil. Sledi pregled tega, kar so prinesli časopisi, najprej Delo, ki mu pripadate tudi vi kot dober, v mojih očeh analitičen in kritičen, ne bom rekel raziskovalni novinar. Dnevnik preberem že doma, ker prihaja prej kot Delo. Potem je pregled svetovnih časopisov, pogovori s sodelavci o posameznih zahtevnejših vsebinskih stvareh, potem me pa čaka običajno vrsta razgovorov z zelo različnimi ljudmi, ki želijo pogovor z mano ali pa sem jih sam zaprosil za razgovor, sestanki in posveti. Potem je pogled na uro, to je že pozno popoldne in če mi ostane čas, skočim na kakšen bližnji hrib, ki jih je v Ljubljani veliko, da poskrbim za telesno kondicijo, ki jo rabim za to, da ohranjam duševno kondicijo. Na postavo to več ne vpliva, postava se je začela letom primerno formirati in debeliti.

Dejan Pušenjak
Na kakšen način se rekreirate? Kaj to pomeni?

MILAN KUČAN
Torej, rad imam hojo v naravo, hojo v hribe. To je tudi najbolj dostopno. Tečem ob večerih, sedaj redkeje, ker je to možnost, ki je vremenu primerna, ker pa stanujem v tistem delu Ljubljane, ki neposredno meji na Pot spominov in tovarištva, je to idealna proga za teke in se je poslužujem.

Dejan Pušenjak
Gospod predsednik, ali obstajajo kakšna pravila ali določila o tem, kdo lahko postane predsednik države?

MILAN KUČAN
To je zapisano v Ustavi. V bistvu je edini pogoj, da je kandidat za predsednika države državljan RS, vse ostalo pa niso zapisani in formalno zapovedani pogoji. Vse je pač odvisno od volje državljank in državljanov, ki z volitvami v Sloveniji neposredno izvolijo svojega predsednika.

Dejan Pušenjak
Za kaj vi najbolj poskrbite pri sebi oz. katere kvalitete pri sebi najbolj gradite?

MILAN KUČAN
Tako bi najprej povedal. Jaz imam zelo rad življenje, sestavni del življenja so ljudje, seveda imam zelo rad ljudi. V mlajših letih sem imel punce bolj rad kot druge. Zmeraj se mi je zdelo, da je treba prisluhniti ljudem.

Tisto, kar najbolj gojim, so stiki z ljudmi. Navsezadnje, če politiko razumem po eni definiciji kot delo za skupno dobro, torej za dobro za ljudi, potem se po moji sodbi tega brez sodelovanja ljudi ne da delati. Če se hoče skupaj z ljudmi delati, pripravljati odločitve, ki so v danih razmerah najustreznejše, najboljše, dajo najboljši rezultat, potem se je potrebno z ljudmi veliko pogovarjati, poslušati, v kakšnih razmerah živijo, kako oni vidijo rešitve svojih problemov, kako vidijo rešitve za skupno dobro.

Vi gotovo veste, gospod Pušenjak in predpostavljam, da tudi najini poslušalci, da se mi dostikrat očita, da hodim na pasje procesije. Sam si težko predstavljam predsednika slovenske države, torej majhne države, kjer je, če malo pretiravam, možno poznati osebno skoraj vsakega državljana ali pa iz vsake družine vsaj enega člana, se mi zdi skorajda oholo, če se ne bi odzival na vabila ljudi, da se udeležim kakšnega njihovega dogodka. Lahko je z merili velike države to presojati kot nepomembno zadevo. Vendar je zaradi socialne in človeške povezanosti slovenske družbe, kar je po mojem prvenstvena naloga slovenske politike - torej skrbeti za notranjo povezanost slovenske družbe, potrebno razumeti, da so z vidika države tudi majhni dogodki veliki dogodki za kakšno vas, za kakšno krajevno skupnost, za kakšno tovarno, za kakšno šolo, ali recimo za Kiblo, kot je to današnji dogodek. To so neposredni stiki z ljudmi. To je neposreden stik z življenjem. Zdi se mi, da se vsaj predsednik države, pravzaprav mislim, da to velja za vse politične funkcije in skušnjava je velika, ne more zapreti v pisarno, v svoj urad, med ljudi, ki mislijo tako kot on ali ki mislijo, da mu ugajajo, če mu povedo, da razmišljajo tako kot on. Če se hočeš srečati z realnimi vprašanji, z realnimi dilemami življenja, potem moraš med ljudi. To je osnovna stvar, za katero skrbim.

Skrbim tudi za jezik kot sredstvo komunikacije. Z jezikom se pove tisto, kar človek čuti ali misli in želi, da vedo tudi drugi. Do slovenščine smo dostikrat krivični. Razumljivo, življenje nas sili, da občujemo tudi v drugih jezikih. Zlasti informacijska tehnologija je s tega vidika zapeljiva. Vendarle se mi zdi, da bi bilo potrebno - in za to smo odgovorni zlasti ljudje javnega življenja, skrbeti za jezik. Sam skrbim za to na tak način, da preberem, če je le mogoče, vsak dan tudi kaj leposlovne literature, slovensko književnost še posebej, tudi kaj poezije. Z vidika negovanja lepega slovenskega jezika stavsaj meni najbolj koristna Miško Kranjec, ki ima lep jezik, ne samo zato, ker je moj prekmurski rojak, in Ciril Kosmač. Brati Cirila Kosmača je ne samo užitek, ampak tudi vsakodnevno izpopolnjevanje lepega slovenskega jezika.

Drugo je seveda informacijska radovednost, ki jo je treba gojiti, je izobraževanje, torej branje stvari, ki strokovno širijo obzorja, ki me postavljajo na bolj realna tla, ko premišljam o svetu in o človeštvu. Po moji sodbi danes počne to vsak intelektualec, vsak , ki je predan svojemu poslu in ki ima ambicije, da bi svoj posel opravljal dobro. Torej, hočem povedati, da se nič ne razlikujejo te stvari na položaju predsednika ali na kakšnem drugem odgovornem profesionalnem mestu.

Dejan Pušenjak
Ali se vam zdi nujno, da je predsednik države prej politik?

MILAN KUČAN
Vsekakor mislim, da mora imeti predsednik države določene izkušnje, zlasti življenjske izkušnje. Ni nujno, da je prav profesionalni politik. Odvisno, in o tem bi se morala najprej sporazumeti, kaj je politika. Če je to urejanje razmerij med ljudmi in postavljanje pravil, po katerih naj to življenje teče, če je to iskanje načina, kako priti do dogovora, če že ne vseh, pa vsaj velike večine ali vsaj večine o kakšnem vprašanju, potem mislim, da to izkušnjo predsednik mora imeti. Ni pa nujno, po moji sodbi, da je prej bil profesionalni politik. Ponavljam: mora imeti življenjsko izkušnjo in mora imeti svoj trdno izgrajen svet vrednot. Kajti na položaju, ki formalno nima veliko pooblastil, je moč vplivati na življenje in odločitve predvsem z moralnimi stališči, z neke vrste moralnim pozivom sodržavljankam in sodržavljanom in človek, ki nima čvrstega sveta zgrajenih moralnih vrednot, bi na takšnem položaju seveda prišel v težave.

Dejan Pušenjak
Ali lahko Vi recimo naštejete Vaš svet oziroma vrednotne koordinate , po katerih se gibljete?

MILAN KUČAN
No, o tem sem tolikokrat govoril, da bi podrobno naštevanje vzelo preveč časa. Vsekakor, z vidika nalog, ki jih opravljam, je nekaj vrednot, ki izstopajo nad raven splošno sprejetih vrednot v naši tradiciji in v zahodni krščanski civilizaciji in tudi demokratični tradiciji. Mislim tu predvsem na strpnost.

Strpnost je ena od vrednot, ki bi jo morali gojiti. Zdi se mi, da je ne gojimo dovolj. Pozabljamo, da so v javnem življenju, v občevanju s soljudmi tudi besede lahko orodje, včasih tudi orožje. Pozabljamo, da je nestrpnost preddverje nasilja, ki potem ni več samo besedno, ampak preraste tudi v fizično nasilje. Prav dogajanje v naši soseščini, na tleh nekdanje Jugoslavije, je najboljši dokaz za takšne trditve.

Vrednota, ki jo prav tako gojim, je spoštovanje sočloveka, povezano z razumevanjem varovanja pravic drugega, po načelu, tvoja enaka pravica je meja moje pravice. Tu gre zmeraj za neko samoomejitev, ki je v politiki še toliko bolj pomembna. Gre tudi za vprašanja tistih vrednot, ki priznavajo pravico do različnosti. Ljudje smo različni po naravi, po svojih pogledih, po nazorih, po vrednostnem sistemu in dokler so naše razlike znotraj splošno prepoznanih in pripoznanih vrednot in vrednostnega sistema, toliko časa je vse razlike potrebno priznavati, jih šteti med enakopravne in enakovredne in jim tudi omogočati, da se v javnem življenju izražajo, da se seveda tudi povezujejo. V politiki se temu pravi strankarske opredelitve, ki po moji sodbi tudi ne smejo in ne morejo biti izključujoče, ki bi med ljudmi, ki pripadajo posamezni politični opredelitvi, postavljale neprehodne ograje ali kopale jarke. Identifikacija je po moji sodbi pripadnost stranki. Pri iskanju skupnega dobrega pa je potrebno sodelovanje, ki predpostavlja te vrednote, strpnost, priznavanje razlik, iskanje konsenza, uveljavljanje svojih stališč z argumenti, ne z poniževanjem in zaničevanjem drugih. To je tisti vrednostni sistem, ki je za politiko pomemben in ki je nekoliko bolj pomemben v politiki, kot sicer v vsakdanjem življenju. Čeprav mislim, da se tem vrednotam tudi v vsakdanjem življenju, če hočemo biti trdna in socialno in človeško med seboj povezana družba, ni mogoče odpovedati.

Dejan Pušenjak
Ali mislite, da do tega, do teh kvalitet, ki jih mora imeti predsednik države, lahko pride nekdo, ki je mlad, predrzen, zagnan? Ali je nujna neka starostna meja, ki ti da te izkušnje, da si potem bolj moder, bolj preudaren, bolj previden?

MILAN KUČAN
Govorim lahko seveda o svojih izkušnjah. Pri mladosti - po načelu, čez jarek skače, kjer je most - gre za.večji pogum, za večjo pripravljenost na tveganje, za manjšo izkušnjo, kajti izkušnja dostikrat omejuje pripravljenost na tveganje. Zato je mladost bolj primerna za kakšne druge politične funkcije, torej za vladne, za ministrske položaje, za položaje v gospodarstvu, za strankarske funkcije. Funkcija predsednika republike pa je nekako le vezana na življenjsko izkušnjo, lahko bi se reklo tudi modrost. Sedaj govorim o svojih kolegih predsednikih, ki jih gotovo vsaj po imenih poznate. O predsedniku Češke - Vaclavu Havlu, o predsedniku Madžarske - Arpadu Gönzu, o predsedniku Avstrije - Klestilu, Portugalske - Sampaio. Ali pa dva že neaktivna nemška predsednika, ki sem ju imel priložnost spoznati, Weizsaeker in Herzog. Vsi so vnašali v naša predsedniška srečevanja in premišljanja neko zelo veliko in zelo po moji sodbi dragoceno življenjsko izkušnjo. Eno je čisto politično premišljanje, drugo je pa raven človeškega premišljanja in kadar uspe človek združiti eno in drugo, potem je to v korist ne samo državi, ki ji tak človek predseduje, ampak tudi širšemu občestvu, kamor spadajo tudi vse prijateljske države. In če ni preambiciozno reči, tudi človeštvo.

Dejan Pušenjak
O čem recimo se pogovarjate v taki elitni družbi evropskih predsednikov?

MILAN KUČAN
No, bolj natančno bi lahko rekel za druščino srednjeevropskih predsednikov. To so vsakoletna srečevanja. Letos, čez dobra dva tedna, je srečanje na Madžarskem v Szekesfehervaru. To je zadnje srečanje še s predsednikom Gönzom, predno mu poteče mandat. Naše premišljanje na vseh dosedanjih srečanjih, mislim, da bo sedaj deveto, je bila Srednja Evropa. Kot fenomen, kot stanje duha, ki ga zaznamuje predvsem občutek pripadnosti istemu duhovnemu prostoru, isti kulturni tradiciji, istim vrednotam, ki so sicer evropske, so pa vendarle toliko posebne, da ta prostor od Baltika, to se pravi od Poljske do Jadranskega morja preko Slovenije, zaznamujejo kot nek specifičen, ne toliko geografski, kot duhovni prostor.

Dejan Pušenjak
Nobene predsednice niste našteli.

MILAN KUČAN
Žal mi je, da jih nisem naštel. Jih ne morem našteti in zato mi je predvsem žal. Sedaj je izvoljena predsednica na Finskem, s katero sem se srečeval ko je bila zunanja ministrica. Ženska z zelo veliko izkušnjo.Nedavno smo bili na obisku v Latviji, ki ima ravno tako predsednico. Predsednico, ki je od malih let živela emigrantsko življenje. Preko Alžirije je šla v Kanado, imela tam univerzitetno akademsko kariero, se po spremembah v Latviji vrnila. Je etnografinja. Z možem sta zapisovala narodopisno blago, zlasti pesmi. Kot poslanka je kandidirala za to mesto. In na veliko presenečenje vseh, kot mi je rekla, tudi svoje, je bila izvoljena. Je zelo pametna ženska, ki človeka intelektualno izziva in ga sili v premišljanje. Torej, to sta dve predsednici, s katerima sem se srečal. Sicer pa je v ženskem svetu politike veliko žensk, ki so zanimive sogovornice. Ameriška zunanja ministrica Albrightova, nekdanja predsednica oziroma generalna sekretarka Sveta Evrope LaLumierova, ki je sedaj poslanka. V kratkem se bom srečal z gospo La Fontainovo, ki predseduje evropskemu parlamentu. Ženske, mislim da vnašajo v politiko neko mehkobo. Ne zaradi neostrin ali nepreglednosti ali neprepoznavnosti svojih stališč, ampak povedo stališča na način, ki ne iritirajo sogovornika. Moški smo pri tem manj obzirni. Gre nam za to, da uveljavimo svoje stališče in dostikrat pozabimo, da imamo opravka s sogovornikom, ki ima morebiti drugačen pogled, drugačen interes, tudi drugačno argumentacijo za svoja stališče. In namesto iskanja dogovora, vsaj sporazuma o načinu sporazumevanja, ga iritiramo in pride do blokad. In preprosto potem dialoga ni več.

Dejan Pušenjak
..ko ste razmišljali, ali ste v Sloveniji videli potencialno predsednico države?

MILAN KUČAN
Ja, jaz jih vidim kar nekaj. Ne bi rad govoril o imenih, ker to že vnaprej pomeni zmanjšanje možnosti, da bi kdaj Slovenija to konkretno predsednico tudi dobila. Primer za to naj navedem to, kar se sedaj dogaja z guvernerjem slovenske Narodne banke, dr. Arharjem, ki je bil prezgodaj imenovan ali prilaščen kot kandidat za različna mesta, tako da je na koncu prišel v položaj, da je rekel, da bo končal svoj mandat guvernerja Narodne banke. Želim, da bi ga končal uspešno, tako kot je to inštitucijo vodil do sedaj.

Dejan Pušenjak
Gospod predsednik, zakaj bi si pravzaprav nekdo želel postati predsednik države?

MILAN KUČAN
Motivi so različni. Najprej, če postavim najbolj banalni možni motiv, ker si pač želi oblast. Žal moram povedati, da predsednik države v slovenski ustavni ureditvi nima oblasti. Drugi motiv je lahko popularnost. Tudi ta po moji sodbi ni pravi. Na mestu predsednika se težko pridobi popularnost. Poprejšnja popularnost ali vsaj poznavanje med ljudmi je skoraj pogoj za to, da bi v Sloveniji lahko kdo postal predsednik države, da bi bil izvoljen. Sodelovati pri urejanju zadev, iskati najboljše rešitve v interesu večine ljudi, ki v tej državi živijo. To je po mojem pravi motiv. Tisti, ki se bi prevladujoče s tem motivom odločali za to pot oz. funkcijo , mislim da so na pravi poti.

Dejan Pušenjak
Ali lahko recimo, ali se da to tako razmejiti: katere so najboljše, katere pa najmanj ugodne plati Vašega položaja, Vaše funkcije?

MILAN KUČAN
Možnost srečevati se z ljudmi, domačini in tujimi. Srečevati se s tujimi državniki, z ljudmi najbolj razvitega uma. Prihajajo tudi Nobelovi nagrajenci z različnih področij, prihaja veliko pisateljev, prihajajo tudi vojaki, ljudje, ki so predstavniki žlahtnega uma - filozofi, sociologi, univerzitetni ljudje. To so vse prednosti. Se pravi priti v stik s takšnimi ljudmi, spoznati način njihovega razmišljanja, poslušati njihove argumente. Velika prednost je sodelovati pri odločitvah, poskusiti vplivati na odločitve. To gotovo je tudi izziv. Slabe strani. Bom povedal kar odkrito. Tisto, kar se dogaja. Ttudi predsednik prihaja v stik z različnimi stvarmi. Tiso, česar ne prenesem, sta neumnost in pokvarjenost. To je pač slaba stran tega posla. Tudi s tem prihaja predsednik v stik.

Dejan Pušenjak
Dostikrat?

MILAN KUČAN
K sreči ne prevečkrat, pa kar dovoljkrat.

Dejan Pušenjak
Kdaj ste Vi prepoznali pri sebi željo kandidirati ali postati predsednik države?

MILAN KUČAN
No, pravzaprav kakšne čvrste orientacije v preteklosti, da bi se bil odločil, nekoč bom predsednik države, te ambicije nisem imel. Navsezadnje, slovenska država je stara slabih deset let in šele od takrat naprej je bilo realno razmišljati o tem, da bi lahko nekdo bil predsednik te države.

V osemdesetih letih, v zadnjih letih, ko je prišlo do dramatičnih dogodkov in razpleta krize v Jugoslaviji, ko je postajalo čedalje bolj realno, da bo potreben miren, civiliziran prehod v drugačno družbeno in državno ureditev, ko je postajalo bolj ali manj jasno, da bo Slovenija morala uveljaviti pravico slovenskega naroda do samoodločbe, takrat sem želel tudi naprej sodelovati v tem procesu, da bi tekel mirno, normalno, demokratično brez nasilja, brez revanšizma. Da ne bi prihajalo v Sloveniji do stvari, do katerih prihajalo drugod. Npr. v delih nekdanje Sovjetske zveze. Takrat sem si dejal, treba je poskusiti, vredno je. Takrat so bile volitve. Obletnico volitev smo praznovali pred dnevi. Takrat se je voliločlane kolektivnega predsedstva republike Slovenije, ki je bila še v okviru Jugoslavije in posebej se je na teh volitvah odločalo o predsedniku predsedstva. Kandidatov je bilo precej, v drugi krog sva prišla z dr.Pučnikom. V drugem krogu sem zmagal jaz. Mandat je trajal slabi dve leti, do sprememb Ustave in do volitev v skladu z novo Ustavo za parlament in za predsednika republike s petletnim mandatom, z možnostjo ene ponovitve. Tudi to drugo možnost sem izrabil. Sedaj mi teče pravzaprav že druga polovica zadnjega mandata in tako se pravzaprav od tega ne poklica, ampak delovnega mesta poslavljam.

Dejan Pušenjak
Če vas smem malo pohvaliti oz. napraviti malo reklame. Vi ste na neposrednih volitvah obakrat v prvem krogu in obakrat proti sedmim kandidatom.

MILAN KUČAN
Ja, skušnjava po tem mestu, je velika. Veliko je poklicanih, malo izbranih.

Dejan Pušenjak
No, najbrž se ne bo zgodilo še kdaj v bližnji prihodnosti, da bi nekdo zmagal s tako prepričljivo večino na volitvah.

MILAN KUČAN
Odvisno od razmer. Kadar je skupnost, narod ali državna skupnost, ogrožena, takrat je občutek povezanosti, pripadnosti in iskanja sozvočja in zaupanja, veliko večja. Upam, da ne bomo znova zašli v razmere, da bi se ljudje počutili ogrožene, ampak v takšnih razmerah je možno, da bi se pokazala še večja stopnja zaupanja na volitvah ali pa da bi nekdo imel v očeh ljudi lastnosti, ki so vredne velikega zaupanja. Mislim, da smo Slovenci sicer taki kot drugi narodi. Čeprav, najbrže poznate anekdoto, ko so nekega bogatega turista vodili po peklu in so mu pokazali različne prostore, ki so bili namenjeni grešnikom posameznih narodov. Tam so bili tudi kotli z vrelim oljem. V kotlu, kjer naj bi bili Slovenci, je bil popoln mir. Ni bilo nobenih trpečih duš. Pa vpraša, kako pa to, ali Slovenci nimajo nič grešnikov. Pravi: imajo imajo, pravi, čim kakšen pogleda ven, ga drugi pomoči noter. Torej, jaz mislim, da ne bo zmeraj tako. Da bomo veseli, če bomo imeli ljudi, ki so se uveljavili med nami in v svetu in ki zaslužijo našo splošno podporo.

Dejan Pušenjak
Ali lahko poveste ime, recimo navedete človeka, ki je v vašem zadnjem času najbolj vplival na vašo kariero?

MILAN KUČAN
To v zadnjem času ste vi najbolj vplivali, ki ste me povabili v Kiblo.

Dejan Pušenjak
Ste se radi učili?

MILAN KUČAN
Moji starši so bili učitelji. Že samo to dejstvo je zahtevalo poseben odnos do učenja. Tudi možnosti so bile drugačne, ne samo zahteve moje mame. To je bil takrat privilegij. To so bila leta neposredno po drugi svetovni vojni. Doma smo imeli za takratne razmere zelo bogato knjižnico. Lahko sem se s starši pogovoril vse, kar me je zanimalo. To je bila velika prednost in jaz pravim temu privilegij pred mojimi sošolci, ki so bili v glavnem kmečki otroci, ki so morali trdo delati in zvečer so se učili. S kolesi so se vozili po 18 tudi 20 kilometrov do šole, oz. do gimnazije in to me je nekako skoraj bi rekel priviligiralo, da sem po svojem učnem uspehu bil zlasti v nižjih razredih boljši. Kasneje so se te razlike zabrisale in sem se moral pri nekaterih predmetih truditi, da sem sloves kolikor toliko dobrega dijaka obdržal. Čeprav maturiral sem z odliko.To se pa rad pohvalim.

Dejan Pušenjak
S kom ste se posvetovali predno ste šli na pravo, oz. ste se lahko sploh s kom?

MILAN KUČAN
Imel sem dobrega svetovalca pri tem. Našega družinskega prijatelja, dr.Vaneka Šiftarja, ki je bil eden od ustanoviteljev Pravne fakultete v Mariboru. Bil je takrat tožilec v Soboti in pri njem sem pravzaprav dobil največ informacij o tem, kaj pravzaprav je študij prava, kaj je pravo in kakšna je uporabna vrednost prava. Mene je predvsem zanimalo sodstvo, ker sem zgodaj bral Milčinskega Ptičke brez gnezda. Ptički brez gnezda so se mi zdeli vredni posebne skrbi. Takrat sem mislim, da je pač moje poslanstvo biti sodnik, sodnik za mladoletnike, ki mladim ljudjem pomaga, svetuje. Predvsem zato sem se odločil za študij prava. No, kasneje iz te moje ambicije ni bilo nič in verjamem jih je tudi med vami nekaj, ki se boste odločali za en poklic, delali pa boste nekaj čisto drugega.

Dejan Pušenjak
Če bi se še enkrat odločali, bi se odločali isto?

MILAN KUČAN
Seveda, če bi se lahko vrnil nazaj v leta, ko se človek odloča o poklicu. Tudi moja izkušnja mislim, da bi me pripeljala na Pravno fakulteto. Morebiti z nekoliko drugačnimi ambicijami, ampak vsekakor na Pravno fakulteto. Pravo in sodniški izpit. To je človeku moje vrste in mojih ambicij najbolj priročen študij. Če seveda pravo ne razume zgolj omejeno na pravne študije, ampak z veliko dodatkov sociologije, filozofije, psihologije, politologije in s pripravljenostjo učiti se. Kar je itak zapoved in zakonitost današnje družbe. Danes se učiš do smrti, pa še takrat ne veš, ali te ni neznanje pripeljalo do Žal oz. do Obrežja tukaj pri vas v Mariboru.

Dejan Pušenjak
Gospod predsednik, ali lahko predsednik kakorkoli vpliva na oblikovanje izobraževalnega procesa?

MILAN KUČAN
Lahko, tako kot na druge stvari, s svojo opredelitvijo, z poudarjanjem nekaterih vrednot. Ena od vrednot je tudi znanje. Mislim, da slovenska politika s svojimi besednimi opredelitvami, še manj z dejanji, ne daje dovolj poudarka znanju. Ne vrednoti dovolj visoko znanje. Za razliko od ljudi. Vi gotovo poznate mnenjske raziskave, ki se delajo mesečno. Rezultati, kaj državljani in državljanke v tej državi najbolj cenijo, kako vrednotijo in kako tudi vidijo urejenost posameznih področi, so redno objavljeni. Za najbolj urejeno področje smatrajo izobraževanje, torej slovensko šolstvo in kot drugo urejenost zdravstva. Torej, če stvar poenostavim. Za prihodnost naroda in za prihodnost človeka sta najbolj pomembni dve stvari: telesno in duševno zdravje. Šolski sistem in zdravstveni sistem. Slovenski proračun in sredstva tega ne potrjujeta.

Vi tudi veste, da se v manj ko petih letih človeško znanje danes podvoji. Človek se mora v življenju usposabljati praktično za dva poklica, da jih zamenja, enega za drugim, vsaj dva. Današnja družba postaja družba znanja. Evropska Unija, recimo, o kateri mi razpravljamo, je pred tedni imela v Lizboni svoj vrh, na katerem je govorila o zaposlovanju, o ekonomskih reformah in socialni integraciji, o socialni vključenosti ljudi. Govorila je, da sta znanje in inovacije ključ za to, da bi bila Evropa konkurenčna zlasti ameriškemu gospodarstvu, da bi si zagotovila socialno povezanost, da ne bi razpadla na dve družbi. Na družbo tistih, ki imajo dovolj znanja, da lahko uporabljajo sodobno komunikacijsko tehnologijo, predvsem računalnik in internet, ki imajo perspektivo in prihodnost. In na družbo ljudi, ki tega znanja in te sposobnosti nimajo in so obsojeni na vegetiranje in na socialno obrobje. Žal ne gre samo za ljudi znotraj posameznih družb in držav, gre tudi za to dvoplastno družbo cele države in tudi celega kontinenta. Praktično cela Afrika, velik del Azije, Južne Amerike in seveda tudi v Evropi obstojijo družbe, ki so se odklopile od tega procesa. Srbija oz. Zvezna republika Jugoslavija. Tudi v Sloveniji so tendence po tem, da bi se zaprli v svoj krog, da ne bi našli priklopa na sodobne trende. Znanje pa je priklop. Brez znanja smo po mojem obsojeni na vegetiranje in na življenje na obrobju. Vi, ki se odločate danes za poklice, morate seveda računati ne samo s temi razmerami, ampak tudi s tem, kakršne v svetu bodo in ki se jih danes že da prepoznati. Torej, ne odločate se za današnji čas, ampak za prihodnost. Prihodnost pa bo prihodnost možganov.

Dejan Pušenjak
Gospod predsednik, dvoje vprašanj še imam. Potem bi pa prosili če bi lahko dali občinstvu mikrofon.

Dijakinja:
Gospod predsednik, jaz bi pa vprašala, kdo bo sedaj ta družba, ki se je preusmerila v novo tehnologijo in računalništvo. Kaj bo pa s to generacijo, ki je tam čez 40 ali pa izpod 4o, se pravi od 35 naprej, ki še ni bila usmerjena v to tehnologijo, kaj bo s to družbo, s temi ljudmi. Eni imajo možnost, da se preusmerijo, da se priučijo. Kaj pa tisti ostali, ki jim že delodajalci rečejo, ja vi ste pa prestari in mu ne da niti možnosti, niti da bi začel kje?

MILAN KUČAN
Eden od največjih problemov sodobnih družb so starostniki.

Najprej bi rad povedal, kakšno je stanje v Sloveniji. Statistično, da boste imeli predstavo. Torej pri generaciji do 35 let je Slovenija kar nekako ujela korak z najbolj razvitimi evropskimi družbami. Čez 61% v tej generaciji ima končano srednjo šolo. V najbolj razvitih državah Evrope je to 70 do 75%. Tu ni prevelike razlike. Vse starejše generacije, če vzamete 10-letno obdobje, se pravi 56, 66 je veliko na slabšem. Tu nam hitro pada ta primerljivost. To so tisti, ki najprej postanejo tehnološki višek, ker imajo najmanj znanja in ki so tudi najmanj primerni in sposobni za prešolanje oz. za preusposobitev. To ni samo problem njihove materialne eksistence, ampak tudi problem čedalje večje socialne izključenosti. Ta evropski vrh, o katerem sem vam prej govoril, se je ukvarjal ravno s tem vprašanjem, kaj storiti. To so premladi ljudje za upokojitev, tudi če bi imela slovenska družba materialne možnosti. To bi pomenilo, da se preprosto izključijo iz aktivnega življenja, ne samo profesionalnega, ampak socialnega, političnega, skratka obsojeni na življenje na obrobju. To je vprašanje, na katerega bo slovenska družba morala iskati odgovor. Pri tem so ji lahko v pomoč smernice, ki jih sprejela Evropska Unija in glede katerih, pri konkretnih ukrepih ,lahko Slovenija pričakuje pomoč. To je recimo ena od prednosti, ki jih Slovenija dobi, ko se bo včlanila oz., ko se bo približevala Evropski Uniji.

Po drugi strani je pa ravno zaradi te izkušnje težko razumljivo, da Slovenija sedaj ne naredi več za generacije, ki se šolajo, za njihovo računalniškoopismenjenost. Tu ločujem dve stvari. Eno je računalniško opismenjevanje, to se pravi naučiti človeka uporabljati računalnik. Šolsko in znanstveno ministrstvo sta temu dala precejšnji poudarek. Slovenske šole razpolagajo zdaj s sedemnajsttisoči računalniki. Računalniki so v vrtcih, dijaških domovih, osnovnih in srednjih šolah, na fakultetah, letno tritisoč novih računalnikov dobijo šole. V devetletki, ki se uvaja bo računalništvo obvezen izbirni predmet. Se pravi s tega vidika smo na zelo visoki ravni.

Drugo pa je informacijsko opismenjevanje, to se pravi raba računalnika za vstopanje v informacijska medmrežja, kar je ključni element in pokazatelj razvitosti sodobne družbe in potenciala razvojnega. Ker sem prej rekel, da bo naša družba v prihodnjih letih morala postati družba možganov, je seveda dobra primerjava z najbolj razvitimi državami, posebej ZDA. Ne samo, da oni najbolj potrebujejo in po celem svetu kupujejo možgane, torej proizvajalce programske opreme - zlasti Indija je tu zelo pomembna, ker je sedemdeset procentov te proizvodnje v lanskem letu je bilo ustvarjene v Indiji in so široko odprta vrata ljudem, Indijcem, inženirjem, strokovnjakom v ZDA, ki so sicer restriktivne. Po svetu mladim ljudem, študentom, dijakom omogočajo prost dostop do interneta, zastonj telefonski impulz in celo nagrajujejo tiste, ki pokažejo največ inovativnosti pri uporabi interneta . Pri nas je treba plačati včlanitev, torej priklop na internet,n dragi so impulzi in popustov za dijake in študente tako rekoč ni. Slovenska gospodinjstva, to je zanimiv podatek, uporabljajo 21 % računalnik, internet nekoliko manj. Ampak vse to se je zgodilo leta 1992 in 1993. Od takrat naprej je širitev tega pristopa do omrežja izrazito komercialno. Kar pomeni, v Sloveniji nastaja dvoplastna družba. Že pri tej generaciji. Tisti, ki si zaradi dohodkov in položaja staršev lahko privoščijo dostop do interneta in uporabo interneta in tisti, ki tega ne morejo. In zato so šole dragocene. Zato je dragocena tudi takšna odprta hiša, kot je Kibla, ki omogoča to tistim, ki s svojim denarjem tega ne zmorejo. Je pa v Sloveniji žal to samo v Mariboru in je nekaj, kar je manj razvito, v Ljubljani. To je Ljudmila in v KUD-u France Prešeren. Vse ostalo pa žal ostaja na ravni načela, znajdi se, oziroma uporabi denarnico staršev.

Eno je torej to, kar zadeva generacijo štirideset let naprej, drugo pa je ustvarjanje invalidnosti bodoče štiridesetletne generacije, če zdaj država ne bo pozorna na to, kar je z dostopnostjo do interneta, do računalnika, kako je z računalniškim opismenjevanjem, s stimuliranjem znanja in postavljanjem znanja kot vrednote, kaj je možno in potrebno narediti zdaj.

Deijak
Najprej bi pozdravil gospoda predsednika. Zanima pa me, kako se bo po vašem mnenju razpletla vladna kriza, pa tudi, če vas kot pravnika kaj skrbi, če bi bile morebitne volitve po proporcionalnem sistemu, v skladu z ustavo.

MILAN KUČAN
Torej, kako se bo razpletla ta preizkušnja, pred katero je slovensko družbo in državo postavila odločitev ljudske stranke, da odide z vlade pred koncem mandata, pred koncem obdobja, za katerega je prevzela skupaj z liberalno demokracijo in z DeSUS-om pred državljani upravljalsko odgovornost. To je težko napovedati. Možnosti je več. Odvisno je pravzaprav od volje parlamentarnih strank. Državi je zaradi stabilnosti in varnosti življenja in zaradi uresničevanja nekaterih pomembnih projektov potrebna globinska stabilnost, kot jaz to imenujem. Tako stabilnost lahko državi zagotovi samo preverjanje zaupanja, ki ga uživajo upravljalci države in stranke med državljankami in državljani.

Če me kot pravnika skrbijo volitve po proporcionalnem sistemu Volitve bodo po sistemu, kakršen je uzakonjen. Če bo takrat uzakonjen drugačen sistem, bodo volitve po sistemu, kakršnega bo vpeljeval zakon. Če do takrat novega zakona ne bo, bodo volitve po obstoječem zakonu. Ustavno sodišče je Državnemu zboru naložilo, kakšen zakon bi bil skladen z na referendumu po Ustavnem sodišču ugotovljeno voljo državljank in državljanov. Štiri leta je več kot dovolj razumen rok, da bi v DZ bilo mogoče to uresničiti. In tisti, ki nima nobenega izgovora in nobenega opravičila so poslanci.

Dijak
Gospod predsednik, že prej ste omenili, da ste hoteli postati sodnik za mladostnike. Ali nam lahko lepo prosim predstavite vaše poglede na odnos mladi - alkohol - droga. Ste imeli morda tudi že sami kakšne izkušnje s to problematiko?

MILAN KUČAN
Torej, prav osebne izkušnje z drogo nimam. Takrat, ko sem jaz bil v vaših letih, je bila Sobota, je bilo Prekmurje na koncu sveta. Tam je bila železna zavesa, prava železna zavesa, z dvojno prepleteno bodečo žico in z minskimi polji. Živeli smo tako rekoč res na robu nekega sveta. Takrat je bila jugoslovanska družba zaprta, relativno nerazvita in komunikacijsko odrezana od ostalega sveta. Šele kasneje, ko se je začela država odpirati, so začele prihajati tudi te stvari, tudi stvari, ki so povezane posredno in neposredno tudi z drogami.

Č vam rečem, da tudi jaz mislim, da so droge družbeno zlo, vam najbrž nisem nič odgovoril. Tisto, s čemer se družba ukvarja, so posledice. Posledice so pač vidne in hočeš nočeš se družbena pozornost najprej usmerja na posledice. Mislim, da bi bilo potrebno predvsem pogledati po vzrokih. In tudi vrednotiti, kaj realno droge danes pomenijo. Ali so vse droge enako nevarne, ali je odnos družbe in države predvsem represiven, ali je tudi prohibitiven, ali se na področju vzgoje, seznanjanja z nevarnostjo drog, dovolj stori. Običajno je tako, ko pride do ekscesov, takrat je družbena pozornost večja, kadar do ekscesov ne prihaja, takrat je družbena pozornost manjša. Gotovo pa je to fenomen nov, relativno nov in kot najbrž dobro veste, nobena družba, nobena država do zdaj ni našla na to vprašanje zadovoljivega odgovora. Mislim, po svoji izkušnji in po svoji presoji, da izključna usmeritev na represijo in na prepoved drog ne bo dala pravega rezultata. Je pa po moji sodbi tiste, ki se ukvarjajo s črno trgovino z drogami in predvsem s tistimi, ki posledično navajajo mlade ljudi, še v otroški dobi na droge, tisti bi pač zaslužili nekoliko tršo obravnavo, kot so je deležni zdaj.

Dijak
Gospod predsednik, kako združujete vaš naporen urnik z družinskim življenjem.

MILAN KUČAN
Težko, to bi bil najkrajši odgovor . Žrtve tega neurejenega delovnika, ki se pravzaprav nikoli ne konča, so v največji meri moji otroci, torej moji dve hčerki. Na srečo sta medtem že odrasli, imata svoj poklic, svojo zaposlitev in ju to več toliko ne prizadane. Je pa tako. V vsakem poklicu, pri vsakem delu, od najbolj enostavnega do najbolj kompliciranega, človek rabi nek varen pristan in ta varen pristan mu omogočajo prijatelji, se pravi prijateljski krog in posebej družina. Kolikor je mogoče, sem vsaj pred pretirano radovednostjo javnosti poskušal družino zaščititi.

Dijak
Gospod predsednik, jaz bi vas pa vprašal, v kakšni meri si predstavljate idealno demokracijo oz. v kakšni meri se je Slovenija temu približala.

MILAN KUČAN
Po moji sodbi idealne demokracije ni. O predstavah, kaj je demokracija, lahko berete že pri grških filozofih. Rekel bi takole: za Slovenijo bi nekje blizu ideala demokracije bila visoka mera strpnosti, medsebojnega spoštovanja in priznavanja razlik. Bili bi zelo blizu demokratične družbe s čvrstim sistemom vrednot, če bi pravočasno reagirali na vse, najprej na verbalne, potem pa tudi druge oblike nestrpnosti. In če bi bili pripravljeni zavarovati človeka, kadar je ogrožen v svojih pravicah. Poseben vidik tega je položaj manjšin. Ne mislim samo nacionalnih, mislim tudi na vse druge manjšine. Po moji sodbi je eno od meril, po kateri se presoja demokratičnost družbe, ali je večina pripravljena v resnici zavarovati manjšino. Manjšino se pa lahko zavaruje v njeni posebnosti samo na tak način, da ji večina priznava več pravic, kot jih zahteva za sebe. Konkretno, če govorim za nacionalne manjšine. Dve avtohtoni manjšini sta v Sloveniji, madžarska in italijanska. Da bi v resnici zavarovali njuno enakopravnost, jima je Slovenija z ustavo priznala možnost, da izvolijo svoja dva manjšinska poslanca. To seveda potem pomeni, da imajo pripadniki manjšine v bistvu dvojno volilno pravico. Enkrat volijo svojega poslanca kot pripadniki manjšine, ostalih 88 poslancev pa volijo kot vsi drugi državljani, na podlagi svojih strankarskih, političnih, ideoloških in vrednostnih preferenc, kot vsi drugi državljani. To je torej, bi rekel, pozitivna diskriminacija, katere namen je zavarovati manjšino. Zato, ker je kot manjšina objektivno ogrožena v svojem položajih in svojih pravicah.

Dijakinja
Gospod predsednik, človek na vašem položaju mora imeti verjetno veliko samozaupanja. Težko pa si je pridobiti tudi zaupanje drugih. Na kakšen način ste se vi tega lotili in kako vam to tudi dejansko uspeva?

MILAN KUČAN
Najbolj zanesljiva presoja, koliko zaupanja uživa človek v političnem življenju , so volitve. Bolj zanesljivega in tudi bolj demokratičnega metra ni. Ni pa ta meter absolutno zanesljiv in tudi ni statičen. To se pravi, zaupanje na volitvah je zaupanje v tistem trenutku. Ne moreš pet let, recimo, toliko traja moj mandat biti prepričan, da imaš enako stopnjo zaupanja vseh pet let. To je treba preverjati, treba ga je gojiti, treba si je za zaupanje prizadevati, zmeraj, pri vsaki odločitvi, pri vsaki javni opredelitvi. Preverjanja tega zaupanja so javnomnenjske raziskave, ki tudi niso absolutno merilo. So nek indikator, niso pa absolutna potrditev zaupanja, ki ga človek v politiki uživa. To so te meritve priljubljenosti, so tudi bolj globinske meritve, ki s križanji omogočajo preverjanje. Nisem toliko samozavesten, da bi bil prepričan, da je vsako moje ravnanje, vsako moje stališče, javno sporočeno, absolutno sprejemljivo za vse državljane in državljanke te države. Pri tem je neka težava. Dostikrat, takšne so moje izkušnje, mojega stališča ljudje niti ne poznajo. Poznajo interpretacije mojih stališč, ki pa so funkcionalizirane v politične interese tistih, ki moja stališča interpretirajo. Ker veliko govorim o strpnosti - pred kakšnim letom dni, se je zgodila takoimenovana afera Strelnikoff, verjamem, da se je spomnite. Takrat so se začele polemike, tudi z neodmerjenimi besedami, ki so prizadevale ljudi na vse strani. Takrat se mi je zdelo vredno opozoriti svoje sodržavljanke in sodržavljane, da je v naši družbi potrebna strpnost. Da so moje pravice, pa navsezadnje tudi čutenja, omejene s pravicami in čutenji drugih , ki postavljajo mejo meni samemu. Šlo je za podobo brezjanske Marije in ker je v Sloveniji toliko ljudi, ki jim to veliko pomeni v njihovem vrednostnem sistemu, ne glede na namene, kako je bila ta brezjanska Marija uporabljena, je bilo potrebo računati, da bo izzvala reakcijo in to reakcijo je bilo potrebno sprejeti.

Dijak
Gospod predsednik, kako ste sprejeli velike spremembe v slovenski družbi (smiselno)

MILAN KUČAN
Časa, da bi jih doživljal, ni bilo. Te spremembe so bile tako hitre, tako hitro so si sledili dogodki, da je to bil pravzaprav niz odločitev, osebnih, kolektivnih. K sreči veliko več skupnih, kolektivnih, kot čisto osebnih.

Kriza nekdanje Jugoslavije se je napovedovala pravzaprav zelo zgodaj. Samo, da vas spomnim. Že zadnja leta življenja predsednika Tita so bile napovedi doma in zunaj, da bo Jugoslavija prišla v krizo. Te napovedi so se uresničile, uresničile so se bolj dramatično, kot je bilo mogoče pričakovati. Reformirati Jugoslavijo, jo odpreti v svet, jo povezati z demokratičnimi trendi v najbolj razvitih državah, zagotoviti blaginjo ljudi v tako urejeni in v tako zasnovani državi ni bilo mogoče. Bilo se je potrebno odločiti. Te odločitve so bile zahtevne. Najbolj zahtevna v mojem življenju je bila odločitev, ali sprejeti dejstvo, da smo soočeni z vojaško agresijo in da je na to agresijo, ko bo uporabljeno orožje, potrebno odgovoriti z orožjem. Torej, če poenostavim, odločitev o vojni in miru. To je seveda odločitev, ki je zahtevna ali najzahtevnejša, za vsakega človeka. To je bila takrat skupna odločitev takratnega vodstva Slovenije in znotraj tega tudi moja.

Kot človek in kot politik sem bil zadovoljen, ko sem v letih konec '88, '89, '90 videl, da gre proces spreminjanja slovenske družbe z neko logiko sodelovanja, z neko logiko skupnih interesov, ki mislijo naprej na prihodnost naroda in na prihodnost države. To se je najbolj pokazalo na plebiscitu decembra '90 leta. Pokazalo se je v tisti hudi preizkušnji, ki ji pravimo desetdnevna vojna. Ta desetdnevna vojna je bila vojna z orožjem, veliko daljša pa je bila vojna z vsemi drugimi političnimi sredstvi in pritiski in je potem tudi še trajala. Z enotnostjo smo argumentirali pravico do samoodločbe v mednarodnem svetu, ko je šlo za mednarodno priznanje priznanje države.
Kasneje, žal, je prišlo do prelomov, tudi do prelomov med ljudmi, ki smo takrat skupaj delali in skupaj nosili odgovornost. Po moji sodbi globljih, kot to opravičujejo samo različni politični pogledi in različne politične opredelitve. To so pokazali tudi včerajšnji pogovori s predsedniki parlamentarnih strank in vodji parlamentarnih klubov - da bi normalen dialog, človeški stik bilo pomembno ohranjati in ga je možno ohranjati. Navsezadnje, prav ob desetletnici prvih demokratičnih volitev sem na srečanje povabil takrat izvoljene ljudi, ki jim je bilo zaupano vodenje države, torej vodstvo takratne skupščine in skupščinskih zborov, predsednika in podpredsednike takratne vlade, člane predsedstva in ljudi, ki sedaj vodijo državo. Večina jih je prišla in pokazalo se je, da tega človeškega stika pravzaprav vsi pogrešamo.

NN- moški glas
Gospod predsednik, v Sloveniji je pereč problem tudi brezposelnost. V zadnjem času vse več mladih težko najde prvo službo. Zanima me, kakšna je vaše mnenje, kakšna bo prihodnost slovenske mladine? Hvala.

MILAN KUČAN
O prihodnosti sem že govoril. Tisti, ki bodo osvojili znanja, bodo imeli prihodnost. Slovenije je soočena s precejšnjo stopnjo nezaposlenosti, ki se ostri na dveh točkah - pri tistih, ki iščejo prvo zaposlitev in pri generaciji, o kateri smo že govorili, 40-letnikov in starejših. Razvoj Slovenije in razvojne paradigme, premišljanje o razvojnih možnostih Slovenije, spodbujanje razvoja, ki odpirajo delavna mesta, to je naš osrednji problem. Nezaposlenost se zmanjšuje oz. se povečuje zaposlenost in to predvsem mladih ljudi, tudi z aktivnim programom zaposlovanja. V svetu in tudi pri nas pa obstoji čedalje bolj vidna strukturna nezaposlenost. Čedalje večja je potreba po zaposlovanju ljudi, ki obvladajo, kot sem prej že rekel, proizvodno programske tehnologije in ki so računalniško informacijsko opismenjeni. Teh je premalo. Po teh je veliko večja potreba, kot jo je mogoče zadostiti. Po drugi strani pa je preveč ljudi, ki imajo tradicionalne poklice s tradicionalno izobrazbo, poklice, ki se opuščajo. Pa tudi tradicionalni poklici se bodo opravljali na drugačen način. Če vzamemo klasičen poklic frizerke, ta bo zmeraj ostal. Tudi tega se danes ne da kvalitetno opravljati, če se zapreš v svoj salon na mestnem obrobju in pač opravljaš tisto, kar stranke od tebe želijo. Danes računalnik tudi frizerki omogoča, da vidi kakšni so trendi po svetu, da ima direkten vpogled v profesionalna srečanja od Londona, Pariza do drugih centrov svetovne mode, da ima neposreden vpogled v proizvode kozmetike, da ji omogoča direktno posredovanje oz. spraševanje po nasvetih. Torej, v Sloveniji je nekaj frizerskih podjetij , ki se tega na tak način že poslužujejo. Da ne govorim o bolj kompliciranih poklicih znanstvenika, politika, filozofa, zdravnika, ki brez tega, da bi imel dnevni vpogled, kaj se v svetu v njegovi stroki zgodi, to je zanj preprosto samoobsodba na vegetiranje in odklop. In to ne tisti, ki ga je pred letom dni imel Veselko na A kanalu, ampak dejanski odklop od uspešnega profesionalnega življenja.

Dijakinja
V Sloveniji se zadnje čase pojavlja vse več nasilja med mladimi, če se spomnimo samo uporabe hladnega orožja med osnovnošolci ali pa v zadnjem času predvsem odmevnega nasilja nad mačkami, pa pretepanja sošolk. A se vam zdi, da je šolstvo v Sloveniji glede vzgoje v nekakšni krizi? In če je tako, kako bi po vašem mnenju politika lahko to rešila?

MILAN KUČAN
To je pravzaprav več vprašanj. Jaz bi rekel takole. Osnovna naloga šolskega sistema je mlade ljudi usposabljati zato, da bodo uspeli v svojem poklicnem življenju, kar jim potem zagotavlja socialno varnost, kar jim omogoča, da formirajo družino, da na poln način uživajo življenje. S tem ne mislim povedati, da šola nima tudi vzgojne funkcije. Ampak zdi se mi, da se dostikrat poskuša odgovornost za vzgojo z družine, z družbe, z države, s politike, prevreči samo na šolo. In naše razprave niso predvsem o kvalitetni šoli, ampak predvsem o ideološki šoli in o tem, koliko naj bo šola tudi vzgojna. Vzgoja človeka je stvar vse družbe, je stvar vrednot, ki jih družba sprejme, formulira in ki jih mora tudi uveljavljati. Šola je tu eden od zelo pomembnih dejavnikov, ni pa izključen dejavnik vzgoje in na šolo se ne da prevreči vse odgovornosti za to, kako je vzgojen in kakšne vrednote ima človek, ko maturira na srednji šoli ali ko konča fakulteto.

Vprašanje nasilja in orožja. Slovenija je tranzicijska država, ne v smislu prehoda iz enega družbenega sistema v drugega, ampak v prometnem smislu. Tu se prepletajo tokovi zelo intenzivno in s temi odprtimi tokovi, z odprtostjo države prihajajo tudi neprijetne reči. Ko sem govoril prej o internetu in računalniku. Preko interneta in računalnika so povezane tudi policije, represivni sistemi mehanizma, ki se borijo proti kriminalu, ampak povezan je tudi kriminal. 1,5 miljarde oz., oprostite, bilijonov dolarjev se je po ameriških podatkih vrtelo lansko leto preko kriminalnih združb, ki so med seboj povezane preko interneta in računalnika. Torej, kot je zmeraj bilo do zdaj v preteklosti, sodobno tehnologijo uporabljajo tudi kriminalci in ti so zmeraj korak pred tistimi, ki skušajo kriminal preprečevati.