RADIO KOPER - CAPODISTRIA - MODRI VAL
Pogovor s predsednikom Republike Slovenije Milanom Kučanom (magnetofonski zapis)

Koper, 14. julij 1998


LEON HORVATIČ: Radio Koper Capodistria, pozdravljamo predsednika države Slovenije, gospoda Milana Kučana. Gospod Kučan, dobrodošli v Kopru.

MILAN KUČAN: Dober dan, vam želim in seveda najinim poslušalcem tudi.

NOVINAR: Hvala. Hvala tudi, ker ste se odzvali na naše povabilo in prišli v slovensko Istro, na Primorsko. Zaradi zasedenosti in grdega vremena, ki vas je dočakalo, pravzaprav spremljalo celo pot, si žal ne boste mogli privoščiti sprehoda ob morju ali osvežitve v njem. Vemo, da so vaša prva ljubezen gore. No, ali imate radi morje? Se odpravljate, recimo tudi letos, ali pa v prejšnjih letih ste šli na morje kaj?

MILAN KUČAN: Ja, vsekakor imam morje tudi rad. Rad bi šel tudi letos na počitnice na morje, že vrsto let nisem bil, upam, da mi bo tokrat uspelo.

NOVINAR: Na počitnice na slovensko morje, ali kam drugam, glede na to, da seveda na slovenskem morju, moramo kar takoj reči, ne bi uživali ravno nekega velikega miru in se odpočili.

MILAN KUČAN: Torej, če sem čisto odkrit, najraje bi šel na slovensko morje, ampak ne vem kam bi se na slovenskem morju dal.

NOVINAR: Ali skril?

MILAN KUČAN: Ja.

NOVINAR: No, tako. Preden začneva z napovedanim pogovorom o slovenskih aktualnostih, naj vas pobaram še o stvari, s katero se je ubadala večina človeštva od 12. junija pa do minule nedelje. Vsi vas poznajo kot velikega privrženca športa, med drugim recimo košarke, za katero se ogrevam tudi sam, toda ne sodite torej med nogometne navdušence, vsaj ne vem če ste, torej navdušenec nogometni, kako pa ste spremljali svetovno nogometno prvenstvo?

MILAN KUČAN: No, kolikor sem imel časa, sem ga spremljal kar redno. Včasih sem igral nogomet, torej sam, še v mladih letih, še v gimnazijskih časih. Finale tekme oziroma finale prvenstva sem gledal, ne boste verjeli, na Kredarici, kamor je Zavarovalnica Triglav pripeljala televizor, da je svojim gostom z vrha, na vrhu, omogočila ogled te tekme. Bil je seveda finale zanimiv, čeprav se mi zdi, da je najboljša tekma vendarle bila tista med polfinalisti, ki so igrali s srcem, pa tudi tekma za tretje in četrto mesto se mi zdi, da je bila po svoje bolj zanimiva. Čestitam Hrvatom za zmago, igrali so res dobro, dobri nogometaši so in videlo se je, da igrajo za svojo domovino, za državo, za prestiž. In, če bi si smel kaj želeti, bi si želel, da bi tudi slovenski politiki igrali za državo in ne dostikrat proti njej.

NOVINAR: No recimo, ko govorimo o slovenski politiki, pa o hrvaškem uspehu nogometnem, predsednik Tudjman je ob tem uspehu dejal, da pomeni večji diplomatski oziroma največji diplomatski dosežek Hrvaške v zadnjih petih letih. Torej tudi tamkajšnji, recimo diplomati ali politiki, niso tako uspešni kot njihovi športniki.

MILAN KUČAN: No, ne vem, kdor pač zmaguje, ima pravico, da se veseli, mu je dovoljeno tudi, da spregleda ravno kakšno manj taktno izjavo, ki je sicer ne bi dal, sicer je pa moje stališče, ki sem ga dostikrat povedal, da ni prav, da se šport funkcionalizira v državno politiko. Šport je vendarle nekaj kar je namenjeno ljudem, prikazovanje njihovih sposobnosti in navsezadnje tudi tekmovalnega duha in je merjenje moči med športniki, kadar pač za to gre na svetovnih prvenstvih, na olimpiadah, se mi pa zdi, da je preveč tega, da to v bistvu preide prevečkrat v tekmovanje merjenja moči med državami, kjer navsezadnje šport in športniki ostanejo povsem v drugem planu.

NOVINAR: Še nekaj naj vas vprašam - za koga pa ste navijali? Kot sem razumel, so vas recimo najbolj, v pozitivnem smislu, presenetili Nizozemci, po igri.

MILAN KUČAN: No, Nizozemci igrajo tradicionalno dober nogomet, čeprav ni čisto po mojem okusu. Jaz mogoče sem tradicionalist, pa tudi bi rekel moji mladi spomini, ali mladostni spomini so vezani na tradicijo ...

NOVINAR: Torej Brazilija?

MILAN KUČAN: Na Brazilce, na tisto moštvo, kjer je igral še Didi in Garincha, in se mi zdi, da igrajo pač nek nogomet, ki je nogomet inspiracije, čeprav moram reči, da letos to moštvo brazilsko, kljub temu da sem navijal za njih, ni bilo na tej ravni.

NOVINAR: Res je. Strokovnjaki pravijo in vidim, da ste tudi na tem področju neke vrste strokovnjak, da so imeli pravzaprav najslabšo reprezentanco od 58-tega leta dalje, Brazilci.

MILAN KUČAN: Ja, no, strokovnjak to pač gleda z drugačnimi očmi, kot gledamo mi, ki imamo nogomet ali pa nasploh šport radi. Pač jaz imam rad tiste vrste igro, ali je to nogomet ali je to rokomet, ali je to košarka, navsezadnje tudi atletika, ali smučanje, kjer vidiš, da se človek bori zato, ker uživa pri tem, ne tam, kjer je to zaradi tega, ker mu je to ali zapovedano, ali mu je to naloženo, ali ker je to vstopnica za višji plačilni razred, ki ga bo na nogometni oziroma na športni borzi dosegel. Takrat igra človek drugače. Ko pa uživa, ko v igri res uživa, takrat igra pa seveda spet na popolnoma drugačen način.

NOVINAR: No, jaz sem zdaj užival, upam, da tudi vi, poslušalci pa vendarle pričakujejo seveda pogovor o naših aktualnih slovenskih vprašanjih in temah, zato bi bilo prav, da kar preideva k osrednjemu delu pogovora. Začniva z vprašanjem oziroma z zadevo, ki je bila v zadnjem času v središču pozornosti javnosti. Jaz vas bom vprašal samo to: ali bi se, glede na odziv politikov in javnosti, predvsem pa ob ravnanju vlade, ki bi ga lahko označili na različne načine, pa pustimo to, ponovno odločili za pisanje pisem premieru?

MILAN KUČAN: Načinov, na katere lahko jaz kot predsednik države vplivam na tok političnega življenja v Sloveniji, je razmeroma malo. Inštrumenti so omejeni, pristojnosti tudi. Ostane mi pač javna beseda, ta je namenjena javnosti, njenemu mobiliziranju ali sporočanju kaj se zdi meni prav ali ne prav. Obveščam o tem, kakšne so moje presoje in seveda pisanje tistim, ki razpolagajo s pravimi instrumenti, s pravo realno močjo, ki imajo pristojnosti in ki so odgovorni za to, da urejajo vprašanja. Je seveda tudi beseda rečena, način tega vplivanja ali sporočanja, no in tem ljudem ali tem organom, torej tudi vladi in predsedniku vlade in predsedniku vlade se pač piše ali sporoča mnenje, zato, ker si želiš sporočiti to vladi, on je pač prvi človek vlade in seveda ne glede na moje izkušnje in tudi ne glede na to, da so pogosto moja pisma brez odgovorov, se bom seveda še zmeraj na novo odločal tudi za pisma.

NOVINAR: Nespoštljiv odnos državnih uslužbencev in tudi funkcionarjev, skorajda najvišjih, do države, njihovo vdinjanje ozkim političnim in tudi materialnim interesom političnih strank, po vašem mnenju, niso še razlog za malodušje. Treba pa je reči, da ga je vendarle vedno bolj čutiti med ljudmi.

MILAN KUČAN: To je navsezadnje tudi pravo merilo. Ko bodo ljudje začutili, da so izneverjeni v svojih pričakovanjih, ki so jih vlagali, da ne rečem investirali v posamezne stranke, ko so porazdeljevali svoje glasove zaupanja na volitvah, bo najbrž to imelo za posledico, da se bodo na prihodnjih volitvah odločali drugače. Tako je v vseh parlamentarnih demokracijah. Seveda s tem je zvezano nekaj vprašanj, tudi očitkov, ali celo bi rekel podukov, ki sem jih bil deležen, da ne razumem strankarske demokracije. Celo nekdo mi je rekel, ali posredno odgovarjal, da je strankokracija ustavna kategorija. Tu seveda se mi zdi, da gre za bistvene nesporazume, ne samo terminološke, ampak tudi vsebinske narave. Stranke so bistven element parlamentarne demokracije. Zloraba strank je strankokracija in za to gre. Nobena zloraba pa nima pokritja v ustavi, torej tudi ne zloraba strank za vladanje v imenu ljudi, v imenu državljanov, seveda nima pokritja v ustavi.

NOVINAR: In tako ste odgovorili tudi tistim, ki vam očitajo, da ste proti večstrankarskemu parlamentarnemu sistemu zato, ker govorite o strankokraciji.

MILAN KUČAN: Ne. Da ponovim, jaz zelo dobro razumem, da so stranke bistven element, da ne rečem vzvod parlamentarne demokracije, vendarle so stranke tisti vzvod, ki prevzema vso odgovornost za upravljanje z državo, ki prevzema vso odgovornost za uresničevanje državnih, ali če hočete, če ni prevelika beseda, nacionalnih interesov in se znajo podrediti v svojih strankarskih apetitih tem skupnim interesom, znajo jih seveda tudi ugotavljati, ali če hočete drugače, gre za samoomejitev oblasti strank in bom rekel, po pazljivosti do vseh, bi rekel materialnih in drugih dobrin, ki jih oblast, če je zlorabljena, lahko strankam prinaša. In po moji sodbi so stvari pri nas v tem smislu šle predaleč, da je prvi interes stranke in potem šele interes države, ali če hočete, tako kot sem zadnjič bral, gre pri nas za razumevanje koalicij, kot strankarskih koalicij in ne kot vladnih koalicij, da mi pravzaprav nimamo vlade, ampak imamo koalicijo strank, pa ne mislim to samo tokrat, na to koalicijo, sedanjo.

NOVINAR: Kot pravite sami večkrat v intervjujih, ima Slovenija omejene kadrovske potenciale, civilna družba pa je premalo razvita. Politika izrazito prevladuje nad drugimi področji, zaradi česar prihaja do zavlačevanja, trošenja moči in časa. Ali v trenutnih političnih razmerah sploh obstajajo vzvodi za pozitivne spremembe, za spremembe tega kar ste povedali v prejšnjem odgovoru.

MILAN KUČAN: No, vsekakor vzvodi obstojijo. Eden od vzvodov so tudi mediji in njihovo vplivanje na pozitivne spremembe. Veste, je formula približno taka, ki jo poznam: vlada je zato, da vlada, opozicija je zato, da kritizira, mediji so zato, da o tem pišejo. To pa ne razvezuje, glede na pozitivno ali negativno opredeljevanje medijev do tega kar vlada in opozicija počneta, da sta potem vlada in opozicija razvezani svoje temeljne odgovornosti za to kar počneta, kako upravljata z državo in z državo opravlja tudi opozicija; tudi to je, se mi zdi, ena od poenostavitev pri nas, v razumevanju parlamentarne demokracije, da opozicija ne nosi nikakršne odgovornosti. Seveda vprašanje je, kako jo zna vladna koalicija ali pozitivna stran tega parlamentarnega dvojčka pritegniti v to odgovornost. Mislim, da civilna družba se krepi, vprašanje je, kako se njen glas sliši in ali je kot alternativa, kot bi rekel neka, neke vrste nadzor nad tem kar počne oblast, vgrajena v naš sistem, ali natančneje rečeno, v našo zavest. Recimo, če govorim iz svoje izkušnje, tista leta, zadnja, prejšnjega desetletja, ko sem jaz bil predsednik centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, je bilo zame zelo pomembno, kaj tako imenovana civilna družba, posamezni in njene organizirane oblike, razmišljajo, kako nastopajo, kako reagirajo. Recimo, za mene je bilo zelo pomembno kako reagira Društvo književnikov Slovenije. To je bil vendarle nek intelektualni potencial, ki je imel zelo velik vpliv na javno mnenje in seveda tudi takratna oblast ni mogla biti gluha za njegovo kritično držo, za predloge, za zahteve. Študentsko gibanje je bilo tu. Mladina, časopis mislim, redakcijo, tisto, kar je zbirala okoli sebe, kar ni bilo identično s takratno Zvezo mladine Slovenije oziroma povsem identično. Potem so bila tu razna druga gibanja, kot je bil Amnesty International. Skratka, to je bilo tisto gibanje, ki je bilo usmerjeno sicer v isti tok, v neko porečje, ki je z različnih potočkov formiralo reko, ki je potem Slovenijo pripeljalo, ali se to hoče danes priznati ali ne, v relativno miren tok prehoda iz enega sistema v drug sistem. Potem seveda je nastopila parlamentarna demokracija in je razumljivo, v prvi fazi je posrkala vso to glavnino civilne družbe, no, ampak vendarle se zdaj rojevajo novi znaki, da je civilna družba tukaj, da ni preprosto pripravljena sprejemati logiko strankarskih odločitev oziroma se podrejati in funkcionalizirati v strankarske potrebe. Pri tem nastajajo pa nesporazumi seveda, ker nekatere stranke, ali strankarski vrhovi, pa si to želijo.

NOVINAR: No, večkrat, nazadnje ob Dnevu državnosti, ste poudarili in poudarjate, da bi morala imeti Slovenija jasno vizijo svojega razvoja. Na eni strani vam očitajo, da samo govorite o tej viziji, da pa niste ničesar ponudili, na drugi strani pa ugotavljajo, da so pokopališča polna vizionarjev.

MILAN KUČAN: Torej najenostavnejše bi bilo na to odgovoriti, bo pač en grob na tem pokopališču več. Jaz seveda mislim, da to ni res. Pokopališča so polna tistih politikov, ki niso imeli vizije, in še živih politikov, ki nimajo vizije. Če pa seveda resno o teh stvareh govorimo, tisti, ki govorijo, da govorim o viziji, pa je nimam, od teh bi pričakoval, da bi najprej se prepričali in da bi najprej poznali stvari preden o njih govorijo in preden o njih sodijo. Dolgo časa nazaj sem opozarjal na potrebo te države, da ima vizijo, bil tudi zasmehovan, pa sem vzel to kot dobro šalo, ker sem vendarle pač navajen, da s prvim korakom ne prideš daleč, da je potem potrebno storiti naslednjega in še naslednjega in da se navsezadnje tudi pot okoli sveta začne s prvim korakom. Danes veliko ljudi v Sloveniji govori o viziji, pa se temu nihče več ne nasmiha. Kaj pa sem s tem mislil? Mislil sem, da smo mi do leta 90, do plebiscita, potem do osamosvojitve, imeli svojo vizijo, imeli smo vizijo lastne države, kot alternativo nedemokratični Jugoslaviji, kot alternativo Jugoslaviji, ki si je sama, ker ni bila pripravljena in sposobna na gospodarske in politične reforme, zapirala vrata v evropske integracije in to še prej, pred padcem berlinskega zidu, kar je seveda zelo pomembno upoštevati, da pa potem, ko se je to zgodilo, nismo imeli več prave predstave o tem, kako naj bo urejeno življenje v tej samostojni državi in kakšna je njena prihodnost. Poznali pa smo že takrat, danes se seveda to veliko bolj pozna, kakšni so trendi v Evropi in v svetu. Ne mislim samo na globalizacijo sveta in na potrebo po iskanju prostora za individualizacijo vsake države in naroda, ampak tudi za te trende v Evropi, ki jih običajno označujemo kot evroatlantske integracije ali kot Evropsko unijo, če zelo natančno rečem, kjer se ve kakšna je vsebina odnosov, kakšne so obveznosti, kakšne so pravice in kjer je za zdaj, govorim pač o tem sedanjem trenutku, to najboljše kar Evropa za svojo prihodnost ima. Jaz seveda nikoli nisem mislil, da je Evropska unija za nas cilj, je pa sredstvo, da uresničimo svoj cilj, svojo vizijo. To vizijo pa moramo imet, kako bomo kot Slovenci, kot narod, kot država, preživeli v tej integraciji, ki ima takšne in takšne zakonitosti, ki zahteva veliko skupnega in ki bo zahtevala čedalje več skupnega, če se bo Evropa kot eno, zdaj je zgolj samo eno od razvojnih središč človeške civilizacije, v tej tekmi v globalnem svetu, želela obdržati. To je seveda posebne vrste tekma, tekma, ki zahteva sodelovanje, ampak kljub temu, da je to sodelovanje vendarle tudi tekma.

NOVINAR: Na proslavi ob Dnevu državnosti ste izjavili, da se pomanjkanje samozavesti kaže tudi v tožarjenju lastne države na tujem, kar da počnejo nekateri politiki. Kaj ste mislili s tem?

MILAN KUČAN: Najprej moram povedati, da sem dobil pred dnevi pismo nekega Slovenca, uglednega profesorja iz tujine, ki se je v tem stavku prepoznal, v tej misli prepoznal. Moram reči, da sem bil začuden, nisem mislil na te vrste kritično govorjenje o Sloveniji v tujini. Mislil se preprosto na širjenje neresnic o svoji državi, kar počnejo politiki, ki živijo tukaj, preko razno raznih strankarskih sporočil, obvestil in tako naprej. Zanimivo je, da sem zadnjič bral neko pojasnilo nekega slovenskega politika, zakaj ne želi sodelovati oziroma celo voditi naše delegacije v skupščini zahodnoevropske unije in med drugim piše, da ni civilnega nadzora nad vojsko. To je avtor zakona, na katerega sem prav jaz opozarjal, da tega ne zagotavlja in sem zato toliko tudi poudarjal potrebo, da Slovenija pride v Partnerstvo za mir, ker ta zahteva in hkrati tudi izvršuje ravno civilni, torej tudi parlamentarni nadzor nad tem občutljivim kompleksom, ki se mu reče vojska. In seveda potem je iz takšnih, bi rekel pol resnic ali neresnic izpeljejo sklepi, ki pomenijo, preprosto rečeno, nič drugega kot to: nikar Slovenijo ne sprejemajte v te integracije, ker Slovenija ni demokratična dežela, zato, ker nisem sam na oblasti, seveda na takšno logiko ni mogoče pristajati. Če pa seveda kdo dvomi v to, kar govorim, na internetu so strani, kjer predstavljajo naše stranke svoje poglede na dogajanje, v domovini pa se lahko vsakdo sam prepriča, kaj od tega, kar svetu sporočajo je res in kaj ni res.

NOVINAR: Toliko o splošnem, tem, recimo prvem delu najinega pogovora, ker imava še veliko vprašanj oziroma ker imam pripravljenih še veliko vprašanj, bova počakala malce z glasbo, pa nadaljujeva s konkretnimi stvarmi. Najprej sprava. Ta tema, ki je nekako hit v Sloveniji in po mojem mnenju, zaradi tega tudi ustavlja marsikaj. Pri usklajevanju vsebine deklaracije o protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega režima in izjave o narodni spravi, v koordinaciji večine parlamentarnih strank, je prišlo, lahko rečemo do novega zastoja. Na včerajšnjem sestanku so zaradi številnih različnih odmevov na dokumenta, predstavniki teh strank napovedali za 30. julij javno obravnavo o deklaraciji in izjavi v parlamentu. Janez Janša trdi, da se je v zvezi s spravo zgodil korak nazaj potem, ko je predsednik države odločno zatrdil, da ni za spravo in da mora sprava na nekakšno očiščenje. Tudi Borut Pahor je dejal, da bi se moral kot predsednik države izreči in bolj angažirati. Kako komentirate vse to?

MILAN KUČAN: Najprej, za spravo bi dejal, da ni hit Slovenije in slovenske politike. Hit slovenske politike, po moje, so notranje reforme, je izpolnjevanje obljub, danih ob plebiscitu o tem kakšno bo življenje v tej državi, ko bo naša, ko bomo sami odločali o svoji usodi, kako jo bomo umestili v evropske integracije, da bi jih uporabili kot sredstvo, da zagotovimo svoj cilj, torej preživetje slovenstva tudi v novih pogojih, na začetku novega tisočletja. To bi po mojem moral biti hit, vključno s socialnimi, gospodarskimi, razvojnimi in drugimi problemi. Da me ne boste narobe razumeli, seveda mislim, da je sprava, ali to, kar pač že razumemo s spravo, seveda zelo pomembno in da bi ne izgubljali preveč energije v razpravah o preteklosti in da bi lahko energijo, intelektualno in drugo, kar pač imamo potencialov, združili za to, da bi učinkovito, oprostite, reševali probleme današnjega dneva in seveda se pogovarjali tudi o prihodnosti, torej če hočete, da spet uporabim izraz o viziji slovenstva. Seveda laž ima kratke noge. Polemizirati z lažmi nisem navajen, o spravi sem dostikrat govoril, da bi kdaj nasprotoval, seveda to ne bo držalo in se mi zdi tudi iz pod časti o to sploh komentirati. Ne samo, da sem govoril o spravi, marveč sem seveda tudi, po moji sodbi, najbolj pomembno spravno dejanje naredil leta 90, julija, v Rogu, skupaj s takratnim nadškofom in metropolitom, gospod Šuštarjem. Tisto, kar sem takrat rekel, seveda, po moje, velja še danes. Kar sem mislil o preteklosti in opredelitvi o preteklosti, sem državnemu zboru napisal tik pred volitvami, ko je bila vložena resolucija in predlog zakona o lustraciji. Vse kar sem napisal tam, po moji sodbi, velja še danes, velja tudi zdaj in k temu nimam kaj dodati. Če pa povem bistvo tega kar mislim, je to, da se zgodovina ne da pisati s političnim jezikom, da je ne morejo pisati politične stranke in je to tudi nesmisel, pač pa je smiselno nekaj drugega, ker vsako politično pisanje zgodovine je redukcija problemov, neka selekcija, ali kot sem rekel na tej proslavi, v govoru, ki ga omenjate, da je to hočeš nočeš, plačevanje in kupovanje stvari. Smiselno se mi zdi, da se iz zgodovine, ki sega v čas pred drugo svetovno vojno in med drugo svetovno vojno in po njej, torej bi rekel do najnovejših dni, potegnejo nauki, kaj je slabega bilo v slovenski politiki, da je Slovence razdelila, da se sedanje stranke, sedanji slovenski rod politikov zaveže, da teh napak ne bo ponavljal. To je seveda veliko več kot kupčevanje s preteklostjo in da se te zaobljube, dane v takšnem dokumentu, tudi drži. To pa seveda potem pomeni apel za strpnost, za toleranco, za skupno delo na prihodnosti. Sprava pa je nekaj, kar je intimno človeško. Tega ne more dopovedati noben dokument, tudi če ga bo sprejel parlament, to lahko naredijo ljudje, če so sposobni stopiti čez svojo lastno zgodovino in čez to, kar so počeli, ne, če želijo danes spremeniti tisto, kar so počeli nekoč v preteklosti. In seveda še nekaj se mi zdi bistveno, vsak od nas, ki danes živimo in ki smo živeli tudi v preteklosti, vsak od nas ima svojo preteklost in ima tudi izkušnjo z našo skupno preteklostjo in te osebne izkušnje noben dokument, nobena resolucija, noben zakon, spremeniti ne more. Torej meni se zdi, da bi vsak prispevek in to sem napisal tudi takrat, v parlamentu, ki bi omogočil, da se pozornost od preteklosti obrne k sedanjosti in v prihodnost, bil zelo dragocen. In če se lahko, se opravičujem, na pomoč pokličem še Orwel in njegova živalska farma. On je tam zapisal: kdor obvladuje preteklost, obvladuje prihodnost in kdor obvladuje sedanjost, obvladuje preteklost. Torej če narediva iz tega logičem sklep, važno je, ali obvladujemo sedanjost. Če obvladujemo sedanjost, potem smo sposobni obvladati preteklost in če bomo obvladali preteklost, potem imamo v rokah tudi prihodnost.

NOVINAR: Ura je 16.34 minut, na Modrem valu oziroma na Radiu Koper Capodistria gostimo predsednika države gospoda Milana Kučana. Mislim, da sva, da ste o spravi povedali dovolj. Naj mimo grede dodam to, da je ravno Borut Pahor v prejšnjem tednu, v intervjuju, ki ga je dal kolegu Tomažu Dimicu, ko je govoril o težavah, ki jih ima zato, ker se zavzema za spravo, v stranki, omenil "saj je, mimogrede, tudi predsednik Kučan bil med prvimi, ki se je zavzemal za spravo", ravno to kar ste povedali in kar je v bistvu v nasprotju s tistim, kar je tudi že izjavil, mimo grede.

MILAN KUČAN: Torej, tako je. Vsak predsednikstranke , če je pravi predsednik, ima težave v lastni stranki. Tudi jaz sem jih imel. Naj vas samo spomnim pisma, ki ga je takrat pisal France Popit, članom CKJ-a, da se stvari v centralnem komiteju z demokratizacijo, z iskanjem nekega mehkega sestopa z oblasti in s prehodom v parlamentarno demokracijo, gibljejo na ne prav način. Takrat seveda ni bilo tako jasno kakšen bo izid. To pismo je potem šlo na sejo centralnega komiteja, končalo se je pač z razpravo in z glasovanjem, ki je pokazalo, da je velika večina, mislim da razen treh ljudi, ampak se opravičujem, da mogoče jih je bilo pet, mislim da so bili trije, je vsa ostala večina članov centralnega komiteja bila za nadaljevanje te poti, ki smo ji rekli prenoviteljska. Kdor pač resno dela, kdor je prepričan v svoj prav, bo znal zmeraj najti tudi argumente za to, da svoj prav potrdi ali če ostane v manjšini, pač prizna, da so argumenti drugih kredibilnejši, močnejši in za večino sprejemljivi, čeprav seveda ne rečem, da ima zmeraj večina prav, praviloma ima manjšina prav, ampak zato se mora potem pač za svoje stališče boriti z demokratičnimi sredstvi, ki so ji na razpolago.

NOVINAR: Preskočiva na povsem drugo temo, preden nadaljujeva s takimi večjimi, v preteklem tednu je prišla v tujo in domačo javnost ocena, ocena gospe Brezigarjeve, torej vemo, Barbara Brezigar je vodja posebne skupine javnih tožilcev, torej njena ocena, da v Sloveniji sega korupcija v najvišje politične vrhove. Pozneje je bila ta izjava sicer delno popravljena, vendar pa ne umaknjena. Kako vi ocenjujete korupcijo pri nas in vlogo represije pri tem?

MILAN KUČAN: Mislite na to izjavo za Reuters?

NOVINAR: Tako je, ki jo je potem povzel tudi STA.

MILAN KUČAN: Torej to je izjava vodje posebne skupine tožilcev. Ve se zakaj je posebna skupina tožilcev bila formirana, torej za posebno huda dejanja, za boj zoper kolektivni kriminal, kriminalne združbe, za sodoben kriminal, ki ga mi prej nismo poznali in beseda človeka, ki vodi takšno skupino tožilcev, ima seveda svojo težo. Moje mnenje je, da državni uslužbenci in mednje seveda spadajo tudi tožilci, da je njihova naloga, da delajo, da preganjajo, konkretno tožilci, storilce kaznivih dejanj, ne pa da o tem govorijo. Škode, ki je nastala z interpretacijo, da je v Sloveniji s te vrste kriminalom, torej najhujšim kriminalom, zvezan sam vrh, je že nastala in seveda izjava, da niso bili mišljeni ministri, čisto v ničemer tega ne spremeni. Še zmeraj sta ostala oba Podobnika, eden je predsednik parlamenta, eden podpredsednik vlade, ostal je še zmeraj predsednik vlade dr. Janez Drnovšek, ostal je še zmeraj predsednik države Milan Kučan in ostal je še zmeraj predsednik ustavnega sodišča. Torej to so najvišji predstavniki te države in to je vendarle izjava, ki jo po moje, ni mogoče več popraviti.

NOVINAR: Svoje vrsten absurd je tudi nenazadnje odločitev te posebne skupine javnih tožilcev, da bodo pač obravnavali primer Jelinčiča.

MILAN KUČAN: No, jaz seveda v odločitev tožilstva in generalnega javnega tožilca zakaj je o tem tako odločil, seveda ne morem, ne morem soditi, kot ni mogoče seveda braniti te vrste izjav,

NOVINAR: Tako je.

MILAN KUČAN: ki se pripisujejo poslancu Jelinčiču, če so točne, seveda tudi ni mogoče braniti različne prakse, da se za ene vrste izjav ubirajo posebne metode in posebna skupina seveda so posebne metode, zoper druge pa ne. Jaz mislim, je vendar,

NOVINAR: Primer Drobniča, ne?

MILAN KUČAN: no, tega ne štejem, ker to niso primerljive, niso primerljive stvari, tudi ne po pravni, pa tudi ne po moralni teži. Gre pač za različne stvari, ampak hočem povedati, da vendarle, normalno delovanje tožilstev je tisto, ki mora reševati, če smem temu tako reči, normalna dejanja, ki so v nasprotju z zakonom, posebej s kazenskim zakonikom, samo za izredno hude stvari, ki ne prizadevajo samo mir in varnost, življenje državljanov v tej državi, ki ne ogrožajo samo pravni red v tej državi, ampak ki so povezane z mednarodnim kriminalom, torej ki ogrožajo varnost in pravni red, recimo temu Evrope, kjer ima Slovenija tudi svojo dolžnost, da torej preprečuje kriminalna dejanja na svojem področju ali, v območju, oprostite in preko svojega območja, je namenjeno tistemu, kar normalno redno delo organov pregona ne more, preprosto ne zmore. No in v tem kontekstu seveda bi pričakoval tudi, da se bo oglasil sodni svet ali vsaj sodniško društvo, ker je v tej obtožbi, ali v tej hudi sodbi, no, da tako milo rečem, ne, seveda eden od razlogov za širjenje kriminala in korupcije tudi počasno delo sodišč.

NOVINAR: Jutri naj bi državni zbor odločal o vašem predlogu petih novih kandidatov za ustavne sodnike. Med kandidati tokrat ni politično izpostavljenih. Ali si v novi sestavi lahko torej končno obetamo, v navednicah, tehnično ustavno sodišče in ne političnega, kot ga imamo, kot smo ga imeli v teh letih?

MILAN KUČAN: No, jutri bo res državni zbor odločal o dnevnem redu naslednje seje. 62 točk je. To je strahotna številka. Ne vem ali bo to ostala 62. točka ali ne bo ostala, vsekakor so formalni pogoji za to, da državni zbor o mojem predlogu odloči, dani. Jaz sem v predlogu težil za tem, da so kandidati, ki jih predlagam, izpolnili vse tri pogoje, ki jih zahteva zakon o ustavnem sodišču, torej, da so državljani republike Slovenije, da so stari 40 let in da so pravni strokovnjaki. S tem tretjim kriterijem, ki je bistven, vsebinski, je seveda zvezana težava, ker zakon podrobneje ne govori o tem, kaj misli s pravno strokovnostjo. Zato sem si pomagal z zakonom o sodiščih, kjer je postavljen kriterij za sodnike vrhovnega sodišča in po moji sodbi, s strokovnostjo ustavnih sodnikov, pod kriterij strokovnosti, ki se zahteva za vrhovne sodnike, tudi zaradi tega, ker je to na nek način, pogojno rečem to, nadrejeno sodišče vrhovnemu sodišču, ni mogoče iti, po moji sodbi, po tem, kar je iz predlogov, ki so prišli na razpis mogoče zaznati, torej so to vsi le pravni strokovnjaki, ki, razen splošno pravnega področja, obvladajo še pobliže nekatere pravne discipline in sem težil tudi za tem, da bi ustavno sodišče kot celota, torej štirje sodniki, ki imajo še mandat in teh pet novih sodnikov, pokrivalo vsa ta pravna področja kot celoto. Zato sem predlagal tudi na pet mest, pet kandidatov. Ker pa je v javnosti ustavno sodišče, hočeš nočeš, dobilo vendarle tudi nekako sloves, ne vem, če je to pravi izraz, da je na nek način tudi politično sodišče, sem težil za tem, da bi v naprej kogar koli od predlaganih sodnikov razbremenil predpostavke ali dvomov v to, ali je tudi politično, na nek način opcijsko, tako ali drugače angažiran. Morda sem s tem storil komu krivico, ampak se mi, ko sem to tehtal, še zmeraj zdi, da je v prid ustavnega sodišča, v prid zaupanja v ustavno sodišče, ki je vendarle najvišji organ v Sloveniji, ki dokončno presoja in praktično razen v individualnih pravdah, ki se lahko nadaljujejo na evropskem sodišču za človekove pravice, na odločitve ni prigovora, da se ga preprosto v tej neodvisnosti od političnega življenja, od vpliva političnih strank, zavaruje. Seveda je potrebno še nekaj povedati. Presoje na ustavnem sodišču, niso samo pravno tehnične, zato o ustavnem sodišču kot o tehničnem sodišču, če sem vas prav razumel,

NOVINAR: Ne moremo govorit.

MILAN KUČAN: ni mogoče govoriti. Gre za strokovne presoje, je pa seveda tudi zmeraj neko vrednotenje, posebej pri občutljivih stvareh in zato sem seveda težil tudi za tem, da bi bili v ustavnem sodišču ljudje, ki imajo recimo različen pogled na svet, no, če mu tako rečemo ali kot so včasih rekli svetovni nazor, ki znajo pobliže povedati tudi, kako bi ob uporabi iste pravne norme bilo vendarle ustrezneje, tudi skladnejše z neko tradicijo, ali z civilizacijskim krogom, ki mu pripadamo, presoditi o stvari. Nimam seveda nobene iluzije, da bo z ustavnim sodiščem, tudi po izvolitvi teh sodnikov, že tako kot bi želeli, v veliki meri je seveda odnos javnosti do ustavnega sodišča odvisen tudi od tega, kako bo ustavno sodišče delalo v prihodnje.

NOVINAR: Kako boste ravnali, če slučajno vaš predlog ne bo šel skozi odločanje v državnem zboru?

MILAN KUČAN: No, najprej me bodo seveda zanimali razlogi zaradi katerih predlog ne bi šel skozi državni zbor, potem bom pa seveda premislil o teh razlogih in potem bom ravnal kot mi zakon veleva. Ponovil bom razpis in na podlagi razpisa presodil o kandidatih, ki bodo z razpisom prijavljeni in potem državnemu zboru predlagal nova imena.

NOVINAR: Greva k drugim temam. Vojska, odnosi v slovenski vojski in obrambnem ministrstvu se tudi po zamenjavi ministra, slabšajo. V pismu Drnovšku ste opozorili na sporno imenovanje Sečnika za direktorja logistike v obrambnem ministrstvu. Kot kaže, je njegov primer le vrh ledene gore. Vemo, kaj se dogaja zdaj. Kaj nameravate storiti, gospod predsednik, kot vrhovni poveljnik slovenske vojske, ob nadaljevanju zaostrovanj v vojski?

MILAN KUČAN: No, najprej, za mene niso pomembni posamezniki in tu je tu je treba ločiti ministrstvo od vojske. Ministrstvo je res tisto, ki upravno skrbi za funkcioniranje, za delovanje, za organizacijo, za organizacijo slovenske vojske. V zvezi s pismom, ki ga omenjate, je potrebno poudariti samo to, da mi je šlo za to, kako je nemogoče na vodilna mesta v državni upravi postavljati ljudi, ki so neposredno odgovorni za to, da je neka služba državna, naredila debakel kakršnega je naredila vojaško obveščevalna služba pri Zavrču in zaradi katere je po tako imenovani objektivni odgovornosti bil zamenjan minister, torej nadrejen človek temu človeku, ne, ta človek je pa ostal v državni službi kot funkcionar. Me ne moti, da je ostal v državni službi, ampak ne more ostati državni funkcionar. Pač vlada je o tem presodila drugače. Tu se pač razlikujemo. Kar zadeva slovensko vojsko - ne bi povsem delil mnenje, če sem vas prav razumel, da se razmere v slovenski vojski slabšajo. Slovenska vojska vendarle postaja zdaj vojska, ki z reorganizacijo, da uporabim samo ta izraz, je veliko še drugih, ne, ima zdaj relativno jasen koncept postati leta 2010 vojska, ki je v vsakem pogledu sposobna biti, kot temu pravimo, Natovska vojska. Do tja so tri etape. Prva, ki je zdaj v teku, z novo organizacijo in postavitvijo treh operativnih poveljstev. Druga, ki naj bi bila opravljena naslednja leta in potem tista tretja do leta 2010. Za to prvo fazo je pokritje v pravnih aktih. Naslednje faze bodo zahtevale spremembo v pravnih aktih, torej sodelovanja vlade in predvsem parlamenta, res pa je, da vse te spremembe zahtevajo, ne bom rekel samo popravo, ampak v bistvu izdelavo doktrinarnih dokumentov, na katere so lahko te spremembe naslonjene. Cilj je zdaj jasen. Pomeni, da bi dokumenti in ključni dokument je tako imenovani, doktrinarni dokument, ali če hočete strategija nacionalne obrambe. Potem se ta deli v strategijo vojaške obrambe, v strategijo civilne obrambe in na tej podlagi potem generalni štab, seveda s sodelovanjem ministrstva in vlade lahko opravi tisto kar je potrebno. Tisto, kar je za mene najbolj spodbudno, v kolikor pač spremljam, imam poglede v slovensko vojsko, v generalštabu so ljudje, ki vedo kaj hočejo, ki imajo veliko volje in upam, da bodo imeli podporo, da to svojo voljo in znanje in sposobnost sodelovanja s poveljstvom Nata v Bruslju in z vojskami drugih držav, s katerimi sodelujemo, da bodo sposobni speljati ta koncept, pri čemer vedo, da je ključ v kvaliteti poveljniškega kadra in tega šolajo doma in ga s šolanjem usposabljajo tudi v tujini.

NOVINAR: Deset minut pred sedemnajsto uro, greva v sklepni del najine oddaje, najinega pogovora, odnosi s Hrvaško. Odnosi se, kot kaže vsaj v javnosti, ponovno zapletajo. Poleg problema Jedrske elektrarne Krško, je ob koncu minulega tedna prišlo do novega hrvaškega izpada v Piranskem zalivu. Kako komentirate ta incident v Piranskem zalivu, postavljanje gojišča za školjke in nasploh odnose s Hrvaško?

MILAN KUČAN: No, rekel bom po domače: za vsak sporazum sta potrebna dva in če sporazuma toliko let ni, kot ga ni med nami in Hrvaško o ureditvi teh šestih, recimo temu spornih vprašanj, ni mogoče seveda zmeraj trditi, da je kriv samo eden. Torej je treba nekako pogledati tudi vase, koliko je to tudi naš problem, koliko je to problem nesposobnosti se dogovoriti doma, kaj pravzaprav je to kar mi ponujamo Hrvatom, da bi se sporazumeli. Je pa jasno, da gre za vprašanja, kjer ni mogoče, to sem že dostikrat rekel, iti v pogajanja s predpostavko, mi bomo dobili vse in Hrvati ne bodo dobili ničesar. Ker če bodo oni šli s to predpostavko v pogajanja, potem nihče ne bo dobil ničesar in bo stanje takšno kot je. Torej vsekakor pa naših odnosov ne bi sodil po incidentih, tudi ne po temle. Za mene je pomembno kaj se je zgodilo potem, ko se je ugotovilo, da se to dogaja v Piranskem zalivu. Torej kolikor imam podatkov, se je zgodilo naslednje, da se je sklenilo upoštevati sporazum, ki je bil sklenjen na mejni komisiji, da dokler meja v Piranskem zalivu ni določena, da se obe strani ugibata kakršnih koli posegov, del, ki niso v naprej dogovorjena sporazumno, sporazumno usklajena. Kolikor vem, je iz Zagreba bilo županu istrske županije naročeno, da naj vpliva na to, da bo ta poseg prekinjen. Kolikor vem, je prekinjen,

NOVINAR: Trenutno se v zalivu ničesar ne dogaja.

MILAN KUČAN: enemu ribiču, ali ribičem, je ponujena druga lokacija in dogovorjeno je, da se to, kar je že narejeno, umakne. Torej za mene je to bistveno, da se najdejo sredstva demokratična, da se nekaj, kar je mogoče incidentnega značaja in kar lahko povzroči incident, pravočasno prepreči in umakne in da so stvari postavljene, kot se temu reče, na izhodiščne položaje. Problematično bi seveda bilo, če teh instrumentov ne bi bilo in če jih ne bi znali ne mi ali tudi ne Hrvati uporabljati. Ampak, seveda, da se stanje toliko let podaljšuje, to gotovo ni dobro, ni dobro ne za ugled slovenske ne hrvaške države, še najmanj je pa dobro za življenje ljudi ob meji in gotovo je, da so ribiči, ali naši ali hrvaški, ne, kar naprej v negotovem položaju kaj pravzaprav smejo in kaj pravzaprav ne smejo. Državna oblast, ena in druga, govorim o državni oblasti nasploh, pa je vendarle tu zato, da ljudem pomaga reševati njihove probleme, ne da jim jih ona gradi, ne, in z lastne nesposobnosti povzroča. Saj kolikor vem, se je včeraj spet zgodila neka stvar.

NOVINAR: Tako je.

MILAN KUČAN: Ki je sicer s tega vidika manj problematična, ampak vendarle, dogajajo se in ni dobro, da se dogajajo te stvari.

NOVINAR: Menite, da bo v kratkem vendarle tak položaj, da bo lahko, recimo prišel predsednik Hrvaške, Tudjman, na obisk v Slovenijo. Ta obisk je bil že večkrat odpovedan, nenazadnje kolikor vem, tudi zato, ker ste vi ocenili, da še ni primeren čas za to.

MILAN KUČAN: Zakaj? Časi, ko smo s Hrvati, tudi jaz sam s predsednikom Tudjmanom veliko sodeloval, ko smo pripravljali plebiscite, ko smo pripravljali samoodločbo oziroma osamosvojitev, ko smo potem skupno nastopali za mednarodno priznanje obeh držav, so mimo. Zdaj sta državi, ki živita svoje normalno življenje in ki dokazujeta svojo sposobnost, svojo kredibilnost tudi s tem, ali znata rešiti svoje probleme ali ne. Te probleme rešujejo vlade. Ko bodo vlade imele kaj ponuditi, seveda takrat je smisel obiska, se lahko ugotovi, da so vlade prišle tako daleč, da predlagajo rešitve, te rešitve bodo verificirali parlamenti in takrat problemov več ne bo. Seveda v položaju, ko nekateri politiki v Sloveniji, pa ne samo politiki, trdijo, da mi nimamo meje s Hrvaško, je seveda pa zelo nerodno vabiti koga na svoje področje, ker se navsezadnje, če karikiram, sploh ne vem kaj naj pride, kje imamo sploh mi mejo. Če seveda je pa podlaga za to ustavna listina, v tej ustavni listini smo mi popolnoma jasno napisali, da je slovenska meja, državna meja Jugoslavije z Italijo, Avstrijo in Madžarsko, v delu, ki meji na Slovenijo in meja s Hrvaško v okviru bivše SFRJ. Tega se ne da raztolmačiti drugače. Jaz sem hodil po svetu takrat za mednarodno priznanje na konference po evropskih prestolnicah, v Združenih narodih, na vprašanje meja sem odgovarjal s to formulacijo, to mislim, da je bilo takrat nesporno in mednarodnega priznanja, država, ki nima meje, ki nima teritorija, seveda ne more dobiti in mi še danes ne bi bili mednarodno priznana država, če bi bilo tako. Res pa je, da smo takrat rekli, da na nekaterih delih meja s Hrvaško ni označena. Mislim, da smo takrat rekli, da je to nekaj manj kot osem odstotkov in da meja na morju ni določena, ker pač med republikama v nekdanji Jugoslaviji ni bila določena. To so dejstva.

NOVINAR: Gremo s Hrvaške nekoliko južneje, komentar, vaš komentar razmer na Kosovu. Slovenija simpatizira s kosovskimi Albanci in podpira diplomatska, tudi vi ste to povedali, prizadevanja za rešitev v avtonomnem položaju pokrajine, recimo iz leta 1974. Ali se, bi se morali recimo Slovenija, Slovenci, angažirati pri reševanju tega balkanskega žarišča bolj kot se in kako to storiti v mejah razumne diplomacije. Prosil bi vas za nekoliko krajši odgovor, ker se čas, namenjen za oddajo izteka, predvsem vaš čas, ki ste ga imeli za to oddajo, izteka.

MILAN KUČAN: Ja, torej vidite, to je problem, to se v kratkem času ne da, ampak najprej o temle, Slovenija se angažira v reševanju te krize, kot se angažira tudi pri reševanju bosanske krize, na način in sredstvi, ki so nam na razpolago. Kar zadeva Kosovo - naše stališče, samo da vas spomnim, nazaj na miting v Cankarjevem domu, na vse tisto, kar je bilo prej, na stavko v Starem trgu, rudarsko stavko in kasneje, naša stališča se niso v ničemer spremenila in tu ni govora o simpatijah eni ali drugi strani. Gre za to, kaj je narava konflikta in kako ga je mogoče rešiti. Če preprosto rečem, po moji sodbi ga rešiti drugače kot s spoštovanjem helsinških principov, torej da so meje definitivne in da se jih s silo ne da spremeniti, ne da rešiti, to pa pomeni visoka stopnja avtonomije Kosova v okviru Srbije in v okviru Jugoslavije, ker je Srbija pač del Zvezne republike Jugoslavije. To pomeni visoko priznanje manjšinskih pravic, zaščita manjšine in posebno varstvo manjšine. To pa seveda v Srbiji pomeni, da Albancem kot manjšini Srbije, priznajo ta poseben položaj in zaščito in da Albanci, ki so na Kosovu večina, priznajo to posebno zaščito in posebne pravice Srbom in Črnogorcem, ki bi v okviru avtonomije bili tam manjšina. S politiko nacionalno čistega Kosova, ki ga vodijo eni in drugi, ne rečem da vsi, politični predstavniki, seveda rešitve ni. Helsinški princip pa pomeni odprte meje, pretok ljudi, blaga, informacij in tako naprej, tudi kapitala in pomeni odpiranje perspektive vključevanja, tudi Jugoslavije v evropske integracije, kar seveda pomeni izpolnitev kriterijev. Izpolnitev kriterijev pomeni, da so to demokratične države. Iskanje rešitve, to je že moja izkušnja, nedavno sem pač imel priliko o teh stvareh veliko govoriti in me je presenetilo iskanje rešitve na predpostavki, da bo v Srbiji zmeraj nedemokratičen režim. Mislim da je to slaba rešitev, ki potem seveda hočeš nočeš vodi do konceptov odcepitve, koncept odcepitve pa seveda pomeni odpiranje Pandorine skrinjice konfliktov na Balkanu.

NOVINAR: Čisto na kratko, Evropska unija, na začetku ste že govorili o tem, tako da zdaj samo še eno kratko vprašanje, kako v luči dejstev, da se vendarle stvari ne razvijajo tako kot smo predvidevali, v državnem zboru je neke vrste blokada, tudi vladna resorna ministrstva ne uspevajo izvrševat nalog, ki jih imajo v zvezi s harmonizacijo slovenske zakonodaje z vsemi cilji, sami pa opozarjate na pomanjkanje te strategije razvoja z opredeljenimi nacionalnimi interesi, brez katere se ni mogoče enakopravno vključiti v Evropsko unijo. Torej kako v luči vsega tega in dejstev, da naj bi se priprave za vstop v Evropsko unijo začele jeseni, ocenjujete vse to?

MILAN KUČAN: No, velika odgovornost je seveda na vladi in poslancih, komu oziroma katerim stvarem bodo dali prednost in katerim ne. Ve se kakšen je obseg zakonodaje, ki jo je potrebno uskladiti, torej predpisov. Torej to je zakonodajno, tehnično in vsebinsko sila zahtevno delo, ampak še veliko zahtevnejše je usposobitev, ali če hočete adaptiranje celotnega sistema na to, da bodo uporabljali, da bodo znali uporabljati, da bomo znali uporabljati evropsko zakonodajo in da bomo odnose na posameznih področjih razvili do tiste stopnje, ko bo smiselno uporabljati evropsko zakonodajo. Veste, mi lahko uporabljamo evropske predpise recimo o standardih ekoloških, ampak vprašanje je, ali imamo mi vse tisto, kar omogoča uporabo teh standardov, narejeno, pa sem najmanj bolečo točko izbral. Drugič, zdaj je vsa pozornost v bistvu usmerjena na to, kje in na katerih točkah imamo, kje nimamo usklajene zakonodaje z evropsko zakonodajo. Veliko bolj pomembno se je pripraviti na pogajanja. Pogajanje pa pomeni seveda, da pogajalska stran, tudi naša, ve kaj hoče, kakšni so cilji, kaj mi pričakujemo od vstopa v Evropsko unijo kot država na posameznih gospodarskih in drugih področjih, ne. To se mi zdi, da je ključna zadeva. Potem je seveda manjša stvar, sposobnost pogajalcev, da znajo to uveljaviti in se mi zdi, to kar zdaj prihaja, to je v bistvu najpomembnejše, to je usklajevanje makroekonomske politike, tudi razvojne politike. Kot veste, države Evropske unije znotraj sebe usklajujejo makroekonomsko politiko, zdaj jo Evropska unija želi začeti usklajevati tudi s kandidatkami. To pa seveda pomeni za nas konec razprav o tem, ali so naši makroekonomski kazalci dobri, ugodni, ali niso ugodni, zato ker bodo merjeni z istimi merili kot se merijo makroekonomski pokazatelji v Evropski uniji in to bo pokazalo kje zaostajamo, kje ne zaostajamo in tu bodo seveda postale problem strukturne reforme. Mislim predvsem davčno, davek na dodano vrednost, odprtost Slovenije, tuj kapital v Sloveniji, kjer seveda je potrebno tudi reči bobu bob. Treba je upoštevati velikost Slovenije in velikost slovenske ekonomije. Če merite tuje investicije na glavo prebivalca, potem Slovenija kotira zelo visoko. Mislim, da smo na prvem mestu med temi državami kandidatkami. Če pa seveda merite absolutne številke, koliko milijard dolarjev je v Slovenijo investiranih tujega kapitala, potem smo na zadnjem mestu in tudi nikoli ne bomo s tega mesta prišli, seveda vprašanje je, čemu so namenjene. Špekulativnega kapitala ne rabimo. Rabimo portfolio investicije, rabimo investicije za tehnološko prenovitev jount venture. To je naš problem.

NOVINAR: Smo pri predzadnjem vprašanju, kratko bo, po ne ravno najbolj prevročem poletju, se nam verjetno obeta precej bolj vroča jesen, žal ne v meteorološkem smislu, pa problem tovornjakarjev, ki so ustanovili novo združenje in napovedana stavka medicinskih sester, to je teme, o katerih ste govorili v oddaji, so potencialna žarišča socialnih in političnih spopadov. Kakšna je vaša napoved glede tega, kratka, kar se da.

MILAN KUČAN: Predvsem gre za različne probleme. Problem medicinskih sester je dolg, je poznan, zdaj so pravno, torej če temu tako rečem, stvari očitno urejene, manjkajo izračuni, tarifni pravilnik, skratka tisto, kar bo povedalo koliko so pravne podlage zadovoljile tisto kar sestre upravičeno pričakujejo. S tovornjakarji, s prevozniki natančneje rečeno, je stvar drugačna. Jaz bi vendarle na prvo mesto pri iskanju krivde, če je to sploh smiselno, postavil državo, in finančno disciplino, še posebej, ker se je pokazalo, da je v veliki meri država dolžnik avtoprevoznikom in da je to razlog slabe volje. Torej vsaj država bi svoje obveznosti do svojih dolžnikov morala izpolnjevati. Seveda je problem pa še z drugega vidika resen in bi se ga bilo potrebno lotiti drugače. Izgledalo je nekaj časa, da je najbolj enostavno problem presežnih delavcev in dezinvestiranja reševati na tak način, da so podjetja svoje kamione za relativno nizko ceno ali v najem dala svojim delavcem, nekdanjim šoferjem in s tem rešila problem. Za tako majhen trg in za tako majhen obseg dela, je očitno avtoprevoznikov in kamionov v Sloveniji preveč. Na kak način se da to rešiti, je seveda drugo vprašanje, ampak tej resnici je treba tudi pogledati v oči.

NOVINAR: V intervjuju v sobotni prilogi Dela ste med drugim dejali, da lahko svoj, s svojo izkušnjo in političnim znanjem koristite pri opravljanju države. Sami ste tudi v uvodu rekli in veliko poudarjate, to vemo vsi, predsedniška funkcija v našem sistemu je relativno omejena. Na eni strani predsednik nima neposrednega vpliva, hkrati pa je v državi najvplivnejša oseba vendarle. Kako nameravate, kar se da tvorno izkoristiti ob vsem povedanem, svoj zadnji mandat?

MILAN KUČAN: No, kako mislim, bom rajši povedal, ko bo mandata konec, je pa seveda moje prepričanje, morebiti se motim, ampak zato bi bilo potrebno imeti argumente, da s svojim nastopanjem nisem škodil državi, ne vladi, ne opoziciji, predvsem pa v škodo ljudi, nisem storil ničesar. Morebiti bi se dalo narediti kaj drugače, boljše, morebiti, seveda tudi tu velja pregovor, da je pot do pekla tlakovana z najboljšimi nameni, ampak hotel bi imeti vsaj jasno in argumentirano diskusijo, razpravo o svojem početju, namesto diskvalifikacij tiste vrste, s katero sva začela - sprava je krasno tekla, dokumente pripravljamo krasno, dokler predsednik ni bil proti spravi. Na tak način se pač, se mi zdi, resno v politiki in resni državi delati ne da, spada pa to seveda k parlamentarni demokraciji, toliko resno je pač te stvari potrebno vzeti, kot so resni avtorji teh izjav.

NOVINAR: Danes ste na gostovanju na Radiu Koper Capodistria govorili o slovenskih nacionalnih zadevah in seveda je tudi veliko vprašanj, ki bi vam jih morali postaviti z našega primorskega stališča, seveda tudi nacionalno pomembnega, upam, da bomo v kratkem, v kratkem, o tem spet lahko govorili z vami v našem programu, za danes se vam zahvaljujem za obisk v studiu in v naši oddaji in vam želim prijeten dopust, prijetne počitnice.

MILAN KUČAN: Hvala lepa tudi vam za ta pogovor in priložnost. O temah, o katerih ste rekli, pa rad pridem, zato ker je prav Slovensko Primorje ena od redkih propulzivnih slovenskih pokrajin ta čas, ki ima razvojne načrte, ki ve kaj so razvojni načrti in ki jih tudi zna uresničevati, ne glede na to, da pri tem nima zmeraj podpore vlade.

NOVINAR: Držali vas bomo za obljubo, enkrat do konca leta, torej o primorskih temah s predsednikom Milanom Kučanom na Radiu Koper Capodistria na Modrem valu radia Koper.

MILAN KUČAN: Hvala lepa in srečno.

NOVINAR: Lep pozdrav.