Intervju

KLJUČEN JE BIL DECEMBRSKI PLEBISCIT
Ob 10-letnici Pekrskih dogodkov

Maribor, 23. maj 2001

Pekrski dogodki so bili povod za demonstracijo moči jugoslovanske armade in za provociranje slovenskih ljudi. Ključen je bil decembrski plebiscit. Če bi ob Pekrah slovenska oblast reagirala brez pokritja v svojem pravnem redu, bi prišlo do uvedbe izrednih razmer, to pa bi za dolgo časa odložilo ali celo prekinilo osamosvojitvena dejanja v Sloveniji, je poudaril predsednik Kučan. "Najtežja je bila vsekakor odločitev, kako odgovoriti na agresijo JLA."

Novinar Mirko Munda
Kako je po vašem Jugoslavija "pokala po šivih"? Kateri so bili v tem procesu prelomni dogodki in kdaj je postalo jasno, da življenje v skupni državi ni več mogoče?

KUČAN
"Mislim, da razpadanja po šivih, kot pravite, ni mogoče razmejiti z enim ali z nekaj dogodki, kajti šlo je za daljši proces. Jugoslavija je bila živ organizem s svojim protislovnim življenjem. Ustanovljena je bila s političnim dogovorom, ki je imel opravičljive in utemeljene razloge. Tako kot marsikatera druga država po koncu prve svetovne vojne je tudi Jugoslavija v bistvu nastala kot umetna tvorba in je zato v vsakih novih okoliščinah morala potrjevati in dokazovati upravičenost svojega obstoja. V dveh posebnih zgodovinskih trenutkih tega ni bila sposobna, ni znala odgovoriti na nove zgodovinske okoliščine in njihove izzive. Prvič je bilo to v času 2. svetovne vojne, ko ob napadu okupatorskih vojsk pravzaprav ni bilo nikogar, ki bi jo čutil kot svojo državo in jo zato branil. Zato je tudi tako hitro kapitulirala in razpadla. Drugič je Jugoslavija ni bila sposobna odgovoriti na spremenjene zgodovinske okoliščine, ko je bila blokovska delitev sveta presežena in je bilo konec sovjetskega komunizma.

Da nastajajo nove razmere, je bilo po moji sodbi v Jugoslaviji že dolgo jasno. Tudi ustavna reforma v prvi polovici sedemdesetih let je bila poskus, odzvati se na spremembe časa. Ustava iz leta 1974 je bila prepoznanje in priznanje dejstva, da so narodi Jugoslavije že stopili na pot preraščanja iz narodov v nacije in da bi bilo na tem temelju treba kvalitativno spremenitiprihodnje življenje v skupni državi. Ko bi bilo treba to uresničiti, pa se je srbski nacionalizem, sloneč na hegemonistični poziciji večinskega naroda, počutil ogroženega in srbska nacionalistična politika je zato storila vse, da se nov ustavni koncept ne bi dosledno uresničil. Od tod znani predlogi, naj se čedalje večja gospodarska in politična protislovja v državi razrešujejo, kot se je reklo, z učinkovitim političnim odločanjem, po načelu "en državljan en glas", ki je na prvi pogled nesporno demokratičen. Vendar to načelo velja samo v enonacionalni skupnosti. V večnacionalni skupnosti, kjer gre tudi za legitimne interese narodov, pa velja tudi načelo en narod en glas."

Ni se bilo mogoče sporazumeti

Novinar
Tu je bila torej točka, kjer je bilo mogoče pričakovati konflikt in kjer se je konflikt tudi zgodil?

KUČAN
"Do konflikta je prišlo zaradi protislovij, ki so bila - gledano s prostim očesom - najbolj očitna na ekonomskem področju, a so bile korenine mnogo globlje. Pokazalo se je, da zgolj z gospodarskim napredkom v večnacionalni državi ni mogoče reševati konfliktov, čeprav se še danes ob iskanju rešitev za konflikte na tleh nekdanje Jugoslavije pristaja na to tezo. Prav tako se je pokazalo, da je za rešitve, kako preseči ta konflikt, nujno resno delo. Zato je bila ustanovljena tako imenovana "Kraigherjeva komisija". Sodeloval sem v njej, razprave in poskus, dokopati se do sklepnega dokumenta s predlogi rešitev na osnovi po moji sodbi temeljite ekonomske, politične in sociološke analize, je pokazal, da se v Jugoslaviji okoli nekaterih temeljnih ocen in rešitev nismo sposobni sporazumeti. Ni se bilo mogoče sporazumeti, da morajo potrebne ekonomske reforme temeljiti na priznavanju trga in uveljavljanju ekonomskih zakonitosti, tudi privatne lastnine, in da je potreben učinkovit politični sistem s pluralno demokracijo, upoštevajočo večnacionalno strukturo v državi in enakopravnost interesov republik. Kraigherjeva komisija je bila po moji sodbi zadnji resni poskus preprečiti pokanje Jugoslavije po šivih."

Novinar
Je takrat postalo jasno, da v Jugoslaviji ne bo več mogoče skupno življenje?

KUČAN
"Takrat je postalo jasno, da se je treba pripraviti tudi na zelo verjetno možnost, da bo države konec. Protislovja in nasprotja so bila premočna in pripravljenost, reševati jih na demokratičen način, premajhna."

JLA je bila politična armada

Novinar
Potem so se dogodki začeli gostiti in pred nekaj dnevi smo v Mariboru praznovali desetletnico pekrskih dogodkov, ki so bili prvi konflikt z JLA in zlovešče znamenje nečesa, kar je prišlo dober mesec pozneje v dosti hujši obliki. Nekateri akterji takratnih dogodkov pravijo, da pekrski dogodki niso bili presenečenje. Kako ste jih dojeli vi?

KUČAN
"Pekre so pokazale več stvari. Ali so bili ti dogodki presenečenje ali ne, je odvisno od tega, kakšen razvoj dogodkov je kdo pričakoval, potem ko plebiscit o samostojnosti Slovenije decembra 1990 pri zveznih organih in pri srbskem vodstvu ni naletel na razumevanje in ko na razumevanja niso naletela izhodišča, da Slovenija želi na svoje zato, da bi si zagotovila razvoj in perspektivo, ki ju v Jugoslaviji, kakršna je bila, ni bilo več mogoče pričakovati. Slovenija je želela, da bi bila njena pot na svoje zavarovana s sporazumom z drugimi republikami; da bi prišlo do razdružitve, do kolikor mogoče mirnega razhoda, ki ne bi ogrožal miru in varnosti ne Slovenije ne nikogar v Jugoslaviji in Evropi. Zato tudi predlogi od tako imenovane asimetrične federacije prek konfederacije kot možnega sožitja bolj ali manj popolnoma suverenih držav do, na koncu, koncepta mirne razdružitve, ki smo ga utemeljevali na izhodišču, da je po 1. in 2. svetovni vojni Jugoslavija nastala s prostovoljno združitvijo takratnih narodov in njihovih bolj ali manj formiranih državnih tvorb, ne pa s pripojitvijo ali sprejemom kogarkoli v neko že obstoječo drugo državo.

Vsi predlogi so naleteli na veliko nasprotovanje. Za srbsko politiko je Jugoslavija bila tvorba, ki je omogočala, da živijo vsi Srbi v eni državi. Za njih je bila to Jugoslavija država srbskega naroda, v kateri sicer živijo tudi drugi narodi, ampak po "hišnem redu", ki ga v hiši - če govorim v prispodobi - določa lastnik.

Ob dejstvu, da integracijskih mehanizmov, ki bi temeljili na skupnih interesih in ki bi omogočali njihovo uresničevanje, ni bilo več, naj bi Jugoslavijo na koncu ohranjala samo dva vzvoda. Prvi je bil ZKJ, ki je razpadla na svojem 14. kongresu, ker se nekateri njeni deli niso podredili pritiskom in interesom srbske nacionalistične politike. Tako si je lastila pravico govoriti v imenu Jugoslavije in jo je z orožjem tudi skušala ohraniti samo še JLA. Ta je bila ves čas grajena na nerealnem in umetnem nadnacionalnem konceptu. JLA je bila politična in ideološka armada. Ko je razpadla idejna in politična podstat, partija, se je armadi oziroma ljudem, ki so jo profesionalno vodili, odprlo vprašanje, kakšna bo usoda njihovega posebnega statusa in privilegijev. Razpad Jugoslavije bi pometel tudi s tem. Ob dejstvu, da je bila JLA po oborožitvi in po strukturi ena najmočnejših armad v Evropi, samo političnim kratkovidnežem ali ljudem, ki niso imeli realnih predstav o tem, kaj je bila Jugoslavija, ni bilo jasno, da bo armada reagirala na slovenske poteze po plebiscitu. In to kljub temu, da je bila razglasitev samostojnosti Slovenije javno zamejena s šestmesečnim rokom, torej od decembra 1990 do konca junija 1991, in da smo poudarjali željo, da se to zgodi po mirni in konsenzualni poti. Treba je bilo torej samo najti povod. Seveda so ga našli v trenutku, ko je Slovenija v skladu s svojimi samoosvojitvenimi koraki sprejela odločitev, da slovenskih nabornikov ne bo več pošiljala v JLA, ampak da bo formirala svoje obrambne sile in da bo nabornike usposabljala v slovenskih centrih za vojaško usposabljanje na Igu in v Pekrah.

Če se torej ne bi zgodile Pekre, bi se našel kak drug povod. Morebiti na Igu ali kjerkoli drugje. Nujen je bil povod za demonstracijo moči jugoslovanske armade in za provociranje in pokoritev slovenskih ljudi. Pa tudi za izzivanje slovenske oblasti k hitrim dejanjem, ki ne bi bila pokrita s pravnim redom Slovenije in bi bilo zategadelj dovolj razlogov in argumentov za uvedbo izrednih razmer oziroma vojaške oblasti, kot je to uspelo ponekod drugje, kar bi vsaj za dolgo časa odložilo, če ne prekinilo osamosvojitvena dejanja v Sloveniji."

Šlo je za zgodovinske odločitve

Novinar
Po ocenah in analizah armade je bil menda takrat Maribor zaradi socialnih stisk ena najbolj občutljivih točk v Sloveniji. Zato konflikt v mestu ob Dravi.

KUČAN
"To so domneve. Gotovo je imela jugoslovanska armada dobro obveščevalno službo z zelo razvejano mrežo v Sloveniji. Zato je pravzaprav čudno, da so kljub temu popolnoma zmotno ocenili razpoloženje slovenskih državljanov in nasploh javno mnenje v Sloveniji. Maribor je bil, domnevam, v njihovih analizah bolj priročno mesto za konfrontacijo z vojaško silo kot recimo Ljubljana, blizu katere je Ig. V Mariboru kot industrijskem središču so bile že takrat socialne razmere precej zaostrene, v Mariboru je bila tudi precej močna večnacionalna struktura in mesto je veljalo za bolj odprto, z večjo stopnjo strpnosti in sodelovanja. Pa tudi medvojne vezi s Srbijo zaradi izseljencev so bile močnejše. Po moji sodbi so analitiki JLA v Beogradu podcenili dejstvo, da gre za zgodovinske odločitve, s katerimi so se ljudje zelo močno identificirali, kajti vedeli in razumeli so, v kaj se spreminja Jugoslavija. Napačna je bila tudi ocena, da bo mogoče Slovence preprosto zastrašiti in prepričati, kar je še pomembnejše. Spomnite se od leta 1985 ponavljajoče se teze, da so Slovenci v redu, napačno je njihovo politično vodstvo. Na tem so gradili.
Tudi čez en mesec, po sprejetju zaključnih osamosvojitvenih odločitev 25. junija 1991, ko so ponoči armadni tanki zapeljali iz vojašnic, je bila njihova ocena, da bodo prestrašeni Slovenci samo dvignili roke in se predali, popolnoma napačna. Znašli so se pred narodom, ki se je bil pripravljen za uresničitev svoje demokratične odločitve tudi boriti, čeprav samo s puško ali celo brez nje."

"Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan"

Novinar
26. junija zvečer je bila pred parlamentom veličastna proslava, posvečena rojstvu nove države. V svojem govoru ste med drugim rekli: "Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan." So bile te besede zgolj simbolne ob slovesnem trenutku, ali ste z njimi napovedovali hude preizkušnje?

KUČAN
"Teh besed v svojem govoru sprva nisem imel zapisanih. Kakšno uro pred proslavo, ko sem skočil domov, da se preoblečem in obrijem, je Murgle, kjer stanujem, zelo nizko preletelo vojaško reaktivno letalo. To je bil zame nov znak, da se napovedujejo hude stvari. Takoj sem sedel za mizo in si v govor pripisal ta stavek. Z njim sem hotel povedati, da je nocoj slavje in da imamo pravico proslavljati, ker smo naredili velike stvari, negotovo pa je, kaj nam bo prinesel nov dan. Upal sem, da se ne bo zgodilo, kar se potem na žalost je in kar je napovedovalo tisto reaktivno lovsko letalo nad Ljubljano."

Težave z razumevanjem, kaj se dogaja v Jugoslaviji

Novinar
Kako sta Evropa in svet spremljala osamosvojitvene korake Slovenije?

KUČAN
"Predvsem mislim, da sta imeli Evropa in mednarodna skupnost nasploh težave z razumevanjem, kaj se dogaja v Jugoslaviji. Nekaj je dejstev, ki so popačila poglede na Jugoslavijo. Blokovske delitve je bilo konec in prišlo je do združitve obeh Nemčij. Niso pa še bili preseženi logika in miselnost blokovske delitve in seveda tudi ne geostrateški interesi, po katerih je Jugoslavija vsaj delno sodila pod interesno sfero Sovjetske zveze. Dodati je treba tudi še negotovost, kaj bo s Sovjetsko zvezo in kaj je z njenimi namerami glede Jugoslavije, kajti konflikti interesov velikih držav na Balkanu so bili, gledano zgodovinsko, vedno prisotni.

Ne gre pa izpustiti tudi drugih interesov, zlasti ekonomskih. Takrat je bilo v Jugoslaviji tudi precej tujih naložb. Naj spomnim samo na Crveno zastavo in italijanski kapital v njej. Po eni strani je šlo za poskuse, kako po mirni poti priznati dejstvo, da je Jugoslavija prenehala obstajati, in izpeljati posledice tega dejstva, na drugi strani pa za poskuse ohraniti Jugoslavijo tudi s finančnimi in političnim naložbami in tako zavarovati interese, povezane z njo. S tega vidika sta bila seveda pomembna Ante Marković in njegova vlada. Markovićev obetavni koncept gospodarskih reform je bil za tujino zelo sprejemljiv, žal pa je temeljil na napačni predpostavki, da bodo samo ekonomske reforme, investicije in gospodarski razvoj pomagali ohraniti to državo ob večji t.i. "učinkovitosti" političnega odločanja, ki pa je spregledovalo večnacionalno federativno strukturo države in njena protislovja.

In, tretjič, takrat je, če uporabim vašo prispodobo, po šivih pokala tudi že Sovjetska zveza. Govorili so nam, da smo "slab zgled", da bi bilo priznanje Slovenije, kot smo ga želeli, ali rečeno drugače, uveljavitev pravice do samoodločbe Slovencev bi bila slab zgled za Sovjetsko zvezo oziroma za odcepitvene težnje zlasti kavkaških in srednjeazijskih držav. Ta opozorila so bila povezana z bojaznijo, kaj bo z orožjem, zlasti jedrskim, v Sovjetski zvezi, če bi ta država nenadzorovano razpadla, kaj bo s socialnimi nasprotji, ki so pretresala Sovjetsko zvezo, in kako bi se Zahod zavaroval pred morebitnim pritiskom delovne sile z Vzhoda.

Še en razlog je zelo pomemben: svet je bil navajen videti v Jugoslaviji faktor stabilnosti na Balkanu, na zgodovinsko tradicionalno eksplozivnem območju, ki je zaradi svojih protislovij in konfliktnosti že nekajkrat, konkretno v prejšnjem stoletju trikrat, ogrozil ne samo evropski, ampak tudi svetovni mir. Jugoslavija je bila v določenih obdobjih sposobna presegati to konfliktnost. Balkan je bil kar nekaj desetletij stabilno območje. Mednarodna skupnost ni bila sposobna pogleda na geopolitični zemljevid Evrope brez jugoslovanske države, čeprav je zato zapadala v slepo ulico.

Spominjam se pogovorov z zunanjimi ministri, predsedniki vlad in držav v tistem obdobju. Zlasti z italijanskim zunanjim ministrom De Michelisom se dolgo nismo razumeli glede tega, kaj pravzaprav želimo. Ves čas je menil, da nam gre samo za slovensko priznanje, ne glede na ceno. Seveda smo to priznanje želeli, želeli smo priznanje pravice do samoodločbe, toda hkrati smo sogovornikom dopovedovali, da Jugoslavija razpada, da je praktično ni več in da mednarodna skupnost mora v ta proces intervenirati, ga usmerjati in nadzorovati, ker bo sicer razpadla stihijno z vsemi možnimi tragičnimi posledicami, ki so se žal pozneje tudi zgodile. Tu je bil, mislim, nesporazum z mednarodno skupnostjo. Vsi naši slovenski predlogi od asimetrične federacije prek konfederacije do formalnega predloga o razdružitvi, ki je bil poslan Predsedstvu SFRJ in tudi zvezni skupščini, ki pa žal niso bili sprejeti, govorijo vse prej kot o slovenskem egoizmu, ki so ga nekateri v svetovni politiki razumeli z zahtevo Slovenije po mednarodnem priznanju."

Vojna v Sloveniji je pretresla Evropo

Novinar
Ampak preobrat se je potem vendarle zgodil zelo hitro. V visoki diplomaciji se običajno stvari pletejo dalj časa. Pri prvih priznanjih v letu 91, so nas januarja 1992 priznale države EU in nova država je bila že čez nekaj mesecev sprejeta v OZN.

KUČAN
"Od slovenskega plebiscita naprej, še posebej v tistem šestmesečnem javno oznanjenem roku, ni manjkalo opozoril: ne hitite! Odgovarjal sem, da Jugoslavija razpada in da čakanje ne bo rešilo ničesar. Nikoli ne bo "pravi čas". Samo še zaostrilo bo konflikt in morebiti bi tudi Slovenija plačala višjo ceno. Srbski nacionalizem se je namreč od povsod umaknil z vojno, ki jo je izgubil. Najprej je bila vojna v Sloveniji, kjer ni mogel imeti realne moči, ker ni bilo mogoče igrati na mednacionalni konflikt. Potem se je vojna premaknila na Hrvaško, ker je srbski nacionalizem že imel realno osnovo in tudi nasprotnika in se potem preselila tudi v Bosno in Hercegovino. In stvari še vedno niso dokončane.

Za hiter preobrat v mednarodni politiki so 'zaslužna' nekatera dejstva. Ključen je bil plebiscit, njegov rezultat, njegova pravna ureditev. Znano je, da so se vodile v slovenski politiki velike razprave, kakšen naj bo zakon o plebiscitu, ali naj zadošča večina pozitivnih glasov tistih, ki bodo glasovali, ali večina vseh, ki imajo pravico glasovati na referendumu. Z veliko težavo je zmagal koncept zakona o več kot polovici vseh, ki imajo pravico glasovati. Razumel sem sicer bojazen novih in neizkušenih politikov, da je lahko rezultat referenduma tudi neugoden, vendar sem bil sam trdno prepričan, da se to ne more zgoditi, kajti dobro sem poznal razpoloženje slovenskih ljudi, saj sem ga spremljal skozi dolgo obdobje zorenja v konfliktih, skozi katere je šla Slovenija zadnja leta obdobja Jugoslavije. Prepričan sem bil tudi, da bo udeležba zelo visoka in da bo seštevek pozitivnih odgovorov na plebiscitno vprašanje zelo visok. O tem govorim zato, ker hočem povedati, da je bil ključni argument, ki je spreminjal mnenje v mednarodni politiki in ki nas je pripeljal do mednarodnega priznanja, visoka stopnja opredeljenosti ljudi v Sloveniji, da hočejo samostojno državo.

Dobro se spomnim pogovora z ameriškim zunanjim ministrom Bakerjem v Beogradu, 4 dni pred osamosvojitvijo. Prepričeval me je, naj Slovenija 25. junija, kot smo napovedali, ne razglasi pravnih aktov o osamosvojitvi. Dejal mi je tudi, da nas nihče ne bo priznal. Odgovoril sem mu, da mogoče ne bo priznal Slovenije, moral pa bo, če je demokrat, priznati dejstvo, da je tako visok odstotek ljudi na demokratičnem referendumu povedal, da si želi slovensko državo.

Ne gre tudi pozabiti, da se je med razglasitvijo samostojnosti in mednarodnim priznanjem prvič po 50 letih na tleh stare celine zgodila vojna, ki je pretresla tudi evropsko in svetovno politiko. Z njo se je soočila ministrska trojka Evropske unije, s katero smo se pogovarjali, mislim, dvakrat, 28. in 30. junija 1991, pa tudi nemški zunanji minister Dietrich Genscher, s katerim smo se srečali v Beljaku, ker ni mogel v Slovenijo. Spoznanje, da gre za resnično vojno, ki jo je treba ustaviti, je mislim tudi veliko prispevalo k temu, da se je potem javno mnenje v pristojni svetovni politiki začelo obračati nam v prid."

Sprejeti dejstvo, da je Slovenija v vojnem stanju

Novinar
Ob koncu pogovora še bolj osebno vprašanje. Kdaj vam je bilo med osamosvojitveno vojno najtežje?

KUČAN
"Najtežja je bila vsekakor odločitev, kako odgovoriti na agresijo JLA. Najpreprosteje rečeno, sprejeti dejstvo, da je Slovenija v vojnem stanju. Na razširjeni seji predsedstva R Slovenije tisto jutro, ko so enote armade iz vojašnic v Sloveniji in na Hrvaškem odšle proti našim mejnim prehodom, se je bilo treba odločiti, ali na uporabo orožja odgovoriti z orožjem. Šlo je v bistvu za odločanje o vojni in o usodi plebiscitne odločitve, o tem, ali jo bomo branili tudi z orožjem. Vsi navzoči smo se zavedali svoje odgovornosti. Na eni strani je bila dilema, vztrajati pri uresničitvi plebiscitne odločitve in takrat že legalne odločitve slovenske skupščine o osamosvojitvi tudi za ceno soočanja z vojaško silo, na drugi strani pa je ležala nad nami odgovornost, da tvegamo tudi veliko življenj slovenskih ljudi. Kot predsednik sem molk, ki je sledil po tem, ko je bila dilema predstavljena, spremenil v konkretno in soglasno sprejeto odločitev, da se plebiscitna odločitev brani tudi z orožjem."

Novinar
Kmalu potem ste na pogovorih na Brionih, ob prekinitvi ognja po posegu Evropske unije, znova odločali o miru in vojni.

KUČAN
"Takrat je bila vojna samo prekinjena, cilj pogajanj na Brionih je bil doseči mir in potem v miru odločati o usodi slovenskega osamosvojitvenega projekta. Bili smo uspešni: dosegli smo mir. To je bilo najpomembnejše. In zavarovali življenja ljudi. In dosegli smo - z začasno prekinitvijo -nadaljevanje procesa osamosvajanja. Nismo odstopili od tistega, kar je Slovenija do takrat že dosegla in uveljavila - tudi z odporom agresiji - predvsem pa smo s prepovedjo vrnitve JA na mejne prehode in na mejo sploh, ki je tako postala "evropska meja", pripravili dobro izhodišče za začetek pogajanj o umiku JA iz Slovenije, kar se je potem zgodilo še prej, kot je predvidel sporazum.

Podpis sporazuma na Brionih je bil seveda pomemben tudi z mednarodnega vidika, saj je bila z njim Slovenija kot sopodpisnica ob Evropski uniji in Jugoslaviji priznana kot samostojen subjekt mednarodnih odnosov, da ne rečem kar država. Takoj ko je to predlagal Van Den Broek, ki je vodil pogajanja, mi je bilo jasno, da je Slovenija dobila največ, kar je mogla takrat dobiti, da gre pravzaprav za prvi in najpomembnejši korak k vzpostavitvi Slovenije kot države, kot subjekta mednarodnega življenja, čeprav so doma zaradi vzdušja, kakšno je pač bilo, nekateri ta sporazum doživeli tudi drugače. Govorilo se je o izdaji, o kapitulaciji itd. Ampak to je bila po moji sodbi posledica slabega poznavanja, kaj se je zgodilo na Brionih. Moj poglavitni problem pa je bil, poznavajoč razpoloženje v Sloveniji, predvsem stanje duha v slovenski politiki in nekatere radikalne zahteve, kako podpisu na Brionih zagotoviti verodostojnost in spoštovanje doma. Med pogajanji je bila npr. postavljena zahteva, da mora Slovenija izpustiti zajete oficirje JA. Obveznost, ki sem jo sprejel v imenu Predsedstva RS, da je to treba storiti do polnoči, ni bila spoštovana.

Novinar
In kako ste se počutili, ko je Slovenija postala polnopravna članica OZN, ko ste govorili v Združenih narodih, ko je naša država dosegla končni cilj v osamosvojitvenem procesu?

KUČAN
"Morda bi bilo pretiravanje, če bi rekel, da je šlo za veličasten, zagotovo pa za enkraten občutek. Ne samo zato, ker sem v New Yorku doživel trenutek, ko so pred palačo OZN dvignili na drog slovensko zastavo in ko sem v slovenščini v imenu nove članice spregovoril pred Generalno skupščino OZN. Šlo je za priznanje, da je Slovenija uspešno opravila vso kalvarijo, ki je bila potrebna za uresničitev, kot radi rečemo, svojih zgodovinskih sanj. Ob tistem ponosu in navdušenju se mi je zdelo, da lahko mirno rečem: To je zdaj končano in smo na cilju.

Kaj smo potem s to svojo državo storili, kaj vse smo dosegli, koliko truda smo vložili, ali kaj bi morebiti še lahko dosegli, če ne bi zapravljali energije po nepotrebnem, je seveda drugo vprašanje. Ampak ne glede na to mislim, da smo v desetih letih, potem ko je morala nova država skozi vojno, se prebiti do mednarodnega priznanja ter vzpostaviti vse svoje funkcije ter institucije in se lotiti velikih političnih, gospodarskih ter socialnih reform, dosegli zelo veliko."