|
DIPLOMATSKI ODNOSI MED ZRJ IN SLOVENIJO PO DESETIH LETIH
O Sloveniji in slovensko-jugoslovanskih odnosih za srbsko državno televizijo
Ljubljana, Predsedniška palača, 19. december 2000
Dejstva govorijo o tem, da so na tleh nekdanje Jugoslavije nastale nove države. Če bodo vse te države sprejele isti vrednosti sistem kot velja v državah EU in državah, ki so članice Nata in ki jih sprejema tudi Evropa, potem je možno pričakovati intenzivnejše sodelovanje na vseh področjih, je med drugim dejal predsednik Kučan. To so samostojne države, ki se združujejo in povezujejo na podlagi interesov, ki predpostavljajo enakopravnost interesov, vzajemnost interesov, medsebojno spoštovanje, razumevanje in zaupanje, je dodal in poudaril, da je važno predvsem, da obstajajo mehanizmi, skozi katere je probleme mogoče reševati.
Verjamem, da je nekaj težav, s katerimi se bo potrebno soočiti, kot se mora z njimi soočiti vsakdo od nas. Prav gotovo je najzahtevnejše spraševanje o tem, zakaj se je vse to zgodilo in kolikšen delež krivde za to je potrebno prevzeti. Vendarle sem prepričan, ponovim, da ima Srbija veliko prihodnost in jaz ji na poti v to prihodnost želim vso srečo, je med drugim poudaril rekel predsednik Kučan.
NOVINAR TV SRBIJA - DRAGOSLAV KOŠARIĆ
Gospodine predsedniče, nakon deset godina tapkanja u mestu potpisan je protokol o uspostavljenju diplomatskih odnosa između Savezne republike Jugoslavije i Slovenije.Recite šta to faktički znači za buduće bilateralne odnose dve zemlje
MILAN KUČAN
Deset let je, odkar so se na tleh nekdanje Jugoslavije zgodile nove realnosti. Dejstvo je, da je nekdanja Jugoslavija razpadla, da je takrat vsakdo šel svojo pot. Ljudje bodo znali najbolje presoditi, katere poti so bile srečno izbrane.
V Sloveniji bomo te dni praznovali 10 let plebiscita. 23. decembra 1990. leta smo imeli plebiscit. Z njim smo se praktično odločili, da želi Slovenija živeti kot samostojna država. Vprašali ste me, kako ocenjujem vzpostavitev diplomatskih odnosov po desetih letih stopicanja na mestu. Za Slovenijo bi moral reči, da teh deset let ni stopicala na mestu, da je trdo delala in da so rezultati tega trdega dela danes tu. Slovenija se pogaja o polnopravnem članstvu v Evropski uniji, je najbolj kredibilen kandidat za članstvo v NATO, ima 15.000 evrov - kar je po današnjem tečaju približno 29.300 in nekaj več DEM bruto proizvoda po kupni moči prebivalca, ima povprečno plačo približno 1500 DEM. Je uredila odnose s sosedi. Je morala zgraditi svojo lastno državo z vsemi funkcijami. Slovenija je morala poiskati tudi nova tržišča, ko je izgubila jugoslovanska, najprej srbska, še v času skupnega življenja. Torej je ta čas bil porabljen - da ne grem v podrobnosti. Kako je kdo drug izkoristil ta čas, rekel sem že prej, bodo najbolje znali presoditi ljudje sami.
Po 10 letih so res vzpostavljeni diplomatski odnosi s sedanjo Zvezno republiko Jugoslavijo potem, ko je Slovenija diplomatske odnose uredila z drugimi državami, ki so nastale na tleh nekdanje Jugoslavije. To je dobro znamenje. Pomeni, da so se stvari začele usmerjati v pravi, normalni tok življenja po začetnih spremembah v Jugoslaviji. Na tem diplomatskem sporazumu bo seveda zdaj potrebno graditi naprej. Gotovo ni mogoče pričakovati, da se bodo stvari spremenile čez noč. To je 10 oziroma 15 let življenja in dogodkov, ki jih preprosto ni mogoče odmisliti, ni jih mogoče pomesti pod prag. Verjamem pa, da je interes zdaj nesporno obojestranski za to, da se začnejo stvari urejati. Posebej po tem, ko je odpravljena ključna ovira, zaradi katerega tega sporazuma ni bilo že prej: to je, da sedanje vodstvo Zvezne republike Jugoslavije ne vztraja več na načelu, da je ta Jugoslavija izključni naslednik - v državnopravnem smislu - nekdanje skupne jugoslovanske države.
Vprašanje
Obične ljude zanima ukidanje viza, slobodan protok ljudi, roba i ideja. Recite, kad mogu to očekivati?
MILAN KUČAN
Zdi se mi razumljivo, da je to najbolj prvinsko pričakovanje. Gotovo ga bo potrebno urejati v perspektivi evropskih pričakovanj Slovenije, pa tudi Srbije oziroma ZRJ po življenju v tej skupni integraciji. Treba bo upoštevati, da Slovenija svoje zunanje odnose, torej tudi te, ki so povezani z viznimi režimi, ureja v skladu s svojo ambicijo, da se včlani v Evropsko unijo. Gotovo pa je Slovenija zainteresirana, da se čimbolj normalno in neboleče uredijo vprašanja, ki so povezana predvsem s prostim pretokom ljudi, seveda tudi kapitala, blaga, materialnih, duhovnih, kulturnih in drugih dobrin. Slovenija predvsem želi, in z vzpostavitvijo veleposlaništva v Beogradu bo to mogoče, da ljudje iz Zvezne republike Jugoslavije ne bi več po vizna dovoljenja, ki so potrebna za vstop v Slovenijo, hodili v Budimpešto in drugam, ampak da bi bila dostopna na najlažjo možni način. Slovenija bo seveda tudi proučila, kakšne olajšave so pri tem možne. Tako kot je našla načine, da je to olajšala za BiH in za Makedonijo, kljub temu, da obstoji vizni režim tudi z Bosno in Hercegovino in tudi z Makedonijo. Toje bil tudi pogoj, da lahko ureja drugo, kar je bilo neurejeno vseh teh 10 let in kar je zaradi razpada nekdanje skupne države bistveno prizadevalo ljudi . To so predvsem družinska razmerja, premoženjska razmerja, dedna vprašanja, skratka vse tisto, kar je ljudem oteževalo življenje, ne da bi bili pravzaprav sami za to krivi. Vizni režim je vstopnica za vse to, hkrati pa tudi simbolno veliko pomeni., Upam, da se bo to v prihodnje uredilo.
Vprašanje
Šef jugoslavenske diplomatije Goran Svilanović je tu u Ljubljani rekao kako očekuje investiranje Slovenije u privredu Savezne republike Jugoslavije. Postoji li interes i može li slovenačka privreda u izmenjenim okolnostima da parira konkurenciji iz sveta?
MILAN KUČAN
Slovenija je že veliko investirala v Srbijo. Zato se mi zdi, da bo eden prvih sporazumov, ki bo moral slediti sporazumu o vzpostavljanju diplomatskih odnosov, sporazum o urejanju premoženjsko-pravnih vprašanj. S tem sporazumom se bo uredilo lastništvo na nekdanjih nepremičninah, ki so bile last slovenskih podjetij, uredilo se bo tudi vprašanje skupnih investicij, ki jih v Srbiji in seveda tudi v Sloveniji ni bilo malo. O tem se bo gotovo mogoče dogovarjati, ker obstoji interes za to na obeh straneh, to je že ugotovljeno. Lahko se bo nadgrajevalo, vzpostavljalo ta podjetja v njihovo primarno funkcijo, s proizvodnjo na istih ali novih programih. To seveda ne bo enostavno, ker so potrebne strukturne spremembe. Potrebno je upoštevati strukturne spremembe, ki so se v Sloveniji že zgodile, lastninsko reformo, ki podjetja v Zvezni republiki Jugoslaviji še čaka. Potem bo mogoče govoriti o tem, kakšna je prihodnost sodelovanja.
Tu so nekatere podjetja, ki so ne glede na znano blokado slovenskega blaga še iz leta 1989 ves čas poslovala s podjetji, posebej v Srbiji. Mislim na Gorenje, na Planiko, na nekatere druge slovenske blagovne znamke, ki so bile tam prisotne. Torej, tudi politične blokade in politične pregrade niso mogle uničiti vitalnega interesa gospodarstva, vitalnih interesov naših podjetij. Tudi v obratni smeri se je to dogajalo. Kakšen bo tempo tega gospodarskega sodelovanja, to je danes težko predvidevati. Vsi stiki doslej, tudi predvsem obeh gospodarskih zbornic, so pokazali, da obstoji velik interes; da obstojijo možnosti.
Ker ste me vprašali, kako bo Slovenija vzdržala konkurenco razvitih gospodarstev, bi vam moral povedati, da Slovenija to konkurenco vzdržuje in da jo je vzdržala. Vi ne veste, da je ob izgubi jugoslovanskega trga morala Slovenija, ki je izrazito eksportno orientirana, iskati nove trge in da jih je našla predvsem v najbolj zahtevnih tržiščih držav, ki so članice Evropske unije. Več kot 40% bruto družbenega proizvoda ustvarja Slovenija v zunanjetrgovinski menjavi, 2/3 od tega prav v državah Evropske unije in več kot 50% teh dveh tretjin na trgu Zahodne Nemčije, to je na najbolj kompetitivnem, na najbolj zahtevnem trgu. Tam se je uveljavila s svojimi blagovnimi znamkami, s kvaliteto svojih uslug, s kvaliteto svojih storitev. Pri tem pa je seveda treba povedati, da je Slovenija zaradi prestrukturiranja svojega gospodarstva dosegla kvalitativen razvoj tako, da danes 60% svojega bruto družbenega proizvoda ustvarja s storitvami in samo nekaj čez 30% še v industriji. Tudi to seveda po svoje limitira možnosti oziroma terja od slovenske industrijske proizvodnje, da je zelo konkurenčna, predvsem s kvaliteto svojih proizvodov in z dodano vrednostjo na enoto proizvoda.
Vprašanje
Sa potpisom protokola o uspostavljanju punih diplomatskih odnosa, Slovenija je priznala teritorijalni integritet Savezne republike Jugoslavije. Postojeći biro Republike Slovenije u Podgorici za potsticanje saradnje sa Crnom gorom se tako glasi. Recite Vaš pogled na tu novo nastalu situaciju i nove okolnosti?
MILAN KUČAN
Poglejte, s podpisom sporazuma o vzpostavljanju diplomatskih odnosov je Slovenija, razumljivo, vzpostavila diplomatske odnose z Zvezno republiko Jugoslavijo. To je federativno urejena država, ki jo sestavljata dve enoti. Če bosta ti dve enoti v demokratičnem dialogu našli razloge, da nadaljujeta skupno življenje, ali pa če se bosta v demokratičnem dialogu in po demokratičnem postopku sporazumeli, da nadaljujeta svoje življenje drugače, torej izven skupne države, je to njuna svobodna in demokratična odločitev, ki jo bo Slovenija spoštovala. Tako kot je Slovenija za sebe leta 1990 zahtevala pravico do uveljavitve pravice do samoodločbe, to pravico Slovenija spoštuje pri vseh drugih narodih. Seveda ob tem pričakuje, da so ti postopki izraz demokratične volje državljanov in da ta pravica, ki jo ima vsak narod, ne sega v enako pravico drugega naroda. To je moj odgovor na Vaše vprašanje.
Diplomatski odnosi so vzpostavljeni z Zvezno republiko Jugoslavijo. Če bi tam razvoj dogodkov šel v drugo smer, se bo Slovenija do tega na novo opredeljevala takrat. To naše predstavništvo, ki je bilo do sedaj v Podgorici, dobiva seveda drugo funkcijo. Predvsem funkcijo konzularnega predstavništva, kakršnega je Slovenija zaradi reševanja življenjskih problemov ljudi predlagala nekoč tudi že Beogradu. Če ne drugače, da se ustanovi konzulat zato, da bi urejal konzularne posle tudi v Beogradu.
Vprašanje
Gospodine predsedniče, na Kosovu i Metohiji političari albanski i njihove partije žele nezavisnost. A rezolicija Ujedinjenih nacija 1244 predviđa, da ova južna srbska pokrajina je deo Jugoslavije. Recite istovremeno Srbi, većina Srba sa Kosova su u izbeglištu, ono malo što je ostalo trpi veliki teror. Recite po Vama, kako se može rešiti taj gordijski čvor?
MILAN KUČAN
No, to je gotovo težko vprašanje, ki ga tudi nekdanja Jugoslavija ni znala rešiti na pameten način. To je pravzaprav več vprašanj, tako kot ste jih tudi Vi postavili.
Najprej bi se rad opredelil do fenomena srbskih beguncev. Po mojem mnenju je demokratično, je človeško in je v skladu tudi z evropskimi standardi, standardi prihodnje ureditve Evrope, da se vsem beguncem, vsem, torej tudi Srbom omogoči vrnitev na njihovo ognjišče. Srbi niso begunci samo iz Kosova, so tudi iz delov Bosne in Hercegovine in tudi iz velikih delov Hrvaške. To je po moje demokratičen standard, ki govori o stopnji demokratičnosti večinskih narodov in tudi standard, ki govori o demokratičnosti ureditev posameznih držav. Sprejeti begunce nazaj, omogočiti jim varnost in zaščito, govori o tem, koliko so države sposobne v resnici živeti tako, kot zahteva logika prihodnje in sedaj združujoče se Evrope.
Kar zadeva samo Kosovo in resolucijo Varnostnega sveta 1244, mislim, da je treba upoštevati čas in razmere, v katerih je bila ta resolucija sprejeta. Bila je sprejeta izrazito kot sredstvo pritiska zoper takratni režim v Beogradu in zato, da se tudi s tem pritiskom, če že ne prepreči, vsaj zmanjša državni teror, ki ga je takratni režim izvajal nad Albanci na Kosovu. Ni mi treba, vsaj ne za Vašo publiko, govoriti o tem, kako so se valovi tega nasilja med tema dvema narodoma na Kosovu stopnjevali enkrat v eno, drugič v drugo smer, predvsem zaradi nesposobnosti politikov obeh tam živečih narodov, da bi našli neko formulo sožitja, če že ne aktivnega življenja enega z drugim, vsaj formulo, ki bi omogočila, da ne bi živeli drug proti drugemu. To je ta, če smem tako povedati, formula, ki do sedaj ni najdena.
Če se vrnem na resolucijo. Jaz sem to resolucijo razumel kot resolucijo proti takratnemu režimu. Zato tudi govori po moji sodbi o Kosovu kot posebni enoti v okviru Zvezne republike Jugoslavije. Nisem pa je nikoli razumel, in tudi sedaj je ne razumem tako, da je to enota, ki ni sestavni del republike Srbije. Torej Kosovo je, po mojem prepričanju - za to sem se zavzemal takrat, ko smo bili še del Jugoslavije in ko je bilo vrsto sporov tudi med nami in beograjskim režimom okoli prihodnosti Kosova - da je Kosovo sestavni del Jugoslavije kot sestavni del Srbije. To je za mene nesporno. Takšna je bila tudi ureditev po nekdanji jugoslovanski ustavi.
Vi veste, da je mednarodna skupnost poskušala preprečiti državno nasilje ali državni teror zoper Albance na Kosovu tudi z intervenco NATA. Slovenija je to intervenco podprla, kot tudi sicer podpira borbo zoper nasilje katerega koli naroda nad pripadaniki drugega naroda. Res je, to nasilje je bilo potem prekinjeno. Mislim pa, da je upravičenost in utemeljenost te intervence postavljena sedaj na veliko preizkušnjo in pod velik vprašaj. Če ne bo mednarodna skupnost sedaj sposobna preprečiti nasilja Albancev nad Srbi na Kosovu, potem žal ne bo mogoče govoriti o uspehu te akcije. Ali če sem čisto čist, kar zadeva Slovenijo. Mi nismo podprli akcije zoper nasilje beograjskega režima zato, da bi omogočili nasilje albanske politike nad Srbi na Kosovu. Torej, potrebno bo najti nek modus skupnega življenja.
Za sedaj, tako kot stvari stojijo, se mi zdi pametno ohraniti, bom rekel kar direktno, protektorat Združenih narodov na Kosovu. Ta seveda ne pomeni eksteritorialnosti Kosova in po moji sodbi tudi ne nikakršnega prejudica, da lahko Kosovo lahko postane samostojna država, ampak preprosto ustvarjanje razmer za demokratizacijo tega območja, za uvajanje pravne države in za vračanje Srbov in drugih, ki so iz Kosova pregnani. Drugače rečeno, zdi se mi, da je kakršno koli govorjenje o končni rešitvi statusa Kosova v tem trenutku prenagljeno. Pri tem pa je moje izhodišče, da je Kosovo sestavni del republike Srbije in republika Srbija je z obema svojima pokrajinama sestavni del sedanje Zvezne republike Jugoslavije.
Vprašanje
Po Vama, čija je seda odgovornost: Rekli ste, da je u ono vreme terora nad Albancima bio kriv režim u Beogradu? Ko je sada kriv za ...?
MILAN KUČAN
Mislim - in se tudi nasploh zavzemam in sem tudi ves čas zavzemal , ne glede na to, kje so se dogajale krivice manjšini - da je za krivice, ki jih večinski narod stori nad manjšino, odgovornost zmeraj na večinskem narodu in na politiki večinskega naroda. V tem primeru je nesporno, sedaj je odgovornost za to nasilje na Albancih na Kosovem, posebej na albanskih politikih, ki dostikrat odgovarjajo, da ne morejo preprečiti tega nasilja. To ni res. Demokratičnost in če hočete evropskost se kaže, in tudi osebni pogum se kaže takrat, kadar si pripravljen nastopiti zoper zlo, ki se dogaja v imenu tvojega lastnega naroda. Ni to nič novega. To je bilo moje stališče tudi še takrat, ko smo živeli v skupni Jugoslaviji.
In ker imamo Slovenci s tem izkušnjo: dostikrat se govori o tem, da niso rešena nacionalna vprašanja posameznih narodov. Seveda, če se poskuša rešitve iskati znotraj formule strnjenega nacionalnega ozemlja ali če hočete, etnično čistega ozemlja, potem ni rešeno in tudi ne more biti rešeno nacionalno vprašanje praktično nobenega evropskega naroda. Vsi evropski narodi oziroma vse evropske države živijo tudi z manjšinami. In zato je tako pomembno to, kar je bilo sklenjeno že v Helsinkih, v helsinški listini, zelo visoka promocija pravic in zaščite nacionalnih manjšin.
Mi Slovenci zahtevamo to za manjšine, ki jih imamo v Italiji, v Avstriji, tudi na Madžarskem. To mislim, da je evropska perspektiva. Ne ustvarjanje nacionalnih držav po načelu Blut und Boden, kjer je kri, tam je država. Državne meje so fiksne, s silo se jih spremeniti ne da. Zato pa je treba razmišljati o svojih manjšinah. Politika, ki trdi, da pripadniki kakšnega naroda nikjer ne morejo biti manjšina in da je torej zanje potrebno zmeraj več pravic kot za druge narode, je enaka politiki t. i. velikih Albanij, velikih Srbij, velikih Hravšk itn., kar iz zgodovine poznamo. Mislim, da je prišel čas, da se s temi ambicijami in s tovrstnimi razmišljanji konča. Je pa zato toliko bolj potrebno govoriti o zaščiti in o pravicah manjšin.
Če me že vprašate, ker so manjšine zmeraj v podrejenem položaju, objektivno po sami definiciji manjšina to pomeni, je resnično enakopravnost manjšine mogoče zagotoviti samo pod pogojem, da večinski narod prizna manjšini več pravic, kot jih zahteva za sebe. To pa je seveda velik izpit demokracije. Koliko je kakšen narod v Evropi ta izpit že položil, je seveda drugo vprašanje. Kot načelo in kot vodilo pa bi ga morali sprejeti, in to nas čaka nas vse, ki v Evropi živimo.
Vprašanje
Gospodin predsednjiće, jedan slovenački komentator je rekao, govoreći o doktrini Slovenije prema Jugoistoku Europe, da bez normalizacije odnosa sa SRJ ta doktrina ne znaći ništa. Molim vas, recite mi vaše mišljenje o tome, a istovremeno kako vi vidite buduće odnose bivših jugo republika sa tim državama.
MILAN KUČAN
No glejte, to stališče, tako kot ste ga povedali, če bi ga dobesedno razumeli, je vendarle pretirano, ker bi to pomenilo priznati Srbiji objektivno položaj, kot ga je nekoč imel Piemont v združujoči se Italiji. Gotovo pa je, da je ureditev razmer v Srbiji in normalizacija življenja v Srbiji, demokratizacija življenja v Srbiji in odpiranje Srbije do evropskih integracijskih procesov in na tej podlagi seveda tudi odpiranje evropske integracije do Srbije pogoj za to, da se normalizirajo razmere na JV Evrope, če hočete tudi ožje na Balkanu. Ampak seveda konfliktno razmerje - če bi bilo v Makedoniji, bi rekel to isto za Makedonijo - nobene države na tem prostoru, ki je tako usodno med seboj povezano in kjer po sistemu veznih posod hitro destabilizira druga drugo, ne more takšno ostati, če želimo evropski mir in varnost.
Torej ureditev razmer v Srbiji je gotovo pogoj za to, da bi se normalizirale razmere. To je tudi v interesu Slovenije. Kajti dokler ta prostor kot celota ne živi normalno, je težko govoriti, da se lahko normalno živi ali sodeluje z drugimi deli ali z drugimi državami na tem prostoru. Poglejte, Slovenija dobro sodeluje z Bosno in Hercegovino, dobro sodeluje s Hrvaško, ki je seveda naš prvi sosed, dobro sodeluje tudi s Črno goro, dobro sodeluje z Makedonijo, da seveda ne govorim o drugih državah. Ni mogoče reči, da je ta prostor za Slovenijo nepomemben ali da Slovenija za njega ni zainteresirana. Prvič, to je naša soseščina in dokler soseščina ni varna, ni mogoče govoriti, da varno živimo mi. Tu je odločitev o schengenski meji, ki bo praktično vendarle vsaj za nekaj časa razdelila Evropo. Stabilni del Evrope se s to schengensko mejo v bistvu brani pred nestabilno Evropo, pred vnašanjem nemira, pred begunci, pred organiziranim kriminalom, tihotapstvom z drogami, ljudmi, orožjem itn. Slovenija je vitalno zainteresirana, da če že ni mogoče širšega območja v našem zaledju všteti v stabilni del Evrope, da je vsaj Slovenija uvrščena v stabilni del Evrope. Kar pomeni, da je zainteresirana, da bi schengenska meja bila na naši južni meji ali še dlje od naše južne meje. To govori o tem, kako smo zainteresirani, da se čim prej stabilizira Balkan. Tu je velik del naših gospodarskih interesov, ne samo neposrednih. Ampak vendarle mislimo, da imajo slovenski gospodarstveniki toliko izkušenj sposlovanjem na celem tem prostoru, tudi toliko osebnih zvez, poznanstev, toliko je bilo tradicije v tem sodelovanju, da lahko zagotovijo ne samo svojim podjetjem, ampak tudi partnerjem iz tujine lažje sporazumevanje in lažji vstop na ta prostor. Tu so navsezadnje tudi infrastrukturni objekti in projekti Evrope, tu so prometnice, ceste, železnice, plinovodi, električni daljnovodi, skratka vse tisto, kar ta prostor integrira v enotni gospodarski, prometni, energetski prostor Evrope. Torej, če vse to imamo pred očmi in če temu dodamo tudi nujo širitve logike vladavine človekovih pravic, ki ne more bitu tu drugačen kot jih razume in uveljavlja Evropa v drugih delih, potem je popolnoma jasno, da je normalizacija Srbije pogoj za normalizacijo Balkana in normalizacija Balkana, ali če hočete stabilnost in varnost Balkana pogoj za stabilnost, varnost in mir v Evropi.
Vprašanje
Gospodine predsedniće, u Sloveniji so ... parlamentarni izbori, levi blok je uverljivo pobedio, taj novi politički ... i odnos snaga u Sloveniji, šta znaći za postavljanje vrlo ambiciozne ciljeve ulazak u EU i Nato.
MILAN KUČAN
Poglejte, o tem, zakaj je razpadla nekdanja Jugoslavija, bo potreben razgovor zaradi prihodnosti. Eden od razlogov, ki je Slovenijo takrat navajal k premisleku, da je potrebna samostojnost in razdružitev s takratno Jugoslavijo, je bila prav nevarnost izolacionalizma, zapiranja pred tem, kar se je v Evropi dogajalo, in je torej cilj odpiranja Slovenije Evropi in vključevanje v evropske integracije vtkan v samo plebiscitno odločitev in tudi v vse osamosvojitvene odločitve Slovenije. To je predvsem EU, je Nato. Razmeroma hitro je Slovenija postala članica Sveta Evrope, članica OVSE, postala je seveda tudi članica ZN, vključena v MMF, Svetovno banko, da ne naštevam teh stvari. Tor govori o tem, da Slovenija to svojo ambicijo tudi uresničuje. Slovenija je podpisala sporazum o pridruženem članstvu v EU. Podpisala bi ga bila prej, imeli smo težave z Italijo, ki je blokirala takrat podpis tega sporazuma. Zdaj je Slovenija v pogajanjih zelo daleč, zaprla je 14 od 27 pogajalskih pozicij. Prepričan sem, da bomo v kratkem zaprli vse, tako da bi Slovenija bila pripravljena za sprejem v polnopravno članstvo s koncem leta 2002. Seveda na eni strani je to odvisno od slovenskih priprav. Tu je nekaj še zelo velikih operacij, če smem temu tako reči, ki jih je treba dokončati: privatizacija bančnega finančnega sektorja in tudi telekomunikacij, kar je zahtevna zadeva, je pa v veliki meri to odvisno tudi od notranjih reform, institucionalnih reform in reform sistema sprejemalne odločitve v sami EU. Z Natom je malo drugače, to je politična odločitev, na katerem imajo izrazit vpliv interesi ZDA, povezani so s konceptom evropske varnosti in miru, povezani so seveda tudi z razvojem EU, ali bo prevzemala tudi čedalje več političnih, kar pomeni tudi varnostnih in obrambnih funkcij ali ne. Vsekakor Slovenija želi prispevati h kolektivni varnosti in obrambi Evrope in seveda želi biti tudi deležna kolektivne varnosti in Evrope s svojim aktivnim prispevkom v obrambni organizaciji. Zaenkrat je ta konkretizirana v severnoatlantskem obrambnem zavezništvu.
Na tem našem prostoru je potrebno upoštevati dejstva, ki so se zgodila. Ta dejstva govorijo o tem, da so na tleh nekdanje Jugoslavije nastale nove države. Če bodo vse te države sprejele isti vrednosti sistem kot velja v državah EU in državah, ki so članice Nata in ki jih sprejema tudi Evropa, potem je možno pričakovati intenzivnejše sodelovanje na vseh področjih, tudi na teh najbolj občutljivih. Mislim, da odnosi med temi državami ne bodo po svoji kvaliteti v ničemer drugačni ali posebni v primerjavi z odnosi, ki jih imajo vse druge evropske države, kadar gre za odnose med njimi. Če rečem zelo konkretno, odnosi Slovenije s Hrvaško ali z ZRJ ne bodo v ničemer drugačni od odnosov kot jih ima Slovenija z Avstrijo, Italijo, ali državami Beneluxa ali z Nemčijo. To so samostojne države, ki se združujejo in povezujejo na podlagi interesov, ki predpostavljajo enakopravnost interesov, vzajemnost interesov, medsebojno spoštovanje, razumevanje in zaupanje. Če bodo te stvari zagotovljene, potem bo to sodelovanje teklo brez večjih problemov in hitro, če ne, bodo seveda težave. Važno je, da bodo obstajali mehanizmi, skozi katere je mogoče te probleme reševati. Jaz verjamem, da ima Srbija oz. ZRJ veliko prihodnost, verjamem, da je nekaj težav, s katerimi se bo potrebno soočiti, kot se mora z njimi soočiti vsakdo od nas. Prav gotovo je najzahtevnejše spraševanje o tem, zakaj se je vse to zgodilo in kolikšen delež krivde za to je potrebno prevzeti. Vendarle sem prepričan, ponovim, da ima Srbija veliko prihodnost in jaz ji na poti v to prihodnost želim vso srečo.
Vprašanje
Gospodine predsedniće, vi ste u telefonskom razgovoru sa predsednikom Koštunicom, predsednika Savezne republike Jugoslavije pozvali da poseti Ljubljanu. Kada očekujete tu posjetu?
MILAN KUČAN
Res je. Imel sem dobre stike skoraj z vsemi voditelji srbskih opozicijskih strank ves ta čas, tako kot seveda tudi z voditelji opozicijskih strank iz Črne gore in z vodstvom republike Črne gore. Z gospodom Koštunico se nisem prej nikoli srečal. Čestital sem mu in imel z njim tudi telefonski pogovor, kjer sem mu povedal, da razumem, da je to začetek dolge poti in da mu želim vso srečo in da mu ponujam sodelovanje Slovenije tam, kjer bo to sodelovanje želeno. Povabil sem ga na obisk v Slovenijo, kar se mi zdi normalno za vzpostavljanje dobrih odnosov in medsebojnega zaupanja. Kdaj bo do obiska prišlo, je seveda odvisno od predsednika Koštunice glede na njegovo časovnico in glede na presojo, kdaj je primeren trenutek, da lahko v Slovenijo pride.
|
