OB OTVORITVI RAZVOJNE AGENCIJE ZA ZGORNJO GORENJSKO
Pogovor predsednika Milana Kučana za Radio Triglav - Jesenice

Jesenice, 28. september 2000


Rina Klinar - novinarka
Dober dan spoštovane poslušalke in poslušalci. Danes popoldne so na Jesenicah predstaviti razvojna prizadevanja na Zgornjem Gorenjskem - delo agencije RAGOR in podpisali pogodbo o Regionalni razvojni agenciji za Gorenjsko, pa tudi nove prostore so si ogledali na Hrušici. Gorenjskim županom in drugim gostom se je pridružil predsednik republike Milan Kučan, ki ga sedaj pozdravljam v našem studiu na Jesenicah.
Dober dan gospod predsednik.

MILAN KUČAN
Dober dan gospa Klinarjeva. Lep pozdrav tudi najinim poslušalkam in poslušalcem.

Vprašanje
Nazadnje ste bili pri nas gost 24. junija lani. Tedaj ste spregovorili tudi o preobrazbi starih industrijskih središč. Območje Zgornje Gorenjske je del regije ob meji z Italijo in Avstrijo in v Evropski uniji so regije deležne posebne spodbude. Večkrat imamo na tem delu Gorenjske, da smo odrinjeni, zato je skupno sodelovanje in to prostovoljno, večine občin na Gorenjskem, korak naprej, da bi bili skupaj še boljši. Kakšen je, gospod predsednik, po vašem mnenju pomen takega povezovanja in razvojnih prizadevanj za regijo in Slovenijo dvojnih regij?

MILAN KUČAN
Moji občutki ne tehtajo veliko in zato se mi zdi, da je današnji dogodek, se pravi ustanovitev Razvojne agencije za Gorenjsko zelo pomemben korak v razvojno-strukturni preobrat, ki ga zahteva Gorenjska in ki ga zahteva tudi cela Slovenija. Predvsem mislim na preobrat miselnosti, ki bi razumela, da je Slovenija del globalne družbe in del sveta z njegovimi procesi in da je Slovenija in seveda vsi njeni deli - vsak na svoj način nekam teži - umeščen v del evropskega, srednjeevropskega prostora, kjer mora valorizirati svoje prednosti. Ne samo te, ki so fizično-geografsko dane, ampak tudi tiste, ki pomenijo valorizacijo tradicije, znanja in možganov, pa tudi pričakovanj, če temeljijo na realno spoznanih možnostih. Nobenega razloga ni, da ne bi Gorenjska v slovenskem prostoru, pa tudi v slovenskem širšem povezovanju imela vloge, kot jo je imela že nekoč, ko je bila vodilna in najbolj razvita industrijska regija. Zdaj bi ob svoji industriji, sicer prestrukturirani in drugače postavljeni, morala več pozornosti posvečati razvijanju storitvenih dejavnosti, zlasti pa pojmu, ki mu pravimo informacijska družba. Se pravi: novim tehnologijam, tistim, ki so nosilke razvoja in hrbtenica razvoja tudi drugod po svetu. Mislim, da Gorenjska vse te možnosti ima, ne glede na to, da trenutno skoraj po vseh najpomembnejših gospodarskih kazalcih razvitosti oz. kazalcih gospodarske razvitosti zaostaja za slovenskimi povprečji, ki jih po svoje deformira t.i. osrednja slovenska statistična regija, t.j. Ljubljana, v kateri je pač centralizirano - deloma upravičeno, še bolj pa neupravičeno - velik ali pa največji del dejanske realne politične, gospodarske in tudi finančne moči.

Vprašanje
Dejali ste, da je agencija lahko zadosten pogoj za nadaljevanje dela. Kaj pa je tisto, kar nas lahko predvsem potegne naprej, korak hitreje k razvitim?

MILAN KUČAN
Nisva se razumela. Rekel sem, da agencija ni zadosten pogoj. Je pomemben, ne pa zadosten pogoj. Če bo agencija znala pritegniti pamet, ki jo na Gorenjskem ni malo, se pravi ideje - to je danes največje bogastvo pravzaprav. Regije, kraji, središča, podjetja, ki razpolagajo z ljudmi, ki imajo ideje, so na najboljši poti, da si zagotovijo prihodnost. Funkcija te vrste agencij, razvojnih agencij predvsem, je po mojem mnenju v povezovanju in mobiliziranju pameti in umeščanju te pameti v tisto, kar danes nudijo nosilke razvoja v širšem prostoru in tudi v Evropi. Torej povezovanje domače pameti in ambicij z razvojnimi koncepti Evropske unije in Bruslja in seveda tudi s strukturnimi skladi, z denarjem, ki je za to na razpolago. Gorenjska jih je že nekaj črpala, mislim da uspešneje kot druge regije in da imajo tudi projekti, ki zdaj nastajajo, vso možnost, da bodo financirani ne samo z domačim, ampak tudi z denarjem preko PHARE direktno iz Bruslja.

Vprašanje
Pa se dotakniva aktualnih političnih razmer in tudi Evropske unije in naše sosede onkraj Karavank. Sinoči je predsednik avstrijske vlade dejal, da o Avnojskih sklepih - navajam: ne smemo molčati. Pri nas molči vlada, vam pa so očitali, gospod predsednik, da sta izrabili razpravo o teh sklepih tudi za notranjepolitične razmere. Prosim vas, da ponovno pojasnite, kakšen pomen imajo ti sklepi za samostojno Slovenijo s pravnega in ekonomskega vidika. Morda tudi z vidika denacionalizacije in v luči urejanja dediščine razpadle Jugoslavije.

MILAN KUČAN
Že pred časom sem rekel, da se mi zdi nespodobno preko medijev polemizirati z visokimi funkcionarji sosednjih držav. Te izjave me ne čudijo. Kdor enkrat spusti duha iz steklenice, ga mora hraniti. Duh preteklosti sam nima dovolj moči, da bi živel, torej ga je treba kar naprej hraniti za to, da kaže svojo grozljivo podobo. S tistimi, ki pravijo, da ne kaže molčati o Avnojskih sklepih, bi se strinjal, če mislijo s tem, da ne kaže molčati o tem, kar se je med drugo svetovno vojno dogajalo v Evropi in tudi na slovenskih tleh in kdo je povzročil grozote, ki so se tu dogajale. Avnojski sklepi niso vzrok, so posledica tega in dokler se jasno ne pove posledica česa so, toliko časa je seveda možno reči, da se o resnih stvareh kaže pogovarjati samo s tistimi, ki vedo o čem se pogovarjajo.

Kar pa zadeva očitkov: ko so bile razprave o Avnojskih sklepih sprožene, ni bilo jasnega odgovora Slovenije, ki bi se po mojem moral oglasiti, da je tudi ta Avnojski sklep, ki se je na nesrečo osredotočil samo na odvzeto premoženje osebam nemškega rodu po drugi svetovni vojni, zaradi sodelovanja z okupacijskimi oblastmi - da o teh sklepih ni mogoče razpravljati, ker so del povojne zavezniške ureditve, spet pravim, kot posledica tega, kar se je med vojno dogajalo in zoper tiste, ki so to vojno povzročili, ki so povzročili grozote, ki jih je Evropa in svet trpel. In drugič, da je tudi problem denacionalizacije, kot eno od posledic, ki jo je tranzicija v Sloveniji sprožila - stvar notranje zakonodaje suverene države, ki seveda mora ustrezati pravnim in civilizacijskim standardom, ki veljajo danes. In če so prigovori na to, da je pravice, ki jih načeloma daje naš denacionalizacijski zakon in jih je mogoče uveljavljati pred našimi upravnimi in sodnimi organi, če kdo misli, da je v tej svoji pravici prikrajšan, se ima možnost pritožiti na Evropsko sodišče za človekove pravice. Slovenija je podpisala to konvencijo, sodeluje s tem sodiščem in ima tam svojega sodnika in ne vidim razloga, da bi o teh stvareh bilo potrebno karkoli razpravljati in razčiščevati na tak način, ki v bistvu pomeni poskus revidirati vse tisto, kar se je dogajalo med drugo svetovno vojno. Žal so stvari prišle tako daleč, da je to treba povedati in najbrž bo to potrebno povedati tudi kje drugje. Kdor pač misli, da se je o povojni ureditvi in o verifikaciji zgodovinskega toka v času druge svetovne vojne potrebno pogovarjati, se bo moral pogovarjati z vsemi zavezniki, ne z domnevno najšibkejšim členom te koalicije, ki naj bi bila Slovenija. Kdor pa doma dvomi, na kateri strani je bila Slovenija in slovenski narod v času druge svetovne vojne, kako je konec druge svetovne vojne slovenski narod dočakal, na strani zmagovalcev ali na strani poražencev, je to njegova dilema. Za slovenski narod in za slovensko državo te dileme biti ne more.

Kar zadeva pa notranjo rabo ali zlorabo vse te razprave bi rekel pa to: eno je razprava o politični kontinuiteti, ali če hočete o ideološki kontinuiteti Avnoja. Mislim, da se za to nihče ne zavzema, jaz ga vsaj ne poznam. Državno-pravna kontinuiteta pa seveda je pomembna. Avnoj - mislim, da je to tretji sklep drugega zasedanja Avnoja - je vzpostavil kontinuiteto z nekdanjo Jugoslavijo. Se pravi, če povzamem: da so se narodi Jugoslavije po svoji svobodni volji odločili, da tudi v prihodnje živijo v Jugoslaviji - s tem je vzpostavljena kontinuiteta z predvojno Jugoslavijo - in da so se na podlagi pravice do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve odločili, da bo ta država federativno urejena. O kakršnemkoli družbenem sistemu s takšnim ali drugačnim ideološkim predznakom - tudi o komunističnem - na Avnoju ni bilo govora. To je bilo prepuščeno odločitvi za čas po vojni, vključno s pravico kralja, da se morebiti vrne v državo. Torej je povezovanje Avnoja z ideološkim karakterjem oblasti po vojni - mislim, da - čista politična manipulacija. Za državno nasledstvo, za pravico do samoodločbe, ki smo jo uveljavili, zato da smo v temeljno listino in zakon o izvedbi temeljne ustavne listine, sprejete 25. junija 1991, lahko verodostojno nastopali tudi pred svetom in tam zapisali, da je Slovenija bila že doslej država - torej do 25. junija - ki je samo del svojih suverenih funkcij uveljavljala v federaciji in da jih zdaj vrača in zato, da smo lahko uveljavili koncept razdružitve, ne odcepitve, ki bi nas v očeh sveta naredil za krivega za razpad Jugoslavije, pa mislim, da je potrebno imeti nekaj državniške modrosti in odgovornosti do lastne države in naroda in temu podrediti svoje ideološke, takšne ali drugačne opredelitve.

Vprašanje
V središču svetovne pozornosti je povolilna Srbija, kjer tujina priznava zmago opozicijskemu predsedniškemu kandidatu Koštunici. Kaj si po vašem mnenju lahko Slovenija obeta od te spremembe? Morda pospešitev sukcesije, umiritev razmer na Balkanu ali še kaj tretjega?

MILAN KUČAN
Kot povsod drugje po svetu je tudi v Srbiji najpomembnejše tisto, kar bodo naredili ljudje, državljani, torej Srbi sami. Eno so naša pričakovanja in želje, drugo je to, kar je tam realnost. Nobena želja od zunaj ne more tega nadomestiti, čeprav s tem ne trdim in tudi ne mislim, da podpora od zunaj z demokratičnimi spremembami in nosilcem demokratičnih sprememb v Srbiji ni zelo pomembna. Ampak na koncu so Srbi tisti, ki morajo o tem odločiti, oni so tisti, ki morajo povedati, kaj se je na teh volitvah zgodilo. Dejstvo pa je, da po tej nedelji, ki je za nami, Srbija ni več tisto, kar je bila pred tem, da je vsekakor to začetek konca Miloševićevega režima. Kakšna bo pa prihodnja podoba Srbije in kako dolg je proces, v katerem se bo ta nova podoba ali pa podoba nove Srbije oblikovala, to je seveda drugo vprašanje in je danes vsekakor preuranjeno o tem govoriti. Seveda je Slovenija življenjsko zainteresirana, da postane Srbija normalna demokratična evropska država, s katero bo mogoče urejati ne samo diplomatske, ampak tudi vse druge odnose, predvsem pa, da bo z njo mogoče vzpostaviti odnose, ki bodo omogočili, da se rešujejo življenjska vprašanja kar pomembnega dela ljudi, ki danes živijo ali v Sloveniji ali v Srbiji, pa ne morejo urediti svojih elementarnih pravic. Torej državljanskih pravic, roditeljskih ali družinskih razmerij, premoženjsko-pravnih, pokojninskih in drugih, ki jim pravzaprav za to, kar se je v nekdanji Jugoslaviji zgodilo, niso čisto nič odgovorni. Slovenija je večkrat poskušala s svojimi pobudami, da bi vsaj ta del problemov - človeških - uspeli rešiti, pa je vendarle to Beograd odbijal.

To, kar si želim je, da ta prehod oblasti, ki morebiti ne bo kratek, vendarle ne bi bil nasilen. Ni pa seveda tega - žal - mogoče izključiti.

Vprašanje
Gospod predsednik v soboto se iztekata mandata sodnici ustavnega sodišča in varuhu človekovih pravic, novih pa državni zbor še ni imenoval. Koga boste predlagali v naslednjem poskusu? Lahko že kaj rečete o tem?

MILAN KUČAN
Lahko povem to, kar so dejstva. Na oba ponovljena razpisa, tako za varuha, kot za sodnika oz. sodnico ustavnega sodišča, je bil razpisni rok končan v torek zvečer - s tem 48 urnim rokom za morebitne prijave po pošti se izteče nocoj ob polnoči. Zaenkrat je za varuha človekovih pravic pokazalo interes 22 državljank in državljanov, za mesto ustavnega sodnika 2. Po ustaljeni praksi bom z vodji poslanskih skupin v državnem zboru, ki voli tako sodnika ustavnega sodišča, kot varuha, opravil posvete in videl, kdo od prijavljenih ima največ možnosti. Ker pa državni zbor praktično ne dela več in ker so tu volitve, bom počakal na konstituiranje novega državnega zbora in te posvete opravil z novimi vodji poslanskih skupin.

Vprašanje
V studiu Radia Triglav na Jesenicah se pogovarjamo s predsednikom republike Milanom Kučanom. In še zadnje vprašanje: smo sredi predvolilne kampanje. V intervjuju Dnevnik ste pred dnevi dejali, da bodo vaši volivci brez večjih težav lahko ugotovili, komu kot predsednik države najbolj zaupate. Ste lahko bolj konkretni - ali morda, katera stranka se je po vašem mnenju s svojim delom in obnašanjem tako izkazala, da je vredna pozornosti - po vašem mnenju?

MILAN KUČAN
Odločitev je vsekakor na volivcih. Mislim, da kakršnekoli sugestije ali javno opredeljevanje za takšno ali drugačno stranko ne pride v poštev. Kot državljan bom seveda zaupal tisti stranki - ker pač očitno ni mogoče zaupati večim strankam - ki ji je mogoče zaupati upravljanje s to državo, da bo s to državo upravljala v interesu slovenskega naroda, ki mu je Slovenija matična država in v interesu državljanov te države in seveda tudi v interesu države. Ker so se skorajda vse stranke - mislim, da razen nacionalne stranke, če govorim o sedanjih parlamentarnih strankah - že izmojstrile in zvrstile na odru takšnih ali drugačnih vladnih koalicij, so imeli državljanke in državljani Slovenije vso možnost presoditi, komu velja zaupati, kdo zna upravljati s to državo, kdo verodostojno upravlja s to državo in kdo ne. To je po moji sodbi temeljni kriterij. Kajti ko zaupaš upravljanje države, zaupaš upravljanje s svojim življenjem in svojo prihodnostjo. To pa ni tako enostavna stvar in zato predvsem mislim, in to bi si upal povedati tudi preko vašega radia: ljudje, pridite na volišča in tam povejte, komu zaupate.

Vprašanje
Hvala lepa za obisk v našem studiu in še naprej vam želim prijetno počutje v jeseniški občini in prijetno pot domov.

MILAN KUČAN
Hvala lepa in lahko noč - vam in poslušalkam in poslušalcem.