Javni nastopi

URADNIKI SO VEDNO VERNA PODOBA SVOJEGA GOSPODARJA
Intervju za časopis Večer, novinar Mirko Lorenci

Ljubljana, 5. januar 2002

Novoletni pogovor s predsednikom republike Milanom Kučanom o povezanosti politike in gospodarstva in strategiji privatizacije bank, o odločitvah o vstopu Slovenije v EU in zvezo NATO, o vladajoči koaliciji in absolutni moči LDS, o nerešenem primeru Petek ter o tem, kaj bo počel po izteku mandata.



Novinar: Mirko Lorenci: Po mnogih anketah je postal Slovenec leta lani Srečko Katanec, vsa leta prej pa ste bili na prvih mestih skorajda obvezno vi. Je normalno, da končno ni na vrhu politik?

Milan Kučan: "To je vsekakor dober znak in napoved, da bi se lahko takšna izbira nadaljevala kot normalna. Prepričanje, da je vse življenje odvisno le od politike, vsekakor ni koristno za objektivno presojanje razmer, v katerih živimo, čeprav je tudi res, da politika določa temeljne okvire našega življenja. Bolj se mi zdi pomembno, zakaj mnogi ljudje v Srečku Katancu vidijo »Slovenca leta«."

Novinar: In zakaj po vašem mnenju?

Kučan: "Po moji sodbi zato, ker je pokazal, kako pomembno je v našem življenju združevanje moči, znanja in volje po uspehu. Navsezadnje ni nobena skrivnost, da vrhunsko sposobnih nogometašev v Sloveniji ni veliko. Vendar je znal tiste, ki jih imamo, združiti v moštvo, jih povezati in motivirati in učinek te ekipe je bil doslej veliko večji, kot je matematično seštevek njihovih individualnih sposobnosti."

Novinar: Zraven pa še malo sreče.

Kučan: "Sreča v športu vedno obstaja, toda imajo jo tudi drugi. Pri Katancu je odločilno, da je trdo delal že kot aktiven športnik in je s tem pristopom ustvaril moštvo, ki ima skupen cilj. Slovenci pričenjamo počasi le dojemati, da tisto, kar izziva delitve in gradi na izključevanju, mladi državi ne koristi, da ima negativne posledice."

Slovenija, čudežni otrok

Novinar: Nogometaši so uresničili geslo 'Slovenija gre naprej'. Lahko rečemo, ob deseti obletnici plebiscita, da je šla Slovenija v tem času v vseh pogledih naprej?

Kučan: "Mislim, da je šla naprej - če samo pogledate, kje smo bili pred desetimi leti in s čim smo bili takrat zaposleni in obremenjeni. V tistih časih je šlo za ustanovitev in obstoj lastne države, za njeno mednarodno priznanje, za vzpostavljanje njenih temeljnih ustanov, za določanje temeljnih ciljev in vsebin gospodarskega, političnega in socialnega življenja. Danes smo prišli do točke, ko se odločamo o tem, da želimo v resnici v EU in Nato, da želimo v resnici deliti usodo združene Evrope in vrednot, ki smo si jih Evropejci izoblikovali, da želimo kot del Evrope prevzemati svojo odgovornost za to, kar se danes dogaja v svetu - med ljudmi, civilizacijami, kulturami in v razmerju človeštva do življenja na planetu."

Novinar: Slavnostna govornica v parlamentu je ob praznovanju obletnice plebiscita dejala, da je Slovenija zdaj v šestem razredu osnovne šole. To je lahko veliko ali malo, če ne vemo, ali bi radi na fakulteto ali je dovolj poklicna šola. Bi vstop v EU in Nato, ki ste ga omenili, pomenil za njo maturo, diplomo, doktorat?

Kučan: »Rečeno je bilo, »če bi bila Slovenija otrok, bi bila v šestem razredu."

Novinar: Deset let je za neko državo res še otroška doba.

Kučan: "Kakor se vzame. Naša država je dozorevala hitro in je morala sprejemati zelo zahtevne odločitve, kar zmorejo samo zelo zrele in izkušene države z dolgo tradicijo. V tem pogledu je Slovenija »čudežni otrok«. Tudi popusta na mladost nam ni nihče dal. Za našo samozavest se je dobro spomniti, da smo to, kar smo dosegli, ustvarili z lastnimi močmi. Za Slovenijo ni bilo donatorskih konferenc in neposredne finančne pomoči. Res je, da zadnja leta dobiva Slovenija od EU določena sredstva, toda največji del vsega, kar imamo, samo ustvarili sami. Tega ni malo in si to tudi sami pošteno priznajmo.
Tudi odločitev o vstopu v EU in Nato bomo morali sprejeti sami, v soglasju s pričakovanji državljanov in v skladu z njihovo voljo."

Novinar: Zdi se, da je glede vstopa v Nato in EU soglasje med politiki veliko večje kot med državljani.

Kučan: "Za zdaj ja, čeprav vse meritve javnega mnenja zadnja leta govore o trajni pritrdilni volji večine državljanov. Še posebej glede Nata pa pravega pogovora med oblastjo, če tako rečem, in ljudmi o tem tako pomembnem koraku do zdaj še ni bilo dovolj. Na eni strani je politika, ki govori o prednostih vključevanja, na drugi strani so predstavniki civilne družbe, ki imajo pomisleke v celoti ali delno. Pravega, napornega dialoga, kaj danes Nato je in kaj bo, kakšen je vrednostni sistem, ki ga uveljavlja, kaj Slovenija s članstvom dobi, kakšne odgovornosti in obveznosti prevzema, še ni bilo, kar ni dobra stran naših priprav, ko pričakujemo povabilo v Nato."

Slovenija seveda ni Švica

Novinar: Najbrž ni prav pametno, če minister Rupel, ki je predstavnik oblasti, kar zmerja ljudi, ki imajo ob vstopanju v Nato pomisleke, s skorajda narodnimi izdajalci.

Kučan: "Ne vem, kaj natančno imate v mislih. Vem pa, da demokratična oblast mora upoštevati, da obstaja pluralizem mnenj, in to ob vsaki odločitvi. Kolikor je pomembnejša in usodnejša, tem bolj je razumljiva različnost pogledov. Za svoje mnenje pa se je treba zavzemati z argumenti. Koliko argument velja, presojajo tisti, ki mislijo drugače. Prepričevati tiste, ki mislijo enako, je itak nesmiselno. Pri utemeljevanju našega vstopa v EU in Nato se mi v tem trenutku zdi pomembno, ali je lahko Slovenija danes in jutri ustvarjalna, odgovorna in vplivna država, ne da bi bili znotraj teh dveh integracij."

Novinar: Je mogoče, da bi bila Slovenija kakorkoli vplivna država, ne glede na članstvo ali nečlanstvo v EU in Natu?

Kučan: "Mislim, da to ni mogoče. Res je, da je na primer Švica zunaj teh integracij, vendar je dokaj vplivna država. Ne morda glede svetovnih političnih premikov, ampak v globalnem gospodarskem dogajanju. Seveda pa ima Švica nekaj, česar Slovenija nima in tudi ne bo imela, to sta švicarski frank in bančništvo, ki v svetu veliko šteje, kar tvori njeno specifično težo. Naša specifična teža in naš vpliv sta lahko drugje: da dokazujemo, da tudi majhna država premore o svetu argumentirane premisleke, ki lahko štejejo tudi za omizjem velikih. Z visokih hribov se obzorje vidi drugače kot iz nižin in tako je tudi v politiki."

Novinar: Se vam ne zdi, da pomeni po 11. septembru, ki je v resnici spremenil svet, vstop v Nato že bolj zabrisano identiteto, ker je zdaj še bolj jasno, da z Natom in svetom upravljajo Združene države Amerike?

Kučan: "Na prvi pogled je svet lahko takšen, kot pravite. Toda dejstvo je, da so bile Združene države žrtev nasilja mednarodnega ali kar globalnega terorizma, ki ne ogroža samo ZDA, ampak vse demokratične pridobitve sveta. Dejanje je bilo, preprosto rečeno, barbarsko, ni pa mogoče govoriti o tem, da je zato postal tudi svet barbarski. "

Novinar: Kot je rekel dr. Rupel.

Kučan: "Morda se ga je dalo v nekem trenutku tako razumeti. Če ste brali vse njegove izjave, lahko vidite, da vendar govori drugače. Bi pa svet lahko postal barbarski, če bi nastopila vladavina terorja ali če bi bile zaradi nuje spopada s terorizmom žrtvovane temeljne pridobitve civilizacije, denimo človekove pravice. V primeru torej, če demokratični svet ne bi bil sposoben najti načina, da se nasilju učinkovito upre, ne da bi pri tem žrtvoval lastne vrednote in načela. Terorizmu se je treba upreti nedvoumno z vsemi sredstvi, ki jih ima demokratični svet na voljo. Ob tem pa bi bilo narobe, če ne bi razumeli, da je eno spopad s terorizmom, drugo pa je odpravljanje tistega humusa, ki ga predstavlja ponižanje ljudi, ki živijo v »drugem svetu«, v revščini, v uničenem okolju in uničenem vrednostnem sistemu, kar izkoriščajo organizatorji terorističnih akcij in mobilizirajo nezadovoljstvo s socialnimi, gospodarskimi in kulturnimi razmerami za sprevržene cilje."

Demokracija je na resni preizkušnji

Novinar: Je mogoče to vojno označiti kot versko, gospodarsko ali socialno vojno?

Kučan: "Mislim, da je to nujni vojaški spopad s sprevrženostjo, ki izkorišča velika nasprotja v sodobnem svetu za povsem prozaične cilje, tudi za samo nasilje, in tudi za odvračanje pozornosti od velikih konfliktov in neravnovesij, ki v svetu obstajajo. Terorizem teh neravnovesij ne bo razrešil, vsiljuje pa vtis, da gre za versko ali celo civilizacijsko vojno. Pravi odgovor je v spoznanju, da je za človeštvo nevzdržna delitev sveta na del, ki živi v blaginji, varno in v miru, ki čedalje bolj akumulira znanje in razpolaga s sodobno tehnologijo in na drugi strani na svet, ki živi v pomanjkanju, v bedi, v nestabilnih razmerah, v razmerah stalnih konfliktov in vojn, ki nima dostopa do znanja, novih idej in novih tehnologij. V spoznanju torej, da je treba odpravljati to delitev. Nevarno je, če ta dva svetova ne bosta znala ali hotela med sabo komunicirati, kaj šele, če bosta komunicirala prek nasilja. To, kar se je zgodilo v New Yorku in Washingtonu, je opozorilo, da bi do tega lahko prišlo."

Novinar: Mislite, da je prvi del sveta, torej razviti svet, razumel, da na dosedanji način večno ne bo šlo: da se veča število revnih in na nek način ponižanih, sam pa vse bolj cveti.

Kučan: "Čedalje več je zavedanja, da je treba marsikaj korenito spremeniti. Ali je to že splošno osvojeno spoznanje, bi ne mogel trditi. Mislim, da so tudi protiglobalistična gibanja opozorilo, da veliko ljudi zaznava protislovja. Ta gibanja sicer nimajo rešitev, so pa zelo resno opominjanje. Rešitve za probleme sveta, ki je danes gotovo globalen, morajo najti politiki. In sicer v globalnem dialogu, ki ga bodo, upam, zmogli Združeni narodi. Svet je postal tako majhen in povezan med seboj, da blaginje, miru in varnosti ni mogoče imeti, če tega bolj ali manj niso deležni vsi. Ker smo soodvisni, moramo skrbeti eden za drugega, moramo prevzeti odgovornost drug za drugega. Proces, da bi do tega prišlo, bo dolg in zelo naporen.
Seveda pa se zastavlja vprašanje, kako ravnati, prav zaradi dolgoročnosti tega procesa. Demokracija je zdaj na resni preizkušnji. Kot sem dejal, proti terorizmu se je treba boriti z vsemi sredstvi, ki jih pozna demokracija in se upreti skušnjavi, da bi zagotovili splošno varnost tudi s posegom v temeljne človekove pravice z izrednimi sredstvi in za daljši čas. Sicer bi terorizem, celo če tega ne bi izrecno želel, dosegel svoj globalni cilj. Tudi Evropa mora biti sposobna na vsa ta vprašanja odgovarjati."

Novinar: Se vam ne zdi, da je v spregi politike in kapitala, ki ji je edini cilj profit, iluzorno, da bi civilna gibanja in pobude uspele prepričati odločujoči del, ki ima na voljo sredstva, s katerimi bo enostavno iztrebil teroriste oziroma teror?

Kučan: "Če ne bo prišlo do omejitve asocialne in egoistične logike kapitala, bo to rojevalo nove in nove konflikte. Globalni kapital je izzval gibanja, ki se z njegovo logiko niso pripravljena sprijazniti. V svetu je globalizirani kapital presegel vpliv posameznih držav in njihovih notranjih suverenih zakonodaj. Mogoče je reči, da danes pravila ravnanja v svetu v veliki meri postavlja prav globalni kapital in ne nacionalne države ali mednarodna skupnost, ki za to ni niti institucionalno niti sistemsko usposobljena. Pri tem je sla po dobičku tako daleč in grobo posegla tudi že v naravo, da to začenja ogrožati življenje na planetu.
Soodgovornost nacionalnih držav za razmere v globalnem svetu je temeljna. To pomeni, da se tudi globalna odgovornost prične pri njih. Nacionalne države so najprej odgovorne, da s svojimi dejanji znotraj svojih meja ne ogrožajo temeljnih demokratičnih pravic in življenja na sploh in ne ostajajo ravnodušne, ko tako ravnajo druge države. To praktično pomeni, da nekateri klasični pojmi, ki jih poznamo iz zgodovine, kot so nacionalna država, suverenost, navsezadnje tudi nevtralnost, nujno zahtevajo novo vsebino in modernejšo interpretacijo. Danes s sklicevanjem na suverenost in klasično formulo, da gre za notranje zadeve posamezne države, ni več mogoče flagrantno kršiti temeljnih človekovih pravic, ki postajajo univerzalna vrednota, ali ogrožati mir in varnost drugih. Najprej je mednarodna skupnost posegla v ZR Jugoslaviji z Natovim posegom in zdaj v Afganistanu že drugič. Združeni narodi pa so lani že vnesli v svoj »besednjak« tako imenovano humanitarno intervenco, ko torej lahko pride do intervence mednarodne skupnosti zaradi množičnega nasilnega kršenja temeljnih človekovih pravic z državnim terorjem znotraj države. Nekaj pozitivnih premikov v tej smeri torej je."

Vlada mora biti sposobna

Novinar: Če se omejimo samo na EU: naše približevanje se zdi skoraj idilično, saj pospešeno zapiramo poglavja, vendar javno kar pozabljamo na ovire, ki nas na tej poti še čakajo. Ste prepričani, da bosta Avstrija in Italija pristali na neboleče vključevanje Slovenije; tu pa so še problemi s Hrvaško.
"Prepričan seveda nisem, vendar gradim svoja pričakovanja na dejstvu, da imata obe državi demokratično vlado in da sta vpeti v demokratične mehanizme EU in zavezani njenemu demokratičnemu vrednostnemu sistemu. Seveda bi bilo naivno idealizirati stvari. Tudi politika EU je politika realnih interesov in njenih članic, kar lahko vidimo vsak dan. Dokler so legalne in legitimne možnosti, da kdo svoje interese uveljavlja, jih bo poskušal uveljavljati. Vprašanje naše sposobnosti pa je, ali bomo znali uporabiti iste mehanizme in vrednostni sistem in svoje interese postaviti kot enakopravne interesom naših sosedov, torej Avstrije in Italije, oziroma koliko nam bo uspelo dokazati, da so zahteve, ki bi nam jih ti dve državi morebiti postavljali kot pogoj za vključitev v EU, neskladne z vrednostnim sistemom, ki velja znotraj nje."

Novinar: Mislite, da je naša sedanja vlada za to sposobna?

Kučan: "Preprosto mislim, da mora biti sposobna. Nimamo druge izbire, kot da vztrajamo pri tem, da smo to sposobni storiti. Tu pa se že postavlja vprašanje notranjepolitičnih odnosov. Naj se vrnem h Katancu in zakaj je »Slovenec leta«: uveljavil je model povezovanja, vključevanja, vzajemnega delovanja in sinergetskega učinka slovenske pameti, ki je ni malo, namesto delitev in veselja nad neuspehi drugega. Gre vendar za interes naroda, za interes države. Tisti, ki jo neposredno upravljajo, torej vlada in vladna koalicija, bi morali poskrbeti za to, da je pri pripravljanju tako zahtevnih odločitev na razpolago vsa slovenska obstoječa pamet. Te je dovolj, da uveljavimo svoje interese."

Novinar: Pred kratkim ste rekli, da ste dokaj zadovoljni z vladno koalicijo.

Kučan: "Zadovoljen sem, da funkcionira brez težav koalicij iz prejšnjega mandata, ko se je obremenjevala sama s seboj, z notranjimi spori in konflikti, ki potem hočeš nočeš postanejo problemi za vso državo. To pa seveda ne pomeni tudi, da sem povsem zadovoljen s tem, kar je dosegla ali kar dosega. "

Novinar: V zvezi s tem bi morda lahko omenili nedavno radijsko izjavo dr. Franceta Bučarja, ki je dejal: "Vračamo se v avtoritarni koncpet." Dejstvo je, da ima LDS praktično neomejeno moč in da se je ob zadnjem prevzemu oblasti pričela obnašati podobno samopašno, kot je prej očitala, da se obnaša Bajukova vlada. Za vladanje je gotovo dobro, če je ena stranka tako močna, vprašanje pa je, ali je to dobro za bodoče funkcioniranje države.

Kučan: "Čeprav ne vem, kaj je natanko dr. Bučar mislil z omenjeno izjavo, lahko ponovim, kar sem dejal že večkrat, da je namreč sedanja oblast v mojih očeh dostikrat vzvišena do ljudi. Mogoče je reči, kar sem že slišal kot odgovor na to svoje stališče, da so ošabni in vzvišeni le uradniki. Ampak uradniki se vedejo tako, kot mislijo, da to ustreza »oblasti«, dokler niso »ukorjeni«. Se pravi, da verjamejo, da so verna podoba svojih »gospodarjev«, če smem tako reči. Vprašanje ošabnosti ali vzvišenosti pa ni stvar subjektivnega prepričanja tistega, ki vlada, ampak predvsem državljanov, kako oni čutijo oblast. Ob tem se je vredno zamisliti.
O absolutni moči LDS ali vladajoče koalicije: za državo je seveda dobro, če se odločitve lahko sprejemajo hitro in neboleče, je pa vedno v vsakem razmerju moči pomembno, ali so odločitve dobre in vedno najbolj smotrne. Lahkotnost vladanja ni nujno dobra za državo. Zlasti, če ni združena s samoomejevanjem oblasti. Demokratična oblast bo namreč zelo pazila, da ne bo spoštovala le strogo pravnih norm, ampak tudi širše etične norme. Te so v razvitih demokratičnih državah prav tako pomembne kot pravne, so celo širše in splošno zavezujoče, saj država ne more pravno normirati vseh razmerij v družbi. Tudi EU ni neobčutljiva za notranje življenje v posamezni državi članici. Obstoji pa še drug zelo pomemben element, ki omejuje samopašnost in ošabnost oblasti: to je opozicija. Za to vlado in državo ni najbolje, da je opozicija šibka in vsebinsko ne dovolj artikulirana."

Fenomen Katanec in politika

Novinar: Torej mislite, da je opozicija nekakovostna?

Kučan: "Tako kot je mogoče po eni strani kritično govoriti o vladi in poziciji in njuni včasih vzvišeni drži, tako je mogoče na drugi strani kritično govoriti o opoziciji oz. o premalo kvalitetni opoziciji."

Novinar: Čeprav ste nekje rekli, da je glede politične kulture pri nas kar dobra bilanca.

Kučan: "Politično kulturo bi povezal s kulturo naših medčloveških odnosov in etiko. Navsezadnje, kdor ne spoštuje človeka nasploh, ne spoštuje niti človeka v politiki. Vendar je tudi to človek z vsem svojim dostojanstvom in digniteto.
Umirjenega dialoga pri vprašanjih, ki so za državo ključna, pri nas še vedno ni dovolj. V novejšem času smo, če odmislim plebiscit in ustavo, v bistvu dosegli soglasje skoraj vseh parlamentarnih strank samo ob včlanjevanju v EU in v Nato, pa še to sta cilja, ki obvezujeta slovensko politiko že od plebiscita naprej. Poglobljenih premislekov o tem, kakšen je položaj Slovenije v svetu in kako zavarovati to, kar imenujemo nacionalni interes, nacionalno identiteto, še vedno ni dovolj. Spet se vračam h Katancu. Nekaj tega, kar je Katancu uspelo v nogometu, bi bilo potrebno slovenski politiki. Gre za fenomen, ki razkriva slovensko politično realnost. Srečku Katancu se v Sloveniji priznava pravica, da poveže enajst ali dvaindvajset ali trideset nogometašev, v slovenski politiki pa se praviloma odreka pravica, čeprav legitimna, da lahko pride s pobudo, da o temeljnih vprašanjih države poveže v dialog in akcijo večino političnih sil."

Novinar: Španski novinar Simon Tecco je zapisal, da ima v Sloveniji občutek, da politika pri nas tako ali drugače obvladuje vse. Pri tem govori tudi o gospodarstvu. Najbrž je res velika slovenska slabost, da politiki večinoma mislijo, da se brez njih ne sme zgoditi prav nič.

Kučan: "Na nek način je to še zmeraj res, treba pa je seveda imeti v mislih, kako je ta država nastala. Nastala je kot izrazito politično dejanje skozi vrsto političnih potez, aktivnosti in odločitev, ki so precej starejše kot slovenska država, vsaj od sredine osemdesetih let. Takrat je bila zaradi razmer, kakršne so bile v Jugoslaviji, slovenska javnost tako zelo zvezana s politiko, s katero se je identificirala, da preprosto še zmeraj velja neka ostalina miselnega vzorca, po katerem politika absolutno obvladuje naše življenje. Nekaj tega vzorca je ostalo tudi med slovenskimi politiki. Življenje zlagoma vendarle mehča to prepričanje, popušča tudi ta drža slovenske politike, na nekaterih točkah in v določenih razmerah pa že zmeraj prihaja do izraza."

Novinar: Pogosto tudi v zelo praktičnih zadevah. Omenili ste tako imenovani nacionalni interes, izraz, ki je zdaj tako v modi in ki se zdi včasih tudi zlorabljen En dan so pivovarne stvar gospodarstva, drugi dan pa postanejo nacionalni interes, za katerega naj bi seveda skrbela politika. Enako velja za banke.

Kučan: "Nacionalni interes je lahko, dokler se ne konkretizira, zelo abstraktna stvar. Ni dvoma, da je nacionalni interes vse, kar prispeva k blaginji ljudi in k ohranitvi slovenstva. Toda kaj to pomeni v konkretni politiki? Sam sem prepričan, da bi država morala imeti tudi strategijo, da ne rečem vizijo, kaj šteje za gospodarski element slovenske nacionalne identitete. Recimo, ali so banke element ali vsaj orodje nacionalne identitete Slovenije, ko bo v EU, so del nacionalne substance? Če je na to vprašanje odgovor pozitiven, je treba imeti temu primerno strategijo privatizacije bank, ki so v državni lasti, tudi s stališčem do odprodaje tujcem in do morebitnega solastništva države, ki naj ob morebitni prodaji skozi bančništvo zavaruje nacionalno pomembne dejavnosti. Tako kot v državah EU. Prav tako je to treba vedeti v realnem sektorju, ki je v glavnem že sprivatiziran in kjer že deluje logika kapitala oz. lastnikov. Toda tudi tu mora imeti država strategijo, kam se želi umestiti na »startu« v EU. Tako so to storile tudi druge države. Kasneje bodo na evropskem odprtem trgu delovala pravila EU. Razumljivo pa je, da smo v procesu privatizacije državnega premoženja že zdaj zavezani spoštovati načelo legalnosti in transparentnosti."

Upravljanje države ni monodrama

Novinar: Včasih ima človek občutek, da ima politika interes ohraniti stvari, na katere bi bodisi želela ohraniti tudi vpliv, včasih pa, da gre za določen, morda tudi zaseben interes, in za vnaprejšnji dogovor politike ali posameznih politikov z določenimi zainteresiranimi kupci iz tujine.

Kučan: "Sam za takšne dogovore ne vem, jih pa tudi izključiti ne morem. Zame je pri teh odločitvah pomembno, kot sem že dejal, da so postopki transparentni. Moti me, ko se »pravila igre« spreminjajo med samo igro. Kjer je država še lastnik ali solastnik, morajo biti njene odločitve transparentne. Ne samo v pravnem smislu, ampak tudi glede tega, kaj pravzaprav država z odprodajo želi. Infrastruktura, posebej bančna in finančna, je pomembna za državo drugače kot realni sektor, čeprav tudi znotraj tega obstajajo stvari, ki so zelo pomembne in ki pomenijo akumulirano slovensko tradicijo in slovensko znanje. Pivovarne gotovo sodijo v tisto vrsto dejavnosti, ki vse to ima. Še posebej, ker so to dobra podjetja, ki v očeh Slovencev predstavljajo kokoši, ki nesejo zlata jajca, zato ljudem seveda ni vseeno, komu bo del teh zlatih jajc v prihodnosti pripadal.
Trenutno, in najbrž bo tako še dolgo časa, so največji problem Slovenije razvoj in pomanjkanje projektov ter svežega kapitala, saj je oboje nujnost. Čeprav tujega kapitala že zdaj niti ni tako malo, saj so lani tuje investicije v Slovenijo precej narasle. Če poenostavim, kadar ponujata tujec in domači kupec enake pogoje, naj bi dobil prednost domači investitor."

Novinar: Gospod predsednik, ali imate kakšen vpliv na to dogajanje v zvezi z bankami, pivovarnami in na slovensko strategijo na tem področju nasploh? Nekateri trdijo, da se pri nas nič ne more zgoditi brez vednosti in soodločanja Milana Kučana.

Kučan: "Ni mogoče in bilo bi škodljivo, če bi vsa dogajanja v Sloveniji uravnaval en sam človek. Upravljanje države ni monodrama z enim samim igralcem, četudi je zelo dober. Drugi igralci si ne morejo privoščiti lagodja, da za svoj neuspeh krivdo valijo nanj. Upravljanje države je skupna odgovornost vseh, ki imajo v sistemu delitve oblasti vsak svoje pristojnosti in svoje odgovornosti. Imam jih tudi jaz kot predsednik republike. Ko se sam odločam o stvareh, za katere sem pristojen, ali sem povprašan za mnenje od tistih, ki odločajo, lahko nastopam le s svojimi argumenti in njihovo prepričljivostjo. Moji argumenti pa se, zlasti ko se zavzemam za socialno državo in nacionalne interese, čedalje pogosteje soočajo samo z argumenti in interesi kapitala. Ta so dejstvo, ki je legitimno in predstavlja novo realnost. A vendarle ne moremo imeti prihodnosti, če razmerja v družbi ne bodo uravnotežena, če ne bo pravega ravnovesja med delom in kapitalom in če bodo upravljavci države postali neobčutljivi za socialno pravičnost in nacionalne interese, pa tudi za uravnotežen razvoj vseh območij države, tudi Maribora kot drugega največjega slovenskega mesta. Slovenija potrebuje premišljeno državno politiko, gospodarsko, politično, socialno, kulturno, izobraževalno, itd., ki določa cilje in vsem skupna ravnanja."

Novinar: Pa vendarle imate že zaradi bogate in dolgoletne kariere še vedno ogromno starih znancev na zelo pomembnih položajih in zato najbrž večji neformalen vpliv kot so formalne pristojnosti predsednika države.

Kučan: "Komunikacije z ljudmi so najbolj odprto politično prizorišče, širše od strankarskega in koalicijskega. Moja srečevanja z ljudmi so praviloma javna. Ta ne prenesejo in ne potrebujejo delovanja iz ozadja. Res pa imam, morda tudi zaradi tega, veliko prijateljev in znancev, vendar imajo ti moji prijatelji in znanci, če so v gospodarstvu, svoje lastnike."

Novinar: Nekateri so tudi sami kar precejšnji lastniki.

Kučan: "Med mojimi znanci bi morebiti lahko rekel, da ja, med mojimi prijatelji pa ni velikih lastnikov. "

Novinar: Nekateri vas kot politika že kar odpisujejo, čeprav je pred vami še skoraj leto dni predsedniškega mandata. Težko si je predstavljati, da bi, aktivni, kot ste bili, postali kar čez noč upokojenec, dedek, ki se igra z vnučki. Najbrž kar tako še ne mislite skleniti politične kariere?

Kučan: "Moja pozornost je še vedno usmerjena temu, kako končati ta mandat in zapustiti predsedniško funkcijo v skladu z vsem mojim dosedanjim delovanjem v slovenski politiki in življenju te države. Seveda razmišljam tudi, kaj v prihodnje. O tem me kar naprej sprašujejo."

Novinar: Kar je normalno, saj niste kdorsibodi.
"Po svoje sem v enem delu svojega življenja kdorsibodi, v enem delu, tistem, ki pripada javnosti, pa ne, toda odgovora o tem, do kod so prišla moja premišljanja o javnem delu moje prihodnosti, še ni."

Novinar: Pogojev za upokojitev pa še ne izpolnjujete?

Kučan: "Še ne, ampak ko se mi bo iztekel mandat, bom po letu, ki mi ga zagotavlja zakon, izpolnil pogoje za upokojitev. Ko bom imel pogoje, bom čisto spokojen. To pa ne pomeni nujno, da se bom tudi politično upokojil. Prihaja čas novih ljudi v slovenski politiki, a tudi čas povezovanja mladostnega poleta z življenjsko modrostjo in izkušnjo. Tu bo nekje tudi mesto zame."

Tudi politiki imajo rok trajanja

Novinar: Pojavljajo se prvi kandidati za vaš položaj, tja do poletja pa jih bo verjetno cela vrsta. Mislite, da bo tokrat spopad veliko bolj negotov, kot je bil doslej, saj je bil rezultat, razen na prvih volitvah, jasen vnaprej?

Kučan: "Če bo v tej tekmi sodeloval tudi dr. Drnovšek, bo izid manj negotov. Mislim pa, da doslej noben spopad za predsednika slovenske države ni bil enostaven. Volilna tekma na primer z dr. Pučnikom je imela res zelo močen politični naboj, ki je kasneje nekoliko otopel, in najbrž tako močnega v prihodnje tudi ne bo več. To bo postala normalna volilna tekma na podlagi konceptov in programov ljudi, tudi na podlagi njihove osebne verodostojnosti. Res je, da je na zadnjih volitvah leta 1997 nek slovenski politik kandidate za mesto predsednika države označil za krjavlje, kar je bila slaba usluga državi in tej funkciji, ki ima v veliki meri samo moralno moč. Mislim, da bodo ljudje zelo prisluhnili temu, kar bodo kandidati pripovedovali, kakšni so njihovi pogledi na demokracijo, na nacionalne interese, tudi na to funkcijo. Dvomim, da se bodo odločali za kandidate, ki sebe enačijo z državo, ki mislijo, da ta država potrebuje vladarja."

Novinar: Čisto teoretično, ker vi pač ne morete več kandidirati: če bi kandidirali vi in dr. Drnovšek bi bil izid volitev verjetno skrajno negotov?

Kučan: "Morebiti, morebiti pa ne."

Novinar: Na lestvicah popularnosti ste nekoliko višje, vendar sta si po rezultatih blizu.

Kučan: "To je res. Predvsem pa prihaja čas za spremembe, za to, da se v slovenski politiki pojavijo novi in neobremenjeni ljudje. Ne samo v tekmi za mesto predsednika, saj so hkrati tudi občinske volitve, ki pomenijo že priprave za nov krog volitev v državni zbor leta 2004. Tudi krog politikov, ki je na slovenski politični sceni že skoraj petnajst let, ima svoj rok trajanja."

Novinar: Ste imeli kot predsednik države kdaj, predvsem v prvih letih, probleme ali vsaj težavice v stikih s tujino, predvsem v zahodnih državah, ker ste komunistične provenience?

Kučan: "Ne. V stiku z državniki drugih držav te vrste težav nisem imel. Bilo je sicer kar nekaj poskusov, da bi preprečili te stike od doma, pa ne le s strani predstavnikov drugačnih političnih opredelitev, vendar k sreči z vidika interesov države in tudi mojega vidika niso dali želenega rezultata. Moja politična preteklost in podobna provenienca nekaterih drugih ljudi je argument v domačih političnih igrah, ki pač daje rezultat, kakršnega daje. Je pa po mojih izkušnjah precej nerazsoden takrat, ko gre za skupni državni interes in presojo, kdo lahko v kakšnem trenutku na določenem mestu predstavi interes države. To pa je politična lekcija, ki jo naša politika žal jemlje stežka. Morebiti se bo ta lekcija vzela lažje, ko se bo sprostil prostor za normalno politično tekmovanje s projekti in koncepti o urejanju sedanjih razmer in zagotavljanju prihodnosti, ko ne bosta več pomembna predvsem politični rodovnik in preteklost. Sicer pa ima vsakdo svojo legitimacijo tudi iz takoimenovane preteklosti. V Sloveniji ta hip ni pomembnejšega politika, ki ne bi imel te izkaznice. In morebiti pri marsikomu ni tako zelo bleščeče umita, kot bi želel. Da se ji eni odrekajo, da jo želijo spreminjati, da jo celo zamolčujejo, je njihov moralni problem.
Vse parlamentarne, lokalne in tudi predsedniške volitve po letu 1990 so bile demokratične. Tega ni mogoče zanikati. Govoriti, da so se volivci odločali tako, kot so se, ker so jim petdeset let prali možgane in zavajali, pomeni veliko podcenjevanje svojih sodržavljanov. Če bi bilo tako in če bi bili državljani res čreda, kot je bilo omalovažujoče rečeno iz zelo uglednih ust, gotovo ne bi zmogli odločitve za samostojno državo, ne bi podpirali življenja v državi, ki je urejena tako, kot nalaga slovenska ustava in z njimi se tudi ne bi bilo vredno pogovarjati o vstopanju Slovenije v EU in Nato. Takšnega podcenjujočega odnosa preprosto ne razumem in si ne bi želel, da bi o meni odločal kdo, ki me ima, zaradi moje volilne odločitve, za svojat.

O primeru Petek

Novinar: Menda ste tudi vi dobili pismo mednarodne novinarske zveze o primeru Petek. Kolikor je bilo mogoče prebrati, naj nanj ne bi odgovorili.

Kučan: "Dobil sem več pisem v zvezi s tem. Najprej iz Kanade, potem z Dunaja in iz Bruslja. Na ta pisma sem odgovoril. Od pristojnih organov sem zahteval, da ta primer raziščejo, enako skrbno kot druge primere. Tudi generalnemu sekretarju mednarodne novinarske zveze sem odgovoril z opravičilom zaradi zapoznelega odziva.
Primer Petek je kljub veliki javni pozornosti še zmeraj neraziskan. Morda se taki in podobni primeri res ne dajo raziskati zelo na hitro. Je pa po moji sodbi policija, če že ni odkrila storilcev, prezgodaj govorila, da »storilcem diha za vrat«. Ker tem izjavam niso sledila ustrezna dejanja, si človek zastavlja vprašanje, kaj se v resnici dogaja. Ali policija v času, ko je bilo to rečeno, ni imela argumentov za takšne izjave, ali pa se je postopek nekje ustavil. Oboje je zaskrbljujoče. Mislim, da so take zadeve tiste, ki zahtevajo zelo redkobesedno, a dejansko zelo učinkovito policijo."


 

arhivska stran