Predsednik ob 50. obletnici Fakultete za družbene vede

Ljubljana, 1.12.2011  |  govor

Slavnostni govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na Častnem shodu ob 50. obletnici Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani
Ljubljana, 1. december 2011


Spoštovani gospod dekan,
Spoštovane profesorice in profesorji, drage študentke in študentje,
Spoštovani visoki gostje,

Zgodovina sleherne visokošolske ustanove veliko pove o družbenih razmerah in ravneh razvoja, ki so označevale njen nastanek, njeno uveljavljanje, njene zastoje in njene uspehe. Nekoč so kralji ustanavljali univerze in druge ustanove visokega izobraževanja za utrjevanje svoje oblasti in za krepitev napredka - kakor so ga sami razumeli in potrebovali. Pogosto pa so jih čakala presenečenja. Razhajanja med pričakovanji ustanoviteljev in svobodno, ustvarjalno mislijo, ki je bistvena za verodostojnost in uspeh visoke šole, ter napetosti ki so nastale v teh razhajanjih, so bile pogosta značilnost na področjih humanistike in prava, kasneje pa njune mlajše sestre, družboslovja.

Družboslovje je v posebno zanimivem položaju. Vselej je razpeto med dvema skrajnostima: med apologijo in utopijo, med razlago in razumevanjem sedanjega in zavzemanjem za tisto, kar naj bi nastalo v prihodnje. To je tudi razumljivo, saj mora dobro razumeti družbeno stvarnost in hkrati nakazovati pot naprej, k novim ciljem, tudi takšnim, ki utegnejo biti sporni, politično nezaželeni ali nedosegljivi. Vendar se akademsko družboslovje ne more odreči utopiji s preprostim sklicevanjem na realizem. Jedro družboslovja je namreč kritika, intelektualno poštena in metodološko utemeljena kritika, ki razume sedanjost in odpira vrata prihodnosti.

Težavnosti napredka po poti kritike ne smemo nikakor podcenjevati. Spomnimo se samo nekaterih med številnimi vprašanji, ki so predmet družboslovnega preučevanja. V sociologiji, na primer, je vselej potrebno gojiti več vrst razumevanje družbene stvarnosti - od tistih, ki temeljijo na zgodovinskem spoznanju, do onih ki nujno potrebujejo zaznavanje aktualnega razvoja družbene zavesti, razumevanje javnega mnenja in vsega kar lahko analiziramo s kvantitativnimi metodami, temelječimi na različnih merjenjih. Že ta kompleksnost vsebuje zadostno mero napetosti, ki omogoča kritiko, soočanje pogledov in polemiko. Kadar pa se od sociologije pričakuje, da je v svoji funkciji - in naposled v svojem bistvu - zgolj apologetska ali kako drugače instrumentalizirana, in kadar je samostojno iskanje ocenjeno kot utopično, postane konflikt, tudi politični konflikt, nujen.

Vzemimo še en drug problem uveljavljanja družboslovja. Politologija kot znanost o politiki ima vselej na voljo bogastvo problemov, ki so zanimivi kot predmet preučevanja in kritike. Politika kot družbena praksa je tudi svoj lastni svet, je boj za moč in vpliv. Politika je lahko tudi vir novih problemov v družbi, ki jih mora znanost zaznavati in kritično obravnavati. V politologiji je še posebno pomembno razumevanje o tem, kaj predstavlja apologijo in kaj utopijo in zakaj mora biti politološko obravnavanje problemov vselej zvesto kritiki kot hrbtenici politološke metode.

In še primer zahtevnosti aplikacije temeljnih socioloških in politoloških spoznanj. Na fakulteti za družbene vede in njenih predhodnicah so se temeljne družboslovne discipline vselej povezovale z aplikativnimi disciplinami - z novinarstvom z obramboslovjem ter z mednarodnimi odnosi in diplomacijo. Kot izobraževalne ustanove so predhodnice današnje fakultete in fakulteta sama usposobile generacije strokovnjakov, ki so bistveno zaznamovali naš politični in družbeni razvoj. Prav v tej povezavi med temeljnimi družbenimi znanostmi in njihovimi aplikacijami v praksi ter med raziskovalnim in pedagoškim delom je bil in je še eden največjih izzivov fakultete: kako zagotoviti takšno kakovost in raven znanja, ki bo diplomantu omogočila kritično dojemanje stvarnosti, hkrati pa ga bo spodbujala k uporabi pridobljenega znanja za izboljšanje družbe in za njen napredek?

To vprašanje nima samoumevnih odgovorov. Jasno je, da že izobraženost, torej količina pridobljenih informacij in metodoloških znanj pomaga. Vendar, praksa novinarstva, politike, diplomacije in obrambne funkcije države zahtevajo več. Dejal bi, da zahtevajo zlasti intelektualno odprtost. Zahteva trajno sposobnost sprejemanja novega in zlasti etično trdnost. Ti dve, v bistvu osebnostni kvaliteti, sta nujni za kvalitetno novinarstvo, politiko, obrambno delovanje in diplomacijo. Prav po teh kvalitetah, ki jih fakulteta s svojim delom prispeva v osebnostnem razvoju študentk in študentov, se lahko meri njena uspešnost.

Poslanstvo fakultete za družbene vede je torej zahtevno in občutljivo. Prav je, da si ob današnji slovesnosti vse to prikličemo v spomin. Pogled na petdesetletno zgodovino fakultete povsem jasno izkazuje to zahtevnost in občutljivost. Njeni začetki so povezani z ustanovitvijo visoke šole za politične vede leta 1961, v času ko so bila pričakovanja ustanoviteljev povezana z instrumentalnimi pojmovanji funkcije novoustanovljene visoke šole. V naslednjih desetih letih pa je prišlo do živahnega razvoja, ki je šoli dodal še sociologijo in novinarstvo, jo razvil v močan center samostojne znanstvene misli in jo v letu 1971 vključil kot samostojno fakulteto v okvir Univerze v Ljubljani. V sedanji podobi in s sedanjim imenom, kot Fakulteta za družbene vede deluje od osamosvojitve Slovenije, torej zadnji dve desetletji.

Ta razvoj je bil po svoji intelektualni ustvarjalnosti in družbeni pomembnosti veliko večji kot ga lahko izrazi kakršenkoli kratek opis, kaj šele ta elementarni sinopsis. V tem razvoju je bilo veliko znanstvene ustvarjalnosti in pedagoške uspešnosti, veliko odprtosti do ustvarjalnih idej iz vseh koncev sveta in zlasti iz centrov najbolj ustvarjalne in najbolj svobodomiselne družboslovne razprave.

Že v svojem prvem obdobju je bila predhodnica današnje Fakultete za družbene vede v stiku z najzanimivejšimi družboslovnimi tendencami sveta. Med njenimi gosti sta bila Talcot Parsons, oče sistemske teorije in William Fulbright, ameriški senator, ki je izjemno veliko prispeval za povezovanje znanstvenikov iz vseh koncev sveta z Združenimi državami Amerike. Kasneje se je ljubljanska sociološka šola izkazala v jugoslovanskem sociološkem gibanju, ki je bilo znano po vsem svetu po korčulanski šoli, po reviji Praksis in po izjemno ustvarjalnem sodelovanju med intelektualno najmočnejšimi družboslovnimi centri Evrope in sveta.

Opravljenega je bilo tudi veliko pionirskega dela na področju družboslovnih ved. Zanimivo je, da so nekatera od teh pionirskih iskanj povezana z imeni dekanov fakultete: Vlada Benka na področju mednarodnih odnosov, Zdravka Mlinarja na področju sociologije, Nika Toša na področju raziskovanja javnega mnenja, Slavka Splichala na področju novinarstva. Omenjam jih kot nekatere od primerov ustvarjalnosti, kakršnih je bilo še več. Opravičujem se vsem tistim, ki jih nisem omenil. Veliko jih je, ki bi to zaslužili. Razvoj fakultete je bil ustvarjalen in dinamičen.

Ta razvoj je bil tesno povezan s političnimi iskanji v družbenem okolju, v katerem je delovala Visoka šola in kasneje Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Zaradi svoje lastne prodornosti in kritične moči je prišla v resen konflikt s takratno politično oblastjo, ki je bila monopol Zveze komunistov in njenega vodstva. Politični konflikti začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja so močno prizadeli Univerzo v Ljubljani. Po obračunu s političnimi nosilci tako imenovanega "liberalizma" se je pritisk nadaljeval prav na univerzitetnih ustanovah. Pravno fakulteto je takrat moral zapustiti France Bučar, iz pedagoškega procesa Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo pa so bili izključeni kar štirje profesorji: Veljko Rus in Tine Hribar, danes oba akademika, ter Janez Jerovšek in Vladimir Arzenšek. To izključevanje je bilo v popolnem nasprotju z načeli akademske svobode in z zahtevami človekovih pravic, zlasti pravice do svobode misli in pravice do svobode izražanja. Pomenilo je hud udarec fakulteti in Univerzi v Ljubljani in predstavlja eno temnih obdobij naše preteklosti.

Fakulteta je tudi kasneje doživljala močne pritiske, posebej na profesorje Tineta Hribarja, Dimitrija Rupla in Spomenko Hribar v osemdesetih letih, v času odpiranja razprave o nujnosti osamosvojitve Republike Slovenije ter o kršitvah človekovih pravic in zločinih, storjenih neposredno po drugi svetovni vojni. Vendar je fakulteta tokrat uspela zavrniti politične pritiske in do sankcij na fakulteti ni prišlo. Proti koncu osemdesetih let so se k pedagoškemu delu na fakulteti vrnili tudi vsi profesorji, ki so bili izključeni v desetletju pred tem. To je bila velika moralna zmaga fakultete, današnje slavljenke, zmaga celotne Univerze v Ljubljani in zmaga svobode misli nad ostanki politične represije.

Prav je, da na današnji slovesnosti obudimo spomin na to težko in konfliktno zgodovino, ki je v zavesti naše družbe in zlasti v zgodovinskem spominu našega družboslovja ostala zapisana kot primer nesprejemljivega nasilja nad intelektualno ustvarjalnostjo in človekovo svobodo, zlasti svobodo misli in izražanja in kot primer zmage svobodne duha nad represivnostjo politike. Hkrati pa je ta izkušnja utrdila današnjo Fakulteto za družbene vede v razumevanju pomena skrbi za akademsko svobodo in za človekove pravice.

To razumevanje je treba skrbno gojiti tudi v prihodnje. Naš razvoj potrebuje dobro razumevanje naše družbene stvarnosti in družbene stvarnosti našega mednarodnega, zlasti evropskega okolja. Skrbeti moramo za ustrezno kakovost in količino tega znanja in za vse tiste oblike mednarodnega povezovanja, ki ga bodo v resnici zagotovile. Ne more biti dobrega raziskovalnega in pedagoškega dela, če se hkrati ne zagotovi ustrezna mednarodna povezanost. Krepiti moramo vsestransko kakovost raziskovanja.

Družboslovje je hkrati demokratična in elitna disciplina. Zanimati se mora za usodo slehernika, njena kritika in njeni predlogi pa morajo izražati vrhunsko znanje in obvladovanje metode, odlično poznavanje primerljivih vprašanj iz drugih držav in odlično mednarodno komunikacijo. Raziskovalna in pedagoška odličnost, ta bistvena prvina elitnosti pa zahteva tudi odlične profesorje in študente. Odličnost, ne množičnost, je tudi zahteva študija na najboljših univerzah in vseh njihovih članicah.

Danes imamo veliko razlogov za resen razmislek o položaju družboslovne misli, o dosežkih Fakultete za družbene vede, o izzivih časa in o poteh naprej. Kot vsa univerza je tudi Fakulteta za družbene vede soočena z izzivi bolonjske reforme. Kot ena prvih fakultet, ki je uvedla nove, bolonjske programe, je tudi v odličnem položaju, da s kritično analizo izkušenj prispeva k odločitvam o potrebnih spremembah. Taka analiza bi pomagala tudi pri potrebni oceni racionalnosti organizacije študija na Univerzi v Ljubljani, kjer so sorodni predmeti vključeni v programe različnih fakultet. Pomagala bi tudi pri pripravi odločitev o nadaljnji organizaciji študija in o študijskih zahtevah, ki morajo biti v primernem sorazmerju z zmožnostmi družbe in z zaposlitvenimi možnostmi, ki čakajo diplomante družboslovnih strok.

Prepričan sem, da bo Fakulteta za družbene vede dobro odgovorila na vse te izzive in našla pravo razmerje med kvantiteto in kvaliteto, takšno, ki bo zagotavljalo njeno odličnost, njeno vrhunskost tudi v prihodnje.

Spoštovani gospod dekan, spoštovane profesorice in profesorji, drage študentke in študentje, čestitam vam ob petdesetletnici fakultete in želim veliko uspehov.