Predsednik na spominskem srečanju v Planini v Podbočju

Planina v Podbočju, 11.9.2010  |  govor

Govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na tradicionalnem spominskem srečanju "Planina - spomin in opomin 1942-1991-2010"
Planina v Podbočju, 11. september 2010
Velja govorjena beseda!


Spoštovane udeleženke in udeleženci današnje spominske slovesnosti,
borke in borci NOB, veteranke in veterani,
spoštovani organizatorji,
spoštovani gostje iz Zveze antifašističnih borcev in antifašistov Hrvaške,

Današnja spominska slovesnost prinaša izjemno sporočilnost. Zbrali smo se v spomin na tragične dogodke 14. in 15. septembra 1942, da bi se skupaj spomnili na žrtve II. svetovne vojne, na vaščane Planine, na ljudi, ki niso padli v bojih kot vojaki, ampak so bili zverinsko pobiti na pragu svoje domače hiše.

Žrtev poboja, ki se je zgodil 14. in 15. septembra leta 1942 tu, na Planini, ne smemo pozabiti. Pozaba bi prizadela civilne žrtve, pa tudi preživele, njihove potomce, ki so odrasli v tistih težkih časih in neprijaznih okoliščinah, visoko nad obronki Gorjancev. Predvsem pa je prav ponovno povedati, da so se ljudje iz teh krajev postavili na pravo stran - stran, ki je med drugo svetovno vojno branila svojo domovino pred fašizmom in nacizmom.

Planina spada med starejše slovenske kraje. Iz pisnih virov in pripovedovanj - kraj je bil prvič v listinah omenjen leta 1249 - vemo, da je bilo središče vasi prizorišče pogostih kulturnih dogodkov. Tam se je vsako nedeljo zbralo staro in mlado k poslušanju branja novic takratnih časopisov ter ubranega večernega petja. Ob vseh teh dogodkih se je kazala složnost Planincev.

Druga svetovna vojna se je za te kraje začela, ko so italijanski bombniki leta 1941 napadli Planinsko goro. Že od začetka vojne so v vas prihajali partizani, tudi z ranjenci, ki so jih namestili po hišah, nekatere pa odpeljali v skrivne Pušence, nato pa v Žumberak, v Priseko, kjer je bila zasilna partizanska bolnišnica.

Poleti 1942 pa so tako slovenski kot hrvaški partizani že bojevali težke boje z ustaši, ki so imeli pomembne postojanke v različnih krajih, iz katerih so izvajali svoje zločinske pohode. In tako so se 14. septembra ustaši s kamioni pripeljali iz smeri Zagreba do Brežic in od tam podali na Gorjance, na Planino. Obkolili so vas Planino, zajeli deset vaščanov ter jih skupaj s šestnajstimi iz okoliških vasi zajetimi moškimi ustrelili v Novoselski vasi nad Planino. Naslednje jutro so svoj krvavi pohod nadaljevali ter na robu vasi ubili še devet moških. Znesli so se nad nemočnimi ženskami in otroki ter vas do tal požgali. Istega dne, to je 15. septembra, so ustaši napadli tudi slovensko partizansko bolnišnico v hrvaški vasi Priseki ter pobili ranjence. Le redkim je uspelo pobegniti. Ustaški zločin na Planini in tragedije prizadetih posameznikov in družin je tragičen primer, ki veliko pove o zločinskem ustaškem nasilju nad civilnim prebivalstvom.

Zločin na Planini je bil tragičen primer velikega zločina druge svetovne vojne na slovenskih tleh. Pobojev, kakršen je bil ta na Planini, je bilo na Slovenskem veliko. Ne pozabimo: Na našem ozemlju je bilo v letih 1941 do 1945 ubitih več kot 20.000 civilnih prebivalcev. 11.000 Slovencev je izgubilo življenja v taboriščih smrti, izseljenih, pregnanih in zasužnjenih pa je bilo več kot 62.000 ljudi.

Med ubitimi in trpečimi so bile preštevilne žrtve domačih kolaborantov, sodelavcev okupatorja in ovaduhov. Vse to trpljenje je trajni del našega zgodovinskega spomina. Nobena oblika zanikanja, noben poskus zmanjšati hudodelski značaj zločinov zoper slovenski narod in zlasti zoper civilno prebivalstvo ne more uspeti. Ti zločini in hudodelstva bodo v svetovni zgodovini ostali zapisani kot primeri velikega zla fašizma, nacizma in kolaboracije, zla, ki je tako kruto zaznamovalo svet 20. stoletja. Nič, prav nič ne more zmanjšati teže tega zla. Nič, prav nič ne more opravičiti kolaboracije s fašizmom in nacizmom.

Konec sovražnosti v drugi svetovni vojni pa žal ni pomenil tudi konca nasilja. Leto 1945 je bilo tudi čas novih tragičnih dogodkov in velikih zločinov. Mnogi pripadniki premaganih vojska so bili žrtve pobojev. Še danes odkrivajo ostanke pobitih v tistem času, vojakov in civilistov. Vsi zaslužijo dostojen pokop. Dokončati je treba proces odkrivanja in ureditve vseh doslej prikritih grobišč. To je nujno zaradi pietete do mrtvih. Potrebno pa je tudi zato, da se bo naposled končalo politiziranje teh tragičnih dogodkov. Nujna je ureditev osrednjega prostora, kjer bi se simbolično izrazil in ohranil spomin na pobite na slovenskih tleh, ne glede na to, kateri strani so pripadali. Vse to so misli, ki nas navdajajo danes, ob tej spominski slovesnosti.

Tu, na Planini pa je z nami še ena misel: v času narodnoosvobodilne vojne je bilo sodelovanje med slovenskimi in hrvaškimi partizani v boju proti fašizmu in nacizmu močno in iskreno. Ustaški in drugi fašistični zločini - tako na hrvaških kot tudi tu, na slovenskih tleh - zaslužijo vso obsodbo. Hkrati pa vemo, da je skupna pot slovenskega in hrvaškega naroda dobila svojo zgodovinsko podlago v skupnem boju proti fašizmu in nacizmu - in ta podlaga je močna še danes.

Danes so odnosi med državama dobri, vlada pozitivno ozračje in na obeh straneh meje vemo, da je potrebno odprta vprašanja reševati v duhu dobrih sosedskih odnosov.

Nedavna potrditev arbitražnega sporazuma je ustvarila novo ozračje, čas za nove projekte. O takih projektih in o novih možnostih razmišljajmo z več domišljije, o starih problemih pa s prepričanjem, da jih bomo sedaj lažje reševali.

Razvijajmo medsebojno spoštovanje, sposobnost sprejemanja kompromisov, dogovarjanja in medsebojnega razumevanja. To je evropska pot, ki nas bo vodila v prihodnje. In vaša vloga, spoštovani prebivalci Planine, Podbočja in ostalih krajev ob meji s sosedo Hrvaško, naj bo tudi danes usmerjena v medsebojno razumevanje in sodelovanje s sosedi, kajti to je pot, po kateri bomo presegli bolečine iz vojnega obdobja, stare rane iz tistega časa pa se bodo še hitreje celile.

Spoštovani prisotni,

Govoril sem o dogodkih, ki so tragično zaznamovali Planino, Podbočje in ostale kraje v času II. svetovne vojne. "Planina 1942 - 1991 - 2010 Spomin - opomin", kot ste poimenovali današnjo spominsko slovesnost, naj bo res spomin in opomin na strahote vseh vojn. Prav je tudi, da se danes spomnimo tudi osamosvojitvene vojne in celotnega procesa osamosvajanja. Osamosvojitev je dobila eno odločilnih spodbud z uspešno izvedeno akcijo SEVER, kasneje pa še z ustanovitvijo manevrske strukture narodne zaščite za Posavje na Bočju in na koncu, z uspešno osamosvojitveno vojno, katere 20. obletnico bomo praznovali prihodnje leto.

Ob tej spominski slovesnosti želim poudariti prispevek pripadnikov TO, milice in ostalih obrambno zaščitnih struktur in vseh v obrambno prizadevanje vključenih občanov. Prav je, da se danes spomnimo takih uspehov TO, kot je bila zaustavitev kolone v Prilipah, ali pa uspešna blokada vojašnice Cerklje ob Krki, ki je bistveno zmanjšala možnost delovanja letalstva JA. Prav tako se moramo spominjati pomembnih prispevkov slovenske milice. V neposredni bližini kraja današnje slovesnosti je takratna enota milice Uprave za notranje zadeve Krško zajela skupino pripadnikov JA, ki se je skušala po bitki v Krakovskem gozdu prebiti preko Gorjancev na Hrvaško. Naj bodo ti dogodki in prispevek vseh, ki so v tem procesu sodelovali zaveza in vzpodbuda vsem nam, da bomo tudi današnje težave premagovali z odločnostjo, samozavestjo in sodelovanjem, z lastnostmi, ki so bile izkazane med osamosvojitveno vojno.

Danes smo soočeni z resnimi težavami. Ekonomska kriza, ki je v preteklih dveh letih zajela ves svet, je brezobzirno razgalila slabosti našega gospodarstva, javnih služb in državnih organov. Toda ravno v takih razmerah je treba zbrati moči in modrost. Pogovarjati se moramo strpno in z občutkom za skupne naloge. Ukrepati moramo odločno in z občutkom za resnično izboljšanje. Izboljšati moramo naše gospodarstvo in našo poslovno usposobljenost. Samo tako bomo lahko uspešni. Potrebujemo dialog, brez izgubljanja energije z odvečnimi spori in političnimi prepiri. Ljudem, ki so izgubili službe, je treba pomagati. Socialna država mora delovati. Toda tudi ljudje sami morajo razumeti, da sedanji čas in razmere zahtevajo nova znanja, večjo kvalificiranost, več ustvarjalnosti in več podjetnosti. Četudi vseh teh lastnosti ne moremo pričakovati od vseh, pa je prav vsak dolžan razmisliti, kaj lahko stori za izboljšanje svojih sposobnosti in za hitrejši napredek vse naše skupnosti.

To ni čas za kazanje s prstom na druge. To je čas, ko se naj vsakdo obrne k sebi in se vpraša: kaj lahko storim sam za to, da bo vsem nam bolje?

Danes želim posebej poudariti pomen dogovora o ureditvi kritičnih razmer na področju zdravstvenega varstva, posebej dežurstev v bolnišnicah in drugih zdravstvenih ustanovah. Vsi vemo, da se je dostopnost zdravstvenih storitev za številne bolnike v preteklih desetih dnevih zelo poslabšala. Včerajšnji dogovor pa obeta normalizacijo. Še več, predstavlja začetek sistematičnega urejanja in uvajanja nujnih organizacijskih sprememb v mreži javne zdravstvene službe. Dežurstvo je eden od pomembnih delov te mreže, ki ga je mogoče urediti bolj učinkovito in predvsem bolj integralno, v celotnem zdravstvenem sistemu. Ta pristop sem odločno podprl v preteklih mesecih in ga podpiram tudi za naprej. To je pot do pravih sprememb v našem zdravstvu, pa tudi do resničnih prihrankov, ki jih bomo lahko uporabili za izboljšanje zdravstvenega sistema.

Najnovejša izkušnja na področju zdravstva pa nam ponuja tudi nekaj splošnih naukov. Mar ne bi bilo bolje, če bi bili sposobni razumne rešitve sprejeti po razumni poti, brez nepotrebnih groženj in zaostrovanj, z dialogom in argumenti? Mar res potrebujemo vse te konflikte in prepire? Poskušajmo se izviti iz primeža naših slabih navad, naše zagrizenosti, prepirljivosti in slepega verovanja zgolj v lastni prav. Poskušajmo povzeti prave in pravočasne nauke iz te naše najnovejše izkušnje. Bodimo zmernejši v pričakovanjih in modrejši v iskanju kompromisa. To nam bo zlasti pomagalo pri iskanju poti k vsem rešitvam, ki jih potrebujemo - od razumnega urejanja plač v javnem sektorju do smotrne pokojninske reforme. In ne pozabimo, kriza je čas, ko moramo z manj narediti več. To je zahteva, ki jo moramo razumeti vsi.

Spoštovani zbrani!

Narod, ki je uspel dokazati svojo vitalno moč v težkih časih druge svetovne vojne in jo potrditi v času osamosvojitve države, je in mora biti sposoben tudi danes najti odgovore na današnje izzive.

Poiščimo te odgovore! Poiščimo v sebi moč za strpnost in dialog. Pokažimo vse svoje sposobnosti v premagovanju težav. Bodimo vredni spomina na vse, ki so svoja življenja izgubili v moriji II. svetovne vojne in v vojni za Slovenijo!