Predsednik republike poudaril pomen enotnosti v času osamosvajanja

Ljubljana, 26.9.2010  |  govor

Slavnostni govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka ob 20. obletnici Manevrske strukture narodne zaščite
Ljubljana, 26. september 2010


Spoštovane veteranke in veterani,
spoštovani udeleženci in udeleženke te spominske prireditve,
spoštovani gostje,
spoštovani gospod Milan Kučan, prvi predsednik Republike Slovenije,


danes smo se zbrali, da obeležimo nek pomemben dan. V zgodovini vsakega naroda in vsake države so dogodki, ki ne smejo biti pozabljeni. Med njimi so tudi taki, katerih pomen še ni v celoti ocenjen in morebiti tudi ne v celoti spoznan.

Danes pa smo tu z močno voljo zagotoviti, da se ohrani spoštljiv spomin na dvajseto obletnico ustanovitve in delovanja Manevrske strukture narodne zaščite, na dvajseto obletnico ustavnih amandmajev, ki so z ustavno močjo utemeljili slovensko oboroženo silo, in na dvajseto obletnico ustanovitve Republiškega štaba za Teritorialno obrambo, ki je tej ustavni ureditvi zagotovil operativno sposobnost vodenja in poveljevanja - naši lastni, slovenski oboroženi sili in s tem tudi uspešnost njenih vojaških akcij med kasnejšo osamosvojitveno vojno.

Danes vsa ta tri dejanja obeležujemo skupaj. Bila so neločljivo povezana v celoto. Resnica in spoštljiv odnos do vseh tistih, ki so v teh dejanjih sodelovali in ki so na ta način skupaj ustvarjali slovensko državo, zahtevata, da razumemo prav to celoto, da je ne razgrajujemo, da je ne delimo na umetno ustvarjene dele in da ne prepoveličujemo posameznih prispevkov. Spoštovati moramo pomen celote, vseh prispevkov in vseh procesov, ki so naposled vsi skupaj, kot celota omogočili uspešno in razmeroma nebolečo osamosvojitev.

Dejanja, ki se jih spominjamo danes, so bila med najpomembnejšimi zagotovili uspeha slovenske osamosvojitve. Prihodnje leto bomo praznovali dvajset let naše samostojnosti in dvajset let naše osamosvojitvene vojne. Takrat bomo lahko dejali, da je Slovenija tako postala suveren gospodar na svojem celotnem ozemlju. Res pa je, da brez temeljev, ki se jih spominjamo danes, naš proces osamosvajanja ne bil tako hiter. Lahko bi bil bistveno daljši in bistveno bolj negotov.

Pozabiti ne smemo tudi razvoja mednarodnih okoliščin in dalj časa trajajočega procesa, ki je že v osemdesetih letih v širšem evropskem prostoru in predvsem v takratnih državah Vzhodnega bloka pripravljal pogoje za odločitve. Razpadanje komunističnega sistema je ustvarjalo nove mednarodne okoliščine. Te okoliščine so narekovale akcijo. In ko je v letu 1991 prišla ura dejanj, smo bili v Sloveniji nanje pripravljeni tako politično kot tudi vojaško. Demokratična preobrazba je že dozorela. Nujna vojaška organizacijska pripravljenost je že bila podana. Politični in vojaški temelji, ki so bili postavljeni v obdobju pred osamosvojitvijo, so dali podlago za njen uspeh, pa tudi za vso kasnejšo uspešnost naše države.

Spoštovane veteranke in veterani,
spoštovani zbrani,

današnja slovesnost je tudi primerna priložnost za globlji pogled v zgodovino, na velike in pomembne dogodke, ki so zaznamovali našo narodno usodo.

Generala Maistra in njegovih borcev ter bojev za severno mejo se spominjamo vselej in z veliko hvaležnostjo, saj so bili s tem uspešnim dejanjem ovrženi velikonemški apetiti po ozemlju severne Štajerske. Realno, s politično odločnostjo in z oboroženim bojem so takrat začele nastajati potrebne ozemeljske podlage, na katerih je bila v naslednjih desetletjih mogoča sklenitev slovenskega nacionalnega ozemlja, s tem pa tudi prostor za ustanovitev samostojne države.

Vendar se je že v dvajsetih letih minulega stoletja pojavilo novo zlo, fašistična ideologija, ki so jo posebej zgodaj začeli čutiti na Primorskem, v času nastanka in rasti fašizma. Italijanska raznarodovalna politika nad primorskimi Slovenci je bila velika grožnja slovenskemu narodu v celoti.

Vendar je že kmalu dobila tudi odgovor v duhu uporništva. Njegov najmočnejši in zgodnji izraz je bil nastanek revolucionarne organizacije Julijske krajine TIGR. Fašizem in nacizem sta predstavljala eksistenčno grožnjo za slovenski narod in sta se najbolj agresivno izrazila prav na robovih slovenskega narodnega prostora. Raznarodovalni pritisk Madžarov v Prekmurju, zlasti pa Nemcev na Štajerskem je bil še posebno močan. Najbolj jasno se je izrazil v Hitlerjevi zahtevi, izrečeni v Mariboru leta 1941: "Naredite mi to deželo spet nemško."

Nacizem in fašizem sta za slovenski narod pomenila ne le zanikanje človeške svobode, ampak tudi grožnjo narodovemu preživetju. Odgovor na to grožnjo je bila ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda, občeslovenske in nadstrankarske organizacije, ki je sprožila in vodila narodnoosvobodilni boj. Njene sedemdesetletnice se bomo prav tako spominjali prihodnje leto. Osvobodilna fronta slovenskega naroda je pomembno, zgodovinsko opozorilo, za slovenski narod in za vse male narode, da smo mali narodi v trenutkih preizkušnje veliko bolj kot veliki dolžni storiti vse za "razumevajočo združenost", če želimo preživeti nevarni čas in v nevarnem času tudi uspeti.

In v dvajsetem stoletju je slovenski narod dvakrat uspel. V letošnjem letu se s ponosom spominjamo 65. obletnice konca II. svetovne vojne in zmage nad fašizmom in nacizmom. S ponosom zato, ker smo bili na pravi strani, na pravični in zmagoviti strani, del antihitlerjevske koalicije, del velike koalicije Združenih narodov. Tudi danes je treba ponoviti: slovenski oboroženi boj proti okupatorju in domačim kolaborantom, ki so ga vodili slovenski partizani, je bil zagotovilo preživetja slovenskega naroda. Bil je zagotovilo njegove zmage in vrnitve Primorske v okrilje Slovenije in s tem tudi zaokrožitve nacionalnega ozemlja, ki je pol stoletja kasneje postalo ozemlje suverene države Slovenije, samostojne Slovenije.

Partizani so bili v tem boju prava slovenska narodna vojska. Na žalost pa je ob koncu II. svetovne vojne, tudi zaradi obsežnih zaključnih vojaških operacij na našem ozemlju, ta, prava slovenska narodna vojska na podlagi povelja Vrhovnega štaba NOV Jugoslavije prenehala obstajati. Bila je vključena v jugoslovansko vojsko in s tem praktično ukinjena. Nastala je praznina, vse do leta 1968, ko je bila ustanovljena Teritorialna obramba.

Danes je prav, da nekaj več rečem o Teritorialni obrambi, kajti razvoj slovenske Teritorialne obrambe v celoti je zgodba o domoljubju in uspehu. Uspešnost slovenske Teritorialne obrambe je rezultat truda vseh, ki so ne samo razmišljali, ampak tudi delovali v smeri Teritorialne obrambe kot slovenske narodne vojske. Ta uspešnost se je dokončno udejanjila ravno v letih 1990 in 1991, ko so bili izkušeni pripadniki Teritorialne obrambe okostje Manevrske strukture narodne zaščite, kasneje pa novooblikovanih poveljstev in enot Teritorialne obrambe že v polni meri slovenske narodne vojske.

Ob tem pa je treba poudariti še neko pomembno politično, kulturno in vojaško značilnost, pomembno za slovenski narod, ki se je uveljavljala s posebno močjo že od ustanovitve Teritorialne obrambe: to je uporabo slovenskega jezika kot jezika poveljevanja. Že leta 1969 se je začel pripravljati slovar slovenskih vojaških povelj, ki se je zaključil z izdajo Slovenskega vojaškega slovarja, ki ga je vsak častnik in podčastnik, pa tudi sleherni vojak našel v svoji vojaški torbici in ga uporabljal, mnogi z zadovoljstvom, vsi s ponosom. Ko danes izkazujemo spoštovanje slovenskemu vojaškemu izrazoslovju, se moramo spomniti tudi prispevkov iz zgodnejših obdobij: Andreja Komela v 19. stoletju in uporabe slovenskega jezika kot poveljevalnega jezika v partizanski vojski med NOB. Slovenski jezik kot poveljevalni jezik je dal pomemben prispevek k utrjevanju nacionalnega ponosa in samozavesti, prispevek, ki je ponovno oživel s slovensko Teritorialno obrambo in ki je postal odločilen dve desetletji kasneje.

In ti dve desetletji kasneje, so se razmere v tedanji Jugoslaviji močno zaostrile. Spomladi 1988 je prišlo do aretacije in nato procesa proti četverici, kar je povzročilo množični protest Slovencev. Ustanovljen je bil Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je združeval več kot tisoč različnih organizacij in čez sto tisoč posameznikov. Maja 1989 je bila na Kongresnem trgu slavnostno in z domoljubjem prežeto prebrana Majniška deklaracija, ki je postala temeljni program demokratične opozicije. Istega leta je bil ustanovljen Zbor za ustavo. Ustavni amandmaji, ki jih je 27. septembra 1989 sprejela slovenska skupščina, so bistveno spremenili vsebino takratne ustave.

Njihovo temeljno vodilo je bila trajna pravica slovenskega naroda do samoodločbe, njej pa je za tisti čas dala aktualnost in posebno nujno vsebino prvina, amandma, ki je določal, da lahko izredne razmere v Sloveniji razglasi samo slovenska skupščina. Drugi ustavni amandmaji so omogočali prehod iz enopartijskega sistema v večstrankarsko demokracijo ter zmanjšali pristojnosti takratne federacije v Sloveniji. Slovenija je tako odločno stopila na pot osamosvajanja.

Pravico do samoodločbe naroda je bilo treba učinkovito, tudi s silo zavarovati pred poskusi zaustavitve demokratične preobrazbe. Takratna slovenska milica je jeseni odigrala odlično vodeno in izvedeno akcijo, poimenovano SEVER, in z njo preprečila izvoz t.i. "mitinga resnice" iz Srbije v Slovenijo in preprečila nevarnost destabilizacije, ki bi lahko prizadejala Slovenijo, na mnogo načinov, povzročila ne le politične zaplete, ampak morebiti tudi resne žrtve in morebiti nove zgodovinske travme. In vse to je bilo preprečeno.

V aprilu 1990 so nato sledile prve demokratične večstrankarske volitve, ki so bile rezultat slovenske pomladi v osemdesetih letih, in na teh volitvah je zmagala koalicija DEMOS. Izvoljeni so bili tudi predsednik in člani predsedstva Predsedstva Republike Slovenije.

V tem obdobju so potekale zelo intenzivne priprave na oborožen odpor, ki so bile nujne za primer potrebe po oboroženi podpori za uresničitev političnih odločitev. Procesu osamosvajanja so sledile nove preizkušnje, ki ste jih vi, veteranke in veterani iz vrst Teritorialne obrambe in takratne milice, odlično prestali in uspešno obvladovali. Med te preizkušnje sodi ena najtežjih – poskus odvzema orožja Teritorialne obrambe v maju 1990. Vendar pa je ta poskus le delno uspel, saj je po dosedanjih podatkih šestnajst takratnih občinskih štabov in 30. razvojna skupina Teritorialne obrambe temu ukazu postavila nasproti odločen odpor in orožja ni oddala. To je bilo izjemno in junaško dejanje. Bilo pa je kar nekaj takšnih štabov Teritorialne obrambe, ki orožja niso hranili v skladiščih, ki bi bila pod njihovim nadzorom, ampak je bilo v skladiščih Jugoslovanske armade in zato na oddajo niso mogli vplivati. Mnogi med njimi so svoje orožje, strelivo in ostalo opremo na skrivaj in "organizirano" izvzemali iz teh skladišč.

Poskus odvzema orožja slovenske Teritorialne obrambe je sprožil ogorčenje v celotni družbi in razmišljanje, kaj je potrebno storiti, da v obdobju, ki se je pričakovalo, ne ostanemo neoboroženi in goloroki. Takrat, v maju 1990, se je začela rojevati ideja o tajni, vojaško organizirani obrambni strukturi, ki se je kasneje udejanjila v Manevrski strukturi narodne zaščite. Ta je postopoma, a zanesljivo, krepila svojo moč in skupaj z milico, pripadniki Teritorialne obrambe in z nekaterimi delavci upravnih organov za Ljudsko obrambo mimo tedanjega Republiškega štaba za TO nudila veliko zaščito in podporo slovenski oblasti pri nadaljnjem uveljavljanju programa osamosvojitve.

Manevrska struktura narodne zaščite je zagotavljala, da je bil nadaljnji razvoj Teritorialne obrambe odločno usmerjen k dokončnemu oblikovanju slovenske vojske. Istočasno pa so se odgovorni v takratnem Republiškem sekretariatu za ljudsko obrambo lotili zahtevne naloge nabave manjkajočega orožja. Rezultati te dejavnosti, ki so se pokazali nekoliko kasneje, so olajšali tako pripravljenost kot tudi razmere v obrambnih silah, predvsem pa so povečevali njihovo ognjeno moč in dvignili samozavest njihovim pripadnikom.

Po sprejetih amandmajih k Ustavi Republike Slovenije 27. septembra 1990, torej dvajset let je tega, je bila manevrska struktura 4. oktobra 1990 postavljena pod poveljstvo novoimenovanega Republiškega štaba za TO. Tudi na današnji proslavi želim ponovno in močno poudariti: organizatorji in pripadniki Manevrske strukture narodne zaščite so bili hrabri ljudje, ki so na podlagi pripravljene in uveljavljene zakonodaje, torej popolnoma v skladu s pravom in načeli pravne države, omogočili prehod Teritorialne obrambe nekdanje Socialistične Republike Slovenije v Teritorialno obrambo Slovenije pod novim vodstvom, ki je bilo odgovorno takratnemu predsedstvu naše republike.

Ustavni amandmaji, sprejeti pred dvajsetimi leti, so imeli seveda še več drugih, politično in vojaško pomembnih učinkov na oblikovanje slovenske oborožene sile. Določili so, da Republika Slovenija sama, z lastnim zakonom, ureja način služenja vojaškega roka in druga vprašanja vojaške obveznosti, da sama ureja Teritorialno obrambo in da Predsedstvo Republike Slovenije imenuje in razrešuje komandanta Teritorialne obrambe.

Že na dan sprejetja odloka o razglasitvi ustavnih amandmajev je Predsedstvo Republike Slovenije razrešilo dotakratnega komandanta Teritorialne obrambe in na to dolžnost imenovalo kot vršilca dolžnosti Janeza Slaparja. Tudi ta prehod ni šel brez konflikta z elementi jugoslovanske federacije. V začetku oktobra je prišlo do zasedbe Republiškega štaba TO, kar je bil eden v seriji beograjskih poizkusov podrediti si Teritorialno obrambo Republike Slovenije. Noben od teh poskusov – ne tisti prej ne kakšen kasneje – pa ni mogel uspeti.

Začetek oktobra 1990 je bilo pomembno obdobje in tudi zato, ker se je uspešno zaključil dotedanji projekt Manevrske strukture narodne zaščite, ki jo je v sodelovanju s pokrajinskimi načelniki in organizatorji vodil Anton Krkovič. Prav je ob tem omeniti tudi podporo takratne milice in organov za notranje zadeve, ki so nudili vso potrebno podporo varovanju tega projekta in seveda tudi njihov prispevek v vseh osamosvojitvenih procesih. Obrambne strukture je bilo treba organizirati čim bolje in čim bolj celovito. Slovenska milica in kasneje policija je v usodnih časih pred osamosvojitvijo in med njo odigrala izjemno pomembno vlogo - kot varnostna sila, kot porok občutka varnosti med ljudmi in kot dejavnik slovenskega domoljubja.

Pred dvajsetimi leti, v začetku oktobra 1990, so bile opravljene nekatere pomembne spremembe, ki so bile potrebne za zagotovitev skladnosti in učinkovitosti celotne oborožene strukture v Republiki Sloveniji. MSNZ je bila ukinjena in vključena v sestavo novoorganizirane Teritorialne obrambe.

Poseben pomen pa je imela reorganizacija Teritorialne obrambe same. Do konca leta se je reorganizirala in namesto prejšnjih trinajst je bilo oblikovanih sedem pokrajin. Tako so konec decembra 1990 na ozemlju Slovenije obstajale naslednje pokrajine: Dolenjska, Gorenjska, Južnoprimorska, Severnoprimorska, Ljubljanska, Vzhodnoštajerska in Zahodnoštajerska. Ti štabi so delovali s svojimi podrejenimi in območnimi štabi in vojnimi enotami Teritorialne obrambe. Tako so bile priprave na osamosvojitveno vojno lahko pospešene in bolje organizirane. Njihovo pravilnost, njihovo primernost, njihovo učinkovitost pa so dokazali dogodki v letu 1991.

Danes je prav ponovno poudariti, da je bila ta vojna uspešna in da so bili vsi vojaški cilji Republike Slovenije doseženi z razmeroma majhnim številom žrtev. Uspeh je bil v zelo veliki meri odvisen od Teritorialne obrambe, milice in vseh struktur države, ki so bile medtem že vzpostavljene in so zato že lahko delovale. Enotnost obrambnega sistema se je povezala z enotno podporo občank in občanov in vseh, ki so pri uresničevanju naših sanj po lastni državi lahko in zmogli sodelovati.

In zato smo zmagali - zato, ker smo imeli prav, ker smo bili vojaško pripravljeni in prepričani vase, ker se nismo delili na vaše in naše, na bolj ali manj zaslužne, in ker smo bili v soočenju z zunanjo nevarnostjo enotni. Danes tu, v Ljubljani, na tej slovesnosti smo lahko zato še toliko bolj ponosni, ker veterani in veteranke obeh veteranskih organizacij stojijo z ramo ob rami na tej spominski slovesnosti, namenjeni Manevrski strukturi narodne zaščite ter drugim pomembnim dogodkom tistega časa - sprejetju ustavnih amandmajev in vsemu drugemu. Danes stojimo tu, z ramo ob rami, skupaj, tako kot takrat leta 1990 in 1991, in se spominjamo, spet skupaj in s polnim občutkom usodne pomembnosti tedanje povezanosti, in razmišljamo, zakaj je to pomembno še naprej.

Prepričan sem, da se boste veteranke in veterani in vsi, ki se teh dogodkov izpred dvajsetih let s ponosom spominjate in ki jih še naprej nosite v svojem srcu, še naprej trudili za ohranjanje spomina na pomembne dogodke iz naše zgodovine in ob tem negovali vrednote domoljubja, zavezanosti resnici in da boste pomagali pri premagovanju delitev tako starih kot novih. To je danes nujno, posebej še, ker se je raven naše politične kulture znižala. Priče smo vsakršnih obtoževanj, tudi obtožb, češ da ta ali oni udeleženec zgodovinskih procesov oblikovanja naše državne samostojnosti ni bil na strani osamosvojitve. Te obtožbe pogosto spremlja iluzija, da tisti, ki obtožuje, že s tem izkazuje nekakšno moralno premoč. Vendar se vse iluzije vselej razblinijo, razblinijo se ob soočenjih z resnico. Prizadevanje za resnico, za vso resnico, za resnico neobremenjeno s potrebami boja za politični vpliv, za prestiž in politično oblast je danes nujno in bo, kot kaže, ostalo nujno še naprej. Le z iskanjem resnice in njenim ponavljanjem bomo odpravljali vse iluzije. Iščimo jo skupaj, vsi, ne glede na naše politične opredelitve ali nazorska prepričanja. Iskanje resnice o dogodkih iz naše osamosvojitve na različnih pogovorih, posvetih in okroglih mizah je že in bo še pomembno prispevalo.

In tudi današnji zbor, tudi naše današnje srečanje je zaveza k iskanju resnice in ohranjanju tistega duha enotnosti, tistega skupnega boja z ramo ob rami za napredek in za boljše življenje celotne naše skupnosti.

V tem prizadevanju je bilo že narejenih veliko prispevkov. Pred kratkim je bila izdana knjiga "Prikrita modra mreža" in tudi ta knjiga ter drugi prispevki bodo pripomogli k temu, da se bo resnica uveljavljala. In pomemben prispevek pričakujem od bližnjega posveta, ki ga skupaj z državnim svetom pripravljata obe veteranski organizaciji.

Spoštovane, spoštovani, udeleženci prireditve,

ob koncu osemdesetih in začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja smo vedeli, da hočemo naprej. Še več, dobro smo vedeli tudi to, kam hočemo, in imeli smo jasno vizijo naše prihodnosti. Po uspešni osamosvojitvi smo se jasno opredelili za pot v Evropsko unijo. Verjeli smo, da nam bo članstvo v tej veliki skupni demokratični skupnosti držav pomagalo rešiti, če ne že v celoti rešilo, vsa naša najpomembnejša družbena vprašanja. Danes vidimo, da se to ne more zgoditi. Svetovna recesija je neizprosno razgalila tako naše lastne pomanjkljivosti kot tudi šibkost Evropske unije. Ta sicer ostaja nujna prvina odgovora na usodno vprašanje, kam naj se usmerja naš nadaljnji razvoj, toda največji del odgovora, vse bistvene prvine odgovora so odvisne od nas samih.

Zato moramo še najprej poudarjati, aktualizirati vprašanje naše suverenosti. Suverenost smo si izborili z osamosvojitvijo in je nismo nikoli izgubili, četudi smo se do nje pogosto vedli kot do nadležne skrbi, s katero ne vemo, kaj prav početi. Sedaj pa je čas, da se zavemo, da smo razvit narod, ki si je suvereno državo pošteno zaslužil in ki zna z njo ravnati. Država je občutljivo in dragoceno orodje, s katerim mora ljudstvo, ki ima po naši ustavi oblast, in zlasti odgovorni izvoljeni predstavniki ljudstva skrbno in vešče ravnati. To pa neposredno zahteva dobro uporabo in spoštovanje avtoritete državnih institucij. Odgovornost in avtoriteto državnih institucij moramo nenehno vzdrževati - z zakonitim ravnanjem, z odgovorno uporabo pooblastil, z večjo etičnostjo, pa tudi z večjim spoštovanjem.

S takim odnosom do naše suverenosti in naše države bomo lažje in hitreje poiskali odgovore na probleme našega časa, tako tiste, ki jih nismo reševali doslej, pa tudi povsem nove.

Skrb za usposobljenost in dobro delo naših institucij sta pomembna na vseh področjih - kot vidimo te dni, še posebej na področju ohranjanja naše varnosti, varnosti ljudi in premoženja in varstva in urejanja našega okolja. Danes želim izkoristiti to priložnost in izreči zahvalo in priznanje vsem, ki so v katastrofalnih poplavah, ki so prizadejale škodo večjemu delu Slovenije, požrtvovalno in nesebično pomagali tistim, ki so bili ob tem prizadeti. Hvala vam vsem. Istočasno pa pričakujem, da bodo odgovorne institucije storile vse za boljše urejanje vodotokov in za razvoj infrastrukture, ki bo bolje zaščitila ljudi in premoženje. Mnoge naloge so tu ostale neuresničene. Še je veliko dela pred nami in danes je primeren trenutek, da se tega zavemo in da razmislimo, kako bomo postorili, kar je treba postoriti. Naj se to zgodi brez nepotrebnih razprav in pripovedovanja, kaj bi bilo, če bi bilo. Dejstvo je, da na področju vodnega gospodarstva pri nas nismo storili vsega, kar bi lahko in kar bi morali! Zato je čas, da to storimo čimprej!

Spoštovane organizatorke in organizatorji,
udeleženke in udeleženci današnje slovesnosti,

v svojem govoru sem želel povedati nekaj več podrobnosti. Upam, da razumete, zakaj se mi je zdelo tako pomembno, da danes na kratko prikažem tudi podrobnosti zgodovine nastanka našega obrambnega sistema, in zakaj se mi je zdelo potrebno poudariti, kako pomemben je ta obrambni sistem ne samo za nastanek in prvo fazo razvoja naše države, ampak kako pomemben je tudi za našo eksistenco danes in za naše življenje in delo vnaprej. Želel bi, da bi današnji dogodek bil vzpodbuda k premagovanju ovir, ki še otežujejo našo razvojno pot - v gospodarstvu in v socialnih dejavnostih, v delovanju naših institucij in v skrbi za naše naravno okolje.

Delovanje vseh vas v veteranskih in domoljubnih organizacijah dokazuje, da lahko skupaj in enotni zmoremo veliko, tako kot smo zmagali ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let in tako kot smo uspeli ta duh privrženosti slovenskemu narodu in naši skupni usodi za prihodnje ohraniti vseh teh dvajset let.

Pomembno je sodelovanje vseh veteranskih in domoljubnih organizacij. Naj se to sodelovanje še razvije. Naj se razvije in postane močno gibanje za spoštovanje in krepitev slovenske države. Naj bo naš zgodovinski spomin na obdobje osamosvajanja zrel, trezen, celovit in takšen, da bodo vanj vključeni vsi, ki so dali svoj prispevek. Tak spomin je tudi poroštvo naše prihodnosti.

Naj živi naša domovina, naša Slovenija! Naj živi naša skupna privrženost k naši skupni domovini!

Hvala lepa.