Govor predsednika na Stalni konferenci ministrov za izobraževanje Sveta Evrope
Brdo pri Kranju, 4.6.2010 | govor
Govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na Stalni konferenci ministrov za izobraževanje Sveta Evrope z naslovom "Izobraževanje za trajnostne demokratične družbe: vloga učiteljev"
Brdo pri Kranju, 4. junij 2010
Gospe in gospodje,
rad bi izrazil svoje zadovoljstvo in se zahvalil za povabilo na to konferenco, da bi z vami razpravljal o izobraževanju za trajnostne demokratične družbe in o vlogi učiteljev. To je tema, ki mi je blizu po srcu in nazoru kot nekdanjemu profesorju na univerzi in nekomu, ki je v preteklosti v Svetu Evrope sodeloval v številnih projektih. Zelo me veseli, da je z nami tudi gospa Maud de Boer-Buquicchio, ki si v Svetu Evrope neutrudno prizadeva za izboljšanje človekovih pravic v Evropi na splošno in je bila zelo prijazna do Slovenije v času našega nastajanja ter v začetnem obdobju članstva in ves čas pri našem delu v Svetu Evrope.
Gospe in gospodje,
prosili so me, naj povem nekaj besed o izobraževanju za trajnostne demokratične družbe in to na način, ki presega uradne nagovore ali izjave, kakršne so običajne za predsednike držav. Ta izziv sem vzel zelo resno, ker mislim, da je izobraževanje ključno za razcvet trajnostnih demokratičnih družb. Bistveno je tudi za medgeneracijsko solidarnost, ki je zelo pomembna v trenutnem zgodovinskem obdobju v Evropi, skupaj z znanostjo in raziskovanjem pa je odločilnega pomena tudi za prihodnji razvoj Evrope. To bi rad zelo jasno poudaril že takoj na začetku, ker smo se v Evropi znašli v položaju, ko so proračunske omejitve postale vsakodnevna ustaljena praksa. Mnoge države se soočajo s proračunskim primanjkljajem in s potrebo po njegovem zmanjšanju. Pomembno je zagotoviti, da to ne škoduje izobraževanju, da se ohrani in razvija kakovost izobraževanja in da bo izobraževanje prispevalo k prihodnosti družbe.
Seveda imajo takšna vprašanja trenutno zelo pomembno vlogo v vladnih načrtih, vendar moramo o izobraževanju razmišljati stalno in celovitejše, v okvirih, ki presegajo proračunske in druge praktične razprave. Pri razmišljanju o globljem pomenu izobraževanja bi bilo morda koristno spomniti na nekaj, kar je napisal David Hume, veliki evropski filozof 18. stoletja, ko je vztrajal, da je treba pri vsaki obravnavi družbe in stanja človeka razlikovati med tistim, kar je, in tistim, kar bi moralo biti. To je ponazoril s primerom: "Če nekdo izjavi, da starši ljubijo otroke, to sproži nadaljnja vprašanja. Ali to pomeni, da vsi starši ljubijo vse otroke? Verjetno ne, pomeni pa, da bi starši morali ljubiti svoje otroke". Torej obstaja subtilna razlika med tistim, kar je, in tistim, kar bi moralo biti. In seveda so posledice tega razlikovanja resne. Prvič, stvarnost je treba razumeti takšno, kakršna je. Drugič pa je pomembno, da spremenimo to stvarnost na bolje. Izobraževanje je približno v središču obeh – spoznavanja in razumevanja stvarnosti ter spreminjanja stvarnosti na bolje.
Ta vprašanja morajo biti povezana s temeljnimi moralnimi izbirami. Ena razsežnost teh izbir je morala oziroma etika dolžnosti, ki nastane, ko govorimo o razumevanju stvarnosti, kakršna je. V kontekstu izobraževanja bi morala oziroma etika dolžnosti pomenila znanstveno strogost, metodološko disciplino, zavezanost znanosti. Vse to so moralni imperativi, poleg tega pa imajo metodološki pomen za izobraževanje.
Vendar se tu razprava ne konča, ker je bilo treba v izobraževalni proces in razpravo uvesti drugo vrsto morale – moralo oziroma etiko aspiracije, spodbujanje svobode misli, svobode izražanja, ustvarjalnost, zaupanje v sposobnost odkrivanja in sposobnost uporabe talenta. Torej če izhajamo iz citirane temeljne misli Davida Huma, lahko jasno vidimo moralne razsežnosti izobraževalnega procesa in kritični pomen vprašanj, ki iz tega konteksta izhajajo. Razumevanje in spreminjanje sveta je povezano z izobraževanjem.
To nekoliko splošno in morda abstraktno misel sem vzel kot izhodišče, ker mislim, da pri izobraževanju vedno nastanejo takšni problemi in vprašanja kot del njegovega programa. To velja tudi za bolj praktične programe, o katerih se razpravlja v Evropi in so seveda močno povezani s trajnostnimi demokratičnimi družbami.
Pri tem moramo biti kritični. Lizbonska strategija, ki je napovedala zavezanost Evropske unije na znanju temelječi družbi, ni bila uspešna in tudi mnoga druga prizadevanja niso bila učinkovita. V Evropi – in s tem mislim na celotni evropski prostor – je treba ponovno vzpostaviti to, kar je bilo nekoč znano kot znanstveni optimizem in inovativnost. Zadnji dve desetletji sta bili obdobje, ko sta imela hitri dobiček in hitro zadovoljevanje potreb prednost pred resnim in trdim delom ter znanstvenim optimizmom. Menim, da moramo spremeniti naš odnos glede tega in to je seveda povezano s politikami in oblikovanjem politik, vključno z izobraževalnimi politikami.
Prav tako bi morali izboljšati komunikacijo med izobraževalnimi ustanovami in mladimi v Evropi. Zadovoljni smo z napredkom na tem področju, čeprav ta napredek še zdaleč ni zadosten. Odprava ovir na poti k sodelovanju ostaja na dnevnem redu in ostaja aktualna. Zamisel o oblikovanju evropskega raziskovalnega prostora, ki ga je Evropska unija napovedala leta 2008, v času slovenskega predsedovanja Evropski uniji, ostaja pomembna strateška usmeritev za Evropsko unijo in seveda ne zadeva samo držav članic Evropske unije, temveč širši krog evropskih držav. Torej si moramo prizadevati za razvoj evropskega raziskovalnega prostora kot orodja za razvoj skupnega intelektualnega prostora širše Evrope. Evropski raziskovalni prostor je izraz morale oziroma etike aspiracije in ga je treba obravnavati v kontekstu prizadevanja za trajnost demokratičnih družb.
In seveda so potrebna prizadevanja – to je navedeno v skoraj vseh dokumentih, ki obravnavajo izobraževanje in izobraževalne naloge – za krepitev vrednot, na katerih temeljijo demokratične družbe. Vse družbe delujejo v skladu z določenim kodeksom temeljnih vrednot. In tudi pri tem mora širša Evropa okrepiti svoja prizadevanja za oblikovanje pravega, trdnega temelja vrednot za svoj prihodnji razvoj in blaginjo.
Tega temelja ni težko odkriti. V središču razmišljanja in delovanja Sveta Evrope in vse evropske tradicije so človekove pravice. Videl sem gradivo, ki je bilo pripravljeno za to konferenco. Vsega nisem natančno prebral, opazil pa sem, kako pogosto se gradivo sklicuje na človekove pravice. Zato se mi zdi primerno, da v svoji predstavitvi nekaj časa namenim človekovim pravicam z nekoliko bolj kritičnega vidika, kakor je to običajno. Človekove pravice so resna zadeva. Vsebujejo resne pravne koncepte, resne moralne koncepte, so pa tudi temeljnega pomena za trajnost demokratičnih družb. V resničnem, stvarnem življenju, pa so človekove pravice pogosto obravnavane politično in včasih postanejo že predmet pretiranega poveličevanja brez razmisleka o pravi, funkcionalni vsebini. Zato mislim, da se moramo v Evropi in tudi v Svetu Evrope teh nevarnosti zavedati.
Evropa je sčasoma prišla do stopnje, ki jo je Michael Ignatieff, kanadski učenjak in politik, poimenoval "narcisizem glede človekovih pravic", prepričanje, da je Zahod rešil bistvo problemov, povezanih s človekovimi pravicami, in da je zdaj treba predvsem civilizirati druge. To pa je seveda zelo nevaren pristop, ker se človekove pravice ne bi smele uporabljati politično, zlasti pa ne kot civilizacijsko sredstvo za druge. Uporabiti jih je treba kot stalno aktivno sredstvo za izboljšanje nas samih. To pa seveda ni v skladu s pomenom izraza narcisizem glede človekovih pravic. Narcisizem bi bilo treba zavrniti. Civiliziranju drugih bi se bilo treba izogibati. Uporaba splošnih standardov človekovih pravic je nekaj drugega, nekaj, o čemer mora posameznik kritično razmisliti v zvezi z organizacijami, kakor so Združeni narodi, OVSE in v manjši meri tudi Svet Evrope. Prav v Svetu Evrope je temelj, skupni temelj vrednost, navedenih v listinah o človekovih pravicah, pomagati pri izboljšanju nas samih.
Druga nevarnost je "idolatrija, nalikovanje človekovih pravic", ideološka razlaga človekovih pravic, ki včasih opredeljuje človekove pravice skoraj kot sekularno religijo. Človekove pravice niso cilj. So sredstvo za doseganje ciljev. To pa je nekaj, kar zahteva tudi veliko mero kritičnega razmišljanja. Človekove pravice nikoli ne bi smele biti neobčutljive do ljudi, katerim so namenjene. Občutljivost človekovih pravic se mora odražati na način, ki ne dovoljuje, da bi jezik človekovih pravic postal jezik moči in oblasti. Človekove pravice je treba razumeti kot sredstvo za pomoč ljudem, ki pomoč potrebujejo. Po mojem mnenju je tudi to močno povezano z izobraževanjem. Kako uporabiti izobraževalne ustanove in mehanizme za to, da postane razumljivo, da človekove pravice vedno obstajajo in da obstajajo zato, da izboljšamo sebe in pomagamo tistim, ki pomoč najbolj potrebujejo? To morda zveni nekoliko preveč splošno in ne preveč nujno, vendar predlagam, da sami zase kritično razmislite o teh vidikih politike človekovih pravic.
Imam tudi nekaj predlogov. Najprej v zvezi z načeli, ki postavljajo požarne zidove proti napačnim ideološkim razlagam in poenostavitvam. Obstajata dve načeli, za kateri menim, da sta ključni: razumevanje človekovih pravic predvsem kot pravnih konceptov, ki so temeljnega pomena za organizacijo družbe. Zato je treba vse ravni pravnega vidika človekovih pravic vzeti resno. Vsak resen program izobraževanja za človekove pravice zahteva inteligenten primer iz sodne prakse. Toda kako to narediti na vseh ravneh izobraževanja, ki še niso pripravljene na obravnavo pravnih konceptov? To je izziv, ki po mojem mnenju zahteva nadaljnje delo, razvoj učne metodologije in didaktike. Drugo in še pomembnejše je razumevanje, da imamo človekove pravice zato, da pomagamo nemočnim, ne glede na to, kako malo naklonjenosti jim morda namenjajo splošna javnost ali nosilci moči. Zato je obravnavanje različnih manjšin in izključenih skupin vselej prednostna naloga.
Na podlagi teh dveh načel bi rad dal nekaj nadaljnjih pobud. Mednarodna skupnost, vključno zlasti z evropskimi ustanovami, potrebuje celovit in izpopolnjen program človekovih pravic za prihodnost. Ta program človekovih pravic se lahko oblikuje na podlagi že opravljenega dela in pomemben prispevek Sveta Evrope bo imel pri tem osrednjo vlogo. Ustreznost takega programa človekovih pravic za trajnost demokratičnih družb bo temeljnega pomena.
Dejavniki, ki naj bi po mojem mnenju imeli pomembno vlogo v prizadevanjih za oblikovanje takega programa na podlagi tega, kar že obstaja, bi lahko bili:
Najprej je treba kultivirati občutljivost za zatirane, ne da bi to skrčili na raven dobrodelnosti. Zavedati se moramo, da revščina narašča v vseh delih Evrope in da so revni danes izključeni in manj opazni, kakor so bili v preteklosti. Torej krepitev položaja tega dela prebivalstva morda ni tako razumljiva in preprosto opredeljiva, kakor je bila v prejšnjih zgodovinskih obdobjih. Boj proti socialni izključenosti mora biti prav gotovo prednostna naloga v programu človekovih pravic s tem, da poskuša prispevati k trajnosti demokratičnih družb. To pa je seveda močno povezano z izobraževalnimi programi, s tistim, kar učimo v šolah, in s tem, kako razvijamo svoje izobraževalne sisteme.
Nato je treba kultivirati strpnost brez kulturnega relativizma. Zahod zdaj vključuje veliko območje, večje kakor kdaj koli prej, in pomeni skupnost držav, ki temeljijo na vrednotah, izraženih s človekovimi pravicami. Povezanost z drugimi civilizacijami, zlasti z islamom, je ključnega pomena. Ta dialog je potreben in mora biti strpen. Vendar mora biti strpen na način, ki se ne prepušča moralnemu ali kulturnemu relativizmu. Človekove pravice so trdna in celovita platforma, sekularna platforma, ki bi jo bilo treba obravnavati kot podlago za takšen dialog, ki omogoča dogovor na podlagi različnih kulturnih vidikov. To je zlasti pomembno pri obravnavi različnih etničnih in verskih manjšin. Dialog je ključnega pomena. Vendar mora dialog potekati znotraj teh skupin ter med temi skupinami in širšo družbeno skupnostjo.
To morda zveni enostavno in zelo jasno, dejansko pa ni vedno tako preprosto uveljaviti takega pristopa. Razmislimo o moralnih tradicijah v nekaterih manjšinskih skupinah, novih manjšinah priseljencev, ki ne spoštujejo pravice žensk na takšni ravni, ki je na splošno dosežena v Evropi. Že zaradi tega je pomembno razumeti, da je za strpnost brez kulturnega relativizma potrebna jasna hierarhija, da morajo imeti standardi človekovih pravic prednost pred tradicijami in da pri tem ne bi smelo biti nikakršnega kompromisa. Dialog znotraj manjšin ter med njimi in preostalo družbo je treba voditi na podlagi jasnega razumevanja te hierarhije. Človekove pravice imajo prednost. Zaradi tega, seveda, človekove pravice ne postanejo religija, postanejo pa platforma, na kateri je možen in zaželen spodoben in učinkovit dialog.
Tretji del, ki ima po mojem mnenju prednostni pomen za program človekovih pravic za prihodnost, je osredotočenje na priseljence. V zvezi s tem bi rekel, da se osredotočimo na priseljevanje in priseljence brez strahu in predsodkov. Evropa je starajoča se celina. Priseljevanje verjetno postaja vse pomembnejši dejavnik pri oblikovanju njene politike ter njeni blaginji in trajnostnem razvoju v prihodnosti. Vendar Evropa še ni popolnoma pripravljena na izvajanje primerne politike vključevanja priseljencev. Izobraževanje je v marsičem ključnega pomena. Verjetno bo pomembno tudi pri pripravi družb, od katerih se bo pričakovalo, da prevzamejo večje tokove priseljencev. Poleg tega je ključno pri povečanju socialne mobilnosti priseljencev in za njihovo uspešno vključevanje v glavne družbene tokove, v katere se priseljenci priselijo. Socialna mobilnost kot ključni dejavnik vključevanja zahteva kakovostno izobraževanje, izobraževalni sistem pa se mora razvijati tako, da omogoča celovito vključitev in celostni osebnostni razvoj priseljencev. Samo tako je mogoče zagotoviti njihovo vključevanje in trajnostni razvoj demokratičnih družb v Evropi.
To so pomembne naloge. Na splošno so večinoma že sprejete, vendar pa so izboljšave potrebne in zanje je tudi še veliko prostora. Potrebna je javna razprava o teh zadevah in včasih javne razprave o takšnih vprašanjih niso preproste, pogosto so tudi predmet manipulacije. Zato je nujna razprava o tem, kako voditi javno obravnavo glede človekovih pravic v kulturno večplastni družbi in kako vključiti priseljence, še zlasti pa moramo biti sposobni seznaniti javnost z zgodbami o uspehu. Zgodbe o uspehu obstajajo in o nekaterih se poroča. Vendar mnoge niso objavljene, zato ostaja pravilno vodenje javne razprave, povezane z vključevanjem priseljencev in povečanjem njihove socialne mobilnosti s kakovostnim izobraževanjem, prednostna naloga.
In še zadnje, treba je kultivirati pomen vladavine prava in načela zakonitosti, ne da bi to skrčili na birokratski formalizem. V svojem razmišljanju sem se večkrat skliceval na pravo človekovih pravic, na dejstvo, da so človekove pravice izražene v obliki predpisov in ustrezne zakonodaje. Še enkrat bi rad poudaril: moramo najti načine, da čimbolj približamo pravne koncepte in pomen prava vsakomur, tudi mladim in tistim, ki nimajo ustrezne podlage za pravno vzgojo.
To so tiste prednostne naloge, ki jih vidim kot prednostne za program človekovih pravic v razvoju naših izobraževalnih sistemov, da bodo ti izobraževalni sistemi ustrezali potrebam trajnostnega demokratičnega razvoja naših družb. To so pomembna vprašanja, s katerimi pa ste, o tem sem prepričan, že seznanjeni. Mnogo bolje ste usposobljeni od mene za obravnavo metodoloških in didaktičnih vidikov teh vprašanj in vaše izkušnje vam omogočajo najti praktične rešitve.
Evropa mora biti v prihodnosti pripravljena na vodilno vlogo v zadevah v zvezi s človekovimi pravicami in kakovostjo družb. Potrebujemo višjo stopnjo dovršenosti našega diskurza o človekovih pravicah in njegovo vključitev v izobraževalni sistem. Izobraževanje bo ključno za našo prihodnost, moralo bo vključevati inovativnost, boljšo komunikacijo in oblikovanje skupnega evropskega intelektualnega prostora. Evropa je že zelo dolgo pod vplivom delitev, nekatere so ideološke, druge pa izhajajo zgolj iz dejstva, da je Evropa organizirana v obliki nacionalnih držav. Seveda z nacionalnimi državami ni nič narobe in kot predsednik ene od njih gotovo ne bom govoril proti nacionalnim državam. Vendar je tisto, kar potrebujemo, občutek za skupni cilj. Občutek za skupni cilj, ki je opredeljen v trajnostnih demokratičnih družbah, vlogi izobraževalnih sistemov v tem kontekstu in vlogi človekovih pravic. To so zelo dragocene vsebine, ki bi ob vključitvi v izobraževalne sisteme zelo močno vplivale na kakovost in boljšo prihodnost naših družb.
To je misel, s katero bi rad zaključil svoje razmišljanje. Rad bi se vam zahvalil za vašo pozornost in vam zaželel uspešno delo tukaj v Sloveniji. Upam, da boste ponovno prišli in nadaljevali s temi pomembnimi prizadevanji v korist celotne Evrope.
Najlepša hvala.