Predavanje predsednika republike na temo "Varnostni svet OZN danes in jutri"

Zagreb, 26.11.2008  |  govor

Predsednik republike dr. Danilo Türk je imel predavanje na Hrvaški akademiji znanosti in umetnosti na temo "Varnostni svet OZN danes in jutri".

---

Varnostni svet OZN danes in jutri
Zagreb, 26. november 2008


Dragi gospod predsednik, gospe in gospodje.

V veliko čast si štejem, da imam danes priložnost predavati tukaj, v prostorih Hrvaške akademije znanosti in umetnosti, in pred tako uglednim in intelektualno zahtevnim forumom. To zadovoljstvo ima veliko razlogov, katerih ne bom mogel obrazložiti v celoti, ker bi mi to vzelo prevelik del predavanja. Poudariti moram, da je to moj prvi uradni obisk v Republiki Hrvaški, da prihaja to predavanje po nekaj zelo koristnih in vsebinskih pogovorih, ki sem jih imel s predsednikom Republike Hrvaške, s predsednikom Sabora in s predsednikom Vlade. Upam, da bo ta obisk pomagal k razvoju odnosov med našima državama.

Seveda mi je v veliko čast, da lahko tu predavam v družbi ljudi, ki jih cenim. Nekatere tudi osebno poznam. Tu vidim profesorja Degana, ki je mentor mnogih mednarodnih pravnikov v našem delu Evrope, vidim Maria Nobila, mojega kolega iz New Yorka, vidim mnoge druge, ki jih ne morem vseh našteti. In seveda, veliko zadovoljstvo mi je, če lahko spregovorim ob njihovi prisotnosti in pričakovanju njihovih vprašanj in morebiti tudi kritičnih pripomb.

In končno, v posebno zadovoljstvo mi je, da lahko spregovorim o temi Varnostnega sveta Združenih narodov. Ta tematika mi je blizu, glede na to, da sem bil kar nekaj let v New Yorku, kjer sem delal kot veleposlanik Republike Slovenije, sodeloval v delu Varnostnega sveta in kasneje kot pomočnik generalnega sekretarja za politične zadeve imel precej opravka z Varnostnim svetom.

Varnostni svet je ta čas pomemben za Republiko Hrvaško. Hrvaška je ta čas namreč članica Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov, kmalu bo predsedovala Varnostnemu svetu in predseduje njegovemu protiterorističnemu odboru. Izkušnja z Varnostnim svetom je za vsako državo nestalno članico izjemno pomembna in daje izhodišče za razmišljanje o svetovni varnostni arhitekturi. O svetovni varnostni arhitekturi moramo razmišljati dandanes, kajti svet se spreminja. Svet potrebuje tudi institucionalne spremembe in te institucionalne spremembe bodo morale zajeti tudi področje varovanja mednarodnega miru in varnosti.

Imamo torej veliko razlogov, da se ukvarjamo s to temo, in mislim, da je prav, da ugotovimo, da je prišel čas tudi za Slovenijo in Hrvaško, da se skupaj ukvarjamo s to temo. Mnoga vprašanja iz naših odnosov smo že rešili, nekatera še bomo. Naša varnostna situacija je danes mnogo boljša kot nekoč. Danes se čutimo del Evrope in del globalnega sveta in čutimo skupno odgovornost za bodočnost sveta. Prav je, da v to bodočnost vgradimo tudi našo skrb in naše ideje glede funkcioniranja Varnostnega sveta kot pomembnega dela svetovne varnostne arhitekture, in da razmišljamo o morebitnih izboljšanjih.

Varnostni svet Organizacije združenih narodov je organ, ki funkcionira. Mislim, da je pomembno poudariti to zelo preprosto misel zaradi tega, ker se o njegovi dejavnosti marsikdaj premalo ve in mnogokrat prehitro kritično sklepa. Velikokrat se podcenjuje kompleksnost vprašanj, ki pridejo na dnevni red Varnostnega sveta in mnogokrat se pričakuje preveč. Vendar je treba vedeti, da je to organ, ki funkcionira, organ ki se je razvijal v zadnjem času in katerega razvoj se da ujeti v naslov, kakršnega sem predlagal za to današnje predavanje: "Varnostni svet danes in jutri".

Če se vprašamo, kakšen je Varnostni svet danes, je seveda možnih odgovorov zelo veliko, odvisno od perspektive, ki jo vzamemo. Za državo, katere problemi so na dnevnem redu Varnostnega sveta, je seveda situacija zelo specifična, vezana na konkretne probleme, ki jih Varnostni svet obravnava. Za druge države je spet situacija drugačna, odvisno od njihovega položaja in bližine kriznim žariščem. Če pa vzamemo nekoliko bolj distanciran pristop, ki je primeren za srečanje tukaj v tem akademskem okolju, mislim da je prav, da kot glavno značilnost Varnostnega sveta omenimo njegov aktivizem in njegovo sposobnost spreminjanja in prilagajanja novim okoliščinam. Varnostni svet je del sistema, ki ga je vzpostavila Ustanovna listina Združenih narodov. Ta listina združenih narodov je temeljni mednarodno pravni akt, ki živi. Pojem "živa Ustanovna listina", "Living Charter", je realen in aktualen politični pojem. To je realna kategorija. Vselej je zanimivo ugotoviti, na kakšen način Ustanovna listina živi in na kakšen način živi Varnostni svet kot eden temeljnih institutov te Ustanovne listine.

Predlagam, da si pogledamo to vprašanje evolucije, spreminjanja, prilagajanja Varnostnega sveta na treh temah. Možnih tem je seveda zelo veliko. Jaz sem za današnjo priložnost izbral tri. Izbral sem temo sankcij, ki so na voljo Varnostnemu svetu, temo protiterorizma in temo sodišč za vojne zločine. Lahko bi izbral tudi druge teme. Namenoma nisem izbral mirovnih operacij, ker so te zelo pogosto predmet obravnave, medtem ko se mi zdi, da je tematika sankcij, tematika sodišč za vojne zločine taka, da zasluži nekoliko pozornosti predvsem s stališča razumevanja, kako se je sistem Varnostnega sveta spreminjal skozi čas.

Če pogledamo, kakšen je bil Varnosti svet ob koncu hladne vojne, ko se je končala njegova dolgoletna paraliza, lahko vidimo, da je po letu 1987/88 sledilo obdobje aktivizma. K pojmu aktivizma Varnostnega sveta se bom še vrnil po tem, ko na kratko pregledamo razvoj, ki je bil dosežen na področju sankcij, protiterorizma in sodišč za vojne zločine.

Aktivizem se je izrazil na področju sankcij na več načinov. Že leta 1990 je bil sprejet prvi vseobsežni sistem sankcij zoper Irak. Ta sistem je ostal dolgo, predolgo, povzročil je številne humanitarne probleme in je odšel v zgodovino kot primer sistema, ki bi ga bilo treba spremeniti. Bil je tudi povod za razmišljanje o drugačnem pristopu. Od leta 1991 so obstajale sankcije proti Zvezni republiki Jugoslaviji. Te so se razvijale postopoma, najprej z embargom na izvoz orožja, ki je prizadel tudi države, ki bi sicer morale imeti vse možnosti legitimne samoobrambe, pa je zaradi te sankcije niso imele. Ena od prizadetih držav je bila tudi Republika Hrvaška. In tudi sistem sankcij zoper ZR Jugoslavijo, ki se je širil na številna področja, je odšel v zgodovino kot nekaj, kar je bilo vredno kritike. Sankcije so sicer dale določene rezultate, vendar ne v celoti in ne takih, kot se je pričakovalo.

Hkrati s temi negativnimi izkušnjami s široko zasnovanimi sankcijami, so se začele razvijati ciljane sankcije, ki so se v glavnem razvijale v smeri zamrznitve premoženja, prepovedi potovanj in prepovedi trgovanja z orožjem. Ciljane sankcije, "targetirane" sankcije, so postale sčasoma čedalje bolj razumljene kot pravi instrument, kot tisti instrument, ki ga Varnostni svet lahko uporablja na podlagi relevantnih členov Ustanovne listine, da bi dosegel, da bi države, ki jih je treba prepričati o spremembi njihove politike in tako doseči njihovo skladnost z mednarodnim pravom in z zahtevami mednarodnega miru in varnosti, spremenile svojo politiko.

Zelo pomemben primer, ki nam kaže to evolucijo, to je razsežnosti in globino te evolucije, je primer Libije. Libija je država, ki se je znašla pod sankcijami leta 1992 in je bila deležna teh sankcij za daljše obdobje. Pred dnevi smo lahko prebrali vesti, da so plačane odškodnine za žrtve, ki so izgubile življenje zaradi razstrelitve letala Panam 103 nad Lockerbiejem na Škotskem leta 1988. Tako se je ta tragična zgodba po dvajsetih letih končala. Lahko rečemo, da se je v tem obdobju dvajsetih let od terorističnega dejanja do danes razvila cela serija dejavnosti, ki so pomagale, da se naposled doseže pravica, da se doseže tudi skladnost ravnanja Libije z zahtevami mednarodnega miru in varnosti in da se doseže določena stopnja satisfakcije za sorodnike žrtev razstrelitve letala Panam 103 nad Lockerbiejem na Škotskem.

Varnostni svet Združenih narodov ni bil vključen v to dejavnost takoj na samem začetku. Potrebna so bila štiri leta, do leta 1992, da so nastali pogoji, ko je Varnostni svet lahko začel ukrepati. Takrat so bile sprejete resolucije, ki so določile prepoved poletov v Libijo in iz Libije ter embargo na izvoz orožja v Libijo. Ta pristop je bil zanimiv, ker so bile te sankcije že ciljane. Če pogledamo strukturo odločitev Varnostnega sveta iz tistega časa, vidimo da je Varnostni svet jasno definiral dejanje, za katerega gre, in ki je povzročilo ukrepanje v smislu sankcij: dejanje mednarodnega terorizma, ki ogroža mednarodni mir in varnost.

Drugič, Varnostni svet je posegel v ustavni red ene od držav članic. Zahteval je transfer dveh osumljencev, državljanov Libije, ki sta bila osumljena tega terorističnega dejanja in ki sta bila oba na teritoriju Libije v tistem času. Varnostni svet je zahteval njuno izročitev v sojenje pred forumom držav, pred sodišči držav, ki so to izročitev zahtevale. Ti dve državi sta bili Združene države Amerike, kot država državljanstva letala in državljanstva največjega števila žrtev in Združeno kraljestvo kot država, na ozemlju katere se je zločin zgodil. Varnostni svet je torej posegel v suverenost države članice v izrazito delikatni in resni temi, kot je izročitev njenih lastnih državljanov. Da bi to dosegel, je uporabil ciljane sankcije.

In tretjič, določil je natančno ciljane sankcije, ki so omogočile osredotočen in dolgo časa trajajoč pritisk. Šest let je bilo potrebnih, od leta 1992 do 1998, da je Libija začela delovati v skladu z zahtevami Varnostnega sveta. Šest let je dolga doba. Sankcije so ves čas obstajale. Letalski promet z Libijo ni bil dopusten. Za vsak nujen medicinski polet, je bilo treba dobiti posebno dovoljenje pristojnega sankcijskega odbora v Varnostnem svetu. Skratka, vzpostavljen je bil režim, ki je bil trd, obremenjujoč za državo, ki je bila pod sankcijami. In šele takrat, po šestih letih te prakse, tega režima, se je začela razprava o izročitvi teh dveh osumljencev.

Treba je vedeti, da tudi ciljane sankcije zahtevajo veliko časa, preden dajo kakšne rezultate. Vmes je bilo rešeno neko pomembno pravno vprašanje, namreč ali je Libija, ki je bila pripravljena, kot je trdila, soditi osumljencema po lastnem pravu in za ta namen uporabiti ustrezne določbe Montrealske konvencije za zatiranje protipravnih dejanj, proti varnosti civilnega letalstva, upravičena do te pravne poti. Ali je torej Libija upravičena izogniti se sankcijam s sklicevanjem na mednarodno pogodbo. Meddržavno sodišče v Haagu je reklo ne. Prednost ima Ustanovna listina Združenih narodov, skladno z določbo Ustanovne listine v 103. členu in resolucije Varnostnega sveta, ki so utemeljene na Ustanovni listini Združenih narodov. Izredno pomemben pravni precedens, izražen v tej sodbi Meddržavnega sodišča. Predstavljajte si, resolucija Varnostnega sveta je ocenjena s strani glavnega pravosodnega organa OZN kot nekaj, kar ima prednost pred ustavno normo države članice. Zelo daljnosežen poseg. Ta poseg se je posrečil zato, ker je bil fokusiran, ker je bil usmerjen na čisto določeno nevarno in mednarodno kaznivo dejanje in ker je bil ciljan v smislu konkretnih ukrepov, ki so bili v intrinsični povezavi z letalstvom. Torej, teroristično dejanje zoper varnost letalskega prometa je dobilo sankcije v smislu omejevanja letalskega prometa z državo, od katere se je pričakovalo sodelovanje v smislu izročitve osumljencev v sojenje. Ta povezava je pomagala zdržati sankcijski režim to dolgo dobo.

Libija je leta 1998 sprejela razpravo o izročitvi. Dosežen je bil kompromis o tem, da se za pristojno sodišče za reševanje tega problema vzpostavi sodišče, sestavljeno iz škotskih sodnikov, ki bodo sodili po škotskem pravu, vendar bodo zasedali na Nizozemskem. Libija je naposled pristala na izročitev osumljencev pred to sodišče. Sodišče je leta 2001 izreklo sodbe in od takrat naprej teče stvar do danes po postopku, kakršen je bil dogovorjen z Libijo.

Poleg konkretnega dejanja, kjer je naposled prišlo do ukrepanja, ki pomeni uskladitev libijske prakse z zahtevami mednarodnega prava in mednarodnega miru in varnosti, je s tem prišlo še do pomembne evolucije v mednarodnem sistemu. Ne govorim samo o mednarodnem pravu. Govorim o mednarodnem sistemu širše. Do tedaj je veljalo za mednarodno sodelovanje pri zatiranju terorizma preprosto načelo. Države so suverene, na svojem ozemlju oziroma pod svojo jurisdikcijo zatirajo terorizem. Dolžne so sodelovati, sklepajo mednarodne sporazume in kadar se na njihovem ozemlju znajdejo storilci terorističnih dejanj, ukrepajo po principu "aut dedere aut judicare" (izročiti ali soditi). Imamo dve suvereni državi, ki sodelujeta, in če je to sodelovanje dovolj razvito, se lahko zaradi sodelovanja suverenih držav ustrezno nastopi proti tem nevarnim dejanjem, terorističnim dejanjem. To je bila prvotna ureditev.

Z libijskim primerom se je zgodila ena pomembna sprememba. Kot sem že omenil, Varnostni svet si je vzel pravico vstopati v suvereno domeno države članice in interesi mednarodnega miru in varnosti so bili postavljeni na višji nivo. Postavljeni so bili na nivo, ki mednarodni skupnosti omogoča, da ukrepa kot organizirana skupnost zoper suvereno državo. To je seveda nekaj drugega kot sodelovanje, prostovoljno sodelovanje suverenih držav na podlagi svobodne volje.

To je bil poseben premik, ki je vzpostavil novo paradigmo v boju zoper mednarodni terorizem. Ta premik, premik ki je na ravni splošnih konceptov nekaj, kar zaznajo pravniki in kar je povzročilo nekaj pravne literature, je kasneje povzročil še veliko nadaljnjih sprememb. Mednarodni terorizem je začel postajati čedalje bolj predmet mednarodnega ukrepanja in po 11. septembru 2001 je prišlo do celovite reforme po poti Resolucije 1373, s katero je Varnostni svet vzpostavil generaliziran režim mednarodnega sodelovanja proti mednarodnemu terorizmu. To resolucijo poznate. Hrvaška dandanes predseduje odboru, ki je bil ustanovljen na podlagi te resolucije. Zanimiv vidik te resolucije in tega novega pristopa je v tem, da se je izhajajoč iz metod, kakršne so prvotno nastajale v odborih za sankcije, razvil nov in celovit sistem. Sistem mednarodnega sodelovanja za preprečevanje terorizma, ki zahteva redno mednarodno poročanje Varnostnemu svetu in na ta način omogoča tudi vzpostavitev drugih mehanizmov, s pomočjo katerih Varnostni svet sodeluje z državami ali pritiska na države, da bi preprečevale teroristična dejanja, da bi prekinjale poti financiranja terorizma in da bi izvedle druge aktivnosti, ki so potrebne.

Primer Libije in primer, kako je potekala evolucija v mednarodnem prizadevanju proti terorizmu, kažeta kako daleč se je Varnostni svet spremenil v teh časih.

Tretji primer, ki ga lahko dam in na kratko omenim nekatere njegove zanimive značilnosti, so mednarodna sodišča za vojne zločine. Ta sodišča so začela nastajati po letu 1993: najprej sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, z ustanovitvijo katerega je Varnostni svet sprejel zelo kreativno razlago Ustanovne listine. Sprejel je razlago, da lahko Varnostni svet ustanovi mednarodni pravosodni kazenski organ. Prepričan sem, da med tistimi poznavalci mednarodnega prava, ki so spremljali takratne pravne diskusije o tem, ne bilo veliko takih, ki bi si upali trditi, da je taka pristojnost nekako inherentna Varnostnemu svetu. Veliko nas je bilo takih, ki smo gledali Ustanovno listino Združenih narodov in njen 41. člen, kjer nismo našli nič takega, da bi rekli, da je to podlaga, na kateri lahko Varnostni svet ustanovi kazensko sodišče. Vendar je Varnostni svet to storil. Varnostni svet se je izognil omembi kateregakoli konkretnega člena Ustanovne listine. Generalno se je naslonil na 7. poglavje Ustanovne listine. To poglavje govori o prisilnih ukrepih in je bilo v praksi Varnostnega sveta velikokrat uporabljeno kot podlaga za inovativne ukrepe.

Ustanovitev mednarodnega tribunala (sodišča) za vojne zločine na ozemlju nekdanje Jugoslavije je bil pomemben premik, ki je imel vrsto posledic. Najprej, z ustanovitvijo tega sodišča se je še naprej erodiralo suverenost držav, prišlo je do premika, ki je kazensko pristojnost internacionaliziral v neki zelo pomembni dimenziji in zelo pomembni meri.

Varnostni svet je svoje delo, svojo ustanovitev sodišča dopolnil s postopkom, ki je vključeval volitve sodnikov v to sodišče v okviru Generalne skupščine OZN. Na ta način je bila celotna Organizacija združenih narodov pritegnjena v formiranje sodišča in na ta način je prišlo do najširše internacionalizacije kazenske pristojnosti v pogledu teh najhujših kaznivih dejanj na območju nekdanje Jugoslavije. Sledili so tudi posredni učinki. Sam akt ustanovitve sodišča za vojne zločine na ozemlju nekdanje Jugoslavije je reaktiviral staro razpravo o mednarodnem kazenskem sodišču splošne pristojnosti, razpravo ki je potekala od začetka OZN naprej, vendar je bila zaradi hladne vojne blokirana. In iz te nove vzpodbude je potem izšla aktivnost, ki je leta 1998 povzročila ustanovitev mednarodnega kazenskega sodišča splošne pristojnosti, tokrat seveda na podlagi mednarodne pogodbe in na način, ki je v mednarodnem pravu normalen.

Vendar, to se ne bi zgodilo brez predhodne aktivnosti, brez predhodnega aktivizma, brez predhodnega tveganja, brez predhodnega poseganja Varnostnega sveta v suvereno domeno držav članic. O mednarodnem kazenskem sodišču splošne pristojnosti in o njegovih problemih in o njegovih povezavah z Varnostnim svetom bi se dalo povedati marsikaj. Ni moja želja, da bi vas pretirano utrujal s temi podrobnostmi, če je kakšno vprašanje, se lahko kasneje o njem pogovarjamo. Povedal bi le, da v nobeni državi članici OZN ne smemo brez razmišljanja mimo tovrstnih fenomenov, kot je omejevanje suverenosti po poti dejavnosti Varnostnega sveta. Ta aktivizem je daljnosežen, ima posledice, ki zadevajo svetovni mir in varnost, zadevajo pa tudi definicijo suverenosti in vse tisto, kar moramo danes upoštevati pri razmišljanjih o nadaljnjem razvoju mednarodne varnostne arhitekture.

Aktivizem Varnostnega sveta, ki sem ga omenil, ki je bil tako izrazit, ki se je izrazil v zelo konkretnih posegih v suverenost držav in ki je okrepil mednarodne instrumentarije za ukvarjanje z vprašanji mednarodnega miru in varnosti, je povzročil tudi nekaj problemov. Najprej, vprašati se moramo in to je tema za dolgo razpravo, ali je ta aktivizem Varnostnega sveta in mehanizem, ki ga razvija, najbolj učinkovit. Ali je to učinkovit instrument za varstvo mednarodnega miru in varnosti? Ne smemo iti predaleč. Mednarodna varnostna arhitektura vsebuje poleg Varnostnega sveta OZN še marsikaj drugega. Marsikje so regionalni mehanizmi ali kombinacije držav, ki se znajdejo v neki ad hoc koaliciji, boljše sredstvo za reševanje problemov mednarodnega miru in varnosti. Zanimivo je, da je v severovzhodni Aziji ob vprašanju Koreje prišlo do ad hoc grupacije držav, popolnoma mimo Varnostnega sveta, ki je veliko učinkovitejša za ukvarjanje z vprašanji nuklearnega vprašanja Severne Koreje in nuklearnih aktivnosti Severne Koreje, kot bi Varnostni svet lahko bil. Se pravi, Varnostni svet, kakorkoli je že šel daleč v svojem aktivizmu, ni sam po sebi zadosten odgovor na vprašanje učinkovitosti mednarodne varnostne arhitekture, mednarodnega sistema za vzdrževanje miru in varnosti.

Drugič, vprašanje, ki se postavlja, je ali Varnostni svet morebiti ne gre preveč naprej, predaleč od svojega mandata in s preseganjem svojega mandata povzroča problem v ravnotežju OZN in na mednarodni sceni širše. Danes je mednarodna scena in zlasti OZN izrazito obremenjena z dejstvom, da je Varnostni svet postal daleč najpomembnejši del sistema Združenih narodov. In seveda, to je v nekaterih pogledih lahko dobro, za funkcioniranje sistema OZN pa ni nujno vedno dobro. Generalna skupščina bi morala ohraniti avtoriteto organa OZN, ki ima največjo reprezentativnost.

In končno, če Varnostni svet z ukrepanjem proti terorizmu posega na področje človekovih pravic, se prav lahko zgodi, da v svoji prvenstveni skrbi za mir in varnost povzroči tudi določene kršitve človekovih pravic, kar nas mora skrbeti. Skratka, aktivizem Varnostnega sveta ni nujno odgovor na vsa vprašanja in ni brez problematičnih posledic. Zato se je treba seveda ves čas spraševati, kakšne spremembe v Varnostnem svetu še potrebujemo. Kam naprej in kako razvijati Varnostni svet, kakšen naj bo Varnostni svet jutri?

Drugi in krajši del mojega predavanja bo posvečen enemu posebno pomembnemu vidiku reforme. To je vidik reprezentativnosti Varnostnega sveta, takega aktivističnega Varnostnega sveta. Kakšna naj bo njegova nova sestava. Tudi s tem vprašanjem mislim, da je prav, da se v Sloveniji in na Hrvaškem ukvarjamo, čeprav se nam zdi nekoliko oddaljeno, kajti naposled gre za našo skupno organizacijo, Organizacijo združenih narodov in gre za njen najpomembnejši organ na področju mednarodnega miru in varnosti.

Kot veste, se o Varnostnem svetu in njegovi sestavi razpravlja že dolgo. Varnostni svet je imel prvotno 11 članov, 5 stalnih in 6 nestalnih. Leta 1965 je bil nestalni sestav razširjen iz šestih na 10 tako, da ima od takrat 15 članov in danes, 43 let kasneje se postavlja vprašanje, ali je Varnostni svet, ki je nekoč predstavljal organizacijo kakšnih 70 držav še primeren za organizacijo, ki ima 192 držav. Širitev Varnostnega sveta je danes ideja, ki ima široko podporo. Vprašanje pa je, kako obsežna naj bo in kakšna naj bo po svoji vsebini.

Imel sem priložnost sodelovati v številnih razpravah na to temo v Organizaciji združenih narodov in zunaj nje in tudi v sekretariatu Združenih narodov spremljati razprave in delo v zvezi s to reformo. Ne bi želel utrujati s podrobnostmi procedure in kako je ta razprava tekla doslej. Želel pa bi končati to predavanje s predstavitvijo neke svoje ideje, za katero mislim, da je vredna določene pozornosti in ki jo po skrbnem premisleku in z določeno mero samokritike, vendar pa ne brez določene mere drznosti, postavljam danes tudi pred vas.

Moj pristop je naslednji: prav je, da se Varnostni svet razširi v kategoriji stalnih članov in v kategoriji nestalnih članov. Nova geopolitična stvarnost zahteva, da se med stalne člane vključijo nekatere nove sile, ki so v zadnjih desetletjih postale pomembni dejavniki mednarodnega miru in varnosti. Veliko pomembnejši, kot so bili v času pred 40 leti ali še prej. Ne bom vam navajal nobenih imen. Ta imena so vam znana. Številka, do katere se lahko pride, če se razmišlja o novih stalnih članih, je 6. To bi bil sestav, ki bi pokril potrebe, kakršne so danes. Obstajata pa dva problema. Prvič, ali naj ti novi stalni člani imajo veto ali ne, in drugič, kako je z zastopstvom Evropske unije. Po mojem mnenju je prav, da novi stalni člani nimajo pravice veta. Kajti glavna kvaliteta, glavna prednost stalnih članic ni njihov veto, glavna prednost njihovega statusa je njihova stalnost, okoliščina, da so stalno v procesu, ki ga vodi Varnostni svet. To je veliko pomembnejše od veta v ožjem pomenu besede. Se pravi veto, po mojem mnenju, ni nujna karakteristika, ni nujna kategorija, ki mora spremljati nove stalne člane.

Drugo je vprašanje, kako z Evropsko unijo. Ali naj se Evropska unija pojavi še s kakšnim stalnim članom Varnostnega sveta, po tem, ko ima sedaj že dva, ali pa naj se Evropska unija kot celota nastopa z enim stalnim članom. Mislim, da je realno pričakovati, da se ta druga opcija ne bo zgodila. Evropska unija ni danes in ne bo jutri pripravljena na združitev svojih sil do te mere, da bi se lahko zedinila ob enem samem stalnem članu Varnostnega sveta, zato je bolj realno sprejeti, da bi v reformiranem Varnostnem svetu bile tri stalne članice iz okvira EU. To je moja ocena na podlagi spremljanja teh razprav skozi večje število let. Seveda pa je o tej temi vedno možno razpravljati. Na kratko torej - 6 novih stalnih članov, med katerimi bi bil eden iz okvira Evropske unije.

Kaj pa z nestalnimi člani? Tu je moje opazovanje privedlo do spoznanja, da imamo že v sedanjem sistemu rotacije nestalnih članov opravka z zanimivim fenomenom. Nekatere članice Združenih narodov rotirajo precej bolj pogosto, se pojavljajo precej bolj pogosto kot nestalni člani Varnostnega sveta. Druge rotirajo bolj poredko. Ocenjujem, da bi zaradi tega bilo razumno poskusiti s formulo, ki bi to okoliščino nekoliko bolje organizirala in naredila bolj predvidljivo; tako da bi bili nestalni člani razdeljeni v dve skupini. Ena bi bili nestalni člani s pogosto rotacijo, drugi bi bili nestalni člani z običajno rotacijo.

Če bi to storili, potem bi se seveda pojavilo vprašanje, kako definirati tisto skupino, ki bi rotirala bolj pogosto. To bi se lahko naredilo z resolucijo Generalne skupščine Združenih narodov, ki bi definirala npr., da je 12 članic uvrščenih v kategorijo nestalnih članov z bolj pogosto rotacijo in da vsako mandatno obdobje šest njih služi kot članice Varnostnega sveta. Se pravi, rotacija bi bila v smislu alterniranja, vsak drugi mandat bi taka pogosto rotirajoča članica bila v Varnostnem svetu. Tako bi dobilo v vsakem konkretnem mandatu 6 nestalnih članic bolj pogosto rotacijo. In na ta način bi bilo mogoče zadovoljiti interese mnogih držav, ki si želijo biti pogosteje v Varnostnem svetu, vedo pa, da jim nov stalni sedež ni dosegljiv.

Če novi stalni člani ne bi imeli pravice veta, novi nestalni člani z bolj pogosto rotacijo pa bi bili tam vsak drugi mandat, potem tudi razlika med novimi stalnimi člani in temi nestalnimi člani z bolj pogosto rotacijo ne bi bila tako dramatična. Morebiti bi se dalo s to kategorijo premostiti nekatera vprašanja, ki danes motivirajo opozicijo zoper nove stalne člane Varnostnega sveta. Skratka določitev nestalnih članov s pogostejšo rotacijo bi lahko v tem pogledu pomagala.

In na koncu bi tu bila lahko še skupina držav z običajno rotacijo, kjer bi bilo 8 nestalnih članov in teh 8 mest bi bilo razdeljenih po regionalnih skupinah, kakršne poznamo danes. Dejstvo, da bi nekatere bolj aktivne nestalne članice bile v kategoriji bolj pogosto rotirajočih, bi razbremenilo konkurenco v skupini običajnih nestalnih članov in bi omogočilo bolj pogosto rotacijo tudi njim. Na ta način bi dobili hitrejšo rotacijo v celoti, dobili bi boljšo reprezentativnost in dobili bi sestav Varnostnega sveta, ki ne bi presegal števila 25. V celoti bi se Varnostni svet povečal od 15 članov na 25. Vem, da je tudi to število lahko sporno. Tudi tu so različna mnenja. Vendar je zelo veliko držav danes, ki verjame, da 25-članski Varnostni svet ni nekaj, kar se ne bi dalo organizirati, ni nekaj, kar se ne bi dalo obvladati. Verjamem, da bi njegova reprezentativnost bila boljša in taka, da bi zadostila potrebi legitimnosti njegovih odločitev, ne da bi se kakorkoli resneje ogrozila efektivnost Varnostnega sveta.

Skiciral sem model, ki se mi zdi, da je lahko zanimiv za razpravo. Ta model sem predstavil v Generalni skupščini Združenih narodov v svojem nastopu v splošni razpravi 24. septembra letos. Napisal sem tudi krajši dokument, ki je kot neformalni dokument, kot rečemo temu v Združenih narodih "non paper", na voljo predsedniku Generalne skupščine, ki zbira predloge za naslednje korake. Sledila bodo posvetovanja, pogajanja. Nikakor ne trdim, da je model, ki sem ga ponudil, tisto o čemer se je možno sporazumeti v tem trenutku. Vendar v tem trenutku se nahajamo v položaju, v katerem je prav, da se pojavijo nove in kolikor je mogoče konsistentne ideje.

Danes je tako, da se od držav članic Združenih narodov, tudi manjših držav, pričakuje aktivnost. V zgodovini Združenih narodov je bilo obdobje, ko so male in srednje države, združene v gibanju neuvrščenih, definirale politični ton in usmeritev organizacije. Ti časi so mimo. Gibanje neuvrščenih ne igra več tovrstne vloge. Male in srednje države so izgubile pomemben forum in pomembno sredstvo za vplivanje na organizacijo. Varnostni svet z dominantno vlogo stalnih članov je postal veliko pomembnejši, veliko močnejši kot kdajkoli doslej. To je seveda po svoje dobro s stališča mednarodnega miru in varnosti, vendar ni idealno s stališča potreb malih in srednjih držav. Krepi se potreba, da se te države aktivno vključujejo v Organizacijo združenih narodov. Mislim, da je prav, da male in srednje države iščejo poti k reformam, ki bodo take, da bodo tudi njim dajale določeno večjo pomembnost. Ne vem, ali je moj predlog lahko v tem kontekstu koristen spričo svoje vsebine. Ta predlog se seveda da kritizirati, da pravzaprav favorizira moč na račun števila. Ampak to razmerje med močjo in številom je bilo vselej med temeljnimi značilnostmi Združenih narodov. Nikoli niso bili Združeni narodi demokratična institucija v polnem pomenu besede. Vedno je bilo potrebno iskati kompromis in tudi tu bo potrebno iskati kompromis. Če bomo pri tem iskanju kompromisa dosegali aktivnejšo vlogo za male in srednje države, bomo izboljšali Organizacijo združenih narodov.

Kot vidite, je moje predavanje usmerjeno k neki temi, o kateri ne razmišljamo pogosto. To moje predavanje ni usmerjeno k vprašanjem Evropske unije ali Nata ali nekih bližnjih evropskih tem, s katerimi se ukvarjamo vsak dan. Vendar, sedanja ekonomska in finančna kriza je povzročila, da postaja čedalje bolj jasno, da bo treba poseči v svetovne mehanizme. Treba bo poseči v Mednarodni denarni sklad, reformirati Svetovno banko, reformirati Organizacijo združenih narodov. Globalne forume bo treba razviti v nekaj, kar bo bolj ustrezalo potrebam današnjega časa. To se ne bo zgodilo, če ne bomo imeli konkretnih predlogov. Zato sem si dovolil, sam poudariti tak predlog, pojasniti od kod prihaja, iz kakšnih pobud in na podlagi kakšne prakse. Iz izkušenj, ki so jih Združenih narodi doživeli v zadnjih 20 letih, se lahko rojevajo nove ideje. Verjamem, da je med vami veliko takih, ki skrbno razmišljate o svetovnih vprašanjih in imate lastne ideje. Predlagam, da razumete, da je sedaj čas, da se te ideje dajo v razpravo, da se dajo v razpravo ne samo v akademskih krogih, v akademskih krogih je razprave že veliko, ampak da se dajo v razpravo tudi preko države, v meddržavne forume. Bil bi zelo zadovoljen, če bi ideje, kakršne sem predlagal, lahko nekega dne Slovenija in Hrvaška skupaj podpirale v Organizaciji združenih narodov. Verjamem, da imamo dobre razloge za sodelovanje pri kakšnih temah, ki ne bodo videti čisto običajne in čisto take, da nam pripadajo po naravnem stanju stvari. Ampak naravno stanje stvari je treba spreminjati. In zato sem hotel izkoristiti današnjo priložnost, ko govorim temu eminentnemu forumu, da predstavim idejo, ki bo mogoče vzbudila razmišljanja, in morebiti tudi nekaj politične skupne ambicije.

Hvala lepa, pripravljen sem seveda tudi odgovarjati na vprašanja.