Govor predsednika na 64. zasedanju Generalne skupščine OZN

New York, 24.9.2009  |  govor

Govor dr. Danila Türka, predsednika Republike Slovenije, na 64. zasedanju Generalne skupščine OZN
New York, 24. september 2009


Spoštovani voditelji držav in vlad,
ekscelence,
spoštovani delegati,

64. zasedanje Generalne skupščine se začenja z upanjem. Včeraj in danes smo slišali pomembne in obetajoče besede o prihodnosti Združenih narodov. Narodi Združenih narodov utemeljeno pričakujejo, da bomo predstavniki držav članic poskrbeli, da bo institucija učinkovita in da bomo delali skupaj, za skupni cilj, resnično kot Združeni narodi.

Popolnoma zaupam izkušnjam in modrosti našega predsednika dr. Alija Abdusalama Trekija. Ob tem bi Vam, gospod predsednik, želel čestitati za izvolitev in Vam zaželeti veliko uspeha pri delu. Prav tako bi se želel zahvaliti gospodu Miguelu d'Escotu Brockmannu, ki je predsedoval 63. zasedanju in je to skupščino vodil odločno in z etično predanostjo poštenosti in pravičnosti.

Rad bi izrazil tudi spoštovanje našemu generalnemu sekretarju gospodu Ban Ki-moonu, ki z neutrudnim prizadevanjem vodi ZN v teh težavnih časih.

V preteklih dneh smo se mnogi vključili v prizadevanja, na čelu katerih je bil generalni sekretar, za vzpostavitev potrebne politične volje, da bi "zapečatili dogovor" v Köbenhavnu. Vsi cenimo ta zgled vodenja. Človeštvo mora odločno sprejeti nov in učinkovit sistem, ki bo blažil posledice globalnega segrevanja in zagotovil potrebne prilagoditve. Naše obveznosti so skupne, vendar različne. Danes vemo, da mora vsaka država članica ZN dati svoj prispevek in da skupaj lahko rešimo planet. Naj konferenca v Köbenhavnu pomeni preobrat.

Razširiti moramo delovanje in v široko akcijo za potrebno tehnološko in družbeno preoblikovanje celovito vključiti civilno družbo in poslovni svet. Dejavnost za blažitev posledic podnebnih sprememb, ki se začenja, mora voditi h globokim spremembam v družbi – k spremembi načina proizvodnje, načina porabe in načina življenja. Teh sprememb se ne smemo bati. Če bodo pravočasne in preudarno vodene, lahko izboljšajo našo skupno prihodnost.

Da se bo to uresničilo, svet potrebuje celovito strategijo. Strategija bi morala dosledno obravnavati vse najpomembnejše izzive našega časa: krizo s hrano, podnebne spremembe, energetsko krizo in širjenje nalezljivih bolezni, ki imajo različne vzroke, toda en sam, skupen učinek. Zavirajo svetovni razvoj in povzročajo, da postaja doseganje razvojnih ciljev tisočletja le oddaljena možnost. Zahteva se jasen odgovor politike.

Kakšna je pri tem vloga Združenih narodov? Nekaj odgovorov je že znanih. Vključeni so v izid konference Združenih narodov o svetovni finančni in gospodarski krizi ter njenih vplivih na razvoj, ki je bila letos junija v New Yorku. Rezultate konference je treba še izpopolniti. Hitro je treba opredeliti prednostne naloge svetovnega razvoja.

V teh dneh je veliko pričakovanj povezanih z bližnjim vrhom G-20 v Pittsburgu. Veliko je treba storiti, da bi v svetovni finančni sistem uvedli večjo disciplino in odgovornost. To je pomembna in nujna prednostna naloga. Poleg tega je treba povečati sredstva in prilagoditi institucije Bretton Woodsa, da bi obdržali stabilnost svetovnih financ in financiranje razvoja.

Obnovitev svetovnih trgovinskih pogajanj je izrecna prednostna naloga.

Toda storiti je treba še več, izboljšati tudi uradno razvojno pomoč in prednostno obravnavati razvoj Afrike.

Vprašanja svetovnega razvoja so pomemben del dnevnega reda sedanjega zasedanja Generalne skupščine. Misliti pa moramo tudi na usodo človekovih pravic v sedanjih svetovnih razmerah. Človekove pravice in razvoj so tesno povezani. Raven revščine v svetu je zaradi recesije že višja. Brezposelnost narašča. Usoda mnogih mladih postaja še bolj negotova. Vse to so resni izzivi za socialno in svetovno stabilnosti in jutri lahko povzročijo hud varnostni problem, če jih pustimo ob strani.

Pozdravljam prizadevanja Mednarodne organizacije dela in Globalni pakt o zaposlovanju, ki je bil sprejet junija lani. Danes sta revščina in brezposelnost najbolj pereč in strateško zahteven izziv za človekove pravice. Oblikovalci politik morajo zagotoviti usklajenost gospodarskih politik in politik človekovih pravic ter poskrbeti za vzpostavitev ustreznih mehanizmov na državni in mednarodni ravni.

Slovenija je bila med prvimi članicami, ki so danes podpisale Fakultativni protokol k Mednarodnemu paktu o gospodarskih, socialnih in kulturnih pravicah. S tem protokolom bodo posamezniki dobili dodaten in morebiti pomemben instrument izvajanja pravic. To je majhen korak, vendar dokazuje, da se problema zavedamo in da smo zavezani ukrepati.

V Svetu za človekove pravice vidimo vlogo glavnega organa Združenih narodov za oblikovanje strategij za človekove pravice. Slovenija je dejavna članica Sveta in naprej zremo z optimizmom. Napredek, ki je bil dosežen pri razvoju novih metod dela, je spodbuden, čeprav še vedno ni zadosten. Pozdravljamo izvolitev Združenih držav Amerike v Svet in verjamemo, da je lahko učinkovit le forum o človekovih pravicah, ki vključuje vse. Članice Sveta za človekove pravice morajo razumeti, da nosijo posebno odgovornost za vodenje.

Toda tu so problemi, ki presegajo zmogljivosti Sveta za človekove pravice. Neuspehi pri zaščiti ljudi pred množičnimi grozotami ter velikimi in sistematičnimi kršitvami človekovih pravic se ne smejo ponoviti. Še vedno nismo našli pravega orodja, da bi se pravočasno in učinkovito odzvali. Pozdravljam razpravo o "odgovornosti zaščititi", ki je julija potekala v Generalni skupščini. Stalno angažiranje Generalne skupščine pri tem vprašanju se je izkazalo za nujno.

Spoštovani gospod predsednik,

okoljska vprašanja, vprašanja razvoja in človekovih pravic so trenutno najpomembnejše teme na dnevnem redu Združenih narodov. Toda prav tako je nujno potrebno, da Združeni narodi in druge mednarodne ustanove razmišljajo in ukrepajo tudi na področju ohranjanja mednarodnega miru in varnosti. Štiri delovna področja so še posebej pomembna.

Prenova Varnostnega sveta Združenih narodov bi se morala začeti že pred časom, napredek, dosežen med prejšnjim, 63. zasedanjem Generalne skupščine pa ni zadosten. Toda pogajanja so nam dala pozitiven zagon. Očitno je, da med članicami Združenih narodov širitev Varnostnega sveta z različnimi stalnimi in nestalnimi članicami uživa veliko podporo. Natanko pred letom dni sem s tega govorniškega odra predlagal konkreten model širitve Varnostnega sveta. Obravnave tega in drugih posebni preteklih predlogov se je treba lotiti neposredno.

Združeni narodi morajo poleg izvajanja strukturnih sprememb okrepiti tudi svojo praktično vlogo pri ohranjanju mednarodnega miru in varnosti. Pozdravljam razmišljanje v poročilu Oddelka za mirovne operacije z naslovom "Nov partnerski dnevni red – odpiranje novih obzorij za prizadevanja Združenih narodov za ohranjanje miru", ki je bilo objavljeno julija letos. Poročilo je pokazalo na številne najbolj pereče in pomembne potrebe za izboljšanje prizadevanj Združenih narodov za ohranjanje miru. Države članice morajo temeljito premisliti o idejah, kot je "širitev partnerstva za ohranjanje miru", da bi okrepile operativne zmogljivosti in politično razvitost Združenih narodov pri ohranjanju miru. Pri tem ne spreglejmo dejstva, da bi napredek pri mirovnih operacijah okrepil vse druge dejavnosti Združenih narodov, povezane z ohranjanjem mednarodnega miru in varnosti, vključno s preventivno diplomacijo in vzpostavljanjem miru po spopadih.

Na področju razoroževanja, neširjenja orožja in nadzora nad oboroževanjem smo bili v preteklosti priča premnogim oviram. Delovanje Združenih narodov je treba okrepiti in bližajoči se pregled Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja mora biti korak naprej.

Združeni narodi ostajajo nepogrešljiv forum za politično posvetovanje in nasvete o politiki. Izkušnje Združenih narodov so nenadomestljive. Dober primer tega so razmere v Afganistanu. Združeni narodi se že tri desetletja spopadajo s težavami, ki pestijo to članico. Nihče ne dvomi, da Afganistan pripada Afganistancem in da je "afganizacija" varnosti edina resnična pot k vzpostavitvi varnosti v državi. Vojaške rešitve za številne probleme, s katerimi se spopada država, ni. Vse očitneje postaja, da bo morala mednarodna skupnost Afganistanu pomagati pri tranziciji, ki bo zmanjšala in naposled postopno odpravila mednarodno vojaško prisotnost v državi.

Dovolite mi, spoštovani gospod predsednik, da pri tem poudarim vlogo Združenih narodov. Včasih se o vprašanjih, kot so razmere v Afganistanu in okoli njega, razpravlja na posebnih mednarodnih konferencah. Toda modrost in zdrav razum narekujeta, da je izkušnje Združenih narodov treba uporabiti. Ne pozabimo edinstvenega uspeha bonske konference iz leta 2001, ki so jo vodili Združeni narodi, in poznejše plemenske skupščine Loya Jirga. Prišel je čas, da temeljito preučimo od takrat pridobljene izkušnje in ugotovimo, kaj je pravzaprav šlo narobe in zakaj, ter da razumno ocenimo trenutne razmere in previdno določimo naslednje korake, ki bodo povečali učinkovitost mednarodne politične, gospodarske in upravne pomoči.

Pomoč Varnostnega sveta in Generalne skupščine Združenih narodov bo pri tem zelo dragocena.

Spoštovani gospod predsednik,

na dnevnem redu Združenih narodov so danes težka vprašanja. Toda to ni nekaj novega. Združeni narodi so že od nekdaj bili dom za najteže rešljive svetovne probleme. Hkrati pa so že od nekdaj pomenili upanje in obete za boljši svet. Pokažimo, da lahko to upanje in obete izpolnimo. Naj bo to obdobje z našo pomočjo najboljši čas Združenih narodov!

Hvala, gospod predsednik.