Slovesnost ob 20. obletnici Magne Charte Universitatum

Bologna, 18.9.2008  |  govor

Predsednik republike dr. Danilo Türk se je udeležil slovesnosti ob 20. obletnici Magne Charte Universitatum, kjer je imel osrednje predavanje na temo "Pomen akademseke svobode v današnjem času":

---

Pomen akademske svobode v današnjem času
Bologna, 18. september 2008


Spoštovani prof. Pier Ugo Calzolari, rektor bolonjske univerze,
spoštovani prof. Michael Daxner, predsednik opazovalnega sveta Magna Charta,
ugledni gostje,
gospe in gospodje!

V veliko veselje in čast mi je, da lahko spregovorim pred tako uglednim avditorijem v počastitev 20. obletnice izdaje tako pomembne listine, kakršna je Magna Charta Universitatum.

Naše srečanje poteka v prostorih najstarejše univerze v Evropi. Njena ustanovitev leta 1088, pred več kakor 900 leti, je oznanila začetek ustanavljanja univerz, enega od najpomembnejših dosežkov v celotni intelektualni in družbeni zgodovini človeštva.

Univerze so že od nekdaj prava valilnica idej in znanja, na katerih temelji kulturni, znanstveni in tehnični razvoj. So središče kritične misli in varuhi inovativnosti. Brez univerz si sodobnega razvoja ni mogoče zamišljati.

Univerza vselej predstavlja sistem, ki je občutljiv in celovit. Je mešanica tradicionalnosti in inovativnosti. Mešanica stroge metodološke discipline in sproščene ustvarjalne domišljije. Čeprav je v svojih ritualih pogosto formalna, se mora v načinu, po katerem deluje, odpreti neformalnemu, celo ekscentričnosti, ki je nujna za ustvarjalno razmišljanje. Šele skupek vseh teh lastnosti lahko da univerzi tisto pravo intelektualno ozračje, da kar najbolj razvije svoje sposobnosti.

Pri svojem delu so univerze nenehno pod pritiskom – pod pritiski, ki prihajajo od znotraj in tudi od zunaj. To lahko spet ponazorimo z bolonjsko univerzo, Almo Mater Studiorum. Pred približno 500 leti, natančneje leta 1516, se je Ulrich von Hutten prav tu v svojem znamenitem drugem delu Epistolae obscurorum virorum (Pisma mračnjakov) v ostrem satiričnem tonu posmehoval zastareli sholastični misli, ki jo je takrat vztrajno gojila večina evropskih univerz. Von Huttnovo delo in dela drugih vélikih osebnosti tistega časa, npr. Erazma Rotterdamskega, je spodbudilo živahno razpravo v celotnem evropskem prostoru in tako prispevalo k spremembi evropskega univerzitetnega in intelektualnega sveta sploh. To je izvrsten primer sprememb, ki izhajajo iz samega univerzitetnega prostora. Prav to sposobnost spodbujanja sprememb od znotraj pa morajo univerze negovati tudi v našem času.

Univerze niso nikoli zares monolitne nespremenljive celote. V resnici se odlikujejo po notranji raznovrstnosti in nagnjenosti k velikim spremembam. Poleg tega se morajo učiti druga od druge, pa tudi od nacionalnih univerzitetnih sistemov. Danes se pogosto oziramo, in to je dobro, proti ameriškim univerzam, ki so zdaj najbolj dinamične in ustvarjalne med vsemi univerzami na svetu. Toda hkrati je treba poudariti, da so ponotranjile in da še naprej razvijajo dobršen del evropskega znanja. Konec 19. stoletja so bile namreč ameriške univerze tiste, ki so se ozirale proti Evropi, kjer so se vse pomembnejše univerze že lotevale drznega raziskovanja, temelječega na skupinskem delu in pod vodstvom najimenitnejših profesorjev tistega časa. Ta model je odsev drznosti in živahnosti tedanjega načina dela v podjetjih, ki so veliko vlagala v raziskave, kar je zahtevalo drugačne organizacijske prijeme. Drznost in strogost pri raziskovanju sta bili poglavitna dejavnika kakovosti tudi pri poučevanju. Vlaganje v laboratorije, knjižnice, a tudi izvrstne profesorje je tako postalo zaščitni znak univerzitetne kakovosti. Vse te pogoje so prvič doumeli in preizkusili prav v Evropi, njihova vrednost pa je danes ravno tolikšna, kakor je bila na začetku. Spremenili so se le toliko, da so danes še pomembnejši.

Univerze pa morajo poleg tega negovati tudi vrednote, s katerimi ohranjajo svoj položaj in vlogo v družbi. Najpomembnejša med njimi je akademska svoboda. Danes smo se zbrali, da proslavimo, negujemo in posebej vsebinsko opredelimo to temeljno vrednoto.

To ni nobeno naključje. Tri od štirih osnovnih načel, zapisanih v Magni Charti Universitatum, poudarjajo pomen akademske svobode:

prvič, ta listina opredeljuje univerzo kot avtonomno institucijo;
drugič, poudarja svobodo raziskovanja, poučevanja in umetniške ustvarjalnosti, ter
tretjič, poudarja odprtost univerze do dialoga.

Te izjave so izredno pomembne, zato ker preprosto ni boljšega načina, s katerim bi zagotovili ustvarjalnost in inovativnost univerz ter konec koncev njihovo ključno vlogo pri družbenem, gospodarskem in tehnološkem razvoju. Akademska svoboda mora biti dostopna univerzi sami in posameznikom, zlasti učiteljem, raziskovalcem in študentom, ki to ustanovo sestavljajo.

S samim izvajanjem katere koli svoboščine pa se porajajo nova vprašanja. Dve sta ključni. Najprej: kaj je tisto, kar svobodo omejuje? In nato: čemu sploh je namenjena svoboda?
Ti vprašanji se v akademskem svetu vedno znova porajata.

Skozi zgodovino je postal odgovor na prvo vprašanje jasen in splošen. Univerzam je treba dati pravo avtonomijo, njenim profesorjem in študentom pa delo brez političnih ali kakršnih koli drugih pritiskov, ki izvirajo pri javnih oblasteh. Pri tem želim dodati, da se je treba postaviti po robu tudi neželenim vplivom, ki bi izvirali iz zasebnega sektorja ter bi lahko omejevali svobodo raziskovanja in poučevanja.

Na drugo vprašanje, torej za kaj svoboda je, pa ni mogoče odgovoriti tako enopomensko. Univerze se ustanavljajo iz različnih razlogov. Poleg tega se ti čez čas spremenijo. O nalogi univerze in njeni svobodi je treba vedno znova razmišljati in jo izpopolnjevati. In ravno ta proces premišljevanja in izpopolnjevanja daje prostor za ustvarjalnost, akademsko velikopoteznost, odprtost in dialog. Vse te lastnosti se morajo kazati v vsakdanjem življenju univerze in pri razvoju njene vizije. Tako svoboda dobi svoj smisel in svoj namen. Svoboda z namenom pa je učinkovito sredstvo za doseganje sprememb.

Svoboda z namenom zahteva pozoren premislek o sredstvih, ki jih imamo na razpolago. Magna Charta Universitatum prav zato posveča posebno pozornost vprašanju, kako doseči akademsko svobodo. Med možnim sredstvi bi rad opozoril na tisto, ki je v današnji Evropi še zlasti pomembna.

V Evropi ravnokar poteka proces ponovnega nastajanja enotnega intelektualnega prostora. Ta je obstajal že pred stoletji, a na precej nižji ravni družbenega, gospodarskega in intelektualnega razvoja. Pozneje, z nastankom nacionalnih držav, so se začele pojavljati razne omejitve, pri čemer je treba priznati, da intelektualna ustvarjalnost nikoli ni bila ujeta v državne meje. Doba tovrstnih delitev je dosegla svoj vrh s hladno vojno, ko je politični razkol med Vzhodom in Zahodom popačil celotno podobo intelektualne Evrope, na njenem vzhodnem delu pa tudi močno omejil akademsko svobodo in človekove pravice. Toda to obdobje se je končalo, meje med evropskimi nacionalnimi državami pa so začele bledeti. Zato ni presenetljivo, da je sicer vseskozi živa zamisel, po kateri naj bi Evropa postala enoten intelektualni prostor, danes pravzaprav ena od vizij Evrope, ki največ obeta in najbolj odmeva.

Zamisel o Evropi kot enotnem intelektualnem prostoru lahko pomeni marsikaj. Pomeni široko območje akademskega dialoga in sodelovanja, ki vsem sodelujočim ponuja vrsto čudovitih priložnosti. Pomeni tudi dodatno razsežnost Evropske unije, ki je danes najmočnejša evropska institucija. Marca letos je Evropski svet, ko mu je predsedovala Slovenija, pozval k oblikovanju še ene evropske svoboščine. Prostemu pretoku blaga, storitev in kapitala bo Evropska unija dodala prosti pretok znanja. Staknimo torej glave ter poskušajmo s potrebno akademsko ostrino in natančnostjo opredeliti zahteve za prosti pretok znanja v Evropi.

Porajajoči enotni evropski intelektualni prostor se lahko razvije v mogočen instrument akademske svobode. Enoten prostor, prežet z intelektualno komunikacijo, bo pomembno zagotovilo odličnosti, ustvarjalnosti in inovativnosti.

Vendar pa je, kar ve vsak raziskovalec, razvoj instrumenta sam po sebi velika naloga, v katero je treba vložiti čas in napor. V Evropi kot celoti danes resnično primanjkuje usposobljenih raziskovalcev – če upoštevamo vse, ki delujejo na univerzah in drugje. Jasno je, da brez zadostnega števila raziskovalcev Evropa ne bo sposobna igrati dovolj dejavne vloge v znanosti, tehnologiji in na področju inovacij ter da nastajajoči evropski intelektualni prostor ne bo mogel v celoti razviti svojih zmogljivosti. Z drugimi besedami, da bo slednji lahko instrument akademskega ustvarjanja in svobode, potrebuje zadostno zaledje raziskovalcev. Omogočiti je treba, da bo njihova poklicna pot dovolj privlačna, da bodo njihove pogodbe dovolj trdne in da bo evropski intelektualni prostor dovolj dejaven.

Koristi vseevropskega raziskovalnega sodelovanja so se v zgodovini že jasno pokazale. Spomnimo se samo, da je pred sto leti mlada Poljakinja, Marija Skłodowska, potem ko se je preselila v Pariz, opravila ključne raziskave radioaktivnosti, ki so odprle novo poglavje v znanosti in spremenile svet. Seveda za genialnega posameznika ni nadomestila. Toda ustvarjanje spodbudnega okolja močno prispeva k pravilni uporabi človeškega talenta.

Videti je, da se Evropska unija tega zaveda. Pohvaliti je treba dosedanje delo pri oblikovanju evropskega raziskovalnega prostora: osredotoča se na temeljne zadeve, kakršne so odprti sistem zaposlovanja, preglednost, ugodne delovne razmere, večja mobilnost in v večji meri zagotovljena znanstvena kariera za raziskovalce. Evropska listina za raziskovalce in kodeks ravnanja pri njihovem zaposlovanju sta dragocena vsebinska in usmeritvena podlaga za nadaljnji razvoj. Spodbudno je, da je ta dva temeljna dokumenta v treh letih od sprejetja podpisalo več kakor 80 podpisnikov, ki predstavljajo okrog 200 organizacij iz več kakor 20 evropskih držav. To jasno kaže na spoznanje, da mora Evropa okrepiti svoje raziskovalne zmogljivosti, da bo sposobna odgovoriti na izzive današnjega in tudi jutrišnjega dne.

Vendar je treba narediti še več. Evropski raziskovalni prostor in, širše, enotni evropski intelektualni prostor potrebujeta tudi boljše upravljanje in financiranje raziskovanja. Pri raziskovanju se vedno bolj uveljavlja konkurenca in enako je pri financiranju. Financiranje raziskovanja postaja čedalje bolj financiranje posameznih projektov. Za univerze je to problem, saj na splošno niso najbolj usposobljene za financiranje po konkurenčnih merilih, kjer bi se morale ravnati po zahtevah financerjev. Poleg tega so univerze tudi varuhinje znanstvenih disciplin in odgovorne za temeljne raziskave v okviru teh disciplin. To pa zahteva obsežne človeške vire in zmanjšuje njihovo konkurenčnost glede na projekte, ki jih financira industrija in drugi zasebniki.

Vloga države je tu ključna. Ko se odloča o financiranju, se mora država zavedati te dvojne vloge univerz – da so po eni strani varuhinje znanstvenih disciplin in po drugi raziskovalne organizacije, ki se potegujejo za posamezne projekte. Javne univerze morajo imeti pri temeljnih raziskavah ustrezno podporo.

Država mora tudi ustvariti tak splošen pravni okvir za delodajalce in financerje, da nestalnost pogodb ne bo spodkopavala dela raziskovalcev. Preučiti morajo možnosti za spodbude, ki bodo zadržale raziskovalce in povečale privlačnost raziskovalne kariere.

Ta vidik je treba zelo poudariti. Danes je v Evropi premalo mladih, ki se odločajo za raziskovalno kariero. To ni samo evropski problem, je pa v Evropi še posebno pereč, zlasti v smislu vizije enotnega evropskega intelektualnega prostora. Le kako se lahko ta vizija uresniči, če preveč mladih vidi v znanosti nekaj, kar je – v primerjavi z drugimi možnostmi za zaposlitev – pretežko, zahteva preveč dela in predolg študij in kar po drugi strani daje premajhen zaslužek, nizek socialni status in poklicno negotovost!

Veliko več bo treba narediti za dvig splošnega zaznavanja in zavedanja v javnosti. Znanost in intelektualno delo si morata spet pridobiti spoštovanje in socialno veljavo. Postati mora jasno, da je naša prihodnost odvisna od sposobnosti najti rešitev za velikanski problem globalnega segrevanja in razvrednotenja okolja ter da teh rešitev ne bo brez temeljitih sprememb na tehnološkem področju in v našem načinu življenja. Naloga politikov je, da to razložijo ljudem. Razložiti jim je treba, da se bo obdobje hitrih dobičkov nepreklicno končalo. Globalno segrevanje nas že opozarja, da se čas za spremembe izteka. Naša prihodnost bo odvisna od tehnoloških in družbenih inovacij, te pa seveda potrebujejo več vlaganja v znanost. Celoten svet zamuja. Ampak od Evrope se pričakuje, da bo pokazala, kam je treba iti, in da bo vodila pot.

Nadaljnje področje, kjer bo politična volja ključna, so prepreke, ki danes onemogočajo večjo povezanost evropskega raziskovalnega prostora. Veljavni nacionalni predpisi ne spodbujajo pretoka raziskovalcev prek državnih meja. Prepogosto taka mobilnost postavlja v negotovost karierno napredovanje, pravice do socialne varnosti in pokojninske pravice raziskovalcev.

Očitno je torej, da zasnova »svobodneda pretoka znanja in raziskovanja« dejansko ni izvedljiva samodejno. Zahteva precizne organizacijske modele, skrbno načrtovanje politik na univerzah in na državni ravni ter stalno pripravljenost za prilagajanje in spreminjanje. In od Evropske unije kot celote zahteva, da se spopade z vprašanji specializacije in spodbujanja odličnosti na posebnih strokovnih področjih. Seveda igrajo pri teh zadevah države in Evropska komisija ključno vlogo in nujno je potrebno njihovo financiranje raziskav. Vendar pa morajo tudi univerze sprejeti proaktivno vlogo. Vsaka lahko opredeli svojo raziskovalno in izobraževalno strategijo v celotnem evropskem intelektualnem prostoru tako, da poudari svojo specializacijo.

Poučevanje očitno vključuje vrsto dodatnih vprašanj. Ali je v procese poučevanja na evropskih univerzah zadosti zajeta širša evropska slika ali pa jih še vedno opredeljujejo predvsem nacionalni dejavniki? Se organizacija poučevanja dovolj odziva na razvijajoče potrebe družb ali pa je še vedno izolirana od trgov dela? Ali so strukture in pravila vodenja Evropskih univerz primerni? In, kar je pomembno, ali je financiranje univerzitetnega poučevanja ustrezno?

Vodenje in upravljanje univerz je stalno na dnevnem redu javne razprave v vseh evropskih državah. V idealnem primeru bi morala ta razprava pomagati opredeliti odnos med javnimi organi in univerzami ter natančneje določiti njihovo vloge. Medtem ko morajo javni organi pomagati razvijati univerzitetni sistem kot celoto, morajo univerze, ki so vključene v te razprave, opredeliti dejanski obseg svoje avtonomije in posredno obseg akademske svobode. Ta vrsta dialoga je bila skozi vso zgodovino značilnost razvoja v Evropi. V našem obdobju je samo še povečal svojo intenzivnost in zdaj vključuje tudi institucije Evropske unije. Agenda EU o posodobitvi univerz je eden od proizvodov tega dialoga, ki prispeva k večji usklajenosti razvoja visokošolskega izobraževanja v Evropi.

Ta dialog tudi pomaga pri razčiščevanju potrebnih reform financiranja ter bi moral voditi k povečanemu in učinkovitejšemu financiranju univerzitetnega izobraževanja, vključno z vlaganjem v kakovost in reformo.

V prizadevanju za pomoč pri razvoju univerzitetnega poučevanja v Evropi predstavlja prenova učnih programov ločeno kategorijo, ki je še zlasti pomembna. In spet je v tem smislu pomembno ime Bologna. Bolonjski prenovitveni proces ima poseben pomen za sedanjost in prihodnost univerzitetnega izobraževanja v Evropi.

Glavni namen bolonjskega procesa je ustanoviti vseevropsko območje akademske mobilnosti in tako ustvariti soliden temelj celostnega evropskega intelektualnega prostora. Ta namen naj bi se dosegel z odstranitvijo različnih preprek čezmejni mobilnosti, s spodbujanjem študija zunaj študentove alme mater in z obravnavanjem drugih problemov. Zavedajmo se, da so v številnih evropskih državah programi univerzitetnega študija predolgi, da so stopnje osipa nesprejemljivo visoke ter da pogosto obstaja nesorazmerje med profili diplomantov in potrebami na trgu dela. Posledična brezposelnost med univerzitetnimi diplomanti predstavlja potrato zmogljivosti in žalosten opomin, da je nujno potrebno izboljšanje.

Zgodnji poizkus obravnavanja vprašanja mobilnosti študentov, ki je znan kot program Erasmus, je bil uspešen. Kot bivši profesor mednarodnega prava in mentor številnim študentom programa Erasmus, ki prihajajo v Ljubljano, njegovo uspešnost lahko potrdim. Ne samo, da študentje pridobivajo s primerjavo različnih akademskih perspektiv ali delom z različnimi učitelji, ampak prav izkušnja različnih akademskih okolij in socialnih stikov z drugimi študenti v drugi evropski državi prispeva h kapitalu, ki ga pridobijo pri tem procesu. Uspeh tega in drugih podobnih programov je nedvomen. Te programe je treba razširjati.

Istočasno je bolonjski proces dosegel pomembno stopnjo svoje uresničitve. Številne univerze so v skladu z bolonjsko deklaracijo ustanovile sistem študijev, organiziranih v dva cikla, v kombinaciji s kreditnim sistemom. Diplome so postale primerljivejše.

Po drugi strani pa postopki zagotavljanja kakovosti, ki se prav tako zahtevajo po tem sistemu, po vsej verjetnosti vzamejo več časa za preizkus in polno vzpostavitev. Napredek, ki je bil doslej dosežen pri zunanjem ocenjevanju kakovosti, je spodbuden. Začetni uspeh Evropskega registra agencij za ocenjevanje kakovosti v visokem šolstvu je obetaven. Vendar je treba narediti še več. Bolonjski proces mora prinesti višjo kakovost univerzitetnega izobraževanja v Evropi. Razvrščanje univerz bo tudi v prihodnje nujno. To bo še naprej tako, ne nazadnje zaradi težnje staršev in študentov, da sledijo mednarodni razvrstitvi univerz in da se pri svojih odločitvah opirajo na doseženo razvrstitev. Prizadevajmo si torej za dosežke najvišjih standardov. In ne izgubimo optimizma. Nekatere pozitivne mednarodne učinke bolonjskega procesa je že čutiti. Število držav, ki sodelujejo v sistemu, je zraslo na več kakor štirideset in vključuje mnoge neevropske države.

Bolonjska reforma ima številne cilje. Eden od njih je doseči zgodnejši zaključek študija in večjo zaposljivost diplomantov. To je pomemben izziv: po eni strani mora biti študent dovolj zgodaj obveščen o zaposlitvenih možnostih in ga je treba spodbujati, da izbere med strokami, ki ponujajo dobro strokovno prihodnost. Po drugi strani pa zaposljivost na številnih področjih študija, predvsem pri družbenih vedah in humanistiki, zahteva od študenta pridobivanje znanja in izkušenj zunaj konkretnega področja njegovega študija. To je pomembno, ker se bo od izobraženca vedno bolj pričakovalo, da deluje k iskanju rešitve, ki ga navdihuje načelo skupnega dobrega. To bo potrebno v Evropi, pa tudi v vseh drugih delih sveta. Kar pa je najpomembnejše, sposobnost inovativnosti pri iskanju rešitev je edina pot, ki bo evropskemu izobražencu zagotavljala primeren prostor v globaliziranem svetu.

Evropska unija se tega vse bolj zaveda. Letos, med slovenskim predsedovanjem, je v EU začela potekati vrsta dejavnosti v sklopu medkulturnega dialoga. Tak dialog zagotavlja dodaten okvir politike za krepitev vloge evropskih univerz v globaliziranem svetu. In spet se zastavlja vprašanje, kako lahko k temu procesu pripomore načelo akademske svobode. Kakšen je namen akademske svobode v povezavi z globalnim medkulturnim dialogom? In kakšno vlogo naj bi evropske univerze iskale v tej povezavi? To vprašanje si zasluži poglobljeno razpravo – táko, ki bo temeljita in stvarna hkrati.

Med konkretnimi vprašanji, ki jih je treba obravnavati, najprej pomislimo na naslednje: Ali so evropske univerze dovolj povezane z univerzami drugod po svetu? Ali so dovolj zastopane v dandanes najbolj razgibanih delih sveta, kakršni sta vzhodna in jugovzhodna Azija? Ali imamo zadostno razvite modele sodelovanja in ali so vlade pripravljene z vlaganjem podpreti takšne modele? Česa se lahko naučimo iz izkušenj drugih univerz, zlasti ameriških?

Nekaj odgovorov ni novih. Evropske, ali bolj splošno zahodne univerze, so že tradicionalno odprte za študente iz vseh delov sveta ter so h krepitvi znanja in svobode kot vsesplošnih vrednot prispevale več kakor katera koli druga ustanova. Tako so hkrati posredno pripomogle k uveljavljanju drugih civilizacij in obogatile strukturo dandanašnjega medkulturnega dialoga in medsebojno komunikacijo med civilizacijami. Evropa mora še povečati število študentov in profesorjev iz drugih delov sveta, da bodo študirali in delali na evropskih univerzah. To je najosnovnejša in preizkušena oblika medkulturnega dialoga in sodelovanja med civilizacijami.

Poleg tega so tu velike danosti za inovacije. Evropa mora usmeriti svoje intelektualne zmogljivosti v okrepljeno izmenjavo s Sredozemljem, Bližnjim vzhodom in Azijo, kjer je akademski razvoj v razcvetu. Opazovalcem z drugih celin Evropa pogosto deluje vase zaprto. Vendar pa danes pojem enotnega evropskega intelektualnega prostora ne more biti popoln brez ustrezno razvite svetovne razsežnosti. Naj za ta namen uporabimo pojem medkulturnega dialoga. Mislimo širše in bodimo inovativni!

V začetku tega leta se je Slovenija lotila ustanavljanja Sredozemske univerze, ki si bo s povezovanjem številnih evropskih in drugih sredozemskih univerz, učiteljev in študentov prizadevala spodbujati akademsko odličnost na izbranih področjih in ustvariti medkulturno okolje za raziskovalno in izobraževalno dejavnost. To zamisel, ki sicer ni nekaj popolnoma novega, zdaj uresničuje Slovenija, sredozemska dežela, ki ponuja svež, z zgodovinsko dediščino neobremenjen in pragmatičnim inovacijam popolnoma odprt prostor za sodelovanje.

Evropske univerze bi morale več vlagati v sodelovanje in ustanavljanje visokošolskih in raziskovalnih institucij v drugih predelih sveta, zlasti na Bližnjem vzhodu in drugod po Aziji. Nekatere od evropskih univerz so že med ključnimi udeleženci revolucije, ki poteka v visokem šolstvu držav Arabsko - Perzijskega zaliva. Vendar se da narediti še več. Kishore Mahbubani, ugleden singapurski učenjak in diplomat, je nedavno predlagal, da bi Evropa lahko pomagala oživiti enega ali več starodavnih visokošolskih centrov v arabskem svetu. Iz zgodovinske perspektive bi to predstavljajo izraz hvaležnosti za prispevek velikih arabskih učenjakov, ki so pred več kakor tisočletjem ohranjali intelektualno dediščino antičnih Grkov in tudi sami pripomogli k intelektualni rasti Evrope. V sodobnem času pa bi bil tak projekt resničen prispevek k premagovanju trenj med krščansko Evropo in arabskim delom islamskega sveta. Predvsem pa bi bila to naložba v našo skupno prihodnost. Menim, da so takšne zamisli dragocene in upoštevanja vredne kot primeri namena, s katerim se danes uveljavlja načelo akademske svobode.

Naj strnem:

Akademska svoboda je – tako kakor vselej doslej – še vedno osrednjega pomena za obstoj evropskih univerz. Vendar pa ima poleg tega osnovnega namena zaščititi univerze, njihove profesorje in študente, ta akademska svoboda še tri namene, ki so pomembni za današnji čas.
Predvsem poziva k razvoju enotnega evropskega intelektualnega prostora in raziskovalne sfere kot osnovnih mehanizmov za poln razmah evropskih ustvarjalnih sil.
Drugič je njen namen omogočiti poglobljeno razpravo in potrebne reforme izobraževanja, kar bo zagotavljajo zaposljivost univerzitetnih diplomantov in njihovo usposobljenost za dejavno reševanje problemov.
Tretje, in morda najpomembnejše, pa je, da naj bi akademska svoboda privedla do novih in spodbudnih modelov globalnega akademskega sodelovanja in medkulturnega dialoga, Evropa pa bi postala ključni dejavnik ustvarjalnosti in razvoja na svetovni ravni.

Ali je vse to izvedljivo? Ali lahko te namene akademske svobode izpolnimo še v našem življenju? Da, prepričan sem, da to je izvedljivo, in da mora biti. Dejansko le uspešna uresničitev teh ciljev zagotavlja v prihodnosti ustrezno umestitev Evrope v svetu.