Delovni obisk predsednika v Kneževini Monako
Monako, 25.11.2009 | sporočilo za javnost
 Predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk se mudi na delovnem obisku v Kneževini Monako, kjer se bo v večernih urah udeležil odprtja Mednarodnega foruma "Mir in šport 2009". Predsednik je imel pred tem bilateralno srečanje s knezom Albertom II. Monaškim.
Monaški knez se je zahvalil predsedniku Türku za udeležbo na forumu ter ga povabil na uradni obisk z gospodarsko delegacijo v prihodnjem letu. Sogovornika sta izmenjala stališča o poteku priprav na Konferenco Združenih narodov o podnebnih spremembah, ki bo potekala decembra v Köbenhavnu. Govorila pa sta tudi o nedavnem Svetovnem vrhu o varnosti preskrbe s hrano FAO - Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo, kjer je slovenski predsednik izpostavil, da očitno v svetu obstaja premalo politične volje za reševanje problema lakote in hude revščine.
Obravnavala sta tudi delovanje Evro-sredozemske univerze (EMUNI) s sedežem v Portorožu, predsednik Türk pa je kneza Alberta II. Monaškega povabil na konferenco o visokem šolstvu, ki bo potekala prihodnje leto v Sloveniji. Sogovornika sta z veseljem ugotovila vzajemno podporo kadidaturi za članstvo v Varnostnem svetu Organizacije združenih narodov. Slovenski predsednik pa je monaškemu knezu predstavil potek zdravljenja druge skupine invalidnih otrok iz Gaze, ki so bili nedavno na rehabilitaciji v Republiki Sloveniji. |
 Predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk in knez Albert II. Monaški sta si izmenjala sporazum "Podpora projektom, namenjenih varstvu narave in ohranjanju biotske raznovrstnosti", sklenjen med Uradom za mednarodno sodelovanje na področju okolja in razvoja Kneževine Monako in Zavodom Republike Slovenije za varstvo narave. V okviru sporazuma potekajo številne aktivnosti, namenjene izvajanju določil in usmeritev iz Barcelonske in Alpske konvencije. |
Nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na Mednarodnem forumu "Mir in šport 2009"
Monako, 25. novembra 2009
Njegova presvetla visokost,
spoštovani ministri,
ekscelence,
gospe in gospodje,
v veliko čast in zadovoljstvo mi je, da vas lahko na tem tretjem mednarodnem forumu Mir in šport nagovorim kot predsednik Republike Slovenije. Pri tem se zelo dobro zavedam pomena te zahtevne naloge in prispevka, ki ga je Monako kot država članica Združenih narodov namenil tako plemenitim ciljem, kot so varovanje okolja in razvoj kulturne dediščine, zdaj pa še uveljavljanju športa kot sredstva miru. To so pomembni prispevki in to je pomemben forum.
Sem predsednik Slovenije, države, ki se je pred komaj tednom dni uvrstila na svetovno nogometno prvenstvo 2010 v Južni Afriki. To mi daje dodaten občutek upravičenosti, da stojim pred vami in spregovorim. Danes, teden dni po tem pomembnem dogodku, se Slovenci počutijo ponosne, resnično se počutijo kot del sveta, o Južni Afriki pa razmišljajo mnogo bolj kot prej, in to precej drugače. O njej razmišljajo kot o deželi, ki se je borila za človekove pravice in bo prostor, na katerem bo ves svet sodeloval, sodeloval v obliki športnega prvenstva. In ta dogodek, ki bo prihodnje leto, močno buri njihova čustva.
Danes smo se tu zbrali, da čim celoviteje razmišljamo o miru in športu . Pri tem je pomembno, da ne pozabimo izkušenj Združenih narodov. Združeni narodi se s tem vprašanjem ukvarjajo že dolgo. Če pa pogledamo zadnje poročilo generalnega sekretarja in generalne skupščine, lahko že vidimo nastajanje celovitega koncepta soodnosa med mirom in športom. Spoznanje, da je mir veliko več kot le odsotnost vojne, je splošno razširjeno. Mir mora pomeniti razvoj in razvoj mora pomeniti doseganje ciljev novega tisočletja.
Če bi pogledali posamezne razvojne cilje, bi lahko videli tesen soodnos med športom in razvojnim ciljem. Če na primer govorimo o premagovanju revščine, vidimo, da lahko šport igra izjemno pomembno vlogo pri tem, da ljudje, zlasti mladi, razvijajo primerno samospoštovanje in samozavedanje ter etično držo in spoštovanje do drugih, kar so vse skupaj bistvene sestavine pri premagovanju revščine. Potem, vzgoja. Nedvomno sta telesna vzgoja in šport zelo tesno povezana z vsakršnim uspehom pri človekovem napredku. Zdravje – razpravljati o tesnem soodnosu med športom in zdravjem je skoraj izgubljanje besed.
Torej, ko razmišljamo o miru in športu, lahko vidimo, da je ta odnos resnično bistven in celovit. Moramo pa biti tudi praktični in videti tudi popolnoma praktičen odnos med športom in mirom. Samo pomislimo, kaj pomeni za države, ki so se izvile iz vojne, vrnitev v popolno normalnost, popolno družbeno normalnost po spopadu. To je čisto nemogoče, če ne damo ljudem, zlasti mladim, priložnosti, da se ukvarjajo s športom, da razvijejo svojo etično držo ter da razumejo in spoštujejo druge. Tudi pri preprečevanju ponovitve vojne je šport nekaj, kar lahko pomaga.
Končno pa so tu še pomembni humanitarni vidiki in tudi o njih moramo razmišljati. Pred meseci je Slovenija sprožila pobudo za pomoč invalidnim otrokom iz Gaze. Na začetku tega leta je bil v Gazi vojaški spopad, v katerem so mnogi otroci izgubili okončine. V Sloveniji poskušamo pomagati čim večjemu številu teh otrok s telesno in psihološko rehabilitacijo. In tudi tu smo odkrili velik pomen športa. Predstavljajte si desetletnega fantiča, ki je izgubil nogo. Tak mladostnik je izjemno motiviran za delo s terapevti, da bi se, če je le mogoče, povrnil v normalno življenje. In nič ni bolj uspešnega in razveseljivega kot videti, da lahko oni, žrtve vojne, hodijo, tečejo, nekateri pa celo igrajo nogomet.
Kot sem dejal že na začetku, je Slovenija ponosna, da ima moštvo, ki se je uvrstilo na svetovno nogometno prvenstvo 2010 v Južni Afriki. Še bolj pa smo ponosni na to, da lahko pomagamo nekaj mladim ljudem, nekaj otrokom iz Gaze, in to na zelo praktičen način – da jim povrnemo sposobnost ukvarjanja s športom. Kajti to je njihova pot do normalnosti, to je njihova pot do lastnega miru. Ne pozabimo na te mnoge vezne člene, ki povezujejo plemenite cilje miru kot težnje, kot nečesa, do česar imamo pravico vsi, ter športa kot dejavnosti, kot nečesa, k čemur lahko vsi prispevamo.
Temu tretjemu forumu želim pri njegovem delu veliko uspeha. Prepričan sem, da bo njegov prispevek nadalje okrepil delo Združenih narodov in pripomogel k naši skupni človečnosti.
Hvala.