archived page

Predsednik ob 20-letnici osamosvojitve in vrhovnega sodišča

Ljubljana, 18.10.2011  |  govor


Slavnostni govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na slavnostni občni seji ob 20. obletnici osamosvojitve Republike Slovenije in 20. obletnici Vrhovnega sodišča Republike Slovenije
Ljubljana, 18. oktober 2011


Predsednik republike dr. Danilo Türk se je udeležil slavnostne občne seje ob 20. obletnici osamosvojitve Republike Slovenije in 20. obletnici Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (foto: Nebojša Tejić/STA)Spoštovani predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije,
spoštovane sodnice in sodniki,
spoštovani visoki gostje,

dvajsetletnica naše države je slovesna priložnost, je čas za zadovoljstvo nad doseženim – in tega ni bilo malo – pa tudi za resen razmislek o potrebnih spremembah, o izboljšanjih. Razumljivo je, da si je v negotovosti kriznih razmer, v katerih se je znašel svet in mi z njim, skupaj z vsemi našimi podedovanimi in na novo pridobljenimi slabostmi, težko predstavljati zbranost in premišljenost v ocenah. Te so pogosto prežete s problemi današnjega trenutka in z močnimi čustvi, ki jih ta prinaša. Vendar pa je prav dvorana vrhovnega sodišča – torej mesto zbranosti duha, kraj objektivnega tehtanja dejstev in pravnih argumentov – tudi prostor, ki daje najboljše okolje za objektivno premišljevanje in objektivno ocenjevanje. Zahvaljujem se vam, da ste me povabili medse za to priložnost slovesne simbolike in tehtnega premišljevanja.

Slovenija je dobila svojo suvereno državo pred dvajsetimi leti. Zgodovinske korenine naše državnosti so seveda globlje in so, kot pri vseh državah, izraz močne volje do življenja in svobode v državno organizirani skupnosti, pripravljenosti braniti to skupnost – tudi z orožjem – in energije za skupno prizadevanje za blaginjo in razvoj. Naša država je nastala kot suverena skupnost in polnopravni subjekt mednarodnega prava v enem tistih redkih trenutkov zgodovine, ko se združijo eksistenčna nuja, mednarodne okoliščine in volja naroda, da dokončno uresniči svojo pravico do samoodločbe, v dogodek, ki pomeni zgodovinski prelom in začetek novega.

Republika Slovenija se je dokončno oblikovala v suvereno državo v razmerah razpadanja nekdanje skupne države jugoslovanskih narodov. Sprva mnogi v svetu niso razumeli legitimnosti in vitalnosti slovenskega državotvornega prizadevanja. Pripisovali so ga nacionalni sebičnosti in neodgovornosti do drugih. Spregledali so pravo bistvo razloga za oblikovanje suverene Republike Slovenije – skrb za zaščito človekove svobode in človekovih pravic. Slovenija se je osamosvojila, se je morala osamosvojiti, če je hotela zagotoviti človekove pravice in svobodo svojim državljanom.

To je bil – in je ostal – bistveni razlog vzpostavitve naše državnosti. Prav temu bistvenemu razlogu za osamosvojitev in državnost moramo ostati zavezani tudi za prihodnost. Prav je, da se te zgodovinske odgovornosti še posebej zavedamo ob letošnji obletnici. Človekove pravice so najpomembnejši razlog za nastanek naše države in ostajajo najpomembnejša vrednota in življenjska moč naše skupnosti. Skrbno moramo paziti na njihovo zaščito in pogoje za njihovo zagotovitev v vsakdanjem življenju.

Človekove pravice so pravno določene pravice in pravo je njihova poglavitna zaščita. Toda, kako pravo ščiti te pravice? Dejal bi, da se to dogaja v treh koncentričnih krogih.

Predvsem je sleherna človekova pravica deležna samostojnega pravnega varstva, skladno z njenim bistvom in pravno naravo. To je prvi, najbolj neposredni, dejal bi eksistenčni zaščitni krog obrambe sleherne človekove pravice in nanj se navezuje aktivnost civilne družbe, zlasti nevladnih organizacij, ki so ustanovljene za temeljno zaščito človekovih pravic..

Obstaja pa še širši obrambni okvir, ki ščiti človekove pravice in s tem demokratično ureditev družbe. Ta obrambni okvir je izražen v pravnem sistemu kot celoti, v številnih materialno pravnih normah, ki omogočajo uspešno delovanje države in vseh oseb v njej – fizičnih in pravnih. Prav z urejenim delovanjem države na temelju vladavine prava se vzpostavlja tisti pravni red, tisto "objektivno pravo", ki zagotavlja slehernemu človeku potrebno varnost in s tem možnost za polno uresničevanje človekovih pravic. Tak pravni red zahteva poleg normativne skladnosti zlasti jasno delitev oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno ter strogo spoštovanje načela vladavine prava. Ta položaj in tak pravni red je zahtevna naloga. Mogoče ga je doseči le v tolerantni družbi, ki spoštuje pluralizem in razume vitalni pomen načela delitve oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno. Prav spoštovanje načela delitve oblasti in skrbnega izvrševanja sleherne od njih zagotavlja kakovost pravnega sistema in možnost polnega uresničevanja človekovih pravic.

Predsednik republike dr. Danilo Türk se je udeležil slavnostne občne seje ob 20. obletnici osamosvojitve Republike Slovenije in 20. obletnici Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (foto: Nebojša Tejić/STA)In naposled, ta, objektivni, materialno pravni okvir, ki določa človeka in omogoča polno uresničevanje njegovih pravic, postane efektiven z delujočim pravosodjem, ki zagotavlja njegovo trdnost. Brez trdnega in spoštovanega pravosodja ni vladavine prava nasploh in pogojev za uspeh uresničevanja človekovih pravic. Pravosodje, v vseh svojih številnih pristojnostih, je vselej, tudi takrat, ko opravlja na videz bolj "tehnične" pravosodne naloge, tudi zunanji zid obrambe človekovih pravic.

Ni besed, s katerimi bi lahko preveč poudaril pomen pravosodja za delovanje demokratične države. V pravni in politični teoriji je vse to dobro znano in zato se zastavlja vprašanje: Kakšna je današnja aktualnost teh splošnih in splošno sprejetih pojmovanj? Zakaj je prav in potrebno, da si jih v teh časih ponovno prikličemo v spomin, in da se dobro zavedamo njihovega pomena?

Tudi odgovor na tako zastavljeno vprašanje se ponuja kar sam. Živimo v razgibanih, morebiti tudi prelomnih časih. V teh časih se mnogi politični konflikti rešujejo po pravni poti. Zakoni nastajajo pod vplivom trenutnih razmer in političnih potreb. Pogoste spremembe otežujejo njihovo uporabo. Krepi se politična instrumentalizacija prava. Nastajajo politično motivirani pritiski na pravosodje. Vse to povečuje težavnost izvajanja sodne funkcije – hkrati pa tudi njegovo pomembnost. Ne pozabimo, neodvisno pravosodje je vselej nujno, danes pa je prav življenjskega pomena za državo in za človekove pravice ljudi v Sloveniji. V takih razmerah je avtoriteta pravosodja še posebno dragocena, je pogoj za dobro delovanje pravosodnega sistema in – ni odveč ponoviti – za avtoriteto pravnega sistema v celoti in za obrambo človekovih pravic.

Prvi pogoj za avtoriteto pravosodja je odlično razumevanja vsebine in funkcije prava in s tem povezane izjemno pomembne funkcije sodnika. Pravo, ki ga pravosodni sistem razlaga in uporablja, je občutljiv instrument, ki ga je treba uporabljati z največjim znanjem in z največjo odgovornostjo. Samo strokovno močni in etično pokončni pravniki, zlasti sodnice in sodniki, so zagotovilo, da bo uporaba prava zagotavljala trdnost pravnega sistema v celoti. V teh časih, ko se pravniki, zlasti sodnice in sodniki, soočajo s čedalje bolj zapletenimi, družbeno konfliktnimi in včasih tudi nevarnimi primeri, je treba še posebej poudariti pomen spoštovanja sodne funkcije. Zavrniti moramo politično motivirane kritike pravosodja. Zavrniti je treba zamisli, ki navidezno stremijo k učinkovitosti pravosodja, v resnici pa ogrožajo njegovo integriteto, kot so predlogi za ukinjanje trajnega mandata sodnikov in njihovega periodičnega izpostavljanja volitvam v političnih organih. Zavrniti je treba poskuse preusmerjanja pozornosti z resničnih ekonomskih in političnih vzrokov za probleme, s katerimi je soočena država, na pravosodje, kjer se ekonomski in drugi družbeni problemi izražajo v svojih končnih, to je skrajnih, zapletenih in zato težko rešljivih posledicah.

V našem javnem življenju opažamo izrazito instrumentalno pojmovanje prava, tudi prava kot sredstva političnega boja. Skrbeti nas mora praksa brezobzirnega političnega in medijskega kritiziranja pravosodja, ki je postala že kar stalnica, poudarjam, moteča stalnica našega javnega življenja. To početje ogroža avtoriteto sodišč, s tem pa tudi enega temeljev vladavine prava in demokratične ureditve. Ta cinični odnos do prava in pravosodja se najbolj ekstremno izraža v primerih, ko se nosilci politične ali gospodarske moči znajdejo v položaju osumljencev ali obtožencev. V takih primerih slišimo tudi povsem neverjetne in napadalne izjave o nekakšnih "zarotah", v katerih naj bi sodelovalo tudi sodstvo. Take nesmisle in napade na sodstvo je treba odločno zavrniti ter vedno znova vztrajati na avtoriteti in neodvisnosti pravosodja.

V teh razmerah se nujno postavlja vprašanje, ali je pravosodje dovolj dobro zaščiteno pred politično motiviranimi pritiski. Dobro bi bilo razmisliti tudi o dodatnih pravnih instrumentih zaščite pravosodja, zlasti zoper t.i. "vojne ovadb", ko se obtoženci zatekajo k ovajanju tožilcev in celo metodam diskreditacije sodnikov. Okrepiti bi bilo treba zaščito sodišč in pravosodja pred tovrstnimi in drugimi oblikami nespoštovanja. Razviti pravni sistemi imajo vgrajene močnejše varovalke pred nespoštovanjem sodišča, v anglo-ameriškem pravnem sistemu označenega kot "contempt of court", za primer nespoštovanja pa so zagrožene resne kazenske sankcije. Prav bi bilo, da se tudi v naš sistem, z ustrezno zakonodajo, vgradijo močnejše varovalke.

Te so potrebne, da bi se zagotovila ne le večja avtoriteta, ampak tudi polna neodvisnost pravosodja, ki je pogoj za odgovorno opravljanje sodne funkcije.

Predsednik republike dr. Danilo Türk se je udeležil slavnostne občne seje ob 20. obletnici osamosvojitve Republike Slovenije in 20. obletnici Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (foto: Nebojša Tejić/STA)Spoštovani predsednik vrhovnega sodišča, spoštovane sodnice in sodniki,

vam in vašim kolegom v pravosodju je jasna tesna povezanost med neodvisnostjo in odgovornostjo pravosodja. Neodvisnost je nujna za samo izvrševanje sodne funkcije, odgovornost pa za njeno pravičnost, učinkovitost in avtoriteto. V tej zvezi mi dovolite nekaj razmišljanj, ki zadevajo razlago in uporabo prava, pomen pravnih načel in posebej razlago načela pravičnosti v pravu.

V naši tradiciji, v naši pravni praksi imamo pogosto opravka z normativističnim redukcionizmom, ki pravo prepogosto omejuje na tisto vsebino norme, ki je le prva vstopnica v razumevanje prava. Seveda je tak pristop vabljiv, saj je na videz bolj enostaven in navidezno bolj učinkovit od metode, ki v polni meri upošteva pravna načela in cilje pravne norme. Seveda pa že od rimskega prava naprej vemo, da tak pristop ne zadošča, saj nam ne pove vsega o tem, kako je treba normo uporabljati, da bo sistem kot celota dobro deloval. Pravni pozitivizem, ki ima veliko opore v naši pretekli zgodovini in pravni teoriji ter v sodobni praksi, daje le delne odgovore na velika vprašanja prava.

Pravo mora biti pravično in v njegovih načelih moramo iskati pomoč za pravične rešitve.
Pri tem pa moramo v razlagi in uporabi prava razumeti tudi funkcijo načel in njihove vloge v pravnem sistemu. V kazenskem pravu je striktna zakonitost pomembna varovalka zoper možna ogrožanja človekovih pravic in zato zahteva posebno dosledno izvedbo. Zato morajo biti norme kazenskega prava najbolj natančne. V drugih vejah prava pa je zakonska norma pogosto le okvirna, tako v svoji deskriptivni kot tudi v preskriptivni funkciji, in zahteva razlago v luči splošnih pravnih načel, vključno z načelom pravičnosti. V razlagi, tam, kjer je ta nujna, je treba iskati prostor pravičnosti. Seveda je previdnost vselej pričujoča: "Ni dovoljeno razlagati tistega, česar ni treba razlagati", se glasi stara zapoved uporabe prava. Toda to zapoved lahko izvedemo še naprej: tam, kjer je razlaga potrebna, pa naj bo izvedena s pomočjo občih pravnih načel, vključno z načelom pravičnosti.

Razmišljanje o načelu zakonitosti in o razlagi pravne norme nas vselej znova opozarja na zahtevnost uporabe prava in pravosodne funkcije, na življenjski pomen neodvisnosti in odgovornosti pravosodja ter na etično jedro prava. Današnja slovesna priložnost ni prava za podrobno razpravljanje o pravosodju kot sistemu, ki mora delovati brezhibno in ki ne sme kopičiti zaostankov. Zadošča naj poudarek, da ima upravljanje pravosodja velik pomen in da smo v Sloveniji lahko zadovoljni spričo zmanjšanja problema sodnih zaostankov. Toda sposobni smo doseči še več. Treba je povečati učinkovitost sodišč. Okrepiti je treba alternativne, zunajsodne načine reševanja premoženjskih in drugih sporov, s čimer lahko bistveno zmanjšamo obremenitev pravosodja in pravosodje razvijemo do potrebnih ravni usposobljenosti za hitro, učinkovito in predvsem pravično reševanje najzahtevnejših primerov. Z njo bomo še najbolje zadostili upravičenim pričakovanjem naše skupnosti po neodvisnem, odgovornem in pravičnem pravosodju.

Spoštovane sodnice in sodniki,

razmišljanja o pravu in pravna praksa našega časa so zelo vidno soočeni s temeljnimi problemi etike. Pogosto slišimo, da živimo v času, ki ga označuje "kriza vrednot". Pri tem se moramo vprašati, ali je ta diagnoza pravilna, in če je, kaj pravzaprav pomeni izraz "kriza vrednot"? Naša družba ni bila idealna v preteklosti in tudi danes ni takšna. Etična merila moramo seveda vselej gojiti in se zanje zavzemati. Da pa bi bili pri tem uspešni, moramo razumeti razliko med osebnim in skupnim.

Na osebni ravni se etične zapovedi izkazujejo izrazito individualno. Vsakdo mora biti etičen pri sebi in zase. Vsakdo mora nositi svoje etične obveznosti. Nihče ne more biti etičen namesto koga drugega. Nihče ne more delegirati etičnih obveznosti nekomu drugemu ali izvoljenim predstavnikom, sam pa se požvižgati nanje. Nadomestila za lasten napor, ki naredi človeka etičnega, posameznik preprosto nima. Te temeljne resnice zahtevajo, da jih tudi jasno povemo.

Kako pa je na ravni družbene skupnosti kot celote? Že od Aristotela naprej je spoznano, da človek sam po sebi ni etično bitje, etičnost je rezultat zlasti dobre vzgoje in dobrega prava. Tako kot pri posamezniku ni etičnega nadomestila za lasten napor, za skupnost kot celoto ni etičnega nadomestila za vzgojo in zlasti za pravo. Pravo je torej instrument etike. Tudi za reševanje problemov, ki jih na ravni skupnosti opisujemo kot "krizo vrednot", je pravo bistvenega pomena. Dobri zakoni in pravične sodbe so najboljše vodilo za krepitev etike na ravni skupnosti kot celote. Pravo je tudi najmočnejše takrat, kadar ustreza etičnim normam in ga ljudje kot takega tudi dojemajo.

Te temeljne resnice o človeku in etiki imajo številne praktične razsežnosti in načine uresničitve. Pravosodje je med najpomembnejšimi. Prav zato je v izvrševanju sodne funkcije tako pomembna etična trdnost sodnika. Ob nedavni slovesnosti ob 40. obletnici Slovenskega sodniškega društva sem ponovno citiral vsem nam dobro znani in pogosto citirani stavek Leonida Pitamica, našega velikega teoretika, profesorja in diplomata, ki je pred mnogimi desetletji zapisal : "Ne bomo ustvarjali, ne bomo delili in ne bomo našli pravice, če pravičnosti ni v nas." Ta misel je vselej aktualna in je v naših časih med vsemi juristi vredna nenehnega ponavljanja. Zato sem jo ponovil tudi danes. Želel pa bi, da jo vsi skupaj razumemo v njeni pozitivni sporočilnosti. Zato mi dovolite, da jo parafraziram na nekoliko optimističen, vendar našemu času in našemu pravosodju popolnoma primeren način:

"Pravico bomo ustvarjali, bomo delili in jo bomo vedno znova našli prav zaradi pravičnosti v nas."

Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije želim veliko uspeha še naprej, vsem vam pa se zahvaljujem za vašo pozornost.
© 2008 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani  načrt strani