67. obletnica osvoboditve koncentracijskih taborišč

Ljubelj, 16.6.2012  |  sporočilo za javnost, govor

Predsednik republike dr. Danilo Türk je položil venec k spomeniku pri nekdanjem Koncentracijskem taborišču Ljubelj – jug, podružnici Koncentracijskega taborišča Mauthausen. Nato se je s soprogo Barbaro Miklič Türk udeležil spominske slovesnosti ob 67. obletnici osvoboditve koncentracijskih taborišč. V govoru je izpostavil, da danes, ko uživamo svobodo in mir, strahote vojn postajajo vse bolj oddaljen spomin. "Bodimo strpni drug do drugega in ozrimo se v prihodnost. Ta pa zahteva spoštovanje resnice, medsebojno spoštovanje in sodelovanje, dogovarjanje in sporazum," je poudaril.

---

Slavnostni govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na spominski slovesnosti ob 67. obletnici osvoboditve koncentracijskih taborišč
Ljubelj, 16. junij 2012


Spoštovane bivše interniranke in interniranci,
borke in borci narodnoosvobodilnega boja,
gospod župan,
spoštovani gostje.

Zbrali smo se na tej ganljivi spominski slovesnosti, ki nas vsako leto znova spomni na osvoboditev koncentracijskega taborišča pod Ljubeljem ter na vse trpljenje in vsa junaštva, ki so jim bile med II. svetovno vojno priča tukajšnje visoke planine.

Nisem prvič tu. Pred tremi leti sva z zveznim predsednikom sosednje Republike Avstrije, Heinzem Fischerjem položila vence v spomin žrtvam nacizma na obeh straneh meje, na obeh straneh predora, ki so ga v nečloveških razmerah gradili interniranci ljubeljskega oddelka enega najbolj zloglasnih nacističnih taborišč smrti – taborišča Mauthausen. Pred tremi leti sva – oba predsednika skupaj – izkazala spoštovanje žrtvam in se skupaj zavezala k še bolj zavzeti graditvi nove Evrope, takšne, v kateri vojno trpljenje in vojna hudodelstva ne bodo več mogoča.

Takšna Evropa je naša prihodnost, ki se je v veliki meri že uresničila v današnji Evropski uniji in v naši širši evropski sedanjosti. Takšno Evropo smo dolžni varovati in jo graditi še naprej. V takšni Evropi smo dolžni gojiti spomin na žrtve druge svetovne vojne – z velikim spoštovanjem. In zato smo danes ponovno tu, pod Ljubeljem.

Letos mineva 67 let od osvoboditve taborišča, v katerem so bili internirani ljudje iz skoraj vse Evrope – iz Francije, Poljske, Rusije, Jugoslavije, Češke, Norveške, Luksemburga, Grčije, Belgije in Nizozemske. Njihovo žrtvovanje je vtkano v zasnovo nove, povojne Evrope in danes se jih skupaj spominjamo. Na dan osvoboditve, pred 67 leti, je bilo na Ljubelju še 1.039 internirancev. Mnogi so se po osvoboditvi pridružili slovenskim partizanom ter z njimi sodelovali v zaključnih vojaških operacijah na slovenskih tleh.

Z osvoboditvijo se je za preživele končalo obdobje strašnega trpljenja. Njihovi zapisi pričajo o nečloveških razmerah, v katerih so bivali in v katerih so garali. Mnogi so tu pustili svoja življenja. Povprečno življenje je v Mauthausnu trajalo le štiri mesece in pol in velika večina taboriščnikov je končala v krematoriju. Tudi taborišče v Podljubelju je imelo svoj lasten krematorij, četudi so večino jetnikov, ki jim je bila usojena smrt, pošiljali v Mauthausen. In vse to trpljenje je bilo povzročeno zato, da bi nacistična vojaška mašinerija imela ugodnejšo oskrbovalno pot za svoje sile na Balkanu. Naposled, leta 1945, pa jim je predor služil za beg z razjarjenega Balkana.

Trpljenje v Mauthausnu in v njegovi podružnici na Ljubelju je opisano v številnih zgodovinopisnih in leposlovnih delih, ki pričajo o globinah ponižanja, a tudi o veličini boja zoper zlo nacizma in o mogočnosti zmage človeškega duha nad kultom smrti. Andre Lacaze, avtor enega najboljših književnih del o ljubeljskem taborišču, je v svoji knjigi "Predor" zapisal naslednji nauk:

"Ljudje vseh starosti, vseh slojev – od klatežev in vojnih ujetnikov – so se, potem ko so nehali biti potepuhi, povezali kot bratje, združili svoje pomembne darove, svoj nacionalni genij, da so dokončno prišli do živega več sto esesovcem, katerih naloga je bila, da jih pobijejo."

Taboriščniki so naposled premagali nosilce kulta smrti. To je bila velika zmaga. Za to zmago so bile darovane številne žrtve. Natančno število na Ljubelju umrlih internirancev še vedno ni znano. To velja za mnoge primere iz časov druge svetovne vojne. Vendar danes, 67 let po koncu te vojne, zgodovinarji ugotavljajo vedno bolj natančne podatke žrtev te velike morije, ne glede na to, kateri strani so pripadali. Tako smo vedno bližje resnici o vseh žrtvah, tudi tistih, ki niso pripadali nobeni strani, bili pa so tragične žrtve vojnega časa. Vse te ugotovitve zgodovinarjev, osvobojene političnih primesi vseh barv, naj pripomorejo k ohranjanju spomina na vse žrtve. In k ohranjanju resnice!

Pri nas, v Sloveniji, imamo številne razloge za to, da ta spomin ohranimo. Naša domovina je bila med drugo svetovno vojno močno prizadeta. Močno je bila prizadeta tudi s takimi grozodejstvi, kot je bilo pošiljanje ljudi v koncentracijska in druga taborišča. Zato so v kolektivnem spominu slovenskega naroda imena Mauthausen, Auschwitz, Ravensbrück, Rab in Gonars – ter številna druga taborišča – ostala zapisana za vedno.

Pomen spomina na žrtve je velik in prav je, da ob priložnostih, kot je današnja, spomnimo, kako pomembno poslanstvo ima takšna spominska slovesnost. Današnja slovesnost pa je tudi priložnost, da se vedno znova vprašamo o razlogih, ki so privedli do tistih grozovitih trenutkov človeške zgodovine. Kako je bilo mogoče, da se je vse to zgodilo? In ali smo prepričani, da se kaj takega ne more zgoditi v 21.stoletju, čeprav si želimo, da bo to stoletje tudi stoletje miru? Ali nas dogodki ob koncu 20.stoletja na tleh bivše Jugoslavije ne prepričujejo v nasprotno? Odgovori na ta vprašanja zahtevajo premišljen odnos do sedanjosti in odgovoren odnos do zgodovine.

Prav zato je zgodovinska RESNICA tako pomembna! Vse vidike resnice je treba spoznati in vse vidike resnice je treba povedati. Vse o grozodejstvih druge svetovne vojne in o hudodelstvih, ne glede na to, kdo so bili njihov storilci, vse o medvojnih in povojnih pobojih in tudi povojnih preseljevanjih. Druga svetovna vojna je vrgla svet z njegovih moralnih tečajev in je prinesla veliko zla. Hudodelstva, ki so se zgodila med njo in neposredno po njej so izmaličila kulturno podobo in bivanje v zelo velikem delu Vzhodne Evrope. Ta pojav tudi naše domovine ni obšel. Tudi to je del resnice, del naše preteklosti, ki jo moramo poznati.

Pri razmišljanju o pomenu resnice ne smemo nikoli spregledati dejstva, da spoznavanje resnice zahteva oboje: tako elementarno človeško poštenost kot tudi resnost v metodologiji preučevanja, saj brez vestne in metodološko zrele preučitve ne moremo priti do resnice.

Vse to so zahteve, ki nam jih prikliče v spomin slovesnost, kot je današnja, ko se spominjamo težkih trenutkov druge svetovne vojne. Teh težkih trenutkov mi, ki pripadamo povojnim generacijam, nismo doživeli. Smo pa spoznavali njihove posledice, nekatere smo tudi občutili, in imamo pravico do tega, da bi bil svet v prihodnje boljši in da se tragedije preteklosti ne bi ponavljale.

Zato še enkrat ponavljam – spoštujmo zgodovinsko resnico in ugotovitvam zgodovinarjev ne dodajajmo ideoloških, političnih ali celo strankarskih primesi. Naj nas navdihujejo pozitivna izročila iz naše zgodovine, kot so izročila in vrednote borcev za severno mejo, TIGR-ovcev, borcev NOB in borcev naše dokončne osamosvojitve v vojni za Slovenijo v letu 1991. Naši demokraciji zagotovimo treznost, preudarnost in visoko raven politične kulture.

Naj bo tudi današnja slovesnost prispevek k ustvarjanju boljše domovine, boljše Evrope in sveta, kjer ne bo prišlo do prevlade rasizma in ksenofobije in kjer ne bodo prevladali drugi negativni predsodki. Trkajmo na vest človeštva, da preživete ideologije ne bodo ponovno tlakovale poti novim žrtvam in trpljenju.

Danes uživamo svobodo in mir in strahote vojn postajajo vse bolj oddaljen spomin. Bodimo strpni drug do drugega in ozrimo se v prihodnost. Ta pa zahteva spoštovanje resnice, medsebojno spoštovanje in sodelovanje, dogovarjanje in sporazum. Storimo to za nas, za naše otroke in tudi v spomin na vse tiste, ki so umrli za domovino.

Spoštovani,

ob našem bližnjem skupnem prazniku, dnevu državnosti, vam iskreno čestitam in želim, da ga preživite lepo in slovesno.

Organizatorjem slovesnosti in vsem nastopajočim pa izrekam priznanje in se jim zahvaljujem.