archived page

Predsednik republike ob dnevu pravosodja

Ljubljana, 4.11.2011  |  govor


Slavnostni govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na slovesnosti ob dnevu pravosodja
Ljubljana, 4. november 2011


Predsednik republike dr. Danilo Türk se je udeležil slovesnosti ob dnevu pravosodja (foto: Tamino Petelinšek/STA)Spoštovani,

letošnji dan pravosodja praznujemo v času, ko je pravosodje deležno izjemne, četudi ne vselej prijazne pozornosti. Seveda bi pozornost pravosodju narekovala že dvajsetletnica naše države, saj bi bilo prav, da se ob taki obletnici vprašamo: Kakšno je stanje pravosodja kot tretje veje oblasti in kakšen razvoj je pravosodje doživelo v prvih dvajsetih letih, to je v formativnem obdobju naše države?

Brez dvoma bi že v odgovorih na ti dve vprašanji našli marsikaj pomembnega za oceno stanja in prihodnosti naše države in naše družbene skupnosti. Vendar, ob letošnji obletnici prihajajo v ospredje še dodatne skrbi. Živimo v času, ko je pravosodje pri nas, v Sloveniji, posebej izpostavljeno kritičnemu pogledu javnosti in politike, pa tudi političnim in medijskim pritiskom. Ta okoliščina pa zahteva poseben razmislek in oceno.

V času ekonomske krize, kakršno doživljamo ta čas, se kopičijo napetosti, spori in konfliktne situacije. V vsaki krizi je tako, tudi v sedanji. Sposobnost ljudi, da bi poiskali rešitve po poti dialoga, sporazumevanja, pogajanj, kompromisov in poravnav je omejena. V kriznih časih se še poveča pritisk na pravosodje. V takih časih je sodstvo vsekakor najbolj obremenjena, morebiti pa tudi najpomembnejša veja oblasti. Povečajo se predvsem pričakovanja. Kadar so ta neizpolnjena, sledijo razočaranja. Množijo se kritike in vrednostne obsodbe. Krepijo se zahteve po večji pravičnosti. Te zahteve so moralno utemeljene, v javnem razpravljanju pa se pogosto izrazijo v svoji radikalni obliki, v obliki trditve, da pravičnosti sploh ni. Ena od izpeljank te radikalne kritike je teza o "dveh pravnih državah" – o eni za bogate in privilegirane ter drugi za vse ostale. Razumevanje stanja pravičnosti postaja v takih razmerah vse bolj čustveno in subjektivno.

V tem občutljivem položaju je še posebno pomembno, da pravosodje – z vsem svojim ravnanjem in z javno izraženo držo – izkazuje svojo neodvisnost, objektivnost, odgovornost za svoje delo in, kadar so pritiski še posebej močni in očitno politično motivirani, tudi neustrašnost.

Državljani merijo uspeh pravosodja in države zlasti v luči kazenskega pravosodja. Tudi to je razumljivo. Obstajata vsaj dva izjemno močna razloga, da je tako. Prvi je že v posebnem pomenu kazenske odgovornosti in kazenske sankcije. Drugi izhaja iz človekove moralne potrebe po ločevanju dobrega in slabega – v skrajni primerjavi dobrega in zla. Prav v tem, kako kazensko pravosodje obravnava tisto, kar javnost pojmuje kot slabo in celo kot zlo, se izkazuje javna percepcija pravičnosti. V kriznih razmerah se ta največkrat poveže s predstavo o potrebni strogosti in učinkovitosti kazenskega prava in pravosodja. Množijo se zahteve po večji naglici v kazenskih postopkih. Krepi se represivni instinkt.

V časih, kot so sedanji, se množijo tudi ekstremni pojavi. Pritisk na pravosodje, zlasti kazensko, je pogosto povsem neposreden. Prirejajo se medijski in drugi "vzporedni procesi". Njihova značilnost je pomanjkanje dobre predstave o dejstvih, pa tudi šibko razumevanje prava, pravičnosti in legitimnosti. V to javno dogajanje se vključujejo ekstremni nastopi nekaterih politikov, ki kritizirajo pravosodje z izrazitim cinizmom in poskušajo ustvariti vtis, da je pravosodje krivec za vse, kar je slabega, celo sovražnik, ki ga je treba streti in si ga podrediti.

Tak politični cinizem se najbolj skrajno izraža v primerih, ko se nosilci politične moči znajdejo v položaju osumljencev ali obtožencev. V takih primerih slišimo najbolj neverjetne in napadalne izjave o nekakšnih zarotah, v katerih naj bi sodelovalo pravosodje ali posamezni tožilci ali sodniki. Take cinične napade je treba odločno zavračati in vedno znova vztrajati na avtoriteti in neodvisnosti pravosodja.

Poleg neposrednih pritiskov pa obstaja še nek drug problem, ki je bolj dolgoročen in ki predstavlja svojevrsten izziv za pravosodje. Ta se izraža v pogostih in premalo kakovostno izdelanih predlogih za spremembo zakonodaje. Vse prepogosto se rešitve za nove in nepričakovane probleme iščejo v novih normah, ne pa v boljši razlagi in uporabi obstoječih, kakršno lahko zagotovi dobro pravosodje. Pretirano pogosto spreminjanje predpisov nujno ustvarja probleme v razlagi in uporabi prava, zlasti pa otežuje graditev skladne in dosledne sodne prakse, ki je nujna za utrjevanje predvidljivosti, s tem pa tudi dojemanja pravičnosti pravosodja. V Sloveniji moramo okrepiti prakso spremljanja izvedbe zakonov, temeljnih in drugih, z namenom spodbujanja dobre prakse v razlagi in uporabi. Potrebujemo periodične analize in poročanja o izvedbi zakonov zakonodajalcu, da bi tudi na ta način omogočili tehtno presojo o tem, kje res potrebujemo novo zakonodajo, pri katerih vprašanjih pa je treba razvoj prepustiti sodni praksi.

Predsednik republike dr. Danilo Türk se je udeležil slovesnosti ob dnevu pravosodja (foto: Tamino Petelinšek/STA)Razmerje med novim normiranjem in izvrševanjem, implementacijo sprejetih načel in norm je seveda eno temeljnih razmerij, relevantnih za delovanje pravosodja. Prav v tem razmerju se lahko izkažejo kakovost, modrost in pravičnost pravosodja. V Sloveniji ne moremo biti zadovoljni z ravnijo doseženega. Pomanjkljiva "kultura implementacije " je tradicionalna šibkost našega pravnega sistema. V naši praksi je preveč enostavnega normativizma in pozitivizma, premalo pa uporabe pravnih načel za dovolj celovito razlago in uporabo prava. Razumeti moramo, da imajo sodišča pri uveljavljanju pravnih načel nenadomestljivo vlogo. Z razvojem sodne prakse se kaže pot – tudi zakonodajalcu in njegovi vlogi v razvoju prava. Ob avtoritativni sodni praksi bo zakonodajalec bolje dojel svojo vlogo, ki ni monopol: delitev oblasti pomeni tudi to, da zakonodajalec dobro pozna sodno prakso in jo upošteva v svojih zakonodajnih projektih.

Dobro razumevanje in dober razvoj sodne prakse sta torej vsestranskega pomena – za zakonodajalca, za razvoj doktrine in pravnega pouka, in seveda, v prvi vrsti za sodišča. Na njihovem področju se to razumevanje povezuje z dobrim upravljanjem in organizacijo pravosodja. V sodni praksi se tudi najbolje vidi raven doseženega v povezanosti med dvema temeljnima zahtevama: med načelom neodvisnosti pravosodja in zahtevo po odgovornem delu sodišč. Obe zahtevi sta vzajemno povezani in se medsebojno krepita: neodvisnost pravosodja je nujen pogoj za odgovorno delo in stalna opora takemu, odgovornemu delu. Hkrati pa sodniki vedo, da je prav odgovorno delo sodišč nujno za obrambo načela neodvisnosti pravosodja, ki je vselej, v slehernih okoliščinah, posebej pa še v času krize, izpostavljeno posebni javni pozornosti, kritiki in pritiskom.

V novejšem času je bilo sprejetih nekaj zakonsko določenih okrepitev za odgovorno delo sodišč. Zakon o sodiščih je predsednikom sodišč in direktorjem sodišč dal dodatna pooblastila, hkrati z njimi pa večjo odgovornost za rezultate dela. To je dobro izhodišče za nadaljnje korake, ki jih najbolje določajo sodniki in drugi pravosodni funkcionarji sami. Pomembna pot naprej je izobraževanje in usposabljanje, ki mora biti trajno. Posebnega pomena je usposabljanje na začetku dela v pravosodnih funkcijah. Tuje izkušnje so v tem primeru lahko pomembno vodilo za izdelavo naših programov in za njihovo umestitev v pravosodni sistem.

Okrepiti bo treba tudi zaščito sodišč pred dejanji, ki izražajo nespoštovanje sodišča, v anglo-ameriškem sistemu označenim z izrazom "contempt of court". V mnogih pravnih sistemih je ta zaščita močnejša kot pri nas, za nespoštovanje sodišča pa so predvidene resne kazenske sankcije. O taki zaščiti bi morali premisliti tudi pri nas.

Spremembe, sprejete doslej, zlasti tiste na področju upravljanja pravosodja in izobraževanja sodnikov, so že izboljšale delo sodišč in kažejo smer za naprej. To so resne spremembe, ki morajo biti v celoti upoštevane vselej, ko se razpravlja o predlogih za nove posege v pravosodje. Vendar, ne pozabimo: pri tem je potrebna tudi kritična samorefleksija pravosodja in pravne stroke. To je nujno za oblikovanje resničnih in učinkovitih sprememb. Pravosodje ne more biti imuno na potrebe družbe. Tudi z lastnim kritičnim pogledom v ogledalo mora skrbeti za potrebne spremembe v svojem delovanju in za svoj prispevek k dobremu delovanju pravne države. Dosežene izboljšave zaslužijo podporo, predlogi za nadaljnje izboljšanje pa ustrezno pozornost. Med takšnimi predlogi zaslužijo posebno pozornost tisti, ki želijo zagotoviti, da bi trajni mandat lahko pridobili samo visoko usposobljeni in strokovno zadostno preizkušeni kandidati. Seveda mora stroka vsak predlog skrbno premisliti in pretehtati, da ne bi prevladale javnosti všečne in pravosodju škodljive zamisli, ki bi pomenile krnitev neodvisnosti in odgovornega pravosodja – ali celo privedla do njegove demontaže. Zavrniti je treba zamisli, ki navidezno stremijo k učinkovitosti pravosodja, v resnici pa ogrožajo njegovo neodvisnost in integriteto, kot so predlogi za ukinjanje trajnega mandata sodnikov in za njihovo periodično izpostavljanje oceni in volitvam v političnih organih.

V razpravah, ki potekajo ta čas, je treba razumeti, da ima Slovenija pomembne izkušnje pri spremembah upravljanja s pravosodjem. Te izkušnje, tako neuspehe kot uspehe, moramo v polni meri priznati in upoštevati. Če danes slišimo, da je veliko problemov v organizaciji našega pravosodja nastalo z reformo leta 1994, moramo opozoriti tudi, da so kasnejše spremembe prakse in ureditve nekatere pomembne probleme odpravile ali vsaj zmanjšale. Danes ni več veliko slišati o problemu sodnih zaostankov. Domnevam, da je temu tako, ker je bil del zaostankov odpravljen. V javnosti potrebujemo več informacij o tem, hkrati pa tudi več resnično utemeljenih, ne le na podlagi vtisov ali celo političnih potreb zasnovanih, ocen o današnjih prioritetnih vprašanjih našega pravosodja, o primerjavah s stanjem v drugih primerljivih državah itd.

Med probleme našega pravosodja spada tudi pravdarska mentaliteta, ki je na Slovenskem tradicionalno močna. Hkrati z njo pa ne smemo spregledati napredka Slovenije v pristopih k reševanju sporov, ki vključuje uporabo mediacije in konciliacije. Dobro povezovanje teh različnih tehnik v reševanju premoženjskih in sorodnih sporov je obetavna pot za odpravo sodnih zaostankov. Sodišča bi morala biti na voljo za najtežje in najbolj zapletene primere. Marsikaj pa bi moralo biti rešljivo s pomočjo mediatorja ali konciliatorja ali pa po poti neposrednega dogovarjanja med strankami v sporu. Seveda teh metod ni mogoče poljubno uporabljati – npr. v kazenskem pravu – v premoženjskih sporih pa je prav v takih pristopih velik del rešitev.


Predsednik republike dr. Danilo Türk se je udeležil slovesnosti ob dnevu pravosodja, na kateri so bila podeljena priznanja posameznikom za delo na področju sodstva in pravosodja (foto: Tamino Petelinšek/STA)Spoštovani zbrani,

Slovesnost, kakršna je današnja, ponuja veliko razlogov za razmislek o našem pravosodju, o težavah in pričakovanjih, ki ga spremljajo, o upravičenih kritikah in o politično motiviranih pritiskih. Veliko dobrih rešitev lahko razvijemo z boljšim upravljanjem, z boljšim delom in z izboljšavami v normativni ureditvi. Ne smemo pa pozabiti, da pravosodje ni "tehnična" dejavnost, ampak je v svojem bistvu izraz etike in morale. Pravo kot normativni sistem in pravosodje kot tretja veja državne oblasti sta najmočnejša takrat, ko dobro odražata etična načela in moralne potrebe celotne družbene skupnosti, ki ji služita.

Temeljna vprašanja etike in morale so pri nas v tem času še posebno zaostrena. Še vedno je prešibko razumevanje temeljne etične resnice, da mora vsakdo najprej biti etičen pri sebi in zase. Nihče ne more biti etičen namesto drugega. Nihče ne more prenašati svojih etičnih obveznosti na drugega, sam pa se požvižgati nanje. Nadomestila za lasten napor, ki naredi človeka etičnega, posameznik preprosto nima.

Pred nekaj dnevi smo bili na proslavi ob dnevu reformacije ponovno opozorjeni na to temeljno etično misel, ki jo je najbolj jasno izrazila prav reformacija: vsakdo mora nositi svoj križ. Tako kot so človekove pravice neodtujljive, je tudi človekova odgovornost neprenosljiva. In to velja za vse ljudi.

To preprosto in jasno etično sporočilo je še posebej pomembno za vse, ki opravljate sodno funkcijo. Zaupana vam je velika oblast, naloga, da presojate, kaj je prav in kaj narobe, da uporabljate svojo presojo za reševanje sporov, za odločanje o prestopkih in kršitvah javnega prava, o kazenski odgovornosti ljudi in o kazenskih sankcijah. V časih, ko se naše pravosodje sooča s čedalje bolj zapletenimi, družbeno konfliktnimi in včasih tudi nevarnimi primeri, je opravljanje funkcij v pravosodju še posebej zahtevno. Etična trdnost sleherne tožilke in tožilca, sleherne sodnice in sodnika je bistvena za pravičnost sojenja in za dobro delovanje pravosodja kot celote. Naj vas pri tem ne omaja noben pritisk, nobena žalitev, nobeno medijsko zgražanje ali hujskanje.

V teh časih večkrat javno spregovorim o pravu in pravosodju. In četudi so priložnosti različne, je vsaka od njih tudi primerna, da spomnim na misel, ki je znana in je blizu nam vsem. Vsi poznamo znameniti in pogosto citirani stavek Leonida Pitamica, našega velikega teoretika, profesorja in diplomata, ki je v burnih časih po koncu prve svetovne vojne zapisal: "Ne bomo ustvarjali, ne bomo delili in ne bomo našli pravice, če pravičnosti ni v nas." Ta misel je vredna nenehnega ponavljanja in je še posebej sporočilna v naših časih. Zato mi dovolite, da jo še enkrat ponovim v njenem pozitivnem sporočilu:

"Pravico bomo ustvarjali, bomo delili in jo bomo vedno znova našli prav zaradi pravičnosti v nas!"

Čestitam vam ob dnevu pravosodja, prepričan sem, da bo slovensko pravosodje čedalje bolj pravično in čedalje boljše. Zahvaljujem se vam za pozornost.
© 2008 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani  načrt strani