Govor na 9. svetovni konferenci Mednarodnega združenja sodnikov za begunsko pravo

Bled, 7.9.2011  |  govor

Uvodni govor dr. Danila Türka, predsednika Republike Slovenije, na 9. svetovni konferenci Mednarodnega združenja sodnikov za begunsko pravo (IARLJ) "Medmejni nadzor, varnostni zadržki in mednarodna zaščita: z vidika sodne prakse"
Bled, 7. september 2011


Spoštovani gospod Sebastiaan de Groot, predsednik Mednarodnega združenja sodnikov za pravo beguncev,
spoštovani panelisti,
spoštovani visoki gostje,
gospe in gospodje,

dovolite mi, da vas najprej pozdravim v slovenščini, v mojem materinem jeziku in nato povem nekaj besed ob priložnosti današnje otvoritve v angleščini, glede na to, da je to jezik komunikacije, ki bo tudi jezik te konference.

(Nadaljevanje v angleščini:) V skladu z našimi pravili in tradicijami sem vam z nekaj besedami izrazil dobrodošlico v maternem jeziku, v slovenskem jeziku, zdaj pa bi vam jo zaželel tudi v angleščini, saj bo v tem jeziku potekala konferenca. Želel bi izraziti svoje veliko zadovoljstvo, da sem tu z vami to popoldne, da z vami izmenjam nekaj misli. Še posebno pa sem vesel, da sem v današnjem zboru naletel na enega od soimenjakov. To se mi je že zgodilo v preteklosti na pravnih konferencah, odkar sem predsednik Slovenije, pa še ne. Ta priložnost je zame posebna in zelo sem vesel, da mi je bila dana to popoldne.

V resnejšem tonu lahko povem, da v Sloveniji z velikim veseljem gostimo konferenco Mednarodnega združenja sodnikov begunskega prava. Ta konferenca obravnava vprašanje ali vrsto vprašanj, ki so trenutek najbolj kritični mednarodni in človeški problemi in zajemajo nekatere najbolj kompleksne instrumente, ki jih je razvila človeška družba – mednarodno pravo, upravno pravo, begunsko pravo in pravo človekovih pravic. Očitno na srečanju, kot je današnje, ni mogoče začeti razprave, ne da bi vsaj na splošno navedli človekove pravice – tiste človekove pravice, načela, ki bi morala vladati celotnemu pravnemu razvoju, zakonodaji, sodni praksi in administrativnim procesom, ki vključujejo uporabo prava.

Pravica do svobode gibanja spada k temeljnim človekovim pravicam. Je temeljna pravica, vendar ni brez omejitev, kot dobro veste. Vključuje pravico, da zapustimo katero koli državo in se vrnemo v svojo državo, ne dovoljuje pa načelno prostega vstopa v tretjo državo. Problem torej obstaja že od samega začetka mednarodne zakonodaje o človekovih pravicah – problem, ki sproža razprave. Te razprave so še vedno pomembne, še vedno so dramatične in še vedno zahtevajo poglobljeno pravno obravnavo. Kaj je vredna pravica do svobode gibanja, če ne moremo nikamor? Mnogim ljudem omejevanje te pravice ne pomeni težave, predstavlja pa jo mnogim drugim in zanje je dramatična.

Državna suverenost je še en osnovni pravni koncept, ki je zelo hitro postavljen v ospredje. Ko gre za vprašanje vstopa tujcev, je jasno, da države ostajajo suverene. Suverene ostajajo posamično in skupaj. Prepletenost državne suverenosti in človekovih pravic je pomembno izhodišče za iskanje ravnotežja – ravnotežja med dvema potrebama, ki se morata harmonično uskladiti, da bi ljudje lahko popolnoma uveljavili svoje pravice. Države morajo v tem pogledu sodelovati in idealno bi bilo, če bi se vedno zavedale potrebe po medsebojni delitvi bremena. In iz zamisli o porazdelitvi bremena bo sledila vrsta pomembnih posledic.

To so dobro znani temeljni elementi vsake razprave o beguncih, o begunskem pravu in o praktičnih zadevah, ki spremljajo vprašanja beguncev in begunskega prava. Vsi ti problemi so znani. Lahko bi na primer citiral Immanuela Kanta in njegovo veliko znanstveno razpravo o trajnem miru, v kateri se je posvetil vprašanju statusa tujcev v državi. Njegova zamisel je bila republikanska vlada, vlada, ki temelji na pravni državi. V taki pravni državi tujca po Kantu ni treba obravnavati sovražno in državljani bi morali s tako osebo ravnati humano. Tujca bi lahko pregnali samo, če mu to ne bi škodovalo.

Seveda je moja predstavitev Kantove misli le približen prevod filozofske razprave, ki pa vseeno zajema vse osnovne pravne vsebine: človeško dostojanstvo kot zelo pomemben osnovni koncept, ki prevladuje v celotnem zakoniku človekovih pravic, prepoved razlikovanja kot zelo pomembno pravno načelo glede človekovih pravic in mnogih drugih medčloveških odnosov, in seveda nacionalno obravnavanje, ki lahko postane rešitev v nekaterih situacijah, ne pa v vseh.

Izmed teh treh temeljnih pravnih konceptov je po mojem mnenju in razumevanju pomembno zelo skrbno in poglobljeno izvajati načelo prepovedi diskriminacije. Prav tu igrajo glavno vlogo sodniki. Vsak sodnik ve, da v nekaterih primerih ni preprosto uporabljati načela prepovedi diskriminacije. Prepoved diskriminacije je vedno mogoče primerjati z razumnim razlikovanjem. Niti dva primera nista popolnoma enaka, zato je zelo težko doseči avtomatizem. Pomembno je najti fino ločnico med razumnim razlikovanjem, ki ga pravica v posameznih primerih zahteva, ter prepovedano diskriminacijo, ki je podlaga za to, da ljudem omogočimo uživanje enakovrednega statusa v primerljivih situacijah.

Seveda je ta osnovni pravni okvir podrejen posebnim pravnim normativom in postopkom, ki bodo tema razprav na tej konferenci. Upam in prepričan sem, da boste dosegli napredek v tem pogledu – tj. glede vprašanj, kot so dostop do postopkov priseljevanja pri pojavu begunstva, pravno zastopanje prosilcev za azil, uporaba izključitvene klavzule, proporcionalnost v situacijah, kjer varnostne zadeve zahtevajo omejitve svobode gibanja in pravice do prošnje za azil, vprašanja terorizma in kako se zakonit boj proti terorizmu navezuje na vprašanja preseljevanja brez omejevanja človekovih pravic, vsaj brez nepotrebnega ali nesorazmernega omejevanja.

In o teh pravnih vprašanjih boste razpravljali. Ne upam si trditi, da sem sposoben poglobljeno sodelovati v teh razpravah, vendar pa bi rad poudaril, da obstaja še en vidik problema beguncev, na katerega moramo misliti. To je vprašanje množičnega pojava begunstva po vsem svetu. Minila so leta in svet se je navadil na številke, dvigajoče se v desetine milijonov ljudi, ki so prisiljeni v begunstvo. Poleg tega je mednarodna skupnost začela obravnavati vprašanje notranje razseljenih oseb resneje kot v preteklosti.

Z oboroženimi konflikti v zadnjih dveh desetletjih se je povečalo število notranje razseljenih ljudi in verjetno bo ostalo na tej ravni. K temu je treba dodati še preseljevanje zaradi lakote ali drugih katastrof, ki ni nujno povezano z oboroženimi spopadi ali je posledica kombinacije naravnih dejavnikov in vojne. Vse te situacije so ustvarile pojav množičnega begunstva in notranje razseljenih oseb, pri katerem bi lahko trdili, da pravni instrumenti ne bodo zadostovali ali da ne bodo primerni za obvladovanje dejanskega problema in da jim vsekakor ne moremo dajati prednosti pri reševanju begunske problematike. Seveda moramo biti zelo previdni pri takem razmišljanju, saj obstajajo temeljna načela begunskega prava, ki jih je treba izvajati v vseh situacijah, ne glede na njihovo množičnost.

Tu se navezujem na načelo nevračanja, ki je temeljno načelo in ga je treba podpirati v vseh situacijah. Delal sem za Združene narodne v obdobju hudih begunskih kriz. Delal sem v političnem segmentu Združenih narodov in lahko izjavim, da je stališče generalnega sekretarja ZN vedno naslednje: razprave o begunskih vprašanjih se lotimo s stališča humanitarnih potreb in potrebe po vzdrževanju načela nevračanja. Kadar koli se je dvignil nov val beguncev, je bilo najpomembnejše načelo nevračanja.

To načelo je uporabno v takih primerih, kot jih trenutno poznamo v nekaterih delih Evrope, zlasti v Mediteranu. Zavedati se moramo pomena osnovnih načel: humanitarne potrebe in nevračanja. Preteklo leto so države članice Evropske unije prejele 243.000 prošenj za azil, če imam v rokah prave številke, in to je pomenilo okoli 29 % vseh prošenj za azil v globalnem pogledu. Številka se zdi nekoliko visoka, kar težko obvladljiva v zakonsko ustreznem okviru. Toda ob primerjavi te številke s podatkom, da je bilo v Južni Afriki vloženih kar 180.000 prošenj hkrati, moramo razumeti, da je Evropa sicer prizadeta, vendar je le del veliko večjega sveta, ki je prav tako ogrožen. To je pomembno spoznanje, storiti moramo največ, kar zmoremo, ne smemo iskati izgovorov v velikih številkah.

Tudi v Sloveniji imamo tako izkušnjo. Med vojno v Bosni in Hercegovini na začetku devetdesetih leti smo sprejeli okoli sto tisoč beguncev v zelo kratkem obdobju. Za državo z dvema milijonoma prebivalcev je toliko beguncev zelo veliko. Vemo, da so ta razmerja lahko še celo bolj dramatična in so bolj dramatična v nekaterih drugih delih sveta, vendar smo kot Evropejci včasih kar presenečeni, ko vidimo mnogo manj beguncev v državah, ki so precej večje od Slovenije. Govorijo nam, da pritisk tolikšnega števila beguncev zelo otežuje upravljanje begunstva. Izvajanje celotnega obsega normativov, ki veljajo v takih situacijah, se zdi skoraj neizvedljivo.

Obstaja torej tudi tak argument. Nanj se moramo odzivati s previdnostjo in vedno iskati načine za reševanje problemov. To je področje, kjer pridobi vloga sodnikov velik pomen. Seveda je treba biti domiseln pri iskanju različnih možnosti, v okviru katerih sodniki delujejo. Ena izmed njih je današnja konferenca. Konference lahko izrazijo politične nasvete, načelne poglede o različnih vprašanjih in lahko ponudijo posebno usmerjanje pri pravnih razlagah. Sodniki razsojajo o posebnih primerih, vendar pa poleg tega lahko dajejo vladam politične nasvete, In o tem lahko razmislite na tej konferenci. Nisem dovolj seznanjen z vašim delom, da bi poznal točno vsebino vseh različnih elementov vašega dela. Vsekakor pa menim, da je treba upoštevati vse navedene dimenzije. Z drugimi besedami – načelna stališča, pravno razlago in politično svetovanje.

Ko govorimo o pravni razlagi in uporabi pravnih instrumentov, vključno s sodišči v Evropi, lahko ugotovimo, da obstaja potreba po razpravi in nadaljnjem praktičnem delovanju. Zelo sem vesel, da je naš minister za pravosodje v uvodnih besedah navedel sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, in upam, da se bo v teku te konference še veliko gorovilo o sodni praksi.

Naj dodam samo še to, da bi se morali v Evropi zgledovati po Sodišču Evropske unije v Luksemburgu. Vprašanje je, kako in v kakšni povezavi z nacionalnimi sodišči. Ali ne bi bilo treba nacionalnih sodišč spodbujati za pogostejše iskanje usmeritev pri Sodišču Evropske unije? Ali bi moral obstajati postopek, ki bi sprožil vse te mehanizme, vse pravosodje v bolj dinamično gibanje? Morda je to pot v prihodnost. Nikakor ne trdim, da imam potrebno znanje za pravi in dokončni odgovor. Vendar verjamem, da situacija v Evropi, kakršna je danes, take razprave o postopkih za evropski azil, ki jih trenutno imamo, take razprave, ki jih slišimo o bodočem šengenskem sistemu, nakazujejo jasno potrebo po bolj dinamičnem, učinkovitejšem vključevanju sodišč na vseh ravneh.

Dame in gospodje,

navedel sem nekaj pogledov na problem, ki je obsežen in zapleten, in ki ga vi obravnavate poglobljeno. Želel bi skleniti z mislijo, ki izvira iz dejstva, da že mnogo desetletij živimo v svetu, kjer ozemeljska suverenost ni rešitev za probleme preseljevanja ljudi. Taka situacija traja že več desetletij. Instrumenti so se razvijali, vendar ne vedno dovolj hitro, da bi z njimi lahko ustrezno reševali probleme.

Zato potrebujemo mednarodno solidarnost, ki se mora izraziti ne le kot politično načelo, ne le kot temeljno načelo, ki naj obvladuje izvajanje suverenosti posameznih držav, temveč kot pravno načelo, ki naj ga izvajajo različna sodišča – nacionalna sodišča in sodišča Evropske unije. Kot sem rekel, bilo bi zelo dobro in zelo zanimivo, če bi se pogosto in učinkovito zgledovali po Sodišču Evropske unije, če bi vsa sodišča prevzela ustvarjalno vlogo, ki bi bila poglobljena, kot sodna praksa običajno je.

Samo tako bi lahko rekli, da se ohranjajo osnovna načela človekovih pravic, utelešena v svobodi gibanja in drugih standardih ter načelih človekovih pravic, v skladu s potrebami našega časa. In samo tedaj bi lahko rekli, da vzvišene in načelne besede Immanuela Kanta pred več kot dvema stoletjema, primerno odsevajo v realnosti trenutne prakse. Trenutna praksa pa je, kot kaže, vaše delo. V Sloveniji smo zelo veseli, da vas lahko gostimo. Upamo, da boste prispevali k izpolnjevanju ene od najpomembnejših in najnujnejših nalog našega časa. Z veseljem bomo spremljali dosežke vašega dela. Želim vam veliko uspeha pri delu in prijetno bivanje v Sloveniji. Najlepša hvala.