Predavanje predsednika republike "Kakšne vrste Združeni narodi za 21. stoletje?"

Oxford, 23.11.2010  |  govor

Predavanje predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na Oxford Union z naslovom "Kakšne vrste Združeni narodi za 21. stoletje?"
Oxford, 23. november 2010


Najlepša hvala za zelo topel sprejem. Na začetku naj povem, da se zmeraj rad vračam v Oxford doživljati okolje, ki s seboj nosi toliko zgodovine, in razmišljati, kaj mladi ljudje, ki trenutno študirajo na Oxfordu, menijo o bremenu zgodovine, ki ga nosimo in ki bo prav tako vplivalo na našo prihodnost.

Združeni narodi so otrok zgodovine. So otrok 2. svetovne vojne, otrok določenega obdobja v zgodovini, v katerem so se združile velike sile in ustvarile sistem načel in norm ter ustanovile ustanovo, ki je z nami še danes in ki še vedno zbuja upanje in pričakovanja, prav tako pa tudi razočaranja. Razlog za to je, da so upi običajno večji, kot to dopušča realnost, in seveda, ko je upanje veliko, potem neuspehi vodijo v razočaranja.

Zgodovina Združenih narodov je nemirna in raznolika, sedanji položaj pa sproža vprašanja, kakšna bo prihodnost te organizacije. Lahko bi se celo vprašali, ali bi trenutnemu položaju Združenih narodov sploh morali namenjati veliko pozornosti, saj na svetu obstajajo druge organizacije, ki so trenutno deležne več pozornosti kot sami Združeni narodi. Prejšnji teden je bilo v Lizboni pomembno srečanje NATA, ki je vlilo upanje glede spreminjanja zgodovine in strateških odnosov Evrope, saj sta se Rusija in NATO zbližala in je to samo po sebi ustvarilo nov val pričakovanj. Lahko bi se vprašali, ali so ZN še vedno pomembni v svetu, ki nastaja? In če so, na kakšen način so pomembni?

Opozoriti bi želel na tri dogodke, ki so se zgodili ta mesec, vsak izmed njih pa na drug način priča o tem, v kolikšni meri so trenutno pomembni Združeni narodi, in vsak po svoje zastavlja vprašanje o prihodnosti te organizacije. Prvi od teh dogodkov je izjava predsednika Združenih držav Baracka Obame, ki je predlagal, da bi Indija morala postati stalna članica Varnostnega sveta Združenih narodov. Ta izjava je spodbudila veliko razprav. Gotovo gre za nekaj, kar si prebivalci Indije želijo slišati, za kar so indijski politiki trdno prepričani, da se bo zgodilo, vendar gre tudi za nekaj, do česar je veliko ljudi po svetu precej skeptičnih. Glede izjave predsednika ZDA so bile izrečene tudi cinične pripombe. Časopis Economist je zapisal, da se včasih prave stvari zgodijo iz dvomljivih razlogov in da je morda do tega položaja prišlo, ker velika sila potrebuje okrepljeno vlogo Indije v azijski regiji, zato je dala obljube, s katerimi morda ni mislila resno, vendar lahko kljub vsemu spremenijo Združene narode. Primer kaže vsaj to, kako se pomen Združenih narodov na področju ohranjanja miru in varnosti včasih pokaže nepričakovano.

Drugi dogodek zadnjih tednov je bil vrh G20 v Seulu, v Južni Koreji, ki je razkril težave, morda celo nezmožnost te pomembne skupine držav, da bi ponudile skladno globalno gospodarsko vodstvo. Ljudje so bili navdušeni nad skupino G20, ko je bila ustvarjena, vendar lahko zdaj vidimo, da se težave, ki so se pojavile pri iskanju soglasja med temi državami, ne razlikujejo veliko od tega, kar smo videli pri drugih forumih v preteklosti. Poleg tega G20 morda res predstavlja 80 % svetovnega gospodarstva, a je še vedno elitna in samoimenovana skupina, zato se postavlja vprašanje, ali bi bilo treba to skupino povezati z ustanovo z večjo legitimnostjo, ki prav tako vključuje druge države, da bi lahko vodila zakonito politiko in se legitimno odločala. To pa nas spet pripelje k Združenim narodom kot organizaciji; ima pooblastila na področju mednarodnega gospodarskega sodelovanja, njena legitimnost je dobro razvita in potrjena s tem, da je vsevključujoča organizacija, odprta je za vse države sveta in se že dalj časa ukvarja z mednarodnim gospodarskim sodelovanjem, ki je bilo nekajkrat tudi zelo uspešno. Ne pozabimo, da so bili leta 2000 Združeni narodi ustanova, ki je bila sposobna podati globalno vizijo razvoja, Razvojne cilje tisočletja, ki so prav tako del legitimnosti Združenih narodov. Drugi primer nam torej kaže, da so Združeni narodi pomembna organizacija na področju gospodarskega sodelovanja, zato jih je treba obravnavati kot organizacijo za prihodnost.

Tretji primer, na katerega bi želel spomniti, se nanaša na človekove pravice. Na začetku novembra se je organ Združenih narodov, imenovan Svet za človekove pravice, srečal v Ženevi in razpravljal o poročilu Združenih držav Amerike. Razprava o poročilu je potekala v okviru postopka, ki je poznan kot Univerzalni periodični pregled. Gre za postopek, ki od vseh držav članic Združenih narodov zahteva, da redno oddajajo splošna poročila o stanju človekovih pravic v njihovi državi, in ki omogoča ostalim državam članicam, zastopanim v Svetu za človekove pravice, da analizirajo in podajo pripombe na to poročilo. Kot veste, so ZDA posebna država; običajno stežka oddajo poročila ali opise svojega položaja v mednarodni pregled. ZDA so se nedavno odločile, da bodo to storile, in razprava o poročilu ZDA je bil zadnji primer, da so Združene države sprejele nadzorno vlogo Združenih narodov na področju človekovih pravic.

Ta razprava na začetku novembra letos je obravnavala vrsto vprašanj glede človekovih pravic, povezanih z Združenimi državami, med drugim tudi tako imenovane „okrepljene tehnike zasliševanja“, za katere ste že slišali; to so tehnike, ki jih uporabljajo na krajih, kot je Guantánamo, in jih je mednarodna skupnost za človekove pravice označila za obliko mučenja. Združene države so sprejele, da jih bodo na Svetu za človekove pravice v Ženevi analizirali in kritizirali, kar je nadaljnji pokazatelj, da ta vidik Združenih narodov ne le obstaja, temveč ga tudi sprejemajo vse države članice, v tem primeru tudi Združene države Amerike.

Po mojem mnenju ti trije dogodki kažejo, da lahko v dejanski praksi mednarodnih zadev vedno najdemo primere, ki kažejo, da Združeni narodi ostajajo pomembni. Kako se Združeni narodi kot organizacija odzivajo na potrebe našega časa in kako se njihove strukture odzivajo na te potrebe, je drugo vprašanje. Svet, v katerem živimo, je očitno drugačen od tistega, v katerem so bili Združeni narodi ustanovljeni, zato je potrebno spremeniti njihovo strukturo v številnih vidikih.

Na kratko bi želel orisati svoje zamisli glede spremembe strukture Združenih narodov na treh ključnih področjih: varnosti, gospodarskem razvoju in človekovih pravicah. Za tiste, ki ste seznanjeni s temi razpravami, to ne bo novo, razen morda nekatere podrobnosti. Verjetno ste s tem manj seznanjeni tisti, ki vas ne zanimajo toliko strukturni, institucionalni in pravni vidiki mednarodnega sodelovanja. Kljub vsemu pa menim, da so vprašanja strukture in strukturnih oblik Združenih narodov pomembna za prihodnost. Poleg tega bi rad povedal, da bom med vprašanji in odgovori z vami z veseljem razpravljal o katerem koli vidiku dela Združenih narodov, ki se vam zdi zanimiv, naj bo to tematsko vprašanje z enega od področij, ki sem jih omenil – mir, varnost, razvoj ali človekove pravice – ali vprašanje, povezano z neko državo ali položajem. Prepričan sem, da lahko z lahkoto povežemo katere koli današnje razmere z določeno institucionalno vzpostavitvijo in določeno praktično izkušnjo, ki jo Združeni narodi že imajo v povezavi s takimi razmerami.

Na kratko bi želel povedati nekaj o spremembah, ki so potrebne v strukturi Združenih narodov. Najprej, na področju varnosti. Kot dobro veste, je ključni organ Združenih narodov na področju ohranjanja mednarodnega miru in varnosti Varnostni svet. Sestavlja ga 15 članic, 5 izmed njih je stalnih. Kot sem že omenil, je predsednik Združenih držav predlagal, da bi morali dobiti nove stalne članice, ena od njih pa bi bila Indija. Pojasniti moram, da je Varnostni svet organ, ki je razvil zelo zanimivo metodologijo dela. Njegov način delovanja ne obsega le uradnih analiz in odločanja o vprašanjih miru in varnosti, ampak tudi izčrpna posvetovanja glede številnih aktualnih vprašanj ter spodbujanje politik, ki imajo velik vpliv na mednarodni mir in varnost, kot so sankcije, protiteroristično delovanje in vzpostavljanje miru po spopadih.

Treba se je zavedati, da se je v zadnjih desetih letih število oboroženih spopadov po svetu zmanjšalo, v določeni meri kot posledica organiziranega mednarodnega delovanja, vključno z delovanjem, organiziranim preko Združenih narodov. Prav tako je treba razumeti, da v razmerah po spopadih obstaja potreba po dejavnostih za stabilizacijo, in veliko jih poteka preko Združenih narodov. Združeni narodi so ustanovili Komisijo za vzpostavljanje miru po spopadih, ki sodeluje z Varnostnim svetom in Generalno skupščino ter se ukvarja z občutljivejšimi razmerami po oboroženih spopadih, s čimer lahko mednarodna skupnost prepreči, da bi te razmere ponovno prešle v spopad ali vojno.

Varnostni svet Združenih narodov je razvil več metod dela in to samo po sebi predstavlja prilagoditev potrebam našega časa. Ali se bo sestava Varnostnega sveta prav tako spremenila? Menim, da je odgovor pritrdilen. Delal sem z Združenimi narodi. Sodeloval sem v razpravah, ki so se začele leta 1992, takoj po koncu hladne vojne, in pripeljale v zaključek, da je Varnostni svet treba razširiti. Toda kako in s katerimi kandidatkami? Menim, da je Varnostni svet treba razširiti, število stalnih in tudi nestalnih članic. Imeti bi morali dodatnih 6 stalnih članic, vendar brez pravice do veta, ki jo ima sedanjih 5 stalnih članic. Teh 5 stalnih članic je treba obdržati, dodati pa je treba nove. Čeprav nove članice ne bi imele pravice do veta, bi uživale prednosti stalnega članstva. Prava prednost statusa stalnega članstva Varnostnega sveta ni toliko veto, ker se veto redko uporabi, grožnja veta pa ima v današnjem svetu omejeno vlogo.

Stalno članstvo je zelo pomembno, ker nobeno vprašanje mednarodne varnosti ni kratkotrajno, in če želi imeti velika sila besedo v zvezi z njimi, mora biti tam in stalno obravnavati vprašanja. Če torej povzamem, stalno članstvo je izrednega pomena za velike sile in menim, da bi morali dobiti nove stalne članice, ki ne potrebujejo pravice do veta. Mislim, da bi jih moralo biti 6, da bi zadovoljili vse regije sveta. Ena bi morala biti z Evrope, dve iz Azije, dve iz Afrike in ena iz Latinske Amerike. Nobenih imen ne bom omenjal, ker moram biti v svoji funkciji predsednika previden glede pravnih vidikov tega govora, vendar ni potrebno veliko domišljije, da bi ugotovili, katere so te kandidatke. Eno sem omenil, ker je ime že bilo izrečeno v nedavni razpravi.

Bolj zanimivo je, kakšno podobo bi moral imeti drug, nestalni del Varnostnega sveta. Mislim, da je treba prav tako razširiti nestalno članstvo Sveta, vsebovati pa bi moralo dve kategoriji – tiste s pogostejšo rotacijo in druge z redno rotacijo. V Združenih narodih smo namreč zaznali potrebo po bolj urejenem postopku volitev in rotacije znotraj Sveta. Ustanovna listina Združenih narodov pravi, da nobena nestalna članica Varnostnega sveta ne sme biti takoj ponovno izvoljena po izteku dvoletnega mandata te nestalne članice. Mislim, da gre za pravilo, ki drži in je kljubovalo preizkušnjam časa, zato bi ga bilo treba obdržati v Listini. Vendar bi morala obstajati določba o pogostejši rotaciji, mogoče o sistemu, po katerem bi Generalna skupščina izvolila 12 držav, ki bi postale nestalne članice s pogostejšo rotacijo, in te bi se izmenjavale. To bi pomenilo, da bi v vsakem trenutku imeli 6 nestalnih članic s pogostejšo rotacijo.

Preostanek Sveta bi po mojem mnenju moralo sestavljati 8 dodatnih članic, ki bi rotirale na podlagi geografske zastopanosti. Menim, da bi imele te države korist od dejstva, da bi nekatere večje nestalne članice pogosteje rotirale in bi bil manj prisoten pojav, ki se je v bližnji preteklosti v Združenih narodih pogosto dogajal, namreč da večje nestalne članice večkrat kandidirajo za nestalne sedeže in izrinejo manjše članice. Če bi imeli organizirano kategorijo pogosteje rotirajočih nestalnih članic in še 8 sedežev za redno rotacijo, bi tako celoten postopek kandidature postal bolj urejen, bolj predvidljiv in zato učinkovitejši.

Takšen svet bi bil razširjen, in sicer 25-članski v nasprotju s sedanjimi 15 članicami. Bil bi večji, vendar po mojem mnenju še vedno obvladljiv kot kolektivni organ za odločanje o mednarodnih varnostnih vprašanjih.

Prepričan sem, da se nekateri izmed vas sprašujete, ali bi morale vse stalne članice Varnostnega sveta tam ostati za zmeraj. To je tehtno vprašanje in menim, da bi bila, če se je Evropska unija lahko odločila, da bi morala imeti namesto dveh stalnih članic, ki prihajata iz držav EU, le en stalen sedež kot celoto, takšna sprememba dobrodošla v mednarodnih odnosih na svetovni ravni. Vendar nisem prepričan, da se bo to zgodilo v času mojega življenja, zato nisem preveč navdušen nad takšno razpravo. To omenjam le, ker vem, da se takšni predlogi pojavljajo v kateri koli razpravi o Združenih narodih.

Razširitev Varnostnega sveta je potrebna strukturna sprememba na področju ohranjanja mednarodnega miru in varnosti. Tudi na drugih področjih so potrebne spremembe. Naj na kratko omenim področji gospodarskih zadev in človekovih pravic.

Na gospodarskem področju je vloga Združenih narodov bolj omejena, ker je dejansko mednarodno sodelovanje, povezano z mednarodnimi gospodarskimi zadevami, večinoma osredotočeno na institucije, kot so Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka, Svetovna trgovinska organizacija in nekatere druge. Kljub temu so Združeni narodi obdržali pomembno posvetovalno funkcijo in, kot sem že povedal, oblikovali načrt oziroma vizijo svetovnega gospodarskega razvoja v obliki Razvojnih ciljev tisočletja. Torej imajo Združeni narodi tudi na tem področju svojo vlogo. Ker so ZN edina organizacija s popolno, polno vključenostjo, to pomeni, da gre za organizacijo z veliko legitimnostjo, kar je prav tako lahko v pomoč pri delu na področju mednarodnega gospodarskega sodelovanja.

Glavni organ Združenih narodov, ki se ukvarja s temi vprašanji, je Ekonomski in socialni svet. Zdaj ima 54 članic in v večji meri pokriva članstvo G20 ter še precej drugih držav. Vendar sestava sveta ni uradno povezana z gospodarsko močjo članice, njenim statusom donatorke ali njenim številom prebivalcev. Mislim, da je to velika pomanjkljivost. Prihodnji Ekonomski in socialni svet bi moral vsebovati ta tri merila. Seveda jih ni mogoče opredeliti s popolno natančnostjo, vendar mora obstajati določba, ki bi vključila 10 največjih držav donatork, tistih, ki največ prispevajo k svetovnemu razvoju, 10 držav z največjim številom prebivalcev – seveda izključujoč tiste, ki so del prve skupine 10 držav donatork – in ostale članice, izvoljene na podlagi geografske zastopanosti.

Menim, da bi s takšno sestavo zastopstvo Ekonomskega in socialnega sveta postalo dobro in da bi bil tak svet učinkovitejši od sedanjega. Takšen svet bi se ukvarjal z izvajanjem Razvojnih ciljev tisočletja, oblikoval priporočila glede politik in služil kot upravni odbor za različne sklade in programe Združenih narodov na področju gospodarskega in družbenega razvoja. Tisti, ki poznate Združene narode, veste, da obstaja več skladov, kot so UNDP – Program Združenih narodov za razvoj, UNICEF – Mednarodni sklad Združenih narodov za pomoč otrokom, UNFPA – Sklad ZN za demografsko dejavnost in UNIFEM – Razvojni sklad ZN za ženske. Ti skladi in programi so povezani z glavnim delom sistema Združenih narodov in bi morali imeti enotni upravni odbor v obliki Ekonomskega in socialnega odbora jutrišnjega dne.

Ekonomski in socialni svet bi moral zasedati na podlagi neprekinjenosti. V tem smislu bi moral imeti podoben način dela kot Varnostni svet Združenih narodov in bi prav tako moral po potrebi obravnavati krizne razmere v določeni državi. Menim, da bo v ranljivejših državah te vrste pozornost še zmeraj potrebna. Obstoječi Ekonomski in socialni odbor je že opravil nekaj dela v tem pogledu, vendar je potrebno storiti še več in mislim, da bi prestrukturiranje, ki sem ga predlagal, lahko bilo v pomoč.

In nazadnje, Svet za človekove pravice. Že pred nekaj časa je bilo predlagano, da bi ta organ postal eden od glavnih organov Združenih narodov. Sam to zamisel podpiram že 20 let, kar vam da občutek, kako dolgo traja, da se stvari v Združenih narodih spremenijo. Toda kaj pomeni dvajset let v toku zgodovine? Relativno kratko obdobje. V vsakem primeru so človekove pravice relativno nova tema v Združenih narodih. Čeprav v Ustanovni listini iz leta 1945 obstajajo nekatere splošne določbe o človekovih pravicah, ki razlagajo, da je namen Združenih narodov med drugim spodbujanje človekovih pravic za vse, ne glede na raso, spol, barvo, veroizpoved ali druge dejavnike te vrste, v prvotni strukturi ni bilo podanega veliko tega, kar bi nudilo okvir za delovanje ZN na tem področju. Vse to se je razvilo kasneje, s pomočjo postopka, ki je bil precej neorganiziran. Združeni narodi so na področju človekovih pravic izpogajali številne mednarodne pogodbe. Šest izmed njih je poglavitnih pogodb o človekovih pravicah današnjega časa, vsaka izmed njih pa je vzpostavila svoj lasten nadzorni organ, organ strokovnjakov. Ti strokovnjaki potem obravnavajo poročila v skladu z ustrezno pogodbo, in na takšen način se je začel mehanizem za pregled izvajanja pogodb o človekovih pravicah. Poleg tega so različni stalni organi, povezani z Ekonomskim in socialnim svetom, obravnavali splošnejša vprašanja človekovih pravic.

V prvih letih tega stoletja je obstajalo veliko nezadovoljstvo s sistemom in zaradi tega je bil ustanovljen nov organ ZN, imenovan Svet za človekove pravice. To je svet, ki sem ga omenil na začetku v povezavi z ameriškim poročilom in dejstvom, da so Združene države sprejele njegovo avtoriteto za razpravo o splošnih razmerah glede človekovih pravic v Združenih državah, vključno z najobčutljivejšimi vprašanji.

Svet za človekove pravice, ki ga vidim kot del Združenih narodov prihodnosti, bi bil eden od njegovih glavnih organov. Bil bi enakopraven z Varnostnim svetom in Ekonomskim in socialnim odborom. Danes ni tako. Sedanji Svet za človekove pravice je pomožni organ Generalne skupščine ZN in zato mu primanjkujejo tiste vrste pristojnosti, ki jih potrebuje. Vendar bodo morda sčasoma take pristojnosti prišle in Svet za človekove pravice se bo lahko razvil. V tem pogledu sem optimist. V nasprotju z mnogimi menim, da je sedanje delo Sveta obetavno. Nimam časa za podrobnosti glede tega dela, če pa ostanem pri Univerzalnem periodičnem pregledu, bi rekel, da je zelo pomembno, da so vse države članice Združenih narodov redno izpostavljene kritičnemu pregledu ostalih članic ZN. To potrebujemo. Sčasoma moramo razviti občutek, kaj pomeni stremeti za univerzalnostjo človekovih pravic. Trenutno so naše predstave o človekovih pravicah zelo zahodnjaško usmerjene. Ne razumemo popolnoma, kaj pomeni boriti se za uresničevanje človekovih pravic v okviru razvoja. Kako to storiti v državi, v kateri mora biti glavni cilj vlade rešiti veliko število ljudi iz revščine? Kakšne prednostne naloge to prinaša in kakšne razmere za človekove pravice so s tem povezane?

Prav tako ne znamo v celoti ceniti, da so se v zadnjih treh desetletjih in pol razmere glede človekovih pravic zelo izboljšale, kar pomeni zgodovinsko izboljšanje. Le pomislite, kakšno podobo je imel svet v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja – diktature v Latinski Ameriki, komunistična vladavina v vzhodni Evropi, mnogo diktatur v Aziji in Afriki. Od takrat se je v Latinski Ameriki, vzhodni Evropi, Aziji in Afriki veliko spremenilo. Tako je danes svet mnogo bolj zapleten, in v njem se je močno povečalo sprejemanje človekovih pravic. Vendar se je povečala tudi kompleksnost izvajanja človekovih pravic in medtem ko ne znamo ceniti dosežkov nekaterih, ostajamo kritični do napak mnogih. Na primer, če pogledamo izboljšanje v krajih, kot sta Turčija in Indonezija, ali v nekaterih drugih državah, bi lahko rekli: Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja ali zgodnjih osemdesetih so se stvari resnično izboljšale. Zakaj tega ne znamo ceniti? Zakaj se ne posvetujemo s temi državami in pogledamo, kakšne spremembe so bile potrebne in kakšne spremembe se v prihodnosti še zahtevajo?

V razpravah o človekovih pravicah v Združenih narodih še naprej prevladujejo vnaprej določen pogled, ki izhaja iz zahodne izkušnje človekovih pravic, in pravni koncepti človekovih pravic. V razvijajočem se okolju pa pravni koncept ne zadostuje vedno. Dobro se spomnim strokovne razprave o človekovih pravicah, kjer sem prisostvoval pred kakšnimi dvajsetimi leti, v kateri so člana, predstavnika afriške države, vprašali o pravici vsakega posameznika, da ga v primeru sojenja zastopa odvetnik. Šlo je za vprašanje, ali obstaja diskriminacija v zvezi s pravno obrambo. Odgovor je takrat bil: ne, v naši državi v tem smislu ni diskriminacije, vendar je to zato, ker nimamo odvetnikov. To pove nekaj malega o tem, kako zapleteno je izvajanje človekovih pravic, ki ga v celoti ne obvladujemo in ga tudi organi Združenih narodov niso v celoti ponotranjili, prav tako pa ne svetovna javnost. Tako je pred nami pomembna naloga in menim, da moramo biti potrpežljivi. Na te probleme moramo gledati v smislu zgodovinske spremembe, ki se je že zgodila, in nadaljnje spremembe, ki se bo verjetno zgodila v prihodnosti. Stroge pridige ne bodo pomagale. Potrebujemo nekaj drugega. Kaj pa to je, je zelo odvisno od tega, kako bomo strukturirali te razprave v Združenih narodih in kakšne strukture bomo gradili, da bodo omogočile odvijanje tako strukturiranih razprav.

To sem želel povedati o človekovih pravicah. In na koncu še beseda ali dve o Generalni skupščini. Kot veste, se glavno telo Združenih narodov, imenovano Generalna skupščina, srečuje vsako leto jeseni, ko voditelji držav in vlad potujejo v New York, da bi se pogovarjali o splošnih vprašanjih organizacije in mednarodnega sodelovanja. Odbori Generalne skupščine se potem srečujejo do konca leta in včasih še dlje, v naslednjem letu. Sčasoma so strukture Generalne skupščine postale prezapletene. Preveč je bilo podvajanja in takrat ko bo struktura treh svetov, ki sem jo prej razložil, začela delovati, bo treba reformirati tudi Generalno skupščino. Mislim, da bi večino odborov Generalne skupščine lahko ukinili, da bi morala Skupščina pretežno delovati na plenarnih zasedanjih, da bi morala upoštevati poročila Svetov in da bi se morala osredotočiti na usmerjanje Svetov v zelo širokem smislu. To je najkrajša razlaga tega, kar sem želel povedati o Generalni skupščini. Generalna skupščina je očitno pomembna zgodba sama po sebi. Veliko več bi lahko povedal za tiste, ki si želijo podrobno študirati to mednarodno ustanovo, vendar mislim, da današnje srečanje ni primerno za bolj poglobljeno razpravo o tem.

Naj povem še nekaj zaključnih misli in vas prosim, da zastavite vprašanja ali poveste svoje pripombe. Na koncu bi rad povedal, da je treba razumeti, da so se ZN skozi čas spreminjali. Omenil nisem več vidikov te spremembe, za katero menim, da ste seznanjeni z njo ali ste že nekaj slišali o njej, če z Združenimi narodi niste preveč seznanjeni. Ena je, da so bili ZN prvotno namenjeni postavljanju norm in organizaciji mednarodnih konferenc, danes pa so postali mnogo bolj funkcionalna organizacija, organizacija, ki nadzoruje 120.000 mirovnikov in po svetu vodi okrog 18 mirovnih operacij. Približno dve tretjini Sekretariata Združenih narodov dela na terenu. Njihovo delo ne poteka na sedežu v New Yorku, Dunaju ali Nairobiju. Delajo na terenu na različnih razvojnih, človekoljubnih in drugih programih.

Razvoj Združenih narodov je prav tako privedel do zanimive zmogljivosti, ki je relativno nova, in sicer je sklicni organ za številne nevladne človekoljubne organizacije, zmogljivost, ki je izjemno pomembna v primeru naravnih nesreč ali razmerah po spopadih, ko veliko število nevladnih organizacij pride v državo s poštenim namenom pomagati. Vprašanje usklajevanja takrat postane zelo resno in nekdo mora sklicati te organizacije in razpravljati o nalogah, da je pomoč čim učinkovitejša. Gre za zapleteno delo, vendar ga ZN lahko opravijo dobro, ker veljajo za dovolj nevtralne, imajo dovolj strokovnega znanja in so dovolj učinkoviti pri usklajevanju. Tako je sklicna zmogljivost Združenih narodov tudi nekaj, kar je rezultat razvoja.

Tukaj imamo organizacijo, ki je funkcionalna, ki je razvila vrsto praktičnih dejavnosti in nekatere od njih niso niti omenjene v Ustanovni listini Združenih narodov ali katerem koli drugem temeljnem aktu. To je bistveno spremenilo Združene narode, zato je vprašanje njihove splošne strukture, strukture glavnih organov organizacije, odprto vprašanje, nekaj, o čemer upravičeno razpravljamo, nekaj, o čemer moramo razmisliti, in nekaj, kar bomo morali sčasoma spremeniti. Verjamem, da bo do spremembe prišlo. Zgodila se bo postopno, toda organizacija se bo preoblikovala.

Nazadnje, mislim, da ne obstaja konkurenca Združenim narodom kot globalni organizaciji. Živimo v globaliziranem svetu in v globaliziranem svetu moramo biti previdni in pozorni na edino globalno organizacijo, ki je odprta za vse države sveta in ki ima hkrati najširša možna pooblastila ter polno vključenost. To ji daje edinstveno legitimnost. Je dragocen instrument, ki ga je treba ohraniti in razviti za prihodnje potrebe. S tem se bo morala ukvarjati vaša generacija. Zato predlagam, da razmišljate o Združenih narodih. Tisti med vami, ki študirate ZN, ste seveda že seznanjeni s tem, o čemer sem govoril, in še veliko več. Tiste, ki pa niste, je moja predstavitev morda vsaj malo spodbudila, da boste pozorni na ZN, razmišljali o njih kot o globalnem instrumentu in skušali najti rešitve, kako bi lahko postali kar najbolj uporabni. Najlepša hvala.